ponedeljek, 20. oktober 2014

Živalce iz jesenskega listja

Predani me je zima prehitela, lani sploh življenja nisem dohajala/imela/kakor hočete:D, zato pa lahko vidite to enostavno idejico letos na začetku jeseni, da imate še veliko lepih dni, da jo izkoristite, saj je tako enostavna, da ne rabite prav nič, razen kred, (pa še te so "optional") in kančka dobre volje:).

S puncama smo iz jesenskega listja delale razne živali, tole je bil zlatolaskin lev, ker je bila pač že od nekdaj nora nanje (v zadnjem času so jih zamenjali konji):

Ideja je tako enostavna, da jo lahko naredite mimogrede na "kolesarskem izletu" - beri, ko greste z otroki s kolesi okoli bloka/hiše:D.

 Naredite lahko kup zanimivih živali: leva, kačo, ribo (spodaj), žirafo, karkoli... Če pa so vaši otroci bolj nori na vozila, naredite avtomobile, vlake, kolesa, itd... Za kolesa izberite okrogle liste, za ogrodje pa palčke, dodatke kot na primer okna lahko dorišete s kredo in to je to:)
Moji punci sta nori na živali, mali pa je spal, tako da so bile same živali.



Uživajte v topli jeseni!

torek, 14. oktober 2014

Lepote jeseni ali zakopljite se v listje


Kot že vrabčki čivkajo, je ne maram preveč - jeseni... Nikoli je nisem marala, ker je do zdaj še čisto vedno končala moje omiljeno poletje, kar ji daje hude minus točke. Ampak ko imaš otroke, se naučiš imet rad vse letne čase, ker... ja, no, imajo pač tako sposobnost:)

Kako le ne bi imel rad teh barv - prej se mi je jesen vedno zdela siva - megla, dež, plundra, vetr, vse sivo... zdaj vidim veliko več brav:) Mogoče se mi zdaj bolj da it ven v lepem vremenu, mogoče sem samo bolj pozorna na odpadlo listje, ko ga nabiramo za razno ustvarjanje,... kaj pa vem... ampak lepa je:) (še vedno se ne more niti primerjat s poletjem, da smo si na jasnem, tako hudo še ni z mano;)
 Se spreminjam, ampak tudi moji otroci so čisto različni in to me vsak dan znova fascinira! Ko že misliš, da si sprejel, da so seveda različni in da ne pričakuješ, da bodo kjerkoli podobni, pride nekaj, kjer si spet paf! Vsaj jaz,no. Punci obožujeta naravo! Takole se zakadita v vsak gozd, travnik, kamorkoli, nikoli ju ni treba prosit za to, da bi šli ven, v naravo... Meni je bilo to vedno zelo všeč pri njima:) In sem mislila, da je to normalno, da so otroci radi zunaj, v naravi... ker je to pač naravno...
 In potem... zraste tale moj mali čmrlj! Kot dojenček ni maral bit na sprehodih, bil je pravi zapečkar - jest je hotel samo doma... Ampak ajde, dojenčki so itak svoja bitja... Potem pa je zrasel v malčka, ki hvalabogu je kjerkoli, ampak... ima čisto drug odnos do narave (zaenkrat). Medtem ko se punci zakadita v gozd, da bosta ja čimprej iz asfalta prišli na mehko gozdno podlago... on najde eno in edino luknjo v živi meji, skozi katero bo gledal iz narave... dol na cesto... najrgšo cesto v celi Ljubljani (Roško). Avte, kako vozijo mimo. To je to! Avte bi lahko gledal cel dan! Pa ni lubi mahnjen na avte, pa tudi mali se ne mara vozit - samo gledal bi jih lahko pa skoz!
Punci ne bi šli iz gozda nikoli domov (pojma nimam, od kod sta to pobrali:D, bi pa verjetno vedela moja varuška, hehe), dričata se in se igrata škratke in kaj jaz vem, kaj še vse... njemu tam rata dolgčas*. Ampak ko gremo kam z avtobusom... Vozita se sicer radi, ampak ko čakamo na postaji, ju moram pa nonstop zabavat z raznoraznimi igricami, če nočem, da postaneta tečni in sitni in se začneta cufat ali zbadat, ker jima je tam neskončno dolgčas... On pa... gleda kot uročen, nikoli mu ni dovolj, nikoli ne rata siten tam. Če bi ga postavila zraven ceste, bi bil verjetno najsrečnejše dete na svetu!
 No, jejo pa vsi trije radi, hehe. Pa potrebujejo premalo spanja za najine pojme:D. Pa cukri so:).
No, ampak tudi v gozdu si je mali našel nekaj, kar mu je bilo zabavno: PALICA! Udrihat s palico - to je pa že boljše:) Tako da če imate takega otročiča kot je moj mali, ne obupat, gotovo obstaja kaj, kar mu bo všeč tudi v naravi, samo malo bolj se boste morali potrudit kot pri teh, ki so že original navdušeni nad vsem, kar leze in gre...
 In jim je vsak štor najlepša igralnica na svetu... 
Tega se spomnim še, ko je bil še drevo - ko sem bila sama takole majčkena in sem se točno tu strašno rada igrala...
 In ko ste ravno zunaj... kaj še lahko delate jeseni v gozdu in bo skoraj vsem otrokom zanimivo? Zakopljite se v listje! Preizkušeno na četici otrok, tudi mojem malem dirkaču, temu se tudi on ni mogel upret:).
 Če pohitite malo bolj kot sem jaz s tem postom, ki čaka že od lani, boste še kje našli dovolj velik kup listja...

