torek, 23. maj 2017

London - žebljički za deževne dni

Se še spomnite teh barvnih žebljičkov, s katerimi smo se igrali kot otroci? No, nekatere stvari se nikoli ne spremenijo:)...
Ko smo pri dediju ustvarjali londonske znamenitosti, je mala zlatolaska privlekla svoje omiljene žebljičke (tehnično niso njeni, ampak od sestrične, vendar se pri dediju vsi igrajo z vsem) in čisto samoiniciativno naredila:
- stražarja pred kraljičino palačo (ja, kučme imajo črne, vendar črnih žebljičkov ni;)

 Pa slavni londonski most s stolpi:
In London eye - nekakšno gondolo oz. ogromno kolo s kabinami, ki se vrti obupno počasi in iz njega lahko gledaš London. Nanj oz. vanj nismo šli, smo si ga pa ogledali iz vseh strani, ker je zraven lušten parkec in sprehajališče:)
 
Pa seveda londonski dvonadstropni avtobus - dobuledecker - no, na njem smo pa bili:) In ga toplo priporočam vsem družinam z otroki - ogledaš si lahko vse znamenitosti brez neskončnega pešačenja in ker imajo hop-on, hop-off sistem, si lahko tiste, ki te zanimajo, pogledaš tudi pobližje in potem nadaljuješ pot:) Šoferji so neverjetno prijazni, samo njihove linije je treba malo naštudirat. Ampak če vprašaš, ti vse povejo:).
 
Vedno mi je fascinantno, kako otroci svoje izkušnje prenesejo v igro, tako spontano in mimogrede:). Ja, povsod sem jo lovila z njenimi žebljički, zato ima vsaka slika drugo ozadje:D. Boste preživeli, upam, to je amaterski blog, ne pričakujte profesionalnih rezultatov;).

nedelja, 14. maj 2017

Darilca za malo pasjo lastnico

Ko smo si v "novem" domu (ne vem, če je po 2 letih še smatran kot "novi", ampak to je bilo še lani:D) že dodobra ustvarili novo socialno mrežo, si na rojstne dni že spet upam nosit doma narejena darilca:). Zakaj? Ker so bolj osebna, bolj zabavna, bolj posrečena in jih lahko kombiniraš s kupljenimi, da dobiš točno to, kar si nekdo želi:). Temnolaskina prijateljica je lani dobila kužka in malo zatem je imela rojstni dan. Zato so ji otroci nesli kužkasta darilca:
 najprej z bonbončki napolnjenega kužka iz papirnate rolice in kartona.
 Ker je deklica edinka in ji je bilo takrat po pričevanju mame velikokrat dolgčas, sem ji naredila tale mini plakat proti dolgčasu - idejo, ki sem jo imela že leta pripravljeno za čas, ko bodo moji začeli težit, da jim je dolgčas, vendar se to proti mojemu pričakovanju še vedno  kar ni in ni zgodilo in je zato reva idejasta samevala tam nekje zadaj, zaprašena, med mojimi nevroni... in čakala svoj čas. No, bila je zelo vesela, ko je ta čas prišel, pa ne glede na to, čigavemu otrok zna bit dolgčas, hehe:)
Tole pa je bila rolica z barvicami, kakršne je naročila, da so ji všeč:). Znotraj je bilo blago s kužki, kar se žal ne vidi, ker sem pozabila slikat odprto:(.

