sobota, 28. marec 2020

Virusovo pismo - oz. pismo matere narave, zakaj nam ga je poslala

Da sem začela spet pisat blog, so me nahecali moji mali. Zanje sem ga že sprva začela pisat, ker nisva dajala razvijat slik (samčku se je zdelo, da to ne bo nikogar zanimalo:D) in sem se bala, da bi jih nekoč vse izgubila... Pa za sestro, ker živi na drugem koncu sveta, čeprav mislim, da ga nikoli ni prav veliko brala, ker ni ravno njena tema (mali otroci, hehe:D). Pa da bi otroci vedeli, da smo vse živo počeli in mi ne bi nekoč vrgli naprej, da jih nikamor nisva peljala in se nič ukvarjala z njimi:D. No, tega se zdaj ne bojim več;). Zdaj ta blog berejo moji mali sami in se neskončno zabavajo pri tem in vsakič poslušam vprašanja - kdaj bom spet kaj napisala. In tako sem spet začela...
In bila prav prijetno presenečena, ko sem videla, da ta blog še vedno, kljub tako dolgemu premoru, doseže nekaj prav fajn ljudi:). Ker pa mi je prijazna dušica sporočila, da se slik v mojih objavah na mobilcih ne vidi, se trudim rešit zagato in zato vam tokrat pošiljam samo pismo, ki nam bi ga rada napisala korona/narava, če bi lahko... Pred dnevi sem ga dobila na mail od ene fajn biologinje in se mi zdi, da ga je res vredno delitit...
 
 
Ko se je ta norija začela, sva se z najljubšim alfa samčkom pogovarjala, kaj bi to lahko dobrega prineslo. Moja optimistična dušica še vedno malo upa, da bomo tako ugotovili, da lahko preživimo (čisto lepo) brez vsega mogočega, da ne rabimo toliko elektrike, da bi morali postavit še 10 elektraren, da nam več pomeni čas z našimi ljubimi, da je fino bit skup z njimi in ne rabiš ne vem kam it in ne vem kaj počet, da si srečen (to ne pomeni, da samo doma čepiš pred tv in ne delaš nič, ampak da se lahko znajdeš in iz nič narediš mariskaj, ne rabiš toliko materialnega) To je tudi namen tega bloga: pokazat, kako to naredit... 
Ok, moj (resda zelo mali;) realistični del nekoliko skrbi, da se znajo stvari obrnit tudi drugače - da bodo ljudje mogoče naveličani en drugega (sploh v malih stanovanjih zna postat precej glasno, če je veliko ljudi na kupu;)... *V takih primerih sem res vesela, da imajo mali vsak svojo sobo, kamor bi se lahko umaknili, če bi želeli. Pogojnik je zato, ker v praksi cel dan skup tičijo v kuhinji in dnevni sobi... Go figure. Ampak je fajn imet možnost. In vrt. To je tudi zelo fajn, sploh če ne bi smeli it ven, v naravo (upam, da nam tega ne bodo vzeli, saj tam res ni možnosti, da se okužiš, vsaj pri nas se vsi zelo zelo lepo držijo zase).
Vseeno upam, da bodo ljudje zdaj rešili konflikte, ki so jih prej pometali pod preprogo, ker se pač ne moreš en mesec kujat (vsaj upam, da ne, no, še nisem poskusila;) ali ves čas kregat. Da se bomo vsi imeli še rajši, ko pridemo iz tega. Ker zdaj nihče več ne more bežat v bife, na šport, k ljubici/čku, v šoping ali viset v službi do polnoči... In se morajo stvari rešit. In ko bomo vsi vse (večje stvari, kaj malega se bo vedno našlo;) vsaj približno rešili, ne bomo več rabili teh begov, ne bomo rabili toliko vsega... In mogoče bo zato stalo kako drevo več. Kaka elektrarna manj. Mogoče se bo vsaj malo poznalo, mogoče bo komu počilo, da obstaja še nekaj, kar je vredno več. Četudi samo zdravje. Ker ne moremo bit zdravi v bolnem okolju...

četrtek, 26. marec 2020

Kam z navlako - s starimi stvarmi;)

V prejšnji objavi sem predlagala, da bi ta čas izkoristili za pospravljanje stanovanja/hiše - tisto bolj temeljito, ki nikoli ne pride na vrsto... Ampak potem se nabere stvari, ki jih ne potrebujemo več. Kam torej z njimi? Ok, zdaj trenutno jih bomo pospravili v škatle, ki bojo počakale na boljše čase;). Ampak kam z njimi potem? Da vemo, kaj napisat na škatle;) Da bodo stvari koristne, da jih bo nekdo vesel in da se ne bodo nekomu drugemu valjale po hiši?
Gremo po vrsti, kot so hiše v Trsti (a je še kdo poslušal to rimo celo otroštvo)?;)
- lepe stare obleke: podarite nekomu, ki jih bo rad nosil (fino je, če je približno iste postave ali manjši/ožji;) - lahko je to nekdo, ki ga poznate (sama na primer oblek zase sploh ne kupujem, za otroke pa tudi skoraj nič, ker imamo to srečo, da vse dobimo:), kar nam je strašansko všeč, da nam niti ni treba v trgovino (s tem nima nihče pretiranega veselja), pa še denar lahko zapravimo za kaj, kar nam bolj pogreje srčke, recimo blago za kakšne odštekane obleke, recimo s 4 rokavi ali kaj podobnega:). Na spodnji sliki pa je plašček, narejen iz starih (podarjenih) kosov blaga (premalih, da bi iz njih naredil karkoli, če jih ne kombiniraš), malo kupljene mucke in ene flis deke:
In ker dobivam obleke za otroke, jih zdaj pogosto lahko kar sama nosim, saj so nekateri od teh otrok tako zralsli, da me prekašajo vsaj v eni dimenziji:). Super praktično:). Trenutno vam to pišem oblečena v oblekico, pajkice in puli, ki sem jih dobila iz treh različnih koncev;). Samo spodnje hlačke so moje, pa še te so narejene iz stare majce:D.
Ker pa so ljudje dostikrat presenečeni, ko smo starih oblek veseli in mi dostikrat rečejo, da je težko komu podarit obleke, ker jih nihče noče, (kar se mi zdi čudno, ampak sem že tolikokrat slišala, da verjamem, da si ne izmišljujejo) še ena ideja: lahko jih podarite materinskemu domu, zavetišču za ženske (tja pridejo dostikrat ženske z minimalno prtljago; če se skrivajo pred nasilnimi partnerji - predvidevam, da ne morejo spakirat cele garderobe, ne da bi opazil in verjetno tudi nimajo prostora tam toliko), nesete na Rdeči križ ali Karitas ali pa vržete v zabojnike od Humane.
Tele kupe smo pred leti dobili in večino sem že predelala, nekaj pa - priznam - še čaka (sicer lepo zloženo v škatli, ne takole, preden koga kap;))... In upam, da ga bova/mo s temnolasko in mogoče z malim princem predelali v igračke, odejice ipd... kar bomo potem odnesli v zavetišča.
 
