petek, 25. november 2011

Zvezek za glasbo

Vzojiteljica naših ježkov je precej glasbeno navdahnjena in jim dostikrat igra flavto, otroci pa ob tem pojejo. Da bi lahko te pesmice peli tudi doma, nam na oglasno desko da vsakič (ko se jo naučijo) novo pesmico, navadno skupaj z notnim zapisom, pri bolj znanih in daljših pa samo tekst. Meni se zdi to zelo posrečeno, zato sem seveda takoj zgrabila idejo:)
Ker je Ronja letos menjala skupino in sem ji želela pomagat videt, da je v novi skupini tudi kaj fajnega, česar v stari ni bilo in ker  sta punci v teh smrkavih dneh precej bolani in se trudimo ohranjat stik z vrtcem, delamo tudi doma dostikrat stvari, povezane z njim. Zato smo za te pesmice naredile zvezek.
Rabite en navaden brezčrten zvezek, filc, lepilo za les, po želi še karton in odrezke raznoraznih barv