petek, 24. februar 2012

Risanje po prosu

Ena idejca na hitro: kadar imate recimo za večerjo proseno kašo s slivami (ali pa brez njih - prosena kaša na mleku je vedno dobra:), lahko je tudi z jabolki in zapečena v pečici,... njami!):
Razveselite otroke s tem, da rišejo po njej - nekaj magičnega je občutku, ko greš z rokami skozi tele male kroglice - vedno sem bila očarana nad tem in očitno je to vzhičenje dedno ali pa vsaj privzgojeno:) (čeprav mislim, da ni slednje, saj sta bili obe začarani že prvič, ko sta poizkusili, pa se sama nisem igrala takrat s kašo...)
Kakorkoli že: risanje po kaši je fajn:) Poizkusite, če ne verjamete;)

ponedeljek, 20. februar 2012

Role proti prepihu

Kako zmanjšati stroške ogrevanja, ne da bi nas zeblo? Ker sem totalni zmrzljivček, ne maram kompromisov, ki grejo na račun tega, da me zebe;). Poleg tega imamo letos spet dojenčka (in takrat ko mam jaz dojenčka, je vedno svinjsko mrzla zima, ko zakleto!), tako da prav mrzlo niti nočemo imet... Vseeno ni fer do okolja in naših otrok, da jim porabljammo neomejene količine energije, ker bojo vse to oni plačevali... Zato sem se na to pripravila že prej in naredila takele role, ki jih postavimo na stike, kjer vdira hladen zrak. Seveda jih lahko tudi kupite, ni pa nujno, da bodo točno ustrezale vašim meram in dizajnu. Če pa ste bolj škrtice ali picajzli, ki hočejo met vse čim bolj praktično, kot jaz, jih lahko naredite sami, po merah in okrasite, kot vam je drago:) in to celo take, ki se premikajo skupaj z vrati:) Mi imamo ob balkonskih vratih kužka, da nas čuva:
Tule glejte na sredo slike - vidite eno belo rolo, zatlačeno navpično ob vrata? No, to je to! Ugotovila sva, da vleče tudi ob strani vrat in sem naredila še eno rolo za tja. Pritrjena je na steno z elastiko, sešito v krog, ta pa je v steno pritrjen z žebljem.
Vse tele role so narejene iz starih dek, zvitih v svitke, potem prevezanih z vrvico, da se ne odmotavajo ob basanju v narejene "oblekice". Vse role imajo najprej "spodnjo majčko" - torej najprej je ena prevleka, ki je sešita nanje, tako da je ne dajemo dol, čezn pa je tale, okrašena in pralna, z zadrgo na dnu. Zakaj kompliciram? Zato da se da ta vrhnja prevleka prat - to je ob malih otrocih skoraj nujno;). In ker je tole basanje deke not vse prej kot prijetno, si lahko zadevo olajšamo tako, da naredimo spodnjo prevleko, ki je ves čas gor - se veliko lažje preoblači potem:)
Ampak to je ja nepraktično, ko odpiraš vrata? Niti ne, ker sem na rolo našila ježka in drugi del ježka nalepila na balkonska vrata, tako da se tala kuža ves čas sprehaja skupaj z vrati - ni ga treba potem nazaj tlačit, ko zapiraš vrata (kar je zelo praktično, ker imaš roke vedno polne - vsaj jaz...)
Na drugi strani vrat, za radiatorjem, sva na okono nalepila penasto gumo (tatami) in spodaj še eno tako rolo in moram priznat, da se vsi tile ukrepi kar poznajo:) (ne mi bit pametni, da se je zdaj pač ogrelo in da zato manj kurimo - to sem naredila še prej, ko je bilo zelo mraz:))
Zima verjetno še ni rekla zadnje besede, tako da se splača znižat stroške:)