* Opomba: da poročam stanje po 1 letu: mali je postal čisto navdušen nad naravo, hehe:). Ne vem, ali je ljubezen do narave priučena ali je prirojena, pa pri nekaterih malo dlje traja, da se izrazi:D. No, glavno da zdaj rad gre v gozd, avtov se bo tako in tako še nagledal v svojem življenju:).
** Pridemo pa še vedno nikamor, ker se ustavi pri dobesedno vsaki gobi in vsakič imava isto debato, zakaj se ne sme kar vsake gobe utrgat in vlačit po rokicah, itd... Nekatere stvari se očitno ne spremenijo:D.

nedelja, 12. oktober 2014

Za vse, ki niso mogli videt naših rumenih tal v kuhinji

Punce, babe, ženščine, drage moje obiskovalke, ne vem, h kateremu bogu ste molile, da bi spregledala svojo zmoto rumenih tal, ampak zgleda vas je uslišal:D.
 Ker je bog po difoltu pameten, je vedel, da sama ne bom nikoli prostovoljno dala stran svojih ljubih rumenih "ala bambus" vinilnih tal, ki so kravžljale živce estetom na blogu. Zato so od vseh besnjenj popokala tla, se napihnila, da so se majali stoli in otroci padali dol, na koncu pa so ob ugotavljaju vzroka morali naredit res konkretnoluknjo in tako nisva več imela izbire - treba zrihtat:D
Oči, ki je mislil, da se je že uradno ločil od nje in se ne bosta več videvala, je bil spet združen s štemarco, čeprav to ni ravno neka strašna ljubezen (vsaj ne iz njegove strani, štemarce nisem zaslišala;).
 Polaganje izolacije je bil bolj lušni del, kjer je bila za kako korist celo moja malenkost:). Vendar ne priporočam delat tega celo noč, se ti prej ali slej upre:D. Ampak če pridejo zjutraj polivat estrih, nimaš ravno izbire:D. Za vse, ki zmajujete z glavo, zakaj stirodur in ne stiropor: ker so tla tu tako visoka, da bi se 8-10 cm stiroporja lahko pogezalo pod težo estriha in niti približno nisva pripravljena tvegat še enkrat takega podviga, zato rejši ziher je ziher. Vem, obstajajo različni stiroporji, sva skoraj doktorirala iz vsega, na koncu pa izbrala ipak najbolj ziher varianto po večini virov. Pa še bolj toplo bo:). Ja, talno gretje bi bilo super, samo trenutno za to res ni financ in v kuhinji ga niti tako zelo ne rabimo.
 Za vse, ki jih je skrbelo, da kuhinja deluje preveč utesnjeno - ta kuhinja je res prostorna:). Za to sva šla podirat tisti dve steni! Velika je skoraj kot bivše stanovanje:D.
In za vse, ki se sprašujete, kaj bo pa zdaj po tleh: ja, spet vinil, ker se je krasno obnesel in je za naju zastonj, ker je v reklamaciji, čeprav sam vinil ni nič narobe naredil. Ampak ne bo več bambus - ne da ga ne bi hotela, sploh ne, nama je bil zelo všeč! Ampak zgleda ga res nihče drug več noče, ker ga zaradi premalega povpraševanja ne naročajo več in ga nimajo dovolj za to veliko sobo... Tako da bo ena siva ala les reč, ki je v bistvu zelo podobna omaricam, da bo tudi estetom lažje gledat recepte na tem blogu:D. Ne, hec, dejansko sta samo 2 vzorca pasala k tej kuhinji,od tega je en bil bel, kar ne pride v poštev, ker imava male otroke in svinjajo in se res vse vidi.

