petek, 08. november 2019

Kako naredimo lanterno

Spet bo lučkanje!!! Ja, seveda JUTRI, V SOBOTO, 9.11.2019 ob 17:30, ko se ravno začenja temnit, vsi lepo vabljeni na Martinovo lučkanje ali pohod z lanternami, kot po navadi okoli Koseškega bajerja v Ljubljani! Zberemo se ob 17:30, prižgemo lanterne in se z lučkami v rokah sprehodimo okoli bajerja. Še vedno je bilo fajn:). Če nimate lanterne, prinesite en steklen kozarec (od kumaric, marmelade,...), čajno svečko in kos žice ali dovolj dolgo vrvico, pa vam bomo že tam pomagali;)
Če pa bi kdo rad ustvarjal doma z otroki in da ne bi slučajno kdo imel izgovora, da nima lanterne, pa še en hiter navodilček za eno še hitrejšo lanterno - tole smo naredili s tamalimi, potem, ko sem prišla iz službe še pred kosilom... Res gre hitro, obljubim!

Vzamemo neko okroglo embalažo in odrežemo ali škatlico od topljenih sirčkov. V slednjem primeru lahko prvi korak kar preskočimo, sicer pa izrežemo spodnji in zgornji del tako, da pustimo cca 2-3 cm roba.
Zdaj odrežemo peki papir; za našo škatlico je bila širina pekija dovolj, da je prišla okoli, tako da sem samo odrezala tako dolg trak, kolikor smo želeli visoko lanterno - ca 20 cm je čisto fajn.
Peki papir ni ravno ljubitelj lepila (zato ga lahko uporabljamo za izdelavo domačih nalepk - ampak več o tem kdaj drugič;), zato ga rajši spnemo z navadnim spenjačem.
Ovijemo peki papir okoli dna in ga spnemo še na drugi strani (mogoče se boste morali malo znajt, da pridete z delom spenjača zraven, ampak se da, ker mere niso tako zelo haklih;)
Zdaj pripnemo peki po celem obodu:
V zgornji del škatle naredimo luknjo, če je nima že v originalu (npr. škatlica od topljenih sirčkov ali od brie sira nima luknje in jo je treba naredit). Luknja zgoraj mora bit, da gre lahko zrak ven in not, sicer bo svečka ugasnila, ker ogenj za gorenje rabi kisik (to lahko mimogrede razložite otrokom, da se jim ne ob treba pri fiziki piflat;). Sicer je pa tudi zelo praktična za to, da daš svečko sploh lahko not;). Ampak kar naj se še fiziko naučijo, ne bo treba inštruktorjev plačevat:D. Zdaj na vsaki strani z luknjačem ali žebljem ali debelo iglo naredimo luknjo (naj si bosta luknji bolj ali manj nasproti).
Pripnemo še ta zgornji del...
Skozi tisti dve luknji napeljemo vrvico ali žico in jo na vsakem koncu zavežemo.
Gotovo!!! Zdaj vanjo samo še vstavimo svečko in jo pritrdimo na dno - lahko si pomagamo s koščkom plastelina ali selotejpom, zvitim v krogec, da ne bo svečka preveč potovala sem in tja...
V kratkem pa upam, da mi uspe napisat še navodilček za zgibano lanterno, te so tudi lepe...

Kakršnakoli že je lanterna: kupljena ali domača, steklena ali papirnata, okrašena ali minimalistična, reciklirana ali elaborirana, lastna ali izposojena, otroci bojo navdušeni že samo zato, ker bojo v rokah zibali svojo lučko, mali plamenček v temni noči...