petek, 17. februar 2012

čokoladni srčki

Ja, pri nas praznujemo vse možne praznike, tudi Valentinovo. Sicer ne s kakimi hudimi darili, ampak razloga za čokoladne srčke pač človek ne more ignorirat, pa ne glede na to, od kod prihaja:).
In tako smo packale s čokolado:) V bistvu bi morala rečt s čokoladami, ker je bilo več vrst čokolade: bela, mlečna, temna-jedilna in temna s pomarančo. Zadeva je zelo enostavna: vzamete kalup, belo čokolado stopite in date v vrečko, ki ji odrežete vogalček ter z njo narišete vzorčke (to lahko delajo tudi otroci, če niso zaposleni kako drugače - recimo s tem, da ližejo stepalke od kreme, s katero napolnimo večje srčke;)
Večje srčke naredimo tako, da stopimo čokolado, namažemo kalup, pustimo, da se čokolada strdi, napolnimo čokoladno lupino s kremo, spet damo, da se malo strdi in čez polijemo čokolado, da je krema ujeta v čokoladi.
Če imate kake luštne kalupe (ne, takih še nisem videla pri nas, ti so iz Amerike), pa se lahko še dalje igrate. Sicer lahko smajlije naredite tudi tako, da vlijete čokolado v navadne okrogle vdolbinice in potem nanje narišete oči in usta, ni treba imet takega kalupa - ampak za 1$ se ga splača met;).
Končni rezultat:
Seveda morate med krašenjem s posamezno barvo čokolade počakat, da se ta strdi, predno nadaljujete z vlivanjem naslednje barve, sicer se bo zadeva razmazala oz. marmorirala - kar je lahko lepo, ni pa nujno to, kar si želite;) Torej: krasite recimo z belo čokolado, date ven na hladno in potem vlijete ostale čokolade - tako smo delale me, da so bili srčki različnih okusov in barv:
No, še eni srčki - levo so polnjeni s kremo, desno pa čokoladne lizike - te so narejene enako kot srčki zgoraj, samo da predno se čokolada strdi, vanje potisnete še paličico.
Takole smo okrasile mizo in oči je bil zelo zadovoljen:)
Tole pa so polnjeni srčki od blizu - kar v redu za prvič, ne?;) Kar vam kreme ostane, jo nabrizgajte na pekač in dajte zmrznit (če je dovolj hladno lahko kar ven, takrat je bilo, zdaj baje ne bo več:), potem pa oblijte s čokolado ali glazuro:)
Torej, kdaj boste vi praznovali kako srčkasto reč - ker vam rečem, da se splača:)

ponedeljek, 13. februar 2012

Maslo

Ko sem bila mala, mi je bilo vedno fascinantno, kako je kaka stvar narejena in super zanimivo se mi je zdelo probat vsakdanje stvari naredit sama (v bistvu, če dobro razmislim... sem še vedno mala:D)... Očitno nisem bila edina taka, ker je bilo to zelo zanimivo tudi alfa samčku. In seveda, kaj češ s takimi geni drugega pričakovat... je to zelo zanimivo tudi najinim potomcem... Evo, to je odgovor na: "zakaj bi hotel kdo delat maslo, če ga pa lahko kupiš za dober evro v vsaki štacuni?")
Ko sem bila totalno neuporabna (beri: noseča), je punci večkrat zabaval oči:) Saj ne, da ju drugače ne bi, ampak takrat je večkrat prevzel še moj del;) In tako so enkrat delali maslo, jaz sem pa samo s fotkičem okoli skakala (pa malo sem pomagala pri ideji kako oz. s čim - pač najboljše poznam najine posode;)
Kaj morate naredit, da bi svoj podmladek prepričali, da iz mleka dobimo maslo? Ker če imate podobne otroke, potem vam gotovo ne bojo verjeli kar na besedo;). Najprej pojdite do bližnjega kmeta ali na mlekomat, kjer kupite par litrov (polnomastnega, seveda;) mleka (ne, opcije, da greste pomolzt svojo kravo nisem vklučila zato, ker tisti, ki tele simpatične živali imate, verjetno že veste, kako se dela maslo in tudi vaši otroci verjetno vse to že obvladajo;). Zdaj nalijete mleko v širok lonec in ga pustite na hladnem (da se pač ne pokvari) čisto pri miru (resno mislim - pri miru pomeni, da ga ne premikate - tako bo najhitreje smetana priplavala na vrh). Poberete smetano iz vrha - kar s kako zajemalko ali čim podobnim in jo nalijete v visoko in ozko posodo.