PS: Nekatere male punčke zelo rade uporabljajo rolice za barvice, jih vestno zatikajo in razporejajo po mavrici, nekateri mali fantki pa bi to jemali kot čisto mučenje (spoli so seveda lahko zamenjani, samo pri nas in v temnolaskinem razredu je pač tako;). Samo za opombo, da ne bo takega darila dali kakemu malemu divjačku, kjer je še zmetat barvice v puščico preveč;).

torek, 09. maj 2017

Vesak

Tudi tale objava čaka že nekaj let (beri 3:D), ampak ker je vesak samo enkrat na leto, sem v bistvu samo 2x zamudila:D (prvič smo ga praznovali 2014 in pred tem še nisem imela slik;) in v svoj zagovor naj povem, da je datum premakljiv in tudi ni povsod isti - navezuje se na polno luno v maju, če se ne motim. In leta 2015 vem, da je bilo nekaj zbrke tudi na wikipediji, kdaj točno je vesak - ali konec aprila ali začetek junija, so se lune nekaj čudno poklopile zgleda... Ampak nima veze, jutri vsekakor je vesak, ker je prva polna luna v maju in se vsi strinjajo:).
Kaj je vesak? Največji budistični praznik, ko budisti po vsem svetu praznujejo njegovo rojstvo, razsvetljenje in smrt (budisti so pametni in vejo, da so koledarji vsi zmešani in da nihče ne more za 100% rečt, kdaj se je pred cca 2500 leti rodil določen človek - zahodnjaki seveda nismo tako skromni in točno vemo dan, eni 14 dni prej, drugi 14 dni kasneje;). Vem, vem, različna koledarja - vseeno imamo pa zdaj isti koledar, pa vseeno praznujejo na različna dneva;). Ampak kot rečeno - budisti so vse skupaj združili v en dan, ki so ga določili, ne da bi se sklicevali, da se je točno takrat rodil ali umrl. Ne komplicirajo, to mi je bilo vedno všeč pri njih:). Tudi za vesak, največji praznik, ne rabiš nič: nič posebnega kuhat, nič pripravljat: cvetki, svečke in čaj. In dan/večer postane čaroben in prijazno počasen... Bi poskusili? Za to praznovanje ne rabite veliko časa, lahko si ga omislite tudi zvečer namesto risanke, če je dan noreč. Bolje išta nego ništa;). In zvečer umirit otroke je vedno dobrodošlo (prosim, recite, da nisva edina;).
 