petek, 20. september 2019

Poletavci

Konec počitnic in začetek šole je navadno precej stresen čas za otroke (in starše;), zato pri nas zgrabimo (skoraj) vsako priliko, da si naredimo september lepši - in letos je res lep, topel in sončen:). Kot nalašč za it ven, na zrak! Tudi na kakšno prireditev, recimo...
Kam pa? Na zaključek Poletavcev, poletnih bralcev, recimo:) In zakaj? No, ker je branje je za uspeh otroka v šoli in kasneje v življenju ena najpomembnejših stvari, kar je ugotovilo mnogo raziskav in spodbuja še domišljijo in ti pomaga naredit svojo osebnost itd itd... Zato pri nas zgrabimo vsako priliko, ki vključuje branje.
Tako je seveda edino logično, da vsako leto poleti beremo s Poletavci, poletnimi bralci. Vsak dan pol ure branja. Letos je naš najmlajši šele končal prvi razred in ker sprva ni bil tako navdušen nad branjem kot prvorojenka, ni bral po pol ure na dan, ampak malo manj. Vseeno smo pridno izpolnjevali listek in bil je zelo ponosen, ko se je nabralo kar 30 dni in je bil seznam poln. In to zaporednih dni! Sicer ni treba, da so zaporedni, lahko berejo otroci vsake dva dni ali pa 14 dni ves čas, pa potem 14 dni ne in spet... Ampak pri nas smo brali vsak dan, ker je tako najlaže vpeljat navado in se tako mali najhitreje naučijo brat. Res pa ni bral tako dolgo, vendar mislim, da je namen tega projekta, da otroke spodbudi k branju in da gospe in gospodje, ki so ta projekt naredili, ne bi imeli nič proti, da ga za 7letnike, ki so končali 1. razred malo priredimo, glaven je namen:).
Tako grejo danes vsi trije na zaključno prireditev v centru, blizu glavne knjižnice, kjer bodo dobili vsak svojo majčko, ki jo ponosno nosijo:). Poletavce podpirajo v 17 krajih po Sloveniji, tako da ni treba, da ste ravno iz Lj;).

* Slike so izpred nekaj let, ker jih pač od danes še nimam, začne se ob 17h;).

petek, 13. september 2019

Pikin festival - sedmič (za nas)

Sem razmišljala, kako naj začnem spet tole pisat, ker me tako dolgo ni bilo blizu... Imam že napisan eno objavo še od lani, ko sem mislila spet začet objavljat, pa so neke druge stvari "prišle vmes", da sem jih morala pri sebi prežvečit.
In tako sem se zdaj odločila, da bom samo začela- brez pompa in opravičil in kogar bo zanimalo, bo ostal tu nekje in sčasoma pogruntal večino pomembnega, kar se je dogajalo v tem času;).
 
Pa gremo kar na trenutno dogajanje:). Ker me je vedno jezilo, če sem v časopisu ali kje drugje izvedela za vse fajn stvari, ki SO SE ŽE zgodile, namesto, da bi nam povedali PREJ, ko bi jih še lahko obiskal, vam zdaj hitro povem, dokler se še dogaja: PIKIN FESTIVAL je spet tu! Ob Velenjskem jezeru, kot vedno, že cel teden in do konca tedna bo.
 
Kako všeč je najinim malim, verjetno ni treba razlgat, glede na to, da moramo tja VSAKO, AMPAK ČISTO VSAKO LETO! Ko sva obnavljala stanovanje, ki smo ga kupili, sem šla sama s tremi (starimi 1 leto, 3 leta in 6 let),... (ne priporočam, čeprav se oni nikakor ne bi strinjali, njim je bilo carsko:D). Ker je bilo pač treba it, sicer bi bila "uzbuna" in so rabili nekaj za sprostitev, da so lažje zdržali vse spremembe (drug vrtec za mala dva, šola za taveliko, pa seveda selitev...)  Celo letos, ko nimamo avta (crko da bog da;), si ga bomo za to izposodili od dedija (hvalabogu je dovolj velik za nas;). 
Ne verjamete, da smo res bili? Od lani imava vseeno celo dokaz, ko so naju nič hudega sluteča (oz. leteča;) zahakljali snemalci njihove ekipe, medtem ko sva se igrala. *Mimogrede: to, kar delava je akrojoga, ampak ni tako nevarno/težko kot akrobacija in ni tako zaspano/poduhovljeno kot joga, tako da je ravno prav;). Več o tem v kakšni drugi objavi:) Slika iz prispevka:
 