Mi smo najprej poizkusili s posodico za mešat maso za palačinke. Zdaj zadevo stresate.
in stersate tako...
in tako...
takole pa rajši ne (če dobro pogledate, vidite, da Lejla drži posodo za (odprt) zamašek...)
in tako...
Najbolj varno je, če zadevo drži še kak par odraslih rok;)
No, zdaj ko ste dodobra pretresli svojo smetano, da se je začela grudit, lahko uporabite svoj bat - moj je valjar iz oljčnega lesa (ste fauš, a ne?;), ki ima malo sentimentalno vrednost, tako da ga ne dam;) - poleg tega je praktičen;). Torej rabite še eno debelejšo palico (čisto), s katero boste butali v zgrudeno smetano.
Malo bo špricalo okoli, na to bodite pripravljeni, that's life - life is messy, sem zadnjič videla nekje:).
In teptate in teptate smetano, da postaja vedno bolj zgrudena, vedno bolj podobna maslu, tekočina, ki se ločuje od nje, pa vedno bolj prozorna - tej tekočini se reče pinjenec (buttermilk po angleško - pri njih je jasno, da je zadeva povezana z maslom).
Pri tem bodo otroci zanesljivo uživali!

 Tudi malo večji;)
Če imate fantke ali živahne punčke, pa je to tudi dobrodošel način za porabljanje energije v mrzlih dneh, ko ne moremo bit dolgo zunaj:) Boljše spucat pošpricano mizo kot pa da je celo stanovanje obrnjeno na glavo, ni res?;)
No, zdaj odlijete pinjenec stran - če bi zadevo "stepali" še dalj časa, bi postal čisto prozoren in maslo čisto zbito. Mi smo se odločili, da imamo dovolj, ko je bilo maslo lepo kremaste konsistence (na sobni temperaturi) in se je zato dalo lepo mazat na kruh:)
Maslo pa postrgamo v posodico in ga serviramo s sveže pečenim kruhom (kaj me tako gledate, kdo je pa kruh naredil - itak niste resno verjeli, da sem samo fotkala zraven, a ne?;) Ampak naj v svojo obrambo povem, da je bil tak res enostaven;)
Gotovo! Pa dober tek!

 PS: isti rezultat lahko dobite s precej manj fizične moči in nekaj električne enegije naredite s stepanikom (saj se tako pravilno reče mikserju, ne?) Enostavno stepate smetano (spet je pa fajn imet eno visoko posodo (da ne šprica povsod in da gre hitreje), dokler se ne zgrudi v maslo:). Tako sem jaz to prvič poizkusila, ko sem hotela preverit, če je res, kar mi starši pravijo (itak, da jima nisem verjela na besedo - a vidite kak vzorec?;) Seveda sem mami rekla, da se mi je smetana preveč stepla po nesreči, ker mami ni tako zelo raziskovalno navdahnjena in ji je bilo seveda škoda sladke smetane za moje poizkuse;) Sicer je pa verjetno vedela, hehe.)

sobota, 11. februar 2012

Torta kar tako

A ni zanimivo, da ljudje vedno vprašajo, kdo je imel rojstni dan, da smo naredili torto? Kot da bi torte pekli samo za rojstne dni! No, kot verjetno že veste, pri nas kot pravoverni sladkosnedi ne rabimo kakih posebnih razlogov za to, da pečemo torte. Tale je bila kar tako.
Če pa že rabite razlog - enkrat tak čas, ko je bila ta torta narejena, sva se pred 6-imi leti uradno preselila na svoje (praktično je bilo to za novo leto, tako da takrat ne moreva praznovat svojega praznika, uradno je pa še on zamenjal dokumente proti koncu januarja - ampak ker se je par let kasneje takrat rodil še nečak, sva spet ob svoj datum. - No, to ni razlog, da ne bi imela torte, a ne?;)
Pa če hočete še kak razlog, ker se vam zdi prejšnji za lase privlečen (noben razlog ni za lase privlečen, če se gre za torto - to je aksiom:) - dobila sva še enega otroka, to bo pa valjda dovolj za eno enostavno tortico, a ne? Torej je bilo treba praznovat, ko sva prišla iz porodnišnice;)
Sploh pa še vedno trdim, da ne rabimo razloga, zato, da pečemo skupaj:) Ker je dovoljšen razlog že to, da se skup hecamo in če je rezultat še nekaj sladkega - mmmm...
Vmes pa lahko še odtiskujete rokice v moko in gledate odtise, kateri je večji, manjši itd... Lahko to poimenujete "senzorično raziskovanje okolice" ali pa "kaliteten čas z otroki" (ja, za vse, ki ste prepričani, da pišem narobe: z otroKi je prav - 6. sklon je s k, 5. pa s c (pri otrocih, z otroki), to je dediščina, ki jo dobiš od mame slavistke;)) ali pa date poudarek na učenje manjši/večji... Ampak mi nismo tako zakomplicirani, mi samo odtiskujemo rokice in se imamo fajn;).
PS: še bolj zanimivo bo, če boste odtiskovali rokice v zmes moke in kakava, ki še ni dobro zmešana - odtisi bodo marmornati.

