13 januar 2021

Zakaj je včasih šola doma boljša

Malica v naravi...

Šola doma je (lahko) boljša od šole v šoli... Vem, da to NE VELJA ZA VSE! Vem, da je marsikomu zelo težko in ne mislim tega izničevat, ignorirat ali se delat, da je vse lepo in prav. Spomnim se, kako je bilo meni spomladi težko hodit v službo, pa sta se samo starejšidve šolali doma in si predstavljam, da je trenutna situacija grozno frustrirajoča za vse tiste, ki hodite na delo drugam in imate doma šolajoče otroke, ali ne govorite slovensko (ok, tisti verjetno tega ne berejo;), ali jim težko pomagate pri šolskem delu iz tega ali drugega razloga. Vse to vem. Ta objava ni namenjena temu, da bi prepričevala ljudje, kako je vse fino fajn. Ni. Vem, da ni. Vem, da se nekatere učiteljice zelo trudijo in vem, da nekatere delajo zelo... hkm... pustimo to;). Skratka, vem, da zna bit izredno frustrirajoče, če tudi starši ne razumemo navodil in da to ponekod ni prav redko;)... Ampak v vsem tem sranju je fajn pomislit na to, kaj jim lahko ravno zaradi tega damo, tisti, ki imamo to možnost.

Danes smo pekli kruhke za prvo kosilo...

Torej: ta objava je namenjena vsem, ki vsaj delno delate od doma ali ste na čakanju ali ste kako drugače lahko na voljo svojim malim vsaj del dneva, ko ste oboji še pri sebi in ne pozno zvečer, ko že vsi komaj gledate. Ampak za tiste, ki jih lahko izkoristite, tu je nekaj razlogov, zakaj je šola na domu lahko boljša od šole v šoli:

- otroci si lahko bolj sami organizirajo delo, razporedijo urnik, itd... Vem, da je to lahko tudi minus;), vendar jih tudi v tem primeru na dolgi rok dobro zanje, saj vidijo, da nek urnik rabijo in si ga tudi naredijo (prej ali slej;). Fino je, če lahko kaj narediš vnaprej, fino je, če si lahko kdaj, ko je lepo vreme vzameš malo fraj in greš v gozd namesto, da si cel dan not, za knjigami...

Mala škratica v svojem elementu - gozdu...

 - domače malice in kosila: ko smo bili za praznike pri dedku in babici, sta imela seveda prižgano tv in sem slišala, kako so se nekateri vozniki LPPja javili, da prostovoljno razvažajo kosila otrokom, ki jih potrebujejo. Intervjuvali so enega od teh voznikov, ki je strašno simpatično povedal, kako mu največ pomeni, ko se ti otroci tako razveselijo hrane, ki jo pripeljejo. Nam so se ti otroci seveda zelo zasmilili, saj naši mali "razvajenci" šolskega kosila ne marajo:D - pravijo, da je zelenjava razkuhana, da je je premalo, da so testenine želatinaste in da ni dobro začinjeno (sama sem namreč velik uporabnik vseh nepekočih začimb; od pekočih pa v glavnem sveži ingver, potem se pa počasi konča:D, se bomo mogoče kdaj navadili, ko bojo mali večji...) Ampak za moje otroke je to, da lahko jejo domače malice in kosila, vsekakor plus. In lahko je tudi za vaše:). To res ni težko, saj imajo otroci navadno radi to, kar mami skuha:). Bonus pa je, da so domača kosila lahko neprimerno bolj zdrava:)

Današnja dopoldanska malica: šejk iz banan, mleka in arašidov in banane v temni čokoladi z mlekom.
Takole so nekoč zajtrk pripravili kar otroci sami!

Celo koruzne tortille so sami naredili!



in umeteljno izrezali korenček - tudi to bi lahko bil pouk gospodinjstva, likovne ali tehnike, hehe.

- več časa zunaj: pozimi sredi tedna težko pelješ otroke ven, na zrak, če so oni v šoli in starša v službi... Zdaj pa si lahko organiziramo čas tako, da gremo kaj ven, dokler je še svetlo (saj ne, da se v temi ne da, poznam družino, ki gre pogosto ven v temi, ker jim pač prej ne uspe in vse ok, samo da dela:). Ampak ko je svetlo, lažje delaš razne šotorčke iz smrečja v gozdu, dokler je svetlo, lahko midva delava akro (lahko pa greste na kake zunanje fitnes naprave ali po kaki treking poti, karkoli vam pač dogaja) in predvsem je malo bolj toplo, da se mami ne naveliča bit na enem mestu (če vzamem s sabo skicirko, vodenke in tenka pisala, lahko kar nekaj časa preždim na nekem štoru v gozdu:).