Kaj se še tam dogaja? Vse mogoče fajn stvari za otroke in za razliko od večine teh festivalov, ni vsaka druga reč posebej plačljiva (še vedno jih je nekaj in vsako leto malo več, pač komercializacija, ampak ni festival namenjen samo služenju denarja in se to čuti:).
Takole je mali lani pisal v pesek - slikano iz balkona vile Čira Čara:
Prvič sem o tem pisala že leta 2012, potem pa nisem hotela vsako leto ponavljat, ampak se splača it pogledat, če imate male otroke. Med drugim smo si lani lahko spekli kruhke na temle "ognjišču":
 
Seveda pa ni šlo brez "prave malice", ki si jo prinesemo s seboj. Tokrat grisek, kakav, navihanček in seveda zelenjava (paprika, korenje, itd...) z omakico iz kisle smetane in drobnjaka za pomakat (prvič naredila prav za na Pikin festival in zdaj mora to bit, kamorkoli gremo:D). Pa sadje, seveda.


... in seveda zelenjava (paprika, korenje, itd...) z omakico iz kisle smetane in drobnjaka za pomakat (prvič naredila prav za na Pikin festival in zdaj mora to bit, kamorkoli gremo:D). Pa sadje, jasno. In s tem zdržijo? Ja, vsako leto je treba vzet malo več, tokrat poleg griska še kruhke:D... Računam, da ko bojo najstniki in bojo požrli celega vola, ne bomo več hodili na to reč... :D

sobota, 14. julij 2018

Kartice in kazalke - spomini na poletje

Se še spomnite, kako smo včasih pošiljali kartice iz dopusta? Vsako leto, kamorkoli si že šel, vedno si kupil kartice v trafiki (in potem ko blesav iskal pošto, da bi našel znamke in vedno je bila že zaprta!) In pisal si vsem prijateljem in vedno si jih kupil premalo! In potem smo pisali kartice na plaži in se vsi podpisovali drug drugemu... Še domov si vedno poslal kartico! Tega skoraj ni več! Otroci zdaj redko dobijo kartico, jim pa še vedno naredi ogromno veselja! V bistvu veliko več kot ga je nam, saj nam je bilo to samoumevno in pričakovano, njim je pa nekaj posebnega, ker jih zdaj ljudje ne pošiljajo več. Kaj če bi torej to spremenili? 
Mi vsako leto delamo kartice na morju in vsako leto so jih mali naslovniki tako zelo veseli, da me njihove mame septembra iščejo in cukajo za rokave po hodnikih in mi pišejo maile, da to je pa naredilo prijateljčku/ici res nepozabno veselje! Pa je samo ena mala kartica! Kos kartona z nekaj besedami, pa taka sreča! Lepota domačih kartic pa je, da so lahko kakršnekoli želiš, različnih dimenzij, nagajive in igrive in vedno nekaj posebnega:) Torej - kaj če bi jih letos naredili skupaj? 
Če vas lepo počasi za rokico vodim, kako se jih naredi? In obljubim da je zabavno? In da bojo otroci z veseljem ves čas med hudo vročino v senci prilepljeni pri mizi in jih ne bo opeklo in se ne bo treba kregat, zakaj ob 13h ni najboljši čas za bit na plaži, če si mali bledopoltnež? Ste potem za? Obljubim, da bo tale navodilček (tutorial) šel zelo počasi čez vse korake, zato se vnaprej oproščam vsem veščim ustvarjalkam, vendar me je kar nekaj mamic vprašalo po tehle rezalčkih in večinoma niso imele pojma, da to obstaja in kako se s tem dela - zato bo to objava (tudi) za vse mamice in otroke, ki tega še niso počeli, pa bi radi poskusili:) Ostale/i pa na hitrco zdrsite čez slike, pa je:).
 