sreda, 08. februar 2012

Februar

Ja, priznam, januar sem spustila - nekako sem imela en kup drugih planov in nisem upala preveč načrtovati, kaj vse bi lahko, če bi... No, zdaj pa je februar in spet prihajajo ideje, kaj februarja početi:) Februar je sicer en zelo fajn mesec: je najkrajši, kar mu zelo v dobro štejem, ker je pač zimski mesec (če bi bilo po moje, bi bila julij in avgust dolga vsaj 60 dni in vsi zimski bi imeli po 1 dan, ampak to verjetno ni izvedljivo, tako da sem pač zadovoljna s tem, da je vsaj en zimski malo krajši in da imata tista poletna dva po 1 dan več - bolje išta nego ništa, a ne?)

Poleg tega je v februarju en dan praznik, kar je po definiciji super:), ker ni treba v šolo/službo. Potem je tu še Valentinovo in še najlepše: februarja je PUST! Torej sami prazniki, da nam preženejo misli od minusa zunaj:). Pa upam, da bojo maškare res pregnale tele temperature, ker tole ždenje notri res ni več za nikamor (z novorojenčkom se namreč v teh temperaturah ne sme ven...) Torej ideje za tiste, ki niste privezani doma;) in za ostale nas, kaj lahko počnemo tudi notri:)