 Vem, kaj boste rekle: da to ni "pravo" praznovanje, ker nismo ne budisti, ne nič drugega organiziranega in ja, vem in nikomur ne rečem, da je to tisto pravo ali da mora to počet ali da poznam budizem ali karkoli takega. Vendar pa sem po vseh teh letih izkušenj lahko precej prepričana, da najini otroci od tega nekaj lepega odnesejo, zato bomo svoje male tradicije nadaljevali (in ker so budisti tako zelo umirjeni in jim ne gre nič zemeljskega preveč na živce (oz. delajo na tem;), sploh če je dobronamerno, nam verjetno ne zamerijo preveč, vsaj "tapravi", ki se držijo naukov, ne;). Se ne bi spodobilo zanje, ker se poskušajo rešit navezanosti na zemeljske reči;).
Zakaj bi praznovali ravno budistični praznik, če imamo svojih dovolj? Zato,
-  ker mi je ta filozofija blizu, taka neobsojajoča in prijazna, (nauki so tako povsod podobni)
- ker mi je bil Buda vedno simpatičen, odkar sem prebrala Sidharto, pa čeprav takrat še nisem niti vedela, da je to njegova zgodba, še zdaj je to ena mojih najljubših knjig
- ker je to tako zelo nežen praznik, ki nam je enostavno pisan na kožo in je odličen izgovor, da en dan malo izštekamo in
- ker "naši" prazniki za naju v bistvu niso nič bolj naši, saj ne verjameva v nobenega od teh bogov (mimogrede: Buda ni bog, samo razsvetljen človek, tako pravijo budisti in tudi on je to napisal) in jih nikoli nismo praznovali. 
 In zato si seveda lahko zmišljujemo in vzamemo od vsake kulture to, kar nam je všeč:). Preizkušamo in kar dela, obdržimo, kar ne, pa damo stran:). Tako sem svoje male nosila v vrečah, ko so bile tu še čisto čudo in jih ves čas nosila po rokah - to sem pobrala od Afričank in Azijk, na primer:). Čez par let se vsem to zdi dobra ideja - kdo ve, mogoče bo s prazniki isto, hihi;). Zajček k nam nosi že odkar sem bila sama mala in je super, čeprav je orignial aglosaksonski... In nismo edini, ki nam zajček skriva pirhe in letos sem videla en kup zelene za patrikovo... Dobre ideje se vedno širijo:). In tale je res lušna!
Zaenkrat so tile tuji prazniki pri najinih malih strašno priljubljeni, kljub temu, da pri tem nikoli ničesar ne dobijo (darila nosita dedek Mraz in zajček, pa Miklavž aka Miha Klavž kako malenkost v nogavico;). Pa vendar vsako leto komaj čakajo, da delamo past za škrata Leprekona (sem obupala nad črkovanjem tega škrata:D in ga poslovenila:D) na Patrikovo, obožujejo mandale in svečke in kosilo na tleh na Divali in ravno tako me vsako leto večkrat vprašajo, kdaj bomo spet kopali Budo?
 Budisti so namreč res nekaj posebnega, vsaj kar se praznikov tiče: so res edini, kar sem jih do sedaj našla, kjer je njihov glavni praznik namenjen samo temu, čemur naj bi bili vsi prazniki namenjeni, pa vendar se povsod drugod po svetu prazniki vsaj malo sprevržejo v pojedine in veseljačenje (tipičen primer je naše Martinovo;). No, budisti res praznujejo drugače, zelo nežno, kar mi je zelo blizu... In sem bila čisto očarana, da to dejansko obstaja. Nežno, ljubko praznovanje, kot bel metuljček... Brez kakšnega koli materializma, daril, prenažiranja, sploh nobene praznične hrane, brez divjanja in neskončnih priprav... (pa nimam nič proti takim praznikom - vsi veste, da mi je pust en najljubših, vendar paše kdaj tudi nekaj takega - nežnega, umirjenega, ko imaš res čas razmišljat in se povezovat na neki drugi ravni, brez besed...) Sploh proti koncu šolskega leta, ko se tempo pospešuje... Tako kot paše nežna svečenica, ko si opomoremo od novoletnega divjanja, na primer...
Ko sem pred leti raziskovala, ali jejo kakšne posebne hrane, pečejo kake slaščice, imajo kak poseben ples ali karkoli... nisem našla nič! NIČ! Ta praznik praznujejo tako ljubko enostavno: okrasijo dom in/ali tempelj (včasih še pot do templja) s kakšnimi rožami, meditirajo v templju ali pa samo skupaj doma in skopajo kipec Bude v čaju. Nič ni obvezno, vse je nežno. Mi sicer nismo imeli pravega kipca bude, vendar sem med zapuščino tega stanovanja našla posodico, katere pokrov ima ročaj v obliki Bude - in za nas je delalo:). Pravih rož takrat nismo imeli, pa smo naredili papirnate - tudi budisti delajo včasih papirnate, če nimajo pravih;). Zraven sem dala še par svečk, vsem naljubša je tista v glinenem svečniku, ki sem ga dobila pred ohoho leti kot svatovsko darilo na prijateljičini poroki (na sliki spodaj). Barvast papir, zrezan v rožice, 3 svečke in vrček čaja... In moji mali so bili začarani! Tako zelo enostavno in tako zelo nežno... Paše v tem hitrem času...
 