znošene stare obleke, rjuhe in odeje: vse lepo in prav, ampak kam z oblekami, ki jih nihče več noče? Kjer nobena zadrga ne dela, kjer se skozi majico že vidi, kjer odpadajo žepi, zijajo luknje, kjer so sparani šivi, itd... Če nimate veselja s popravljanjem in predelavo takih reči (čudaki:D), jih lahko vedno uporabite za cunje ali podarite zavetišču za živali - tam potrebujejo cunje za brisanje mokrih živali, za v njihove košare, itd... Majice in podobno se super obnesejo! Če bi radi malo vključili svoj podmladek v tole veliko čistko, lahko skupaj z otroki izdelate igrače za pse iz starih majic! Če se starejši otroci učijo šivat, pa lahko sešijejo tudi odeje za živali. To je res zelo enostavno in za to, da bo gor ležal potepuški kuža, ki čaka novega lastnika, je vsak šiv dovolj lep, potepuški kužki so znani po svoji srčnosti in ne gledajo podarjenemu konju v zobe;). Že v nekaj intervjujih o zavetiščih sem brala, da teh stvari (odeje, itd) vedno primanjkuje in da so jih veseli, tako da je za vprašat;). Na slikici je igrača (za dojenčka sicer, lahko pa bi bila tudi za kužka) iz starih kavbojk:
- igrače in pustni kostumi ter podobna navlaka;): te zadeve niso uporabne za predelavo v dekice, ker je blago preveč sintetično in poceni, da bi zdržalo pse in podobno zverjad, vseeno pa lahko naredijo še kakemu otroku veselje, enako je z igračami. Ampak komu, če imajo vsi vsega preveč? Včasih se nam tako zdi, ampak vedno obstajajo otroci, katerih starši si ne morejo privoščit kostuma in morda nimajo ustvarjalne žilice (ker pač še niso odkrili tega bloga:D) ali samozavesti ali enostavno zanimanja, da bi ustvarili kak kostum iz nič. In morda si ti otroci niti reči ne upajo, ampak bi pa z veseljem kakega vzeli, če bi ga dobili... Kadar imamo zabavo za noč čarovnic, damo vedno ven škatlo za pusta in če je komu kaj všeč, je njegovo (če le starši dovolijo, da odnese:D). Pa se celo pri čisto dobro situiranih družinah najde kaj, kar je otroku všeč:). Podobno je z igračami. Ker verjamem, da nimate vsi vsakoletnih zabav za noč čarovnic in ker je do takrat malo dolga... lahko te stvari (lepo čiste in zložene v škatlo) odnesete v azilni dom, bližnji vrtec ali šolo (vprašajte socialno delavko) ali pokličete na CSD ali botrstvo; morda oni vedo za kakšnega otroka, ki bi bil tega vesel - tako za igrat doma. Igra vlog je baje pomembna za razvoj otrokovih možgan in čeprav mi je kristalno jasno, da zanjo otroci ne potrebujejo ničesar, ni nič narobe, če imajo na voljo še kaj drugega kot kuhinjske krpe (ki so sicer zelo uporabne in velikonamenske;).

- staro orodje: če ne poznate nobenega navdušenca nad dotičnim hobijem, da bi mu predali del svoje zbirke, pokličite raznorazne nevladne neprofitne organizacije - zna se zgoditi, da bodo potrebovali kak "šrafuenciger" ali kaj podobnega. Sicer pa odvisno od orodja - če gre za mizarsko orodje, vprašajte koga, ki vodi krožek za makete, modelarstvo, tehniko, itd... MOrda bi ga potrebovala tudi šola za pouk tehnike, itd...

- stari računalniki in mobilna tehnologija: vem, da obstaja neprofitna organizacija, ki jih popravlja in daje socialno ogroženim. No, sem našla, to je društvo Duh časa. Sicer nimam direktne izkušnje s tem, ampak njihova stran še deluje, tako da verjetno tudi sprejemajo odsluženo opremo. Sicer pa bi ga znali vzet nazaj tudi v kaki trgovini, kjer imajo tudi servis, saj so vedno še uporabni deli... (seveda v vsakem primeru prej izbrišite podatke;). Zdaj je pri nas že nekaj let vse še v uporabi, tako da ko je računalnik prepočasen in prebogi za najino uporabo, ga dobijo otroci - na srečo, saj sicer ne vem, kako bi sedaj delali za šolo...  Že tako nam en manjka, ker jih menjavava počasneje kot oni rastejo:D. Ampak mali nima vsega za šolo na netu, čeprav so navodila vedno elektronska (kakopak v trenutni situaciji)...
- pohištvo: vem, da obstaja organizacija, kjer bivši narkomani na odvajanju in po odvajanju popravljajo staro pohištvo, ki jim ga donirajo ljudje in ga prodajajo naprej. Če me ubijete, ne vem več imena, sem ga pa za vas poguglala: Reto center. Lahko pa ga podarite na podarimo.si. Sama sem tam enkrat dobila mizico, ki so jo otroci zelo radi uporabljali na vrtu, dokler ni podlegla njihovi uporabi. In tja sva že marsikaj dala, predvsem, ko smo prenavljali stanovanje.

- star material za ustvarjanje, koščki blaga ipd: seveda lahko v teh dneh porabite te zadeve s svojimi malimi, kar pa bo ostalo pa je podobno kot z igračami: verjetno bodo tega veseli v vrtcih, mladinskih domovih, azilnem domu, pionirskem domu, šolah, itd... Ne sekirajte se, če papirji niso deviški, če je kje kaj zarezano - večinoma so te stvari še vedno uporabne, pač izrežeš na drugem koncu, počečkanega obrneš, barvico ožiliš, tempero, tudi če je suha, lahko oživiš z malo vode... In z malo domišljije, lahko te najmanjše koščke uporabiš za čarovnijo, ki naredi šolo strašansko zabavno (takole zgledajo zvezki ob našem trenutnem "šolanju na domu") - in nič ni bilo iz "lepega materiala" - vse so bili raznorazni ostanki:)
Glede na to, da nihče od nas ne ve, kako in kdaj se bo tale situacija končala, je lepo, če se naučimo svoje porabit do konca in pomislimo na tiste, ki bi znali bit najbolj prizadeti ter jim pomagamo po svojih močeh, ko bomo lahko. Mi bomo lepo zapakirali igrače in vse, česar ne rabimo več in jih odnesli nekam, kjer bodo nekoga razveselile. In če se le da, kaj predelali v nekaj uporabnega - za nas ali za koga drugega:).

Sem še kaj pomembnega pozabila? Kam daste vi svoje stare reči? Kako ste se lotili svoje okolice ta čas?

sreda, 25. marec 2020

Dobre strani izolacije

Sem že hotela napisat "dobre strani korone", ampak ta verjetno nima prav dosti dobrih strani - vsaj ne za tiste, ki jo fašejo in za njihove bližnje... In zanje mi je hudo; vendar je največ, kar lahko naredim to, da upoštevamo navodila (kar jih) in se držimo proč od ljudi (kar dosledno se, že celo maldo dlje, ker smo bili pred tem mi bolani in prisilno doma; ne korona, samo trebušna viroza:D).
Ampak za vse ostale, ki smo relativno zdravi (ali pa celo vedno bolj, juhu!), je izolacija lahko pravo darilo! Ok, plača ne bo ista; ok, ne vemo, kako bo, ko se vrnemo, na kaj vse bo to vplivalo itd, itd... Itak, saj noben ne ve. Ampak ne vemo niti, da nas ne bo jutri zbil eden tistih redkih tovornjakov, ki še vozijo v živilske trgovine (predvidevam, da jih nekdo mora zalagat)... Tako da - recimo, da se malo osredotočimo na tukaj in zdaj.
In tukaj in zdaj imamo ogromno časa! Veliko več kot sicer. Vem, da nekateri vseeno hodijo v službo, vendar imajo celo zdravniki, če ne delajo ravno na infekcijski kliniki, bistveno manj polne čakalnice;). Tudi, če delate od doma, se vam ni treba vozit na delo in nazaj, kar vam prihrani minimalno pol ure, če imate res srečo in imate do službe samo 15 minut. Verjetno tisti, ki to berete, niste hudo bolni in verjetno nimate staršev, ki bi bolehali za korono - in to je nekaj, česar se vsi lahko veselimo:). Torej izkoristimo ta čas! Vsem nam ga kronično primanjkuje, zdaj pa smo ga dobili za darilo, padlo iz neba! Za določen čas smo rešeni vsega mogočega - vseh obveznosti, vseh obiskov, vožnje, vsega! In lahko naredimo kaj dobrega tačas!:)
 
Moram priznat, da sem presenečena, saj sem za izrazitega ekstroverta neverjetno zadovoljna takole "zaklenjena doma"! Dokler smo vsi zdravi, dokler lahko gremo v naravo - na bližnji bajer in v gozd, dokler imamo dovolj za jest in toplo doma... nam nič ne manjka!:) In končno imam čas, na katerega nisem računala, čas, da naredim vse tiste stvari, ki sem/smo jih odlagali in se jih nisem niti lotit upala, ker sem vedela, da jih ne bom speljala v enem vikendu in da bi potem na pol končane hudo motile normalno življenje... Čas, da se do konca pozdravim (letos sem bila polovico časa bolna in se kar nisem in nisem pozdravila - zdaj pa gre končno resnično na boljše:). Čas, da sem s svojimi malimi, čas, da delamo poskuse, čas, da uredim svoj ustvarjalni kotiček, čas, da... uh... mislim, da lahko tale korona traja še celo leto, pa mi ne bo zmanjkalo idej:D... Mogoče je res večina trapastih, ampak... "if it makes you happy it can't be that bad" :)
Ampak za tiste, ki morda (še) niste naštelani na isto frekvenco (še ne - počakajte do konca te objave, hehe, bomo vsi srečni doma;)... Kako bi lahko izkoristili ta čas?
- ustvarjajte z otroki - ideje sledijo, saj imam zdaj končno spet čas pisat blog, hehe;)
- pospravite kak del hiše, ki se vam je že dolgo upiral, pa se ga nikakor niste mogli lotit, bi pa bistveno prispeval h kvaliteti vašega življenja - kot vidite, je pri nas precej takih delov, predvsem v "otroškem nadstropju), v mojih kotičkih pa bi Marie Konmari padla v nezavest, ker sem sicer organiziran in dokaj redoljuben, ampak vseeno hrček, da mu ni para;)
- naredite kako noro hudo kosilo (iz tega, kar imate doma) - če kdo rabi ideje, naj se oglasi, tega nam ne manjka, veliko že preizkušenih, velika večina ultra poceni
- začnite se učit nečesa, kar vas že dolgo mika
- začnite projekt, ki se ga že dolgo lotevate, pa "nikoli ni časa"
- prijateljem napišite pismo ali email
- otrokom napišite pismo ali email;) Jih bo razveselilo v poplavi vseh šolskih, garantiram;) En, kjer nihče nič ne zahteva od njih, ampak jim samo sporoča, da jih ima rad;)
- uredite nekaj, kar vam bo v prihodnosti koristilo

Kaj delamo mi? Poleg poskusov, ustvarjanja in pospravljanja, smo se lotili pregledat vse mogoče zadeve, ki čakajo in čakajo, da bo čas zanje... Recimo zvlekli smo ven škatlo za pusta, da pregledamo, kaj bo še prišlo prav (čeprav si itak vsako leto izmislijo nekaj novega, tako da starih kostumov nikoli ne uporabimo, oz. jih vedno kvečjemu predelamo (temnolaska je en kostum nosila par let, vsako leto predelan, podaljšan, itd... bila je jež, veverica,...:D) Ampak ta škatla je še vedno čarobna... Zdaj čepi na sredi dnevne sobe (vsebina pa vse naokoli) in mali so v devetih nebesih:). In vsak dan si rečeva - eh, pustiva jim jo še en dan... Torej: če imate v kleti zakopano kako škatlo s kostumi - zvlečite jo v stanovanje, tako vsaj za kak dan ali dva... Otroci se bodo neizmerno zabavali in kot bonus lahko na koncu ločite to, kar je premalo od tega, kar bodo še kdaj nosili. In potem to, kar ni več primerno za vašo mladež, zapakirate v lepo škatlo in jo ob prvi priliki, ko bo konec te norije, odnesete v bližnji vrtec, mladinski ali azilni dom. Tam bi znali bit veseli kakšnih takih pripomočkov za igranje... In če ne drugega, bodo vedeli, kamu dat naprej. Morda pa kak otrok nima nobenega kostuma, pa si ga želi, morda se starši ne znajdejo, da bi znali nekaj naredit iz nič (če pa še niso našli tega bloga:D), mogoče jih to pač ne zanima... In jim bo prav prišlo. Torej to je ideja za danes: zvlečite ven škatlo za pusta:). Jutri pa nova.

petek, 08. november 2019

Kako naredimo lanterno

Spet bo lučkanje!!! Ja, seveda JUTRI, V SOBOTO, 9.11.2019 ob 17:30, ko se ravno začenja temnit, vsi lepo vabljeni na Martinovo lučkanje ali pohod z lanternami, kot po navadi okoli Koseškega bajerja v Ljubljani! Zberemo se ob 17:30, prižgemo lanterne in se z lučkami v rokah sprehodimo okoli bajerja. Še vedno je bilo fajn:). Če nimate lanterne, prinesite en steklen kozarec (od kumaric, marmelade,...), čajno svečko in kos žice ali dovolj dolgo vrvico, pa vam bomo že tam pomagali;)
Če pa bi kdo rad ustvarjal doma z otroki in da ne bi slučajno kdo imel izgovora, da nima lanterne, pa še en hiter navodilček za eno še hitrejšo lanterno - tole smo naredili s tamalimi, potem, ko sem prišla iz službe še pred kosilom... Res gre hitro, obljubim!

Vzamemo neko okroglo embalažo in odrežemo ali škatlico od topljenih sirčkov. V slednjem primeru lahko prvi korak kar preskočimo, sicer pa izrežemo spodnji in zgornji del tako, da pustimo cca 2-3 cm roba.
Zdaj odrežemo peki papir; za našo škatlico je bila širina pekija dovolj, da je prišla okoli, tako da sem samo odrezala tako dolg trak, kolikor smo želeli visoko lanterno - ca 20 cm je čisto fajn.
Peki papir ni ravno ljubitelj lepila (zato ga lahko uporabljamo za izdelavo domačih nalepk - ampak več o tem kdaj drugič;), zato ga rajši spnemo z navadnim spenjačem.
Ovijemo peki papir okoli dna in ga spnemo še na drugi strani (mogoče se boste morali malo znajt, da pridete z delom spenjača zraven, ampak se da, ker mere niso tako zelo haklih;)
Zdaj pripnemo peki po celem obodu:
V zgornji del škatle naredimo luknjo, če je nima že v originalu (npr. škatlica od topljenih sirčkov ali od brie sira nima luknje in jo je treba naredit). Luknja zgoraj mora bit, da gre lahko zrak ven in not, sicer bo svečka ugasnila, ker ogenj za gorenje rabi kisik (to lahko mimogrede razložite otrokom, da se jim ne ob treba pri fiziki piflat;). Sicer je pa tudi zelo praktična za to, da daš svečko sploh lahko not;). Ampak kar naj se še fiziko naučijo, ne bo treba inštruktorjev plačevat:D. Zdaj na vsaki strani z luknjačem ali žebljem ali debelo iglo naredimo luknjo (naj si bosta luknji bolj ali manj nasproti).
Pripnemo še ta zgornji del...
Skozi tisti dve luknji napeljemo vrvico ali žico in jo na vsakem koncu zavežemo.
Gotovo!!! Zdaj vanjo samo še vstavimo svečko in jo pritrdimo na dno - lahko si pomagamo s koščkom plastelina ali selotejpom, zvitim v krogec, da ne bo svečka preveč potovala sem in tja...
V kratkem pa upam, da mi uspe napisat še navodilček za zgibano lanterno, te so tudi lepe...

Kakršnakoli že je lanterna: kupljena ali domača, steklena ali papirnata, okrašena ali minimalistična, reciklirana ali elaborirana, lastna ali izposojena, otroci bojo navdušeni že samo zato, ker bojo v rokah zibali svojo lučko, mali plamenček v temni noči...

petek, 20. september 2019

Poletavci

Konec počitnic in začetek šole je navadno precej stresen čas za otroke (in starše;), zato pri nas zgrabimo (skoraj) vsako priliko, da si naredimo september lepši - in letos je res lep, topel in sončen:). Kot nalašč za it ven, na zrak! Tudi na kakšno prireditev, recimo...
Kam pa? Na zaključek Poletavcev, poletnih bralcev, recimo:) In zakaj? No, ker je branje je za uspeh otroka v šoli in kasneje v življenju ena najpomembnejših stvari, kar je ugotovilo mnogo raziskav in spodbuja še domišljijo in ti pomaga naredit svojo osebnost itd itd... Zato pri nas zgrabimo vsako priliko, ki vključuje branje.
Tako je seveda edino logično, da vsako leto poleti beremo s Poletavci, poletnimi bralci. Vsak dan pol ure branja. Letos je naš najmlajši šele končal prvi razred in ker sprva ni bil tako navdušen nad branjem kot prvorojenka, ni bral po pol ure na dan, ampak malo manj. Vseeno smo pridno izpolnjevali listek in bil je zelo ponosen, ko se je nabralo kar 30 dni in je bil seznam poln. In to zaporednih dni! Sicer ni treba, da so zaporedni, lahko berejo otroci vsake dva dni ali pa 14 dni ves čas, pa potem 14 dni ne in spet... Ampak pri nas smo brali vsak dan, ker je tako najlaže vpeljat navado in se tako mali najhitreje naučijo brat. Res pa ni bral tako dolgo, vendar mislim, da je namen tega projekta, da otroke spodbudi k branju in da gospe in gospodje, ki so ta projekt naredili, ne bi imeli nič proti, da ga za 7letnike, ki so končali 1. razred malo priredimo, glaven je namen:).
Tako grejo danes vsi trije na zaključno prireditev v centru, blizu glavne knjižnice, kjer bodo dobili vsak svojo majčko, ki jo ponosno nosijo:). Poletavce podpirajo v 17 krajih po Sloveniji, tako da ni treba, da ste ravno iz Lj;).

* Slike so izpred nekaj let, ker jih pač od danes še nimam, začne se ob 17h;).

petek, 13. september 2019

Pikin festival - sedmič (za nas)

Sem razmišljala, kako naj začnem spet tole pisat, ker me tako dolgo ni bilo blizu... Imam že napisan eno objavo še od lani, ko sem mislila spet začet objavljat, pa so neke druge stvari "prišle vmes", da sem jih morala pri sebi prežvečit.
In tako sem se zdaj odločila, da bom samo začela- brez pompa in opravičil in kogar bo zanimalo, bo ostal tu nekje in sčasoma pogruntal večino pomembnega, kar se je dogajalo v tem času;).
 
Pa gremo kar na trenutno dogajanje:). Ker me je vedno jezilo, če sem v časopisu ali kje drugje izvedela za vse fajn stvari, ki SO SE ŽE zgodile, namesto, da bi nam povedali PREJ, ko bi jih še lahko obiskal, vam zdaj hitro povem, dokler se še dogaja: PIKIN FESTIVAL je spet tu! Ob Velenjskem jezeru, kot vedno, že cel teden in do konca tedna bo.
 
Kako všeč je najinim malim, verjetno ni treba razlgat, glede na to, da moramo tja VSAKO, AMPAK ČISTO VSAKO LETO! Ko sva obnavljala stanovanje, ki smo ga kupili, sem šla sama s tremi (starimi 1 leto, 3 leta in 6 let),... (ne priporočam, čeprav se oni nikakor ne bi strinjali, njim je bilo carsko:D). Ker je bilo pač treba it, sicer bi bila "uzbuna" in so rabili nekaj za sprostitev, da so lažje zdržali vse spremembe (drug vrtec za mala dva, šola za taveliko, pa seveda selitev...)  Celo letos, ko nimamo avta (crko da bog da;), si ga bomo za to izposodili od dedija (hvalabogu je dovolj velik za nas;). 
Ne verjamete, da smo res bili? Od lani imava vseeno celo dokaz, ko so naju nič hudega sluteča (oz. leteča;) zahakljali snemalci njihove ekipe, medtem ko sva se igrala. *Mimogrede: to, kar delava je akrojoga, ampak ni tako nevarno/težko kot akrobacija in ni tako zaspano/poduhovljeno kot joga, tako da je ravno prav;). Več o tem v kakšni drugi objavi:) Slika iz prispevka:
 
Kaj se še tam dogaja? Vse mogoče fajn stvari za otroke in za razliko od večine teh festivalov, ni vsaka druga reč posebej plačljiva (še vedno jih je nekaj in vsako leto malo več, pač komercializacija, ampak ni festival namenjen samo služenju denarja in se to čuti:).
Takole je mali lani pisal v pesek - slikano iz balkona vile Čira Čara:
Prvič sem o tem pisala že leta 2012, potem pa nisem hotela vsako leto ponavljat, ampak se splača it pogledat, če imate male otroke. Med drugim smo si lani lahko spekli kruhke na temle "ognjišču":
 
Seveda pa ni šlo brez "prave malice", ki si jo prinesemo s seboj. Tokrat grisek, kakav, navihanček in seveda zelenjava (paprika, korenje, itd...) z omakico iz kisle smetane in drobnjaka za pomakat (prvič naredila prav za na Pikin festival in zdaj mora to bit, kamorkoli gremo:D). Pa sadje, seveda.


... in seveda zelenjava (paprika, korenje, itd...) z omakico iz kisle smetane in drobnjaka za pomakat (prvič naredila prav za na Pikin festival in zdaj mora to bit, kamorkoli gremo:D). Pa sadje, jasno. In s tem zdržijo? Ja, vsako leto je treba vzet malo več, tokrat poleg griska še kruhke:D... Računam, da ko bojo najstniki in bojo požrli celega vola, ne bomo več hodili na to reč... :D

sobota, 14. julij 2018

Kartice in kazalke - spomini na poletje

Se še spomnite, kako smo včasih pošiljali kartice iz dopusta? Vsako leto, kamorkoli si že šel, vedno si kupil kartice v trafiki (in potem ko blesav iskal pošto, da bi našel znamke in vedno je bila že zaprta!) In pisal si vsem prijateljem in vedno si jih kupil premalo! In potem smo pisali kartice na plaži in se vsi podpisovali drug drugemu... Še domov si vedno poslal kartico! Tega skoraj ni več! Otroci zdaj redko dobijo kartico, jim pa še vedno naredi ogromno veselja! V bistvu veliko več kot ga je nam, saj nam je bilo to samoumevno in pričakovano, njim je pa nekaj posebnega, ker jih zdaj ljudje ne pošiljajo več. Kaj če bi torej to spremenili? 
Mi vsako leto delamo kartice na morju in vsako leto so jih mali naslovniki tako zelo veseli, da me njihove mame septembra iščejo in cukajo za rokave po hodnikih in mi pišejo maile, da to je pa naredilo prijateljčku/ici res nepozabno veselje! Pa je samo ena mala kartica! Kos kartona z nekaj besedami, pa taka sreča! Lepota domačih kartic pa je, da so lahko kakršnekoli želiš, različnih dimenzij, nagajive in igrive in vedno nekaj posebnega:) Torej - kaj če bi jih letos naredili skupaj? 
Če vas lepo počasi za rokico vodim, kako se jih naredi? In obljubim da je zabavno? In da bojo otroci z veseljem ves čas med hudo vročino v senci prilepljeni pri mizi in jih ne bo opeklo in se ne bo treba kregat, zakaj ob 13h ni najboljši čas za bit na plaži, če si mali bledopoltnež? Ste potem za? Obljubim, da bo tale navodilček (tutorial) šel zelo počasi čez vse korake, zato se vnaprej oproščam vsem veščim ustvarjalkam, vendar me je kar nekaj mamic vprašalo po tehle rezalčkih in večinoma niso imele pojma, da to obstaja in kako se s tem dela - zato bo to objava (tudi) za vse mamice in otroke, ki tega še niso počeli, pa bi radi poskusili:) Ostale/i pa na hitrco zdrsite čez slike, pa je:).
 
Preden začnem še zahvala trgovini Rayher, da sem lahko njihova julijska blogerka:) To trgovinico sem imela vedno rada, ker so zmeraj tako prijazni in ker je tam res velikanska izbira luštnih ustvarjalnih stvari - vedno pridem ven z večjo vrečo kot sem imela namen;) (kdor ne verjame, naj samo pogleda v mojo sobico, stvari vam bojo zelo znane:D). Ampak ko gledam okoli, vidim, da nisem edina, ki hodi z velikimi vrečami ven;)... Ko boste enkrat tam, vam bo jasno... Raj za ustvarjanje, hehe.
 Ok, zdaj veste, kje kaj dobit, gremo torej delat kartice in kazalke! Zanje potrebujemo:
- karton v živih barvah za ribice in kazalke ter večji moder karton za ozadje kartice oz. bel in moder, če boste delali čestitko
- reciklirane kartone iz razrezanih škatel testenin, piškotov, čokolade, ipd... za to, da bodo kartice dovolj trdne; lahko pa bi seveda zlepili tudi dva lepa kartona skupaj, to je samo cenejša in naravi prijazna varianta;)
- belo lepilo za les (Mekol) ali lepilo v stiku - pač neko lepilo za papir, meni belo lepilo za les dobro služi in povsod se najde - najbolj mi je sicer všeč Mecol Creative, ker ima praktičen nastavek, ampak tudi navaden je ok, sploh s tistim trikom za lepljenje z otroki (glej spodaj:)
- side kick - mali strojček za rezanje in vtiskovanje - lahko pa seveda tudi večji big shot ali katera druga naprava za rezalne šablone, ampak tale je zelo praktičen za na počitnice oz. za okoli nosit;) Tale mašinca je fina tudi, če ne veste, ali bi nabavili veliko zverino, saj je precej cenejša in super za "noge zmočit", da vidiš, če bi to otrokom /in/ali tebi dogajalo (naši so čisto usekani na to izrezavanje! Daleč najbolj uporabljana "igrača";) Poleg tega je večina šablon je dovolj malih, da grejo tudi v tega.
- škarje ali giljotino za rezanje
* izrezane mreže - sama sem jih že doma izrezala s tole rezalno šablono in svojim big shotom (prav tako od Sizzixa) - ta je namreč prevelika, da bi šla v tega malega bratca. Če mrež nimate, lahko uporabite tudi vrečko od limon/pomaranč, košček strgane mrežice za lovit rakce ipd. ali pa skvačkate ali zvozlate mrežo iz vrvice ali prejice za vezenje. Lahko jo seveda tudi samo narišete ali naredite dizajn brez mreže, pa je - nihče se ne bo zato bunil;).
* po želji še štanco za zaobljene robove (če je nimate, si lahko pomagate s kovančkom - glej spodaj)
* ni nujno, je pa praktično, če imate kje blizu še kak mali krožniček in kako posodico s prekatki (npr. embalaža od keksov;) ali več skledic, pa en plastičen pokrovček in par zobotrebcev/paličic, če uporabljate Mekol
Izgleda mogoče veliko, takole napisano, ampak v bistvu morate kupit samo 3 stvari (napravico, rezalne šablone in karton), ostalo imate že doma ali pa ni nujno. In vse razen kartonov lahko večkrat uporabite (pa tudi kartonov vam bo precej ostalo;).

Navodila oz. postopek:
Najprej namažemo karton od škatel z razredčenim belim lepilom (cca 1:1, torej enaka dela lepila in vode, sama ga zmešam v kakem kozarčku, ki se ga da dobro zapret, da ga imamo za dalj časa, lepo se obnesejo kozarčki od otroških kašic, malih marmelad, kaper, itd...). Na reciklirane kartone prilepimo lep moder karton. S tem bomo utrdili naše kartice, da bodo prenesle pošiljenje in vse kar k temu spada. Pri nas imajo navadno generalko že, ko jih pišemo, saj jih pišemo na plaži in nosimo sem in tja med raznimi knjigami, maskami itd... Ampak takele preživijo tudi to!

 Dobro pritisnemo kartona enega na drugega in posebej pazimo, da smo dobro namazali robove:
 Ko se zadeva posuši, odrežemo preostanek kartona, da dobimo lepe pravokotnike (ali kvadrate):

Če želimo, lahko s štanco zaobljimo robove. Če pa je nimamo, si lahko pomagamo s kovančkom, ki ga prislonimo ob kot, obrišemo s svinčnikom in izrežemo po krivulji - tako dobimo 4 čisto enake, lepo zaobljene robove. Ti tudi pripomorejo k trdnosti kartice, saj se  navadno začnejo plasti ločevati na vogalih in če jih ni... se ne cufajo.
 Zdaj, ko so podlage pripravljene, nastopi zabavni del! Izrezovanje in sestavljanje ribic! Pri tem nam bo pomagala tale mašinca - side kick - torej mali bratec velikega big shota. Moram priznat, da sem bila najprej malo skeptična, če bo tale mala stvarca imela dovolj moči, da bo lepo rezala, vendar brez strahu - zaenkrat deluje super! (Pa je že precej narezala:). In čeprav je mali, je še kar težek za svojo velikost in se čuti, da je trden. Še en plus tega malčka je to, da se ga pritrdi na podlago  in ti ga ni treba držat z roko dol, medtem ko režeš, kot njegovega velikega brata. In tu tale vakuum dejansko dela, ne tako kot na tistih starih mlinčkih za orehe, ki so jih naši očetje morali prevrtavat in spenjat na mizo s klemami, ker hudič nikoli ni držal;)
 In kako uporabljamo to čudo? Vzamemo obe prozorni plošči, na katerih celo piše "cutting plate", da se ne bi kdo zmotil (mimogrede lahko še otroke naučite 3 besede v angleščini (cut, cutting in plate), ki si jih bojo zaradi okoliščin takoj zapomnili;). 
Naredimo sendvič: najprej ena plošča, nanjo damo papir/karton, nato rezilo, obrnjeno z izbočenim delom proti papirju/kartonu in čez še drugo ploščo.
Vse skupaj prevrtimo skozi režo strojčka in končano - na drugi strani dobimo izrezane ribice:). *mimogrede, če ne gre, poskusite vrtet ročko v drugo smer, temnolaska se vedno zezne, malima je pa ta smer očitno bolj naravna - vrteti moraš namreč ravno v obratno smer kot pri velikem bratu.
 
 En mali nasvetek za lažje delo (sploh če delate z otroki, pa tudi če delaš sam/a, je tako lažje): dajte na mizo zraven en mali krožniček, na katerega lahko otroci odlagajo rezalne šablone - nekatere so hudimano micene in se hitro pogubijo. Doma imam par lesenih skledic/krožničkov, ki so super za raznorazna ustvarjanja, tu pa sem vzela kar krožniček iz kuhinje:) Škoda izgubljat živce in tole jih prihrani;).
 Pa zelo praktično je, če že prej narežeš kartone na pravo širino, ki gre v malega rezljača (mislim, da cca 5 cm, odmeriš s ploščico, pa je;). Delo poteka hitreje in vsak otrok lahko sestavlja po svoje, zato se manj kregajo;)

Zdaj pa najazbavnejši del - sestavljanje in lepljenje! Tudi tu imam dva trika v rokavu: eno je, da si prihranite kakšno takole embalažo z več prekati, ker je zelo praktična, da vseh teh malih delcev ne odpihne, da se ne pogubijo v mišmašu kartončkov na mizi, pa še delčke za isto ribo lahko daš skupaj in jih je lažje najti.
Tale drugi trik pa sem se naučila v vrtcu - belo lepilo za les daš v plastičen pokrovček (najboljši so od jogurta, smetane ali mleka, ker so dovolj plitki in veliki, da lepo stojijo na podlagi in se ne prekucnejo). *Če imate zelo male otroke, lahko pod pokrovček date malo plastelina ali blue tacka in ga zalepite na mizo - še težje ga bo prevrnit. Za večje otroke je boljše, če ni zalepljen, da ga vsak lahko vzame k sebi, kadar ga rabi. V pokrovček daš toliko zobotrebcev, kolikor je ustvarjalcev (otroci + starš) in tako lahko precej omejiš umazanijo, sploh pri malih otrocih;) ali pa naredite za vsakega otroka svojega, če imate otroke, ki res ne marajo sodelovat (pri nas to sicer ni problem, radi skupaj ustvarjajo, ampak če se vam kregajo, se mogoče splača reskirat tisto kapljico lepila, da je mir;).
 
Zdaj pa sestavljanje: tukaj je nujno, da ima mama svojo kartico in paca nanjo ter pusti otroke na miru, da delajo po svoje:). No, dobro, ni nujno, je pa zelo fajn - vsak ima namreč svoj način ustvarjanja - nekateri radi najprej naredimo več različnih ribic v različnih barvnih kombinacijah in jih nato postavaljamo, da vidimo, kako nam je najbolj všeč. OK, to je ena varianta. Obstajajo tudi druge;). Nekateri radi sproti sestavljajo ribice in jih takoj zalepijo tudi dol na podlago.
 
Tretji bodo sestavljali kar na podlagi. Nič ni narobe, vse dela, kakor je komu lažje. In tisti sovrtčanček ali sošolka, ki bosta dobila te kartice, ne bosta čisto nič jezna, če postavitev ne bo tipitopi in če se bo kje videl prstni odtis v lepilu,... skratka, če zadeva ne bo za na pinterest ali instagram;) Zato mami, ne sekiraj se, na počitnicah si;). *To je samo opomba za vse perfekcionistke - kar sem delala z mamami in otroki, je vedno najboljše delovalo, da daš mami njen projekt, ki ga lahko perfekcionistično izpili, medtem pa otrok uživa po svoje in si ne hodita v zelje:). Najprej te malo čukasto gledajo, potem pa so vesele, da se smejo tudi one igrat in otrok zraven, da sme delat po svoje;).
 Ko smo vse ribice in mreže sestavili, kakor nam je všeč, še celo kartico dobro premažemo z razredčenim lepilom za les, da se vsi delčki res dobro oprimejo podlage, hkrati pa to služi tudi namesto laka in zaščiti vse skupaj, da ne bo nobena ribica izgubila plavutke na poti do prijatelja/ice. Lahko pa seveda vse skupaj tudi polakirate. Ampak za tiste mlade mamice, ki še nimajo vseh mogočih ustvarjalnih zadevščin, je mogoče koristno, če vejo, da lahko vse skupaj narediš samo z enim strojčkom in enim setom šablon, pa par kartoni. Da ne rabiš cele gore stvari (vsaj meni je to vedno všeč pri projektu, če kje kakega takega najdem - kar je redko, navadno hočejo vsega boga;). In da ni treba še laka s sabo vlačit;).

In takole so nastale naše kartice (na slikah čisto zgoraj so moje, tele tu pa so od otrok, ki se jih dobesedno nisem niti dotaknila - imam pometeno pred dotičnim pragom, kakšen drug je svinjski, ampak tale je čist ko solza;)
Prva je od šesteltnega malega princa - ker je navdušen ribič, je naredil jato rib, ki se je ujela v mrežo:
 Tale je temnolaskina - ona je za 11. rojstni dan dobila tega malčka rezalčka (side kick), ker je bila doma tako navdušena nad mojim tavelikim big shotom in so pri tem res vsi trije vedno lepo sodelovali:
In tale zlatolaskina - ja, pri nas dovolimo, da gre kdo izven okvirjev;) Mogoče se bo ribici res zmečkal rep na poti do naslovnika, ampak včasih je to vredno poskusit, pri 9ih si res lahko to privoščiš;)
In ko takole ustvarjaš, se ti včasih zgodi, da ti kakšna ribica ostane... Kaj bi z njo? Škoda bi je bilo stran vršt, ne? Tako sem vzela šablonico za etiketo, ki pride skupaj s side kickom (malčkom rezalčkom) in naredila še knjižne kazalke za male in velike knjižne molje (ne vem, ali je dedno ali sva jih samo uspela vse tako vzgojit, ampak čisto vsi smo usekani na knjige! - zato nam kazalke vedno prav pridejo:), pa v kakšnih mrzlih zimskih nočeh nas bodo lahko spominjale na lepe sončne poletne dni...
in po vsem ustvarjanju z otroki, se je sonce spustilo dovolj nizko, da se odpravimo spet na sonce in si tudi mami zasluži malo mira na plaži ob kakšni fajn knjigi (tole je avtobiografija Keitha Richardsa, ki nama jo je Dedek Mraz prinesel vsakemu po en izvod:D)...
 Uživajte poletje!!! In naredite kakšne kartice za prijateljčke! Obljubim, da je 100x vredno - neopečeni otroci, veseli prijateljčki, ustvarjanje z otroki (i.e. družinsko "bondanje";) na dopustu... kaj še hočeš lepšega?