Risanje v sol, moko,...

 Ker je trenutno največ dela za šolo s prvošolčki in drugošolčki, ker pač še ne morejo prav dosti sami naredit, "po naročilu iz komentarja" ena ideja, kako naredit učenje pisanja črk zabavno. Ker smo doma in si to lahko privoščimo. Ja, vem, v principu bi to lahko naredili tudi v šoli, če slučajno to bere kaka učiteljica prve triade;). Ampak zdaj imamo možnost, da to naredimo doma:) Rabite en pladenj ali globok krožnik ali skledo z ravnim dnom in sol ali moko. Če hočete še malo bolj fensi reč, jo po želji lahko obarvate (jedilne barve, temperke, karkoli) - to je priporočljivo, če je pladenj bele barve. Lahko pa soli dodate bleščice, jo odišavite itd... Pač če se hočete igrat. Otroci bojo navdušeni tudi nad čisto navadno belo soljo, dokaz na drugi sliki, malemu je bila bela ljubša;).

  Moj mali ne mara šole. (Tudi punci ne - na veliko presenečenje svojih sošolcev - ljudje iz nekega čudnega razloga mislijo, da ti je všeč vse, kar ti dobro gre, pa sta to čisto nepovezani stvari... Ok, včasih se povežeta in takrat je zen, ampak nista nujno povezani.) Sovraži prepise "trapastih stavkov", z veseljem pa napiše 5x daljše pismo sošolcu... Ljudje rabimo smisel, pa smo pripravljeni naredit mariskaj in sovražimo delat karkoli, če smisla ne vidimo...

 Mali ne mara preveč vadit pisanja - sploh ne tega, kar "mora za šolo". Ampak vedno se da prit okoli riti v žep, ne?;). Zadnjič sva se učila velike pisane črke (dela pa ideja enako z navadnimi črkami, če imate prvošolčka;) in da bi bil bolj motiviran, sem mu rekla, da če naredi to, "kar je učiteljica napisala", mu naredim še nekaj po svoje. To vedno dela. Otroci se radi učijo. To ni problem. Nikoli ni bil in nikoli ne bo, to je v njihovi naravi. Otroci so vztrajni, sicer se ne bi noben naučil hodit (pa preštejte, kolikokrat padejo prej!). Tega mojega fantka, za katerega bo učiteljica rekla, da se mu ne da vztrajat, reče sosed, kako je neverjetno vztrajen;)... 

Vem, kaj boste rekli: "da se morajo naučit, da kar je treba, je treba." Ja. Ampak "treba je" dat rezultat. Ni pa treba vedno it po tisti isti poti;).

 Otroci niti niso tak problem. Problem smo mi. Ker se trmasto oklepamo starih idej (kako se nekaj uči, kako je prav in kako narobe, ne glede na to, kaj daje rezultat;) in nočemo poskusit nečesa novega. Ker potem bi izgledalo, kot da ne vemo vsega, ker se pač še učimo... Ne vsi. Ne vedno. Nekateri. Včasih. Ali pa večino časa, kakor kdo;). Mimogrede, starši in otroci obožujemo učiteljice, ki še ne vejo vsega, ki se še učijo, ki ne dajejo vsako leto iste pesmice, ki ne učijo vsega vsako leto na isti način (in ja, starši, ki imamo različno stare otroke, to seveda opazimo;). Take učiteljice so najboljše!

Torej moj mali SOVRAŽI vse "blesave naloge", kjer mora črko pisat po zraku in na mizo, kot je naročeno v kurikulumu, lahko pa riše iste črke v sol ali moko celo uro, ne da bi ga bilo treba prosit (oz. obratno -  on prosi mene;). Tako da - kdo je tu blesav, če ga silim delat isto reč "tako kot se mora, ker se mora" in ne tako, kot mu je všeč, pa se bo hitreje naučil?;) 

Poskusite, take mini spremembice so zanje ogromna reč! Milijonkrat bolj zanimive! Že zato, ker jih ne spominjajo na šolo, ampak na igro. In ste zmagali:). Vem, vem, morali se bojo naučit vse, kar jim ne bo všeč, jadijadi... Ampak vem tudi, da se najboljše učimo, kadar nam je nekaj zanimivo. In zakaj se ne bi naučili si naredit stvari zabavne? Še sebi poskušam naredit stvari zanimive, kadar so mi suhoparne. Zakaj ne bi njemu, ki je še manjši? Sploh zdaj, ko lahko. Saj za suhoparno učenje bo imel še žnj let klasičnega šolanja, za to lahko drugi poskrbijo, mislim, da mu ne uide;).

 

In kar je najboljše, se s soljo ali kakim drugim sipkim materialom zelo radi igrajo tudi večji otroci - to je super "senzorična vaja" - kar po domače povedano pomeni, da otroci pri tem čutijo še s čim drugim kot samo z ušesi, ki so v šoli navadno že tako preobremenjena;). Zato prav pride še kaj drugega. Navsezadnje take reči potem za odrasle navadno iznajdejo kot nekaj posebej "duhovnega", recimo "zen vrtički" - delaš isto - grabiš pesek in rišeš vanj;)...

PS: rekli boste, da se ne da in da nimam pojma o čem govorim, ker nisem učiteljica. "Mogoče gre to v 1. razredu, kasneje pa ne več..." Ampak ko sem inštruirala srednješolce, je ta "multisenzorični" način (kjer vključiš več čutov, super deloval! Seveda vklučiš takrat čute drugače, nisem jim dala banjce s soljo, pa naj se igrajo:D. Njihovi starši bi me obesili, če bi to nareidla, hehe. In ne, nisem imela laboratorija doma, nobenih kemikalij, nobene posebne opreme... Ampak lahko pokažeš srednješolki, kako hitrost padanja ni odvisna od mase, tako da ji daš kos papirja, ki ga zmečka v kroglico in enako veliko žogico in ju spusti na tla. In potem ji daš en nezmečkan list in tistega zmečkanega v kroglico in ju spusti... In vidiš tisti: "aaaaa!!!", ker je to res tako konrtaintuitivno in naenkrat fizika zanima punco, ki je, ko je prišla k tebi, razmišljala samo o tem, katere vrste lak paše k njenim hlačam;). Otroci niso neumni. Odrasli pa včasih smo;). Ta mesec, ko smo doma, imamo možnost, da jim pokažemo, da nismo vedno blesavi;).