To je vse: rože, svečke in meditacija - za to ne rabiš priprave, iskanja in kupovanja daril, okraševanja... ne rabiš nič, samo nekaj časa s svojimi najljubšimi... Po želji še ščep čaja, originalno je verjetno zeleni (ali črni), ampak kakršenkoli bo dober; sem prepričana, da se Buda ne bo usajal, tudi če boste dali navaden planinski ali kamilični ali sadni čaj;). 
Na poti iz vrtca ali šole naberete šopek rožic in jih raztresete po mizi ali date plavat v široko posodo za solato in dekoracija je pripravljena:). Če ne marate teh visokozvenečih besed, kot je "meditacija", jo lahko mirno zamenjate za "umirjanje" ali pa barvate pobarvanke ali rišete zentangles (oboje dela dobesedno isto v možganih kot molitev ali meditacija - več je poti do istega cilja;). 
Lahko pa samo kopate kak kipec, lahko od vašega boga , če ga imate (in če to dovoli; nekateri bogovi so bolj občutljivi na skrunitve, mogoče bo pa dovolil brisanje z morko kropo?), ali pa kakšen drug kipec, saj je namen tega praznika, da se poglobimo vase in mirno povežemo med sabo - in to se da ne glede na obliko kipca - njim Buda predstavlja mir, vam je mogoče bližje neka druga oblika - in Buda pravi, da pojdi po svoji poti, tako da imamo njegov blagoslov;). Pri nas smo zelo sproščeni glede tega, prilagodimo marsikaj, pa vseeno dela. Pri otrocih dela vse, kar je iskreno...

Če se je katera (ali kateri) našla(el) v tem nežnem praniku, poskusite s svojimi malimi. Otroci res hitro začutijo esenco in bodo divjali za pusta in se čisto umirili na vesak, ker to dela na čisto nezavedni ravni:).

ponedeljek, 01. maj 2017

Živel Prvi maj!

Ste kresovali? Še kresujete? Žurate ali spite? Pojete Banderro roso ali sanjate mlaje v vetru?
   
Mi smo šli z malimi pogledat en bližnji kres in se prav fino imeli:) Še za kuliso je prav dobro izgledal, hehe:).
Nisva mogla, da ne bi malo poskusila, ko je bilo pa tako lepo toplo ob ognju, da res paše malo mišice raztegnit:)
Kje ste pa vi bili in kaj ste vi počeli?

sobota, 22. april 2017

Domači globus

Joj, sta bili še mičkeni! Moj mali je zdaj že večji! Ampak to je taka luštna idejica, da vas verjetno ne bo niti motilo, da smo to delali pred točno 5imi leti:). V čast naše ljube Zemljice smo delale domač globus. Pa mimogrede dobijo otroci izkušnjo, zakaj so zemljevidi tako hecno zaokroženi in zakaj ponekod zgleda Grenlandija veliko večja kot je v resnici:). Kaj veš, mogoče jim kdaj še pride prav:)

Najprej sem napihnila balon, ki sta ga punci kaširali s časopisnim papirjem in lepilom za tapete. To ni težko, natrgaš časopis na koščke in jih lepiš križemkražem v več plasteh na balon.
 

Ko se vse skupaj posuši, prebarvajo otroci zadevo najprej z belo, da se bo barva kaj videla in potem narišete gor kontinente z rjavo in morje z modro.

Fino je, če zaupate otrokom, da sami barvajo... Vendar boste v tem primeru mogoče rajši izbrali tempere in ne akrilov (ne me vprašat, kako to vem... en flek je še zmeraj na takrat temnolaskinih hlačah:D. Nikoli mi ni jasno, kako to, da neki đabe akrili tako veliko boljše prenesejo pranje kot barve, namenjene za blago...)

Če bi to delali zdaj, bi verjetno dodali največja gorovja, ampak za starost 4 in manj, je to dovolj.

Gotovo! Čas, da občudujete svojo kreacijo:).

... preštejete celine...

in enostavno uživate z malo modro žogico:)

 ko si jo ogledate iz vseh strani...

... in se pri tem čisto nič ne sekirate za reprezentativnost in točnost vašega globusa:)... Ker če bojo mali barvali, bo gotovo morje tam, kjer je kopno in obratno. To nima veze, zato ne boste povzročili nobenega tsunamija;). Nimate takih moči;).

No, zdaj sledi najbolj zabavni del: REZANJE!!! Razrežete svojo modro-oker žogico in razgrnete sploščeno Zemljo.