Preden začnem še zahvala trgovini Rayher, da sem lahko njihova julijska blogerka:) To trgovinico sem imela vedno rada, ker so zmeraj tako prijazni in ker je tam res velikanska izbira luštnih ustvarjalnih stvari - vedno pridem ven z večjo vrečo kot sem imela namen;) (kdor ne verjame, naj samo pogleda v mojo sobico, stvari vam bojo zelo znane:D). Ampak ko gledam okoli, vidim, da nisem edina, ki hodi z velikimi vrečami ven;)... Ko boste enkrat tam, vam bo jasno... Raj za ustvarjanje, hehe.
 Ok, zdaj veste, kje kaj dobit, gremo torej delat kartice in kazalke! Zanje potrebujemo:
- karton v živih barvah za ribice in kazalke ter večji moder karton za ozadje kartice oz. bel in moder, če boste delali čestitko
- reciklirane kartone iz razrezanih škatel testenin, piškotov, čokolade, ipd... za to, da bodo kartice dovolj trdne; lahko pa bi seveda zlepili tudi dva lepa kartona skupaj, to je samo cenejša in naravi prijazna varianta;)
- belo lepilo za les (Mekol) ali lepilo v stiku - pač neko lepilo za papir, meni belo lepilo za les dobro služi in povsod se najde - najbolj mi je sicer všeč Mecol Creative, ker ima praktičen nastavek, ampak tudi navaden je ok, sploh s tistim trikom za lepljenje z otroki (glej spodaj:)
- side kick - mali strojček za rezanje in vtiskovanje - lahko pa seveda tudi večji big shot ali katera druga naprava za rezalne šablone, ampak tale je zelo praktičen za na počitnice oz. za okoli nosit;) Tale mašinca je fina tudi, če ne veste, ali bi nabavili veliko zverino, saj je precej cenejša in super za "noge zmočit", da vidiš, če bi to otrokom /in/ali tebi dogajalo (naši so čisto usekani na to izrezavanje! Daleč najbolj uporabljana "igrača";) Poleg tega je večina šablon je dovolj malih, da grejo tudi v tega.
- škarje ali giljotino za rezanje
* izrezane mreže - sama sem jih že doma izrezala s tole rezalno šablono in svojim big shotom (prav tako od Sizzixa) - ta je namreč prevelika, da bi šla v tega malega bratca. Če mrež nimate, lahko uporabite tudi vrečko od limon/pomaranč, košček strgane mrežice za lovit rakce ipd. ali pa skvačkate ali zvozlate mrežo iz vrvice ali prejice za vezenje. Lahko jo seveda tudi samo narišete ali naredite dizajn brez mreže, pa je - nihče se ne bo zato bunil;).
* po želji še štanco za zaobljene robove (če je nimate, si lahko pomagate s kovančkom - glej spodaj)
* ni nujno, je pa praktično, če imate kje blizu še kak mali krožniček in kako posodico s prekatki (npr. embalaža od keksov;) ali več skledic, pa en plastičen pokrovček in par zobotrebcev/paličic, če uporabljate Mekol
Izgleda mogoče veliko, takole napisano, ampak v bistvu morate kupit samo 3 stvari (napravico, rezalne šablone in karton), ostalo imate že doma ali pa ni nujno. In vse razen kartonov lahko večkrat uporabite (pa tudi kartonov vam bo precej ostalo;).

Navodila oz. postopek:
Najprej namažemo karton od škatel z razredčenim belim lepilom (cca 1:1, torej enaka dela lepila in vode, sama ga zmešam v kakem kozarčku, ki se ga da dobro zapret, da ga imamo za dalj časa, lepo se obnesejo kozarčki od otroških kašic, malih marmelad, kaper, itd...). Na reciklirane kartone prilepimo lep moder karton. S tem bomo utrdili naše kartice, da bodo prenesle pošiljenje in vse kar k temu spada. Pri nas imajo navadno generalko že, ko jih pišemo, saj jih pišemo na plaži in nosimo sem in tja med raznimi knjigami, maskami itd... Ampak takele preživijo tudi to!