Zdaj pa da vidimo, kako bo... Nam bo fajn, samo da bo delovalo in da dobim nazaj svojo kuhinjo in štedilnik in vse piskre in krožnike in vse..., vam pa verjetno tudi - ali vam bo všeč ali pa boste lahko veseli, da imate mnogo lepše in zmajevali z glavo, da mi res ni pomoči, hehe:).
Trenutno je prazno in primerno samo za popevanje, ker krasno odmeva:D.

petek, 10. oktober 2014

Iskanje zakladov

Ker se bliža lep vikend, vam tokrat ne bom morila z Emono (čeprav še niste fraj), ampak naj vas povabim spet malo ven, v naravo.
 
Tokrat na iskanje zakladov. Ja, vem, to že vsi poznate, ampak midva dinozavra o tem seveda nisva nič vedela, ker noben od naju ni posedoval nobene pametne reči (beri: telefona - se tolažim, da boljše neumni telefoni in pametni ljudje kot obratno:D - vem, vem, lahko je oboje pametno/neumno, ampak je pa dober izgovor;). 
Potem pa je ena prijazna družinica z nami dopustovala na  morju, kjer je bil po naključju tudi zaklad. In smo ga šli skupaj poiskat (ja, oni so bolj v koraku s časom, kot ves ostali svet:D). No, ampak ker je meni v tem času dokončno crknil moj neumni telefon in je mel najboljši alfa samček ravno rojstni dan, je dobil od dedija za darilo pametnen telefon in tako lahko zdaj tudi mi iščemo zaklade:).
Kako to izgleda? Takole:
Za tiste osamele duše, ki so enako za časom kot midva: stvar je enostavna: na geocaching strani se prijaviš (si zbereš ime in vpišeš - pri izbiri imena premislite, koliko svobode boste dali svoji otročadi - lahko se spomnijo traparij ali še hujše, nočejo imet trapastega imena, ki se ga spomnita starša:D). Potem samo pogledaš, kje je v bližini kak zaklad (no, ali pa v Tropih, če imate dinčke za tja, vam od srca privoščim:). Ko najdeš takega, ki te zanima, si pošlješ (tega še ne obvladava, niti ne veva, ali gre z osnovno varianto ali samo pri plačljivi) ali shraniš koordinate ali pa pač vmes gledaš prek neta in greš tja, ter ga poiščeš. To je lahko težje ali lažje, odvisno, kako dobro je skrit in kako velik je. Je pa navadno zabavno, sploh za otroke (male in velike;).
  
Ko najdeš zaklad (to je tista mala flaška, ki jo ima mali princ v rokah - lahko je pa tudi večja škatla, odvisno od zaklada in navadno piše, kako velik je), ga pogledaš, se vpišeš v knjižico oz. na listek s svojim uporabniškim imenom (če ne pozabiš kulija, kar ga mi vedno:D - včasih je zraven, velikokrat pa ne) in če želiš, lahko vzameš kakšno reč iz zaklada (razen listka/knjižice in pisala, če je) ob pogoju, da daš not kaj svojega, vsaj enake vrednosti.
Tokrat ni bilo v zakladu nič drugega, razen listka, zato smo samo pustili en filcast srček za naslednjega srečnega najditelja:)
   Zakaj bi se kdo potikal "po šumi" in iskal zaklade (ki so v bistvu plastične škatle s kosom zmečkanega papirja in par drobnarijami)? Ker je zabavno in predvsem ker vedno še kaj drugega vidiš mimogrede. Mi smo bili tokrat na primorskem in smo našli recimo odtise fosilov (zgoraj), školjkice v pesku (spodaj)...
 