2. februar: je bila Svečenica, ampak ker nisem verna, nimam pojma, kaj to pomeni, tako da je ne praznujem. So mi pa zelo pri srcu male kosmate živalce, zato se mi zdi fajn ideja Svižčev dan, ki pride na isti dan (vsaj letos, ne vem, kateri od teh praznikov se premikajo in kateri ne). Drugo leto lahko otrokom poveste, kako gre svizec pogledat, če je že pomlad in če se obrne nazaj, potem bo še dolgo zima ali nekaj takega. Bom raziskala do naslednjega februarja, ok?;)
8. februar - Prešernov dan: slovenski kulturni praznik, zato ga lahko kulturno obeležite. Tisti, ki smete ven, pojdite v kako galerijo ali muzej, danes so celo zastonj:). Mi gremo vsako leto, vendar bomo letos morali spustit - temperature ne omogočajo sprehodov novorojenčkom... Tako da si lahko ogledujete še za nas:) Par idej, kam it: mislim, da pri nobenem malem otroku, ki kaže vsaj majhno zanimanje za živali (in pokažite mi otroka, ki ga živali sploh ne zanimajo) ne morete zgrešit s Prirodoslovnim muzejem, saj imajo res zavidljivo zbirko nagačenih živali, ki so lepo razstavljene v vitrinah, kjer je simulirano njihovo okolje. Zdaj imajo tam še okostje tistega kita, ki ga je zaneslo v naše morje, to zna biti prav fascinantno za videt... Potem je v Slo. etnografskem muzeju razstava o Orinoko Indijancih, to bi bilo verjetno otrokom zanimivo, sploh tistim, ki so nori na Indijance. Ali pa v galeriji Kresija so ilustracije Ančke Gošnik Godec, v mestni hiši pa Lile Prap. Glede na 100letnico, je verjetno kje tudi kaj o Plečniku, vendar pa ne vem, če bo to tako zanimivo malim otrokom. Lahko jih sicer samo peljete po LJubljani, da vidijo tromostovje in Nuk, recimo, vendar pa bi si sama za to izbrala mogoče kak manj mrzel dan... Ja, to je danes, tako da se kar hitro odločite in pot pod noge!
Za tiste, ki boste (kot mi) ostali doma pa: lahko berete z otroki Prešernovega Povodnega moža, lahko naredite celo lutkovno predstavo o njem, lahko preberete še moderno verzijo Urške od Rozmana-Roze in delate figovčke, recimo (pa razložite, kaj je fora fig in Prešerna, seveda;). Mi jih delamo vsako leto po drugem receptu (zmlete suhe fige + dodatki - od piškotov, do rozin, suhih marelic,... včasih sadje še kaj namočiš, drugič ne, pač vsakič malo drugače;), enkrat smo jih še zapakirale v lepe škatlice, polepljene s slikami prešerna in napisale Prešernovi figovčki. Je zgledalo čisto luštno, samo žal nimam slik... Letos pa nimam printerja, tako da bojo kaka taka obdarovanja prišla v poštev drugo leto, ko bomo tudi bolj mobilni ne glede na mraz:). Če se vam ne da delat kroglic iz suhih fig, lahko le-te samo potopite v stopljeno čokolado in pustite, da se ta strdi na njih, pa bo vseeno zelo dobro:).
14. februar - Valentinovo: ja, ja, kar zavijajte z očmi. Praznikov ni nikoli preveč, pa ne glede na to, od kod so;) Sicer sem svoje mnenje o njem povedala že tule, ampak ljubezen je pač fajn, tudi če je kičasta;). Me bomo verjetno naredile kakšne čestitke, tiskale s srčki, mogoče spekla kako malo sladkarijo ali kaj podobnega. Pač malenkosti, da nam posladkajo še en dan:)
Zdaj imate pa čas, da naredite pustne kostume, hehe. Da ne boste rekli, da vas nisem dovolj zgodaj opozorila;)
18. februar - pustna sobota: moj najljubši praznik - PUST!!! Našemite se, rajajte, plešite račke (če mislite, da jih današnje generacije ne cenijo, poizkusite, račke so univerzalne;), najejte se krofov,... Lahko jih seveda tudi spečete (mi jih seveda bomo:) in seveda so v soboto sprevodi/karnevali...
Nekateri so tudi v nedeljo (mislim, da v Ribnici), preverite:).
22. februar - pustni torek: če ste v soboto pekli krofe, lahko naredite flancate, lahko se našemite drugače kot v soboto, lahko greste našemljeni v vrtec/šolo/službo... Vsekakor bodite dovolj noročavi in glasni, da boste pregnali zimo ali pa vsaj minus, ker jaz bi že rada šla kaj ven!
23. februar - pepelnica: mislim, da se takrat jejo ribe in nekaj tradicionalnih jedi, pa lahko tradicijo ohranite:). Ni treba, da ravno z alelujo, ker repini olupki res ne slovijo kot kulinarični vrhunec, ampak kak bakalar ali kaj podobnega pa gre čisto po grlu:).
29. februar - sicer ni noben praznik, ne morete pa rečt, da ni nič posebnega, saj pride samo vsake 4 leta. Če so otroci že dovolj stari, da bi jih taka reč zanimala, jim lahko razložite ta prestopna leta in tudi to, da vsi narodi ne štejejo časa enako kot mi (kitajsko in indijsko novo leto, majevski koledar itd...) - in potem seveda nimajo teh problemov s prestopanji - imajo pa svoje probleme, da njihova leta niso vedno enako dolga;).

No, tako - februar hitro mine, kajne?;) Zdaj pa šibajte v muzeje ali pa recitirat Prešerna;)