 Dobro pritisnemo kartona enega na drugega in posebej pazimo, da smo dobro namazali robove:
 Ko se zadeva posuši, odrežemo preostanek kartona, da dobimo lepe pravokotnike (ali kvadrate):

Če želimo, lahko s štanco zaobljimo robove. Če pa je nimamo, si lahko pomagamo s kovančkom, ki ga prislonimo ob kot, obrišemo s svinčnikom in izrežemo po krivulji - tako dobimo 4 čisto enake, lepo zaobljene robove. Ti tudi pripomorejo k trdnosti kartice, saj se  navadno začnejo plasti ločevati na vogalih in če jih ni... se ne cufajo.
 Zdaj, ko so podlage pripravljene, nastopi zabavni del! Izrezovanje in sestavljanje ribic! Pri tem nam bo pomagala tale mašinca - side kick - torej mali bratec velikega big shota. Moram priznat, da sem bila najprej malo skeptična, če bo tale mala stvarca imela dovolj moči, da bo lepo rezala, vendar brez strahu - zaenkrat deluje super! (Pa je že precej narezala:). In čeprav je mali, je še kar težek za svojo velikost in se čuti, da je trden. Še en plus tega malčka je to, da se ga pritrdi na podlago  in ti ga ni treba držat z roko dol, medtem ko režeš, kot njegovega velikega brata. In tu tale vakuum dejansko dela, ne tako kot na tistih starih mlinčkih za orehe, ki so jih naši očetje morali prevrtavat in spenjat na mizo s klemami, ker hudič nikoli ni držal;)
 In kako uporabljamo to čudo? Vzamemo obe prozorni plošči, na katerih celo piše "cutting plate", da se ne bi kdo zmotil (mimogrede lahko še otroke naučite 3 besede v angleščini (cut, cutting in plate), ki si jih bojo zaradi okoliščin takoj zapomnili;). 
Naredimo sendvič: najprej ena plošča, nanjo damo papir/karton, nato rezilo, obrnjeno z izbočenim delom proti papirju/kartonu in čez še drugo ploščo.
Vse skupaj prevrtimo skozi režo strojčka in končano - na drugi strani dobimo izrezane ribice:). *mimogrede, če ne gre, poskusite vrtet ročko v drugo smer, temnolaska se vedno zezne, malima je pa ta smer očitno bolj naravna - vrteti moraš namreč ravno v obratno smer kot pri velikem bratu.
 
 En mali nasvetek za lažje delo (sploh če delate z otroki, pa tudi če delaš sam/a, je tako lažje): dajte na mizo zraven en mali krožniček, na katerega lahko otroci odlagajo rezalne šablone - nekatere so hudimano micene in se hitro pogubijo. Doma imam par lesenih skledic/krožničkov, ki so super za raznorazna ustvarjanja, tu pa sem vzela kar krožniček iz kuhinje:) Škoda izgubljat živce in tole jih prihrani;).
 Pa zelo praktično je, če že prej narežeš kartone na pravo širino, ki gre v malega rezljača (mislim, da cca 5 cm, odmeriš s ploščico, pa je;). Delo poteka hitreje in vsak otrok lahko sestavlja po svoje, zato se manj kregajo;)

Zdaj pa najazbavnejši del - sestavljanje in lepljenje! Tudi tu imam dva trika v rokavu: eno je, da si prihranite kakšno takole embalažo z več prekati, ker je zelo praktična, da vseh teh malih delcev ne odpihne, da se ne pogubijo v mišmašu kartončkov na mizi, pa še delčke za isto ribo lahko daš skupaj in jih je lažje najti.
Tale drugi trik pa sem se naučila v vrtcu - belo lepilo za les daš v plastičen pokrovček (najboljši so od jogurta, smetane ali mleka, ker so dovolj plitki in veliki, da lepo stojijo na podlagi in se ne prekucnejo). *Če imate zelo male otroke, lahko pod pokrovček date malo plastelina ali blue tacka in ga zalepite na mizo - še težje ga bo prevrnit. Za večje otroke je boljše, če ni zalepljen, da ga vsak lahko vzame k sebi, kadar ga rabi. V pokrovček daš toliko zobotrebcev, kolikor je ustvarjalcev (otroci + starš) in tako lahko precej omejiš umazanijo, sploh pri malih otrocih;) ali pa naredite za vsakega otroka svojega, če imate otroke, ki res ne marajo sodelovat (pri nas to sicer ni problem, radi skupaj ustvarjajo, ampak če se vam kregajo, se mogoče splača reskirat tisto kapljico lepila, da je mir;).
 