 in celo polžji mrest!
Ja, vem, seveda lahko vse to vidiš kar tako in ne rabiš zato nobenega zaklada. Ampak igrica je čisto simpatična in - zakaj pa ne?:) Če se zato samo ena družina spravi samo 1x ven, ko bi se ji drugače ne dalo, je vredno:). In teh družin je veliko, samci lahko izživijo svoj tekmovalni nagon, kdo bo našel več zakladov, me naš nabiralski nagon ob iskanju zaklada, otroci pa preprosto uživajo v vsem: da smo skup, da smo zunaj, da je zaklad, da je uganka, da je treba iskat, da je malo drugače, da je še en dodaten cilj, ki ni nujen, ampak vseeno dobrodošel:)

torek, 07. oktober 2014

Emonska skrivnostna škatla

Najini otroci obožujejo skrivnostne škatle! Vsi trije! Vsak na svoj način, ampak vsi jih imajo strašno radi. Vse tisto brskanje, presipavanje, tipanje, presenečenja, nalogice,... in vse, kar paše zraven, je zanje neustavljivo privlačno! (Kljub precej mlačnemu odzivu na prvo, sem hvalabogu poizkusila še enkrat z drugo temo in ugotovila, da je bil problem v temi, ne v škatli:D. Od takrat naprej sta zaljubljeni vanje!) In me ves čas fehtata za novo in seveda hočeta imet teme in na vsako temo svojo škatlo... Kar mi ni ravno dobro uspevalo ob vsem, kar se nam je dogajalo, ampak počasi se sestavljamo in s tem tudi škatle:)
 Tokrat imamo končno že dolgo obljubljeno temo "Emona". Vas zanima, kaj je "škatli"? Kamenčki (za gradnjo emonskega zidu in hiš), lesene črke I, V, Xin C (za pisanje rimskih številk), glinene koralde (za nizanje na vrvico, ker so pač takrat imeli veliko glinenega nakita), "zlata" verižica in kovinski nakit, srebrna broška, verižica z nekim kamnom, ki ne vem, kaj je, usnjen mošniček, "zlatniki" (iz kartona, za preštevanje in računanje), "zlati kamenčki" (pobarvani navadni kamenčki, tudi za matematiko in ker so pač lepi:)
 Tokrat je bila skrivnostna škatla kar rimski lonec, ker se tako lepo sklada s temo Rimljanov v Emoni:). Od kdaj imamo rimsi lonec, ki izgleda popolnoma nov in neuporabljen? Odkar smo se preselili, ostal je s stanovanjem, kot še marsikaj drugega (uporabnega in neuporabnega), hehe. No, če so ga že bivši lastniki pustili životariti oz. so mu dali zgodovinski mir, se mu pri nas obeta precej živahnejše življenje v sedanjosti, hehe. Najprej kot skrivnostna škatla, kasneje pa bomo gotovo še kaj dobrega skuhali v njem:)
 Ena stvar, ki jo moram priznat svojim otrokom, pa je, da se znajo igrat skupaj - velikokrat berem o problemih mamic z več otroki, ki se za isto reč non stop cufajo in morajo zato reve delat vse vzporedno 2x/3x/... pač x število otrok (kar zna biti kar zamudno in zasede precej prostora, se mi zdi) Vedno se mi zasmilijo in se potihem zahvalim svojim, da tako zadovoljni brskajo en zraven drugega:).
 Mogoče je ključ v tem, da imajo zelo različne načine igranja: zlatolaska je takoj okrasila pokrov z "zlatniki" in "zlatimi kamenčki", to dete strašno uživa, če ima popolno svobodo in se ne vtikam v njene ideje;). Mali je seveda užival v brskanju in kasneje presipavanju (več kasneje), temnolaska pa je takoj "zahtevala" nalogice. Mala nikoli noče navodil, hoče svobodo, velika ima strašno rada "naloge" - kakršnekoli, rabi nek smisel...
 Zato sem ji na hitrco načečkala nalogice na list, ki mi ga je takoj ponudila pod nos (skup s svinčnikom, da ne bi imela izgoorov:D). 
- Napisala sem ji nekaj arabskih številk, naj jih zapiše z rimskimi (v škatli so bile tudi lesene črke: I, V, X in C prav v ta namen, ker mi je že ob sestavljanju škatle bilo jasno, kaj bo moj prvi otrok želel;). To sva se učili že zadnjič s tarok kartami in se ji je strašansko fajn zdelo, tako da moram priznat, da jih zdaj že kar zna:) Vem, da tega (še) ne rabi, ampak mogoče bomo tako lahko hitreje kartali kako igro, kjer ne bova zraven zehala:D.
- Nanizaj glinene koralde na vrvico. (fajn za urit male prstke)
- Najdi sponko in jo zapni na mošnjiček. (enako + varnostni razlogi, da se mali ne bi slučajno napičil - gotovo bi mu uspelo nevede odpret sponko;)
- Najdi vse zlatnike in jih spravi v mošnjiček. (da jih lahko ostali potem spet raztresejo:D
- Preštej zlatnike:__ (mala obožuje matematiko, zakaj ji ne bi ustregla?)
- Koliko je zlatih kamenčkov?__ (enako)
 Kdor si želi, lahko te nalogice poljubno zakomplicira, kar bomo verjetno ob priliki naredili:). Zlatniki in kamenčki lahko na primer popestrijo kakšno računanje domače naloge (sicer je zaenkrat moja šolarka res taka, da bi si jo vsak starš želel, ampak meni se je vedno zdelo nefer, če se starši ukvarjajo samo z otroki, ki "jim ne gre" ali "so malo bolj leni" in se njim trudijo naredit vse zanimivo, pridnim pa nič).
 Pa mali?
 Njemu sem med dedijevimi kuharskimi zadevami našla eno plastično, čisto nič avtentično žlico za presipavanje kamenčkov in je dal mir vsaj 1 uro! No, mogoče ni bila ena ura, ampak čutilo se je pa čisto tako!
Potem sem mu dala še veliko pinceto, ki sem jo prav tako sunila dediju, da je prekladal zlate kamenčke. Doslej ni bil ravno navdušen nad takimi urejenimi prekladanji, je pa vedno užival v presipavanju, pretakanju itd..., tako da mu je lubi dal vzdevek "montesori dete" (čeprav mu še malo ljubezni do reda manjka za ta naslov:D). No, ta pinceta mu je bila pa zgleda zelo všeč:)
Velika je pridno računala, preštevala in spravljala zlatnike v mošnjiček...
In štela kamenčke v svoji emonski opravi (tuniki), o kateri ste lahko brali včeraj:). Naslednjič pa lahko že kaj skuhamo v tem loncu, ne? Če mi ga bojo mali dali nazaj:D.