ponedeljek, 06. februar 2012

Priprave na dojenčka

Pri nas zgledajo priprave na dojenčka malo drugače kot drugod. Seveda tudi mi operemo in zlikamo male cotke za dojenčka, kupimo manjkajoče stvari (recimo banjico, ker se je prejšnja razbila - v naši mali kopalnici je vse naloženo eno na drugo: sušilni stroj je na pralnem, na sušilnem je pa banjica - in ko se vključi centrifuga, banjica poleti;), pripravimo previjalno mizico, košarico za spat (kadar je not, večinoma dojenčki itak spijo pri nama v postelji - ja, midva jih "razvadiva:D) itd... Ampak - itak, pri meni je vedno nek ampak:) - ampak pri nas priprave vključujejo tudi pajacka in dekico.
  Vsakemu svojemu otroku sešijem enega čisto svojega pajacka, v katerem gre iz porodnišnice domov in ki ga nosi samo on/a in nihče drug - ga potem damo k njegovim spominkom. Na njem je vedno otrokovo ime in vsakič ga naredim drugače - drug kroj, celo druga številka! (to je sicer zato, ker sem pri prvi še slepo verjela ljudem, da se ne splača kupovat številk 50 in 56, ampak samo 62 in več in sem ji naredila pajacka št. 62. Ronja ja plavala v njem, hehe. Drugič sem že vedela in naredila kroj iz najbolj udobnega pajacka, kar smo jih imeli, v št. 50 in Lejli je bil ravno prav:). Tretjič so mi napovedovali velikega otroka (in imeli prav) in zato sem se potem po cincanju odločila za št. 56. In mu je prav, ga bo pa lahko še nekaj časa nosil:) no, to je tale opevani pajacek (in ja, vsi robovi so narejeni z Janomčkom, ki sem ga dobila zanj:), super mašinca, mimogrede!):
Seveda mora biti tudi ime vedno drugače našito - prvič sem naredila aplikacijo - izrezala črke iz blaga in jih našila na pajacka, drugič sem jih ročno izvezla z verižnim šivom s prejico in zdaj sem se kar namatrala, predno sem se spomnila ene tehnike, ki ni preveč podobna ne enemu ne drugemu načinu. No, te črke so izvezene strojno, obrobljene s trojnim šivom, prešite pa z navadnim šivom. Zakaj kompliciram? Ker hočem, da moji otroci vejo, da so vsak svoj in da jih tako vidim in da ne bom nikoli (oz. vsaj čim redkeje) namerno delala z nijmi po enem kopitu. Da je prav, da so različni, da je vsak tak, kot je, ker so vsi super (ja, itak da sem pristranska, ampak komu pa naj bojo super, če ne svoji mami?)