Zdaj pa sestavljanje: tukaj je nujno, da ima mama svojo kartico in paca nanjo ter pusti otroke na miru, da delajo po svoje:). No, dobro, ni nujno, je pa zelo fajn - vsak ima namreč svoj način ustvarjanja - nekateri radi najprej naredimo več različnih ribic v različnih barvnih kombinacijah in jih nato postavaljamo, da vidimo, kako nam je najbolj všeč. OK, to je ena varianta. Obstajajo tudi druge;). Nekateri radi sproti sestavljajo ribice in jih takoj zalepijo tudi dol na podlago.
 
Tretji bodo sestavljali kar na podlagi. Nič ni narobe, vse dela, kakor je komu lažje. In tisti sovrtčanček ali sošolka, ki bosta dobila te kartice, ne bosta čisto nič jezna, če postavitev ne bo tipitopi in če se bo kje videl prstni odtis v lepilu,... skratka, če zadeva ne bo za na pinterest ali instagram;) Zato mami, ne sekiraj se, na počitnicah si;). *To je samo opomba za vse perfekcionistke - kar sem delala z mamami in otroki, je vedno najboljše delovalo, da daš mami njen projekt, ki ga lahko perfekcionistično izpili, medtem pa otrok uživa po svoje in si ne hodita v zelje:). Najprej te malo čukasto gledajo, potem pa so vesele, da se smejo tudi one igrat in otrok zraven, da sme delat po svoje;).
 Ko smo vse ribice in mreže sestavili, kakor nam je všeč, še celo kartico dobro premažemo z razredčenim lepilom za les, da se vsi delčki res dobro oprimejo podlage, hkrati pa to služi tudi namesto laka in zaščiti vse skupaj, da ne bo nobena ribica izgubila plavutke na poti do prijatelja/ice. Lahko pa seveda vse skupaj tudi polakirate. Ampak za tiste mlade mamice, ki še nimajo vseh mogočih ustvarjalnih zadevščin, je mogoče koristno, če vejo, da lahko vse skupaj narediš samo z enim strojčkom in enim setom šablon, pa par kartoni. Da ne rabiš cele gore stvari (vsaj meni je to vedno všeč pri projektu, če kje kakega takega najdem - kar je redko, navadno hočejo vsega boga;). In da ni treba še laka s sabo vlačit;).

In takole so nastale naše kartice (na slikah čisto zgoraj so moje, tele tu pa so od otrok, ki se jih dobesedno nisem niti dotaknila - imam pometeno pred dotičnim pragom, kakšen drug je svinjski, ampak tale je čist ko solza;)
Prva je od šesteltnega malega princa - ker je navdušen ribič, je naredil jato rib, ki se je ujela v mrežo:
 Tale je temnolaskina - ona je za 11. rojstni dan dobila tega malčka rezalčka (side kick), ker je bila doma tako navdušena nad mojim tavelikim big shotom in so pri tem res vsi trije vedno lepo sodelovali:
In tale zlatolaskina - ja, pri nas dovolimo, da gre kdo izven okvirjev;) Mogoče se bo ribici res zmečkal rep na poti do naslovnika, ampak včasih je to vredno poskusit, pri 9ih si res lahko to privoščiš;)
In ko takole ustvarjaš, se ti včasih zgodi, da ti kakšna ribica ostane... Kaj bi z njo? Škoda bi je bilo stran vršt, ne? Tako sem vzela šablonico za etiketo, ki pride skupaj s side kickom (malčkom rezalčkom) in naredila še knjižne kazalke za male in velike knjižne molje (ne vem, ali je dedno ali sva jih samo uspela vse tako vzgojit, ampak čisto vsi smo usekani na knjige! - zato nam kazalke vedno prav pridejo:), pa v kakšnih mrzlih zimskih nočeh nas bodo lahko spominjale na lepe sončne poletne dni...
in po vsem ustvarjanju z otroki, se je sonce spustilo dovolj nizko, da se odpravimo spet na sonce in si tudi mami zasluži malo mira na plaži ob kakšni fajn knjigi (tole je avtobiografija Keitha Richardsa, ki nama jo je Dedek Mraz prinesel vsakemu po en izvod:D)...
 Uživajte poletje!!! In naredite kakšne kartice za prijateljčke! Obljubim, da je 100x vredno - neopečeni otroci, veseli prijateljčki, ustvarjanje z otroki (i.e. družinsko "bondanje";) na dopustu... kaj še hočeš lepšega?