Vzamete zemljevid in pokažete otrokom, kako ste ga naredili in ko jih zanima, jim razložite, v čem je problem in zakaj je tako - ker imajo pred seboj razrezanega, jim hitro kapne:)

Kaj pa vi delate za dan Zemlje? Nekaj si že zasluži, saj nas potrpežljivo prenaša že ulalala let...

torek, 18. april 2017

Na poti z otroki

Ker bojo kmalu prvomajske počitnice in boste mogoče kam šli...
Otroci na poti... Lahko je super, lahko je cela štala...Kaj se je nam obneslo? Nekaj praktičnih nasvetov za potovanje z otroki sem napisala že lani, zdaj pa še nadaljevanje (čez par let bomo že stručkoti, hehe:D - učenje s poskusi in napakami):
- vedno se obnesejo razne igrice za na pot (bingo, ugani kaj vidiš, žival, rastlina, itd... na črke,...),
- letos smo preizkusili poslikane kovčke, da so jih hoteli sami vozit, ki so se super obnesli (s temnolasko se je moral lubi borit, da je lahko vsaj po stopnicah gor včasih nesel!),
- obnesla se je malica v škatli in za vsakega svoja, (da vsak je, kadar mu paše, ker želodčki na poti niso vedno tako usklajeni - en otrok zaspi, drugi postane takrat lačen...) Za ideje poglejte malice za kosilca, jih je kar nekaj na blogu:)
- in prav je prišla še ena malenkost - presenečenje za na pot:).
Skratka: če si ne želite težav z otroki na poti (a si jih kdo želi?), se splača prej malo pripravit... Ja, seveda se lahko greš v nedogled z njimi raznorazne igrice z glasovi, poješ pesmice itd itd... vendar včasih je fino, če se oni sami zaigrajo, vidva pa lahko kakšno rečeta (recimo o tem, kateri vlak je treba izbrat, na kateri terminal moramo in kdaj je let;) Take malenkosti, pač;).
Zato se super obnese sistem, da kupiš ali narediš eno novo igračko za na pot - tako, ki je lahka, ki ima veliko možnosti, kako se z njo igrat in ki ni svinjska (plastelin recimo ni najboljša možnost, vsaj po mojih izkušnjah od doma;) - bodimo usmiljeni do čistilk, ki pucajo te vlake, letala,...)
 Letos sem jim kupila cofkote, vsaj mi jim tako rečemo, ne vem, kakšno je njihovo uradno ime. Taki mali plastični cofki s kaveljčki na konicah, da se zataknejo en v drugega.
 
Otroci so vedeli, da sem jim kupila nekaj, celo videli so škatlo in je čakala na vrhu omare na potovanje... Moram priznat, da je bilo še meni težko jim je ne dat že prej, ker si jo je vsaj mala zelooo želela, vendar sem se vzdržala in počakala. In bila še kako vesela, da sem bila tako disciplinirana!
 
Ker ko je nekaj čisto novega, kar imajo prvič v rokah... no, saj veste, traja malo dlje, da se naveličajo;) 
 Kar je ultra praktično na potovanjih...
 
Temnolaska? Ne, ona ni bila tako navdušena nad cofkoti, na splošno so take igrače malima veliko bolj zanimive - srednja bi vse sestavila, kar se le da (in tudi kar se ne da ali kar odrasli mislimo, da se ne da;)... Mali bi pa vse razstavil, ampak o tem kdaj drugič;)
Na srečo sem imela seboj še tangramije izrezane iz penaste gume (moosgumija), za vsakega svoj set (spravljene kar v navadnih kuvertah) in silhuete oblik za sestavljat (živali, itd...), da je imela tudi ona kaj počet, saj ima rada cilj/navodila:) Seveda se je po svoji stari navadi jezila, ko ji kaj ni šlo, ampak zabavala se je pa cel let:).
 