 Prav tako vsakemu otroku sešijem eno dekico. Tale je Svitova, imel jo bo pa v avtu. Prešita odejica iz raznoraznih zelenih in rdečih kvadratkov s pikicami, srčki,... Jap, vse kvadratke je treba najprej izrezat, sešit skupaj,... Ampak tale je še izi -je majhna:). Večji problem je bila prešita odeja za alfa samčka:) - on je velik, tako da je bila dolga 2 metra... Tako da takale mala je simpl ko pasulj, poizkusite:)
Tule spodaj je en detajl - če je dekica tako mala, je ni treba cele prešit in je dovolj, če ročno izvezete kake detajle - v tem primeru 3 srčke. Če je polnilo kvalitetno (in moje je; kupljenoje v Filcu iz Mengša - če še koga zanima, ni to plačana reklama, da ne bo kdo mislil, samo vem, da sem jaz vedno spraševala, kje se to kupi, dokler nisem izvedela - včasih se je dobilo v Vrvarni, samo zdaj je ni več, pa že prej nekaj časa niso imeli). Kupite lahko to reč tudi včasih v nekaterih trgovinah z blagom, samo nimajo vedno in še dražje je, navadno pa tudi bolj tanko. V Filcu so pa prijazni in dokaj poceni, pa dobro polnilo imajo - različne debeline in oblike (v polah za dekice ali pa v kosmičih za polnit igračke), samo žal delajo samo do 16h, kar je malo nepraktično včasih.
Pa seveda vedno priprave na naslednjega dojenčka vključujejo tudi darila za že rojene otroke. Vedno so to neke knjigice (ok, vedno se sliši, ko da jih imam 10, nimam, samo 3je so, ampak pač obakrat so bile to knjigice;), tudi oči vedno dobi knjigo:). Prvič je dobil oči Dawkinsovo "Bog kot zabloda", ki še vedno ostaja njegova najljubša knjiga (to se lahko prepričate v prejšnjem postu, kjer oči med Svitovim rojstvom nosi majico s crocoduckom:), drugič je dobil knjigo "Z otroki v gore" in obljubo, da bomo kljub malim še vedno kam šli (on pač rad hodi v gore, jaz sem pa morska deklica pri nas;). Zdaj je dobil knjigo "Fotografov pogled" o fotografiranju (je baje fajn, ker ni ravno osnovna).
Ronja je od Lejle dobila eno mukajočo/lajajočo/rezgetajočo/... knjigico, ki ji je bila strašno všeč na knjižnem sejmu, od Svita pa sta dobili: Ronja "Veliko malo prstno gledališče", Lejla pa "Mišek tip si želi bratca" (imamo srečo, da si je ona pa želela in dobila bratca).
Poleg tega pa sem si želela naredit še nekaj za vse tri - da se vidi, da "pašejo" skup (ne vem, kako je z vašimi otroki, ampak mojima to zelo dogaja:) - da "pašeta" skup, ali pa da vse 3 pašemo skup - všeč jima je, če smo vse tri oblečene v eno barvo ali imamo vse tri kavbojke ali krilo, radi imata enake stvari, vedno si želita, da naredim obema enako oblekico itd...) Zato sem naredila vsem trem enake kapice za iz porodnišnice - iz istega blaga kot je Svitov pajacek. Hec s temi kapicami je, da sem jih delala še med rojevanjem, hehe - kot prvič dekico za Ronjo in drugič pajacka za Lejlo. Očitno drugače nočejo ven;)
No, takole se je pa Svit prvič peljal domov (in zaenkrat je bila to njegova edina vožnja - nisva preveč pristaša prevažanja malih dojenčkov v avtu, če ni treba). Dekica je že služila svojemu namenu, hehe.
No, tole je pa njegova druga dekica, narejena po rojstvu. Odejica (ugotavljam, da sploh ne znam več slovensko, vsako drugo besedo mi podčrta! - Sem si zdaj razbijala glavo, kako se reče kovter po slovensko... Sem se odločila za odejo - ampak kako pa razlikujem ločim kovter in deko, če je oboje odeja? Oboje (kovter in deka) je namreč narobe...), skratka: majhno to, s čimer se pokrijemo, se je med hranjenjem stran od nas izgubilo in mali je rabil nekaj in ker je tako pridno spal na začetku, sem izkoristila "negužvo" in mu hitro naredila še dve prešiti odejici: eno za v zibko in še eno čisto podobno za v voziček:
Razlikujeta se po šivih, s katerimi sta prešiti, če koga zanima:D. Tale je prešita s strojem s šivom, ki izgleda kot ročni - samo se žal to na tej sliki ne vidi najboljše. Ampak sem se morala pohvalit, ker je to prvič, da sem uporabila ta šiv in zgornji transporter, hehe. Celo življenje se učimo, a ne?;)
Pa še priznanje: tehle kvadratkov pa nisem šivala skup - tokrat sem si olajšala življenje (ipak je bil Svit star komaj 3 dni, mejte usmiljenje, no!;)...) in sem vzela tako potiskano blago, pa samo prešila vmes:) Na zadnji strani je mehka kosmatena flanela, da bo fantiču bolj toplo in udobno:).