nedelja, 06. maj 2018

Ugotovi temperaturo - poskus za zaposlene dni


Maj in junij sta navadno precej divja - tako za šolarje kot za starše, ker takrat učitelji zaključujejo ocene, vsi krožki, športi ipd... imajo nastope..., vrtci in šole svoje zaključke... in včasih si je zato težko vzet čas za kakšne hude poskuse. Ker se začenja lepo vreme, nam je škoda zapravljat čas notri, zato odpadejo vsa raznorazna ustvarjanja, ki zahtevajo ure pripravljanja, pospravljanja in čiščenja;)... Vse lepo in prav, ampak... včasih se paše odklopit... Včasih otroci rabijo 10 minut skupnega časa za kakšno malo traparijo, da se odklopijo in lažje pregurajo še zadnje šolske tedne...

Zato en hiter poskus, za katerega ne rabite priprave, lahko ga naredite tudi na prostem (takrat, ko smo ga delali, je bila še zima, zato smo bili notri;):
 - vzamete tri posode, v eno date zelo toplo vodo (ne toliko, da bi se kdo spekel, ampak recimo okoli 60 °C - toliko, da je res kar topla), v drugo mlačno vodo (toliko kot smo mi topli, torej cca 37°C) in v tretjo mrzlo vodo (lahko dodate not še kocke ledu)
Zdaj otroci dajo najprej eno roko v toplo vodo, drugo pa v hladno in ju tam pustijo tako dolgo, da se privadijo temperaturi. Nato dajo obe roki hkrati v mlačno vodo. Iz obeh rok bodo dobili čisto različne občutke, kako topla naj bi bila ta voda - eni se bo zdela hladna, drugi topla.

Lahko poskusite in najprej naredite poskus z zaprtimi očmi - otroci so čisto presenečeni, ko ugotovijo, da imajo obe roki v isti posodi!

petek, 30. marec 2018

Zajčkove škatlice za sladkorjene mandlje

Tehle pa še nisem objavila, ne? Takele škatlice nam je lani prinesel zajček za veliko noč! Not so bili sladkorni mandlji in vsaka je imela drugačen motiv odtisnjen, vse pa istega zajčka.
Naredi se jih zelo enostavno, sem jih pregledala, kako jih je zlepil:). Izgleda, da je samo pravokotnik papirja zvil v cev in jo zalepil na eni strani, napolnil in na drugi strani zalepil pravokotno na prvo stran. Če bi si kdo želel navodilček za kako takole zadevico, povejte, tole res ni komplicirano:). Oblika je navaden tetrapak, v kakršnih so v starih socialističnih časih prodajali smetano (oranžna je bila sladka, zelena pa kisla, če se ne motim  - še pomnite, tovariši? :D) 
 Tukaj sta obe barvi, mogoče je bil zajček navdahnjen s takratnimi smetanami... Ali pa so mu všeč korenčkaste barve (oranžna in zelena)... bolj verjetno... Mogoče pa je hotel naredit kot neke papirnate korenčke... Kdo bi vedel...
Kakorkoli, vsem so bile škatlice zelo všeč in glede na to, kako enostavne so, jih lahko samo toplo priporočam:) Takole jih je dal v peharčke  skup z ostalimi darilci, ki jih je prinesel.
Pri nas namreč zajček vedno prinese darila v peharčke, vsakemu v svojega in vedno jih skrije povsod po hiši, da jih iščemo ko zmešani! To je pol zabave!

In vedno so zraven še kekšne male drobnarije: zajček iz kuverte, korenčki iz krep papirja, napolnjeni z bonbončki, itd... to je pa druge pol veselja:). A k vam tudi pride zajček?