ponedeljek, 06. oktober 2014

Emona - domača tunika, toga in gladiatorke

Kot že vsi veste, imam zelo rada svoje rodno mesto, kjer živimo. In otroci seveda tudi. Zato ni čudno, da imamo radi tudi njegovo zgodovino oz. mesto, ki je tu stalo pred 2000 leti... In Emoni v čast smo in bomo delali  "svega i svačega" (torej: "marsikaj" po slovensko - ampak priznajte, da se ne sliši tako dobro:D) in če vas kaj zanima, ostanite priklopljeni:) Tokrat tuniko in togo.
Še prej pa vabilo: ta teden oz. natančneje od jutri (jej, enkrat sem pa le pravi čas objavila! Hehe:D) pa do 12.oktobra si družince lahko brezplačno ogledamo v Mestnem muzeju razstavo Emona (kar definitivno spet nameravamo, čeprav smo si jo enkrat že:) - ampak punci sta tako nori na Emono, sploh temnolaska, da bi bil res smrtni greh, da ne bi šli;). 
Zgodba iz ozadja: nam se ta Emona vleče že lep čas, natančneje že od pomladi, ko so imeli v šoli veliko praznovanje 2000-letnice Emone, predvsem pa od septembrskega dneva Poletavcev (za tiste, ki tega ne poznate - to je strašno luškan projekt knjižnic in muzejev za spodbujanje branja otrok med počitnicami in res vse pohvale organizatorjem, zelo luškano in vsaj moji so ogromno odnesli (na žalost nimam fotk, pozabila foto doma;), tako da mi boste morali verjet na besedo). Tam so otroke tudi oblačili v togo in seveda je bil prvi komentar - mami, a bomo mi to tudi doma delali??? In kako naj se človek upre tem malim zvedavim učkam?... Saj ne rabiš nič takega... Kos blaga in rjuho.
 