nedelja, 05. februar 2012

Svit

Long time no type... Najprej velika novica (ki jo že vsi veste;): dobil smo novega člana! Ne bi mogla rečt, da je pokukal na svet, ker s 4imi kilami pot iz maternice ni ravno kukanje, ampak ornk delo;) in ker je imel na začetku zatečene veke, tudi kukat ni mogel prav dosti - ampak TU JE in radi ga imamo in zdrav je (vsaj zaenkrat tako izgleda) in nihče mu več nič ne more! Tako da - SEM PRESREČNA! Tule je najin sinko (še vedno se nisem čisto navadila na to, da je "on" - se mi še zgodi, da mu rečem "moja, moja" - samo ne mu povedat;) Kaj naj, če sem 4 leta in pol tako govorila - če se navadim v 2-3 tednih je to že ok, a ne?
Torej tole so njegove prve slikice:) Seveda jih ima že en kup (oči je pač dobil zanj baterijo za fotkič, jo mora uporabljat, a ne?;) Ampak v tem postu bo samo začetek:)
Najprej moram priznat, da nima mali nič pri mojem zanemarjanju bloga - kriva sta računalnika in moja lenoba. Nalaganje slik je meni eno prav mukotrpno delo - imam še vse iz decembra za objavit, pa še kar nekaj stvari od prej... Pa še nekaj drugih razlogov - glej spodaj. Uh, upam, da mi bo zdaj ratalo not prinest... Tako da ga ne boste grdo gledale;) On ni nič kriv;)
Tule je presrečni oči (je bil prehlajen oz. ravno je preboleval neko sranje, zato ima nagobčnik gor;). Seveda je ponosen oči, ampak dejansko on NI en od tistih moških, ki bi se jim zdelo to, da ima sina več kot  to, da ima hčerki:) To moram napisat, ker mu vsi zdaj čestitajo, ko da je naredil nekaj strašno velikega v primerjavi s prejšnjih dvakrat...
Sicer mi je bil pa najbolj zabaven komentar, da je skrajni čas, da si moj najljubši samec nabavi televizijo, da ne bo zvečer skoz otrok delal, ker trije so pa dosti :D.
Aja, za vse zainteresirane - na majici nima dinozavra ali krokodila, ampak "krokoraca" - po angleško: crocoduck - to je ena fora med ateisti in pravovernimi kristjani (oz. kreacionisti), ki mislijo, da mora obstajat takale reč, če bi evolucija držala - preberite malo Dawkinsa ali pa poglejte tole: crocoduck oz. če ga želite videt v originalu tole: crocoduck - slike. Se splača, se narežiš še pa još! Mimogrede, direktni člen med plazilci in ptiči res obstaja, reče se mu pa Archeopterix in si lahko njegove ostanke ogledate v Berlinskem muzeju.
PS: to majco je prinesel očiju dedek Mraz (pobarvali so jo njegovi škratki in palčki) in jo je oči šparal za posebno priložnost - jo je imel prvič gor za Svitovo rojstvo, tako da Svit, tebi so zafrkancije že v zibko položene... se kar bojim, kak bo, ko zraste;)...
Presrečni in čisto nič ljubosumni!!! sestrici. Pripravljala sem se na atomsko bombo, da bo dojenček razturil vse - začenši z mojima že rojenima zlatima punčkama... Pričakovala sem, da bomo meli porušeno vse: ritem, spanje, odnose, vse... Pa to milo bitje sploh ni razturilo ničesar! Doji se, gleda, spi, občuduje sestrici, ki ga prelupčkata kadarkoli jima to pustiva (kadar mirno spi ju milo prosiva, da bi ga pustili pri miru - ne rata vedno;)... Skratka - zaenkrat še niti granata ni (ok, kadar se ornk pokaka mogoče;)... Verjetno se bo stvar bistveno spremenila, ko bo šel oči v službo (zdaj je na očetovskem). Ampak zaenkrat sem zelo zelo pozitivno presenečena:)
To smo pa mi - oz. nas 5. Ja, mali nosi neko bolj dekliško barvo, ampak pri tem niti nisva bila midva kriva, ker je bilo tole še v porodnišnici (sestre so bile samo vesele, da ne kompliciram;). Imamo pa tudi doma še 3 roza pajacke - pač so ful udobni - a ni neumno, da bi nosil nekaj manj udobnega zato, ker je fantek?
To pa je naš mali princ - tako sta ga krstili punci - očiten vpliv knjigic;). In ja, splačalo se je:). Kakor so moje nosečnosti res nekaj najbolj groznega, kar se mi je zgodilo v življenju - ne, ne mislim običajnih nosečniških problemov - slabosti takoj podpišem, bruhanje tudi, zgago, zatekanje,... vse... samo vseh bolezni, ki se me lotijo vedno takrat, kadar sem noseča - od škorpijonov do z burelijo okuženih klopov dalje... pa vsi antibiotiki itd... do sladkorne, prezgodnjih popadkov, itd... to je pa res too much! Očitno mi ni namenjeno, da bi enkrat pričakala enega otroka v miru - pri tem je bila sploh norišnica še zaradi nekaterih ljudi, ne samo bolezni, ampak zdaj, kot sem rekla, mu nihče več nič ne more, ker bi ga raztrgala na koščke;). Don't even try, hehe. Ma, saj mu nihče nič noče, razen crkljat ga:) To bi ga pa vsi:)

No, ampak sem morala napisat, zakaj sem zanemarjala blog zadnje čase - s puncami smo vseeno delale marsikaj, samo nekak kar nisem hotela dat gor svojih nosečih slik, ker me je ves čas skrbelo za tegale malega princa in sem hotela, da najprej pride ven, da vem, da je vse ok;). No, zdaj boste dobili pa vse za nazaj, hehe.