Pa te knjižice/beležke/zvezki z nalogicami se tudi dobro obnesejo (več o tem v eni prihodnjih objav)... Če ne drugega, lahko otroci rišejo not, če pustite zadnje strani prazne in vzamete s seboj barvice (toplo priporočam, če vsaj malo radi rišejo)... Če vzamete en brezčrtni zvezek in barvice, ste že 85% naredili:).

PS: zdaj moram naštudirat samo še sistem, ki bi deloval tam, kjer se nam mudi in midva ne veva točno, kam it... Da nama takrat zlatolaska ne bi plezala na najbližji drog na postaji podzemne, da se mali ne bi spuntal in drl nekje sredi letališča in da bi temnolaska lahko predvidela, da se iz obrnjene škatlice arašidi stresejo po celem vlaku, recimo... Če ima kdo kakšne ideje, se toplo priporočam:)...

sreda, 12. april 2017

Rdeča telefonska govorilnica

Lani po našem izletu v London smo še nekaj časa ustvarjali, kar smo tam videli in se imeli fino:). In kaj je bilo tisto, kar je očaralo sošolčke, učiteljice in vzgojiteljice? Telefonska govorilnica! Ne kakršnakoli, ampak taka veliiiika!
 Ta je bila res tak skupinski projekt:
- bica je prispevala škatlo - ker se je ravno selila in opremlja kuhinjo, je imela nekaj takih velikih škatel in seveda je vedela, komu jih mora prinest:)
- dedija smo nafehtali za tale stari rdeči telefon, ker tako super paše v rdečo govorilnico in nam ga je seveda z veseljem posodil (zdaj ga imajo vnučki za igrat, nekoč pa ga je res uporabljal:)
- zrezala in zlepila je škatlo moja malenkost
- pobarvala pa sta jo maladva sama, sploh nisem tikala, razen zlate krone na vrhu (temnolaska je bila tačas na letovanju)

Če koga zanima, kako tole narediš, sploh ni težko:
- izmeriš škatlo in izračunaš, kako velika okna in kako narazen morajo bit, da bojo lepo prišla po tri v vrsti na stranico
- narišeš črte z ravnilom in izrežeš okenca ven
- odpreš zgornji del škatle (šele zdaj, sicer bo težko izrezovat okna!) in dobro zalepiš dno še iz notranje strani
- narišeš si šablono na papir za zgornji del govorilnice in jo položiš na vsako od stranic, ter izrežeš okroglino 
- zgornje dele zalepiš, da štrlijo lepo pokonci
- izrežeš vrata (vmes med okenci in stranico)
  
- izmeriš notranji del in narediš še poličko za telefon - to je samo na pol prepognjen močan karton, ki ima ob straneh še nogice dol, da bolj drži (polička je tako in tako po želji, ni nujna, je pa luštno, da je lahko telefon na polički in ne na tleh) 
- poličko zalepiš v govorilnico z lepilno pištolo
 - naročiš malim, da pogrnejo po tleh časopis, jim daš barvo/e in debele čopiče in jih pustiš uživat:) Če si upate, jim dajte akrilne barve - sem bila zelo vesela, da sem se tako odločila, saj smo govorilnico morali nosit v šolo/vrtec v dežju in bi bila sicer čisto od rdeče temperke. Če imate več otrok, nujno prelijte barvo v več plastičnih kozarčkov, ker se ti ne razbijejo in ker ima tako vsak otrok svojega in se ne kregajom kje bo kozarček stal in kdo bo prvi not pomočil čopič;).
- ko se posuši, postaviš govorilnico v dnevno sobo/igralnico/otroško sobo in se javljaš na njihove telefonske klice:)

PS: mali so bili zelo veseli, da naša govorilnica ni bila čisto avtentična in ni nič smrdela po lulanju kot taprave:D. Če pa na vsak način hočete naredit čisto pravo kopijo, pa notri nalepite še porno revije in recite kakemu moškemu, da jo polula:D. Mi smo ta del spustili;).