 Tako sva s temnolasko sešili tuniko in ji ovili togo - torej zavili rjuho "po fantovsko" - kot so jo nosili moški ob slavnostnih priložnostih (zgornja slikica) - seveda, le kdo bi to nosil vsak dan?:D Navodila, kako oviti togo (za našo je služila kar rjuha), najdete na strani muzeja.
 Potem sva poizkusili še žensko varianto - ženske niso nosile toge (hvalabogu, ker je bila precej nepraktično oblačilo;) so pa vseeno imele zavit nek dolg kos blaga, za katerega pri mili volji ne vem več, kako se mu reče (se pa priporočam, če kdo ve;). Mala pravi, da so imele ženske 2 pasova - enega čez prsi in enega v pasu, sama sem se spomnila samo tistega pod prsmi, tako da me ne držat za zgodovinsko pravilnost oblek - tu se igramo, za zgodovino poglejte v kak muzej;).
 Seveda je hotel poizkusiti tudi mali princ, "moško" varianto:D. Te ni treba komentirat glede pravilnosti izdelave:D.
 Otroci so hodili samo v tunikah, ki so jih zavezali v pasu z vrvico - precej bolj praktično;).
 Moja navihanka je takoj poizkusila, ali se da s tuniko plezat po drevesih... In to čisto avtentično za rimsko cesarstvo - po oljki:).
In čisto lepo gre:) Samo čevlji se radi odvezujejo... Njen komentar je bil, da so si pa gotovo morali večkrat zavezat čevlje:D.
 A kako sva naredili čevlje? Iz japonk/japank (nikoli ne vem, kaj je prav) in dolgega krep traka oz. rute (na drugi nogi) - oviješ okoli paščkov japonk in zavežeš okoli nog, pa dobiš "doma narejene gladiatorke". Če se kdo ne znajde, se mi zdi, da obstaja celo filmček na youtubu o tem, midve sva kar improvizirali:).
In še za tiste, ki bi si želeli naredit tuniko - to je zelo enostaven kos obleke - rabiš pravokotnik blaga, ki ga prepogneš na polovico, na eni strani po tej polovici zarežeš odprtino za roko in na drugi sešiješ del pod roko. Na koncu sešiješ še dela na ramenih (pustiš odprtino za glavo) in to je to. 3 šivi in vola - narejeno:).
In ker Emonci, kolikor mi je znano še niso poznali šivalnih strojev, sva šivali kar na roko:). Poleg tega, da mala strašno rada šiva (zaenkrat na roke), da je to dobra vaja za male prstke in da imajo ročno sešita oblačila vseeno svoj starinski čar, ki pritiče Emoni, je bil moj argument za to odločitev tudi praktične narave - ročne šive je veliko enostavneje pobrati ven in lahko blago uporabiš za kaj drugega... Tak je bil plan... Ampak glede na navdušenje nad tem kosom oblačila iz precej grobo tkanega platna (popolno za to dobo:), se mi zdi, da ga še lep čas ne bom dobila nazaj:D.
No, pa tudi pri dediju smo bili, ki ni tako oborožen s stroji kot jaz. In moji stroji so vsi zaprti v sobi s polepljenimi vrati, za kuhinjo, kjer se suši svež estrih, po katerem se še ne sme hodit... (ampak to je že druga zgodba, ki jo boste upam tudi v kratkem brali;) Ampak če bi želela, bi se vsemu temu vseeno ognila, hehe (lahko bi sešila prej ali pa prinesla stroj ven prej), pa se mi je zdelo fajn naredit bolj avtentično in mi ni bilo nič žal, ko sem videla tamalo, koliko ji je pomenilo, da je SAMA sešila svojo tuniko! Pa prav lepo šiva, ne? Zgoraj je njen šiv, ne tistega pol mojega;).

Sledijo pa še skrivnostna škatla Emona, rimski lonec (hrana;), označevanje meja Emone na zemljevidu, obisk različnih ostankov Emone in tako dalje:) Gotovo se bo še kaj našlo do takrat, ko mi bo uspelo vse to pretvorit v digitalno obliko;).