- predvsem pa lahko naredimo učenje vsaj malo zabavno: v šoli nimamo nobene možnosti, otroci so na milost in nemilost prepuščeni zunanjim dejavnikom, na katere nimajo vpliva: učiteljevi domišljiji, zdolgočasenosti, izkušnjam, načitanosti, radovednosti... Včasih se super poklopi. Včasih ne. Zdaj tudi včasih slišiš kak posnetek ali zoom in ti je jasno, zakaj so otroci zdolgočaseni... Kakšni pa naj bojo, če zadeva niti tistega, ki predava, niti približno ne zanima:D. Razumem, da zna bit poučevanje vedno iste snovi dolgočasno, to si morajo potem pač učitelji naredit zanimivo, da jo vsako leto drugače obarvajo, če hočejo, da so ure žive in zanimive... Ker pa je s tem delo, se nekateri tega ne podstopijo in počasi postanejo nekoliko zdlogočaseni;). Ampak zdaj so otroci doma. Naredit morajo res točno to, kar učiteljica reče, ja, vem. Vendar pa jim zdaj nihče ne more čisto priskutit nobene snovi, ker lahko starši vse sproti korigiramo:). In če naši otroci od vse te štale odnesejo samo to, da je učenje lahko zabavno in da si lahko vsako snov narediš zabavno, če se res potrudiš... no, potem se je tale online poskus splačal:). Poskusite, zgubit tako nimate kaj:). Tako in tako boste morali preživet kar nekaj časa s svojimi malimi in jim pomagat/ jih motivirat/ pregledovat/ delat za šolo... Zakaj ne bi tega naredili vsaj malo zanimivega? Včasih ti otroci sami pri tem pomagajo, mali se je recimo sam spomnil in sam odnesel knjigo v gozd, da mi je tam bral. Kar je večkrat dobro: da bere, da je zunaj na svežem zraku, da naredi za šolo in hkrati vseeno lahko gre ven, da bere na dobri naravni svetlobi, pa je celo boljše za oči... Ja, res je bolj luštno s knjigo sedet pod drevesom v poletni vročini, ampak tudi zdaj ni slabo! (samo nekaj za pod rit vzamite s sabo, pride v kratkem objava o naših "stiroporčkih").

Branje v gozdu...

- in to, kar je otrokom daleč najbolj pomembno: "čas s starši". Ko sem jih danes vprašala, zakaj jim je všeč šola na domu, so izstrelili: "ker si ti ves čas zraven". Otroci se doma počutijo varne (upam), starši smo tu, da razložimo, kar ni bilo razloženo na tak način, da bi dotični otrok razumel (in včasih to potem še direktno ali posredno razložimo še drugim otrokom iz razreda, ker se navadno zgodi, da ni samo en otrok imel problema s to snovjo;). Starši smo tu, da jih lahko pohvalimo, ko nekaj naredijo prav, čeprav učiteljica napiše samo zvezdico in nič drugega. Starši smo tu, da jih spodbudimo, da jim pomagamo najt motivacijo (če pravi čas naredite, gremo v gozd pojest sveže pečene kruhke) - take moči učiteljice nikoli nimajo;). 

Uspešna motivacija za šolo: "malica v gozdu"...


Lepo se imejte, veliko se smejte in ne pustite tej zimi, da vas preveč skrbi! Imamo enkratno priložnost, da z otroki ustvarimo prekrasne spomine:)!

07 januar 2021

Za lubije

 Trenutno se vse vrti okoli naših šolarjev, verjetno skoraj povsod. Tam, kjer šolarji delajo za šolo, da jim pomagamo vse uredit, vse IT težave rešit, najt prostor brez motenj (net povezava + relativna tišina),... Tam, kjer ne delajo, da se kregajo, da bi delali... Tam, kjer staršev ni doma, da bi vsaj preverili kaj popoldne... Tam, kjer smo vsaj nekateri doma, da sobivamo in usklajujemo urnike (kdo bo kdaj kje na zoomu, kaj kdo rabi, itd...) Pač življenje...

 Ampak v tem življenju se hitro zgodi, da starša pozabita drug na drugega... To ni fajn, ker iz drugih držav vidimo statistike, kako je tale "izolacijski poizkus" vplival na pare - ločitve so v porastu skoraj povsod. Ločitev ni bavbav in je verjetno dostikrat boljša kot pa mizerno življenje, vseeno je pa to en od najnajnajhujših stresov, kar si jih lahko zamislimo - primerljivo s smrtjo partnerja in hujše kot zapor po raziskavah... Tako da si je verjetno nihče ne želi vnaprej... In ker je bil v ponedeljek dan ločitev (ja, to obstaja, na dan, ko je baje vloženih največ zahtev za ločitev), me je spomnilo na tole napol napisano objavo... Ampak ker nisem hotela leta začenjat s tako temo, sem malo počakala:D.

Kaj torej lahko naredimo, da do tega sploh ne bi prišlo? In še boljše - da bi bilo tako fajn, da nanjo sploh ne bi pomslili (ali pa čim redkeje;)... To sicer ni čisto nič novega, ampak ene stvari pač moramo večkrat slišat/prebrat, da jih ozavestimo oz. da se jih spomnimo udejanit;). Se popolnoma zavedam, da tole ni za vse pare, ker se nekateri videt ne morejo, drugi so skup iz raznoraznih drugih razlogov ali pa je pri njih vse super-duper in sta še čisto zaljubljena itd... Koliko ljudi, toliko čudi... Ampak verjetno nobeih od teh ne berejo tega bloga. Nekak se mi zdi, da tisti, ki to berejo, imajo že kakega otroka in so že lep čas skup in takim nam včasih prav pride kakšna spodbuda, da se ne jemljemo preveč samoumevno;). Tule je par namigov, sicer ni ravno znanost, kaj fantom dogaja (en namig je na prvi sliki - hrana, hehe, za druge sem prepričana, da jih tudi veste, ampak tu se bom osredotočila na tiste male stvari, ki pripomorejo, da nam je skupaj lažje)...

Vem, da nismo vsi enaki in da nekomu veliko pomenijo darilca, drugemu pa nič, hoče pa slišat pohvalo itd... pa žnj jezikov ljubezni jadijadi... Ampak prvič verjetno itak poznate svojega partnerja, kaj mu veliko pomeni in boste znale izbrat to, kar je komu všeč in drugič, tako zelo različni pa spet nismo, skoraj vsi radi slišimo, da nas kdo pohvali in vidi, kje se trudimo ali da nam prinese nekaj, kar si želimo;). Torej par zlajnanih idej in še kakšna vmes:

- darilca: ni treba, da je to neka velika reč in ni treba, da je kupljeno. Meni lubi velikokrat kupi kake sladkarije, jih skladišči in mi jih nosi, kadar jih rabim ali pa kar tako:). Jaz mu kdaj naredim kako tako hrano, za katero vem, da mu je posebej všeč ali pa mu naredim kupončke ali kaj podobnega... Vidite, ni treba, da je zdaj to nekaj strašno ekstra, nismo vse ženske mahnjene na šopke rož;) Nekatere imamo rajši čokolado:D.

pohvale: če se nekdo nekaj potrudi ali dobro naredi (to dvoje je včasih povezano, ni pa vedno, to ve vsak, ki je kdaj imel 2 letnika doma:D), ga pohvalite. Tudi če je to nekaj tretjega, kar ni vam v korisit. Ko slišim lubija, kako "handla" službo po telefonu, mu povem, da mu gre dobro. Ker je to včasih fajn slišat;). Ko sama naštudiram nekaj novega in zafrknjenega v programu, mu ponosno pokažem in me on tudi pohvali. Ali če katerikoli piše članek ali poročilo - navadno drugi kaj pogleda in popravi, kar ni ok, pohvali, kar je ok. Ni treba pohvalit samo stvari, ki se tičejo vajinega odnosa, če gledate širše, je več stvari, kar je vedno dobro - videt več dobrih stvari;). Lahko je to tudi to, kako je dobro razložil otroku neko reč ali pregledal šolo, ne da bi zraven kdo znorel, kar je sploh uspeh zase;).

- zahvale: vem, da so otroci od obeh in da sva oba odgovorna zanje, ampak vseeno - če je on z njimi zjutraj, da lahko jaz po svojem "nočnem šihtu" spim kako uro dlje, se mu zahvalim. On pa meni, ko potem rešim prepire, ki so se vmes začeli:D. Če nekdo nekaj naredi za drugega, se mu zahvali - ne "iz vljudnosti", ampak zato, ker je videl, da se je potrudil zanj - to velja za vse možne kombinacije v naši družini.

- družinski čas: vem, da se hecno sliši, ker smo zdaj veliko skupaj (nekateri celo ves čas), ampak eno je viset skupaj, drugo je pa fajn se imet skupaj (kdor ne pozna razlike, naj gre kdaj na kak sestanek - če jih nimate  v službi, je tudi roditeljski dovolj dober pokazatelj razlike - z istimi ljudmi se boste izven šole verjetno prav luštno imeli:D) Naredite svoji družini kak večer "izven sestanka", ko samo delate nekaj, kar je vsem v tistem trenutku fajn. Karkoli, dobesedno karkoli:). Tule smo se spravili porabit hama perlice in se nam je pridružil še oči, hehe. Še vedno trdi,da je njegov obesek najlepši:).

- čas za logistiko: prej smo to nujno rabili, da smo zvozili vse možne aktivnosti vseh možnih članov... Zdaj pa to rabimo zato, da vsak ve, kdaj oz. če bo lahko delal, kar tudi ni ravno nepomembno;). Vsak ima svoj sistem, sama prisegam na analogne planerje, ki jih lahko po svoje uredim (bullet journal), lubi je imel nekaj časa samo digitalnega, karkoli je, če dela, je ok. Da vsak ve, kdaj ima kdo sestanek, teren, itd... ko bo rabil mir ali ko ga ne bo doma za kosilo, recimo... Čim lažje je planirat, tem lepše je življenje:).

 - heci: z malo humorja je vse lažje. Mislim, da midva definitivno ne bi ostala skup brez dobre doze humorja iz obeh strani;)

In najpomembnejše:

- čas v dvoje: res je navadno okrnjen na pozno ponoči, ampak kadarkoli je boljše kot nič. Najdita si nekaj vajinega, lahko je to šport, lahko gledanje najljubše nanizanke (ali pa kombinacija enega in drugega;)... karkoli, samo da je "vajino".

03 januar 2021

Prijazna sporočilca za povratek v šolo

Povratek v šolo spomladi na koncu ni bil takoooo grozen kot se je mali bal. Mogoče pa so vsa sporočilca pomagala:) Sestrica mu je naredila tole voščilico:
Vanjo je natresla doma narejene konfete- izštancane živali iz barvastega papirja:
Sama pa sem mu kot rečeno poskrila par listkov: enega v puščico, enega v mapo, enega v DZ za matematiko, enega v zvezek za slovenščino,... Take male bedarije otrokom toliko pomenijo! Pa ne samo njim! Celo odrasli padamo na te poceni fore;). Poskusite! (Ok, ne mu zdaj službenega dnevnika, kjer ima zapiske za nek pomemben sestanek počečkat s srčki;), to ni najboljša ideja - lahko mu pa en tak listek napopate na volan ali na zavit sendvič (ne na kruh - kdorkoli si je izmislil nalepke NA HRANI, naj vekomaj v peklu trga nalepke iz kruha:D)
 Malemu so tile listki neverjetno pomenili! Še vedno jih ima spravljene - preživeli so pospravljanje starih zvezkov junija in priprave na novo šolsko leto in šolanje doma...
Če imate tudi pri vas mešano druščino šolarjev, kjer bo eden moral v šolo, drugi pa bo lahko še doma, se splača naredit kako malo presenečenje - saj baje sicer drugi otroci komaj čakajo šolo, ampak moji je res ne:D... Pa za take čudake;). Pa če ima kdo kak stresen dan, pa mu/ji lahko napišete kako spodbudno sporočilce in date v puščico ali k copatom kadarkoli...
 
PS: tole sem pisala še tik pred novim letom, ko je bilo še rečeno, da se bojo naši mali 4. vrnili v šole:D. Nisem vedela, da tega še en čas nihče ne bo rabil;)... No, pa spravite idejo za takrat, ko se bojo mali končno vrnili v šolo...

28 december 2020

Mini darilca za sodelavce, prijatelje

Imam srečo, da navadno delam s fajn ljudmi, res v veliki večini! Skoraj kogarkoli od njih bom vesela srečala na dopustu:). In zato jim včasih, če se le da, naredim kakšno malenkost. Če nekoga malo poznaš, mu lahko narediš točno tisto žival, ki mu je najljubša ali simbolizira nekaj pomembnega v njenem/njegovem življenju... npr. sovica za srečo...
 
Če nimate idej za doma narejena unisex uporabna mini darilca za sodelavce, prijateljice in prijatelje, sošolke in podobno svojat: 
- maske: letos sem sešila 50 mask, ena od tega je moja, druge sem razdala:)
- obeski za ključe - dokaj hitro so narejeni, tale je bila narejena s tremi otroki pod 4 leta (stara slika, ampak je lepša kot kaj, kar bi slikala v trenutni megli;)
kuhinjske krpe
- vaselina v svojem lepem ovojčku iz blaga, ki je hkrati obesek za na ključe, da se ne izgublja okoli
- vrečkica za masko
- ovoj za papirnate robčke - zdaj jih sicer skoraj ne smeš uporabljat, ker te zunaj grdo gledajo, če si obrišeš nos:D, ampak ker je zima, znajo robčki vseeno prav prit... In tisti plastični ovoji vedno nekaj razpadajo...
 
Uživajte doma, če ste doma in ko se vrnete v službo, presenetite s kako malenkostjo tisto fajn sodelavko, ki vam je zadnjič nekaj pomagala... Ali pa tisto prijazno čistilko. Ali pa hišnika, ti so sploh veseli - že samo čestitke:).  
Lepe praznike še naprej!

25 december 2020

Vesele praznike!

 Vsem, ki ga praznujete, vesel Božič! Vsem, ki ga ne praznujete, vesel dela prosti dan:) Tudi če delamo od doma, se prileže, če je en dan dela prost, kajne?;) Kot sem že večkrat rekla: če bi bilo po moje, bi z dela prostim dnem praznovali vse: hanuko, božič, divali, vesak, konec ramadana:D (jap, samo konec, post ni zame)... Ampak Božič je v naši kulturi nekaj posebnega in večina otrok se že veseli daril, ki jih je prinesel Božiček (ostali pa še čakajo na dedka Mraza, ki ima še par dni, da vse zavije, hehe:)

Pri odraščajočih otrocih je najlepše to, da začnejo sami počet vse to, kar si jih nekoč učil/a... in še lepše, ko si znajo celo sami najt nove ideje, informacije, kako naredit itd... in ti res ni treba več čisto nič - in te oni naučijo, kako se naredi takole voščilnico (naredil mali 8letnik čisto sam):
Ker navadno delamo venčke za babice, letos pa se nismo videli in jih nisem delala, je mali vzel stvari v svoje roke in sam  nabral in spet čisto popolnoma sam naredil tale venček za dedija (koooončno smo ga lahko videli - po 3 mesecih! Tako dolgo še nikoli nismo ne prišli na obisk!)
No, pa še ena naša tradicija - Julovo deblo, ki sem ga pa dejansko jaz pekla:D in ki ga vedno naredim za zimski solsticij (ok, kak dan gor ali pa dol, ne bodite no pikolovski!;). A zakaj praznujemo najkrajši dan/najdaljšo noč v letu, saj nismo stari Germani? Ker je pač čisto vsak izgovor dober, da narediš čokoladno rulado s čokoladno kremo, ok? Sem prepričana, da bi se stari Germani strinjali, če bi ga poskusili:D....
Poleg tega so otrokom škratki prinesli sladkorne kroglice za posut kot sneg po Julovem deblu - in če ne naredijo prejšnje naloge, nočejo prinest nove... Tako da je to kar treba...
Uživajte praznike, spečite kaj dobrega, če uživate ob pečici (meni je všeč, ker je tam toplo:), ali stisnjeni skupaj (meni je všeč, ker se je fajn stiskat;) pod odejo ob čaju in z dobro knjigo v rokah (če kdo rabi predlog, sem ravno prebrala Samotnost praštevil, fajn knjiga!) ali  ob sprehodu v naravi (meni je všeč, ker je pač narava) ali ob športu (meni je všeč, ker se je pač fajn zmigat - če je seveda en od mojih ljubih športov:) ali ob poljubni kombinaciji vsega, kar vam je všeč!
PS: V bistvu ne razumem tega jamranja okoli praznovanja Božiča letos! Saj vsi vsako leto poudarjajo, kako je Božič družinski praznik in če s kom, pa si lahko letos z družino:D. Samo z družino ves čas, hehe. In vsi vedno poudarjajo, da je to dan, ki ni namenjen pohajanju po trgovinah ali zabavam, ampak družini  - in to imamo. Se boste za novo leto bunili, ok? Takrat je res sicer žurka in parti in zabava in gneča in gužba in koncerti in kar je še tega (razen za tiste, katerim nosi dedek Mraz in ostanete doma kot mi, hehe;). No, po pravici povedano, za nas se ne bo bistveno spremenilo ne eno, ne drugo. Za božič smo šli do dedija, ker gremo vedno, ker je pač prost dan in gremo lahko. Za novo leto pa pride dedek Mraz, ker je tak fejst dec, da se ne boji virusov, hehe:). Tako da če rabite kake ideje, kako si naredit novo leto zanimivo, samo povejte;). Midva morava vedno improvizirat, ker najini predlogi, da bi kdaj šli kam za novo leto naletijo na tako silovit odpor, da se samo zavlečeva v kot - sva pač "outnumbered":D...

Lepe praznike vsem, pocrkljajte se - za to bo pa letos dovolj časa! Ostanite zdravi in se pozdravite, če še niste čisto tam, ok? Verjamem, da bi blog bralo več ljudi v postelji, ampak si želim zdrave bralce, da boste lahko počeli vsemogoče neumnosti, ki jih tu preberete, ok?;)

21 december 2020

Poslikave

Tale objava čaka že ohoho let, ampak lej, napisana je, pa glede na bližajoče praznike in glede na to, da smo več doma, je verjetno idealni čas, da zagleda luč dneva... Za novo leto ali božič ali svete tri kralje ali hanuko ali... pač zdaj enkrat;) dobijo otroci navadno veliko igrač, knjig in podobne šare... Tako je treba januarja (ali februarja, če malo odlašate;) vse to nekam pospravit... Kar ni težko, če živiš na velikem, z veliko omarami, (pa še te se znajo čudežno napolnit z otroškimi igračami), ampak zna bit težje, če živiš na malem (zato smo pred leti milo prosili babice, da ne prevelikih daril;). Ampak tudi če je prostora dovolj, je lahko hitro razmetano. In kako otroke prepričat, da bi malo bolj pospravljali... Obstaja pa nekaj trikov, ki so se nam dobro obnesli, mogoče pridejo še komu prav:

Nam dobro delujejo zabojčki za obleke: otrokom sem naredila vsakemu svoj zabojček za obleke in vanj zvečer zložijo svoje obleke za doma, vanj pripravimo obleke za naslednji dan itd...
Mimogrede - košare in zabojčki se super obnesejo tudi za pospravljanje igrač - karkoli, kjer ni treba nič pazit, kako not naložiš, je "najljubša metoda pospravljanja otrok":D...
No, pa še nekaj za starše: če imate probleme z ločevanjem steklenic s kisom in oljem, si jih poslikajte. Navadno oboje kupimo domače, zato pride v grdih plastičnih kantah, ki so še nepraktično velike za v kuhinjo. Tele dozirne steklenice pa so luštne in male:) Grde plastneke pa počakajo v kleti.

Imate še vi kakšne ideje, kako si popestrit pospravljanje?

14 december 2020

Pohištvo za igračke

Kot sem že pisala, malemu kvačkam igračke, medtem ko on meni bere. Ker kar pridno bere, bolj ali manj vsak dan, se tudi teh igračk kar nabere... Zato rabijo pohištvo...
Prednost in slabost zelo samostojnih otrok je, da si znajo vse sami zrihtat - kar bi hotel in česar ne bi hotel in vse vmes;). Tokrat sta maladva šla čez svoje obleke, izbrskala vse nogavice brez para in strgane ali drugače nepopravljive (beri: zaflekane do amena) zadeve, vprašala, če smeta vzet zamaške (ker jih še kar zbiramo posebej - včasih smo jih zbirali za kakšen dober namen v šoli ali kje... zdaj mislim, da tega ni več - mislim, zdaj zdaj itak ni ničesar več:D, ampak tudi "prej zdaj", t.j. pred koronco) - nekako se vedno najde kakšen dober namen zanje in ker nas nič ne stane, če jih dajemo v košarico, je to kar ostalo. Še dobro:).
Maladva sta vse skupaj navlekla na mizo in se lotila dela. Ko sta naredila prvi stolček, sem jima predlagala še, da stolčke oblazinita in poiskala vato v kopalnici, to je bilo pa tudi vse, kar je bilo mojega prispevka. Oči jima je dal palčke za ražnjiče, ker so tako visoko, da jih nihče od nas ne doseže. Vse ostalo je pa njuno maslo.
In sta naredila stolčke iz zamaškov, palčk in koščkov blaga - v tem primeru nogavice.

Vem, da vsi pravijo, da so otroci staršno bogi brez šole in da se doma ne bi nič naučili... Ampak jaz nisem tako prepričana, da to velja za vse... vsaj za moje mislim, da ne... Moji se med počitnicami vedno največ naučijo, ne da bi jih kdo učil ali silil, brez domačin nalog, brez ocenjevanja, brez zgodnjega vstajanja in brez kričanja (drage učiteljice, otroci povejo, kaj se dogaja v razredu, ne se mi preveč bunit, prosim - brez skrbi, vas čisto razumem;) vem, da so vedno izjeme (navadno tudi starši vemo, kdo so te izjeme - ker otroci povejo;) in te se navadno ne bunijo nad temi zapisi;)... 

Mali je med jesenskimi počitnicami vsak dan bral, veliko več kot bi kdajkoli v šoli (včeraj mi je prebral 64 strani čisto konkretne knjige, ker si je želel dobit pingvina na prvi sliki - in je bral, dokler ga nisem končala! In to ne da bi ga kdo prosil, sam je prinesel knjigo in rad je bral - kar ni tako, kadar je v šoli...), mimogrede mi izračuna, karkoli rabim, recimo koliko mask sem naredila (in to so vedno dvomestna števila:), vse možno daje na pol in množi, ker se otroci po naravi radi učijo... Mimogrede se naučijo volumne (ml, l, dl, itd...), ko pečemo, s čimer so se v šoli dajali... Da o spretnosti za likovno in tehniko ne govorimo... tega je doma definitivno več!

 Moji otroci v šoli dobijo odpor do vsega možnega, celo likovno jim uspe priskutit - to mi še zdaj ni jasno, kako lahko komu rata, haha. Verjetno je nekaj na tem, da če nekaj moraš, ni več tako luštno... Doma pa jim lahko vse to približamo na način, da jim je všeč! In ko jim je enkrat všeč, jim šola tega ne more več vzet - lahko jim ni všeč učiteljica in način, kako uči predmet, ampak to ne pomeni, da jim bo predmet sam čisto brezveze. Moja punčka sovraži likovno v šoli, doma pa si bo vseeno zelo rada okrasila svoj dnevni narčtovalček /planer /"bullet journal". In tako premagaš sistem, tako malo naokoli, ampak glavno, da dela:).

Tako da - tale šola na domu ima svoje prednosti:) Moj sistem je, da če se le spomnim, jim stvari prej doma pokažem, da jih že vzljubijo, preden bi jim jih šola lahko zagraužala. Vem, ni ravno idealno, ampak hej, imamo javno šolstvo in vsi grejo skozi isto. Raziskave pravijo, da je dobro, da so otroci v otroštvu kdaj zafrustrirani in šola jim to vsekakor zagotavlja:D. Starši jim pa lahko damo taluštni del - tisto veselje, strast do raziskovanja, učenja, risanja, česarkoliže... In tega jim nobena šola ne more več vzet:).

Prinesite sistem okoli, če le lahko - tisti, ki berete ta blog, verjetno imaste boljše možnosti, čeprav ga pišem z mislijo na vse in upam, da se najde kakšna ideja, ki pride prav tudi manj privligiranim (priviligranim v smislu, da lahko delamo od doma in smo tam za naše male, ko nas rabijo - vem, da ni vedno luštno, ampak to je vsekakor nekaj, za kar smo lahko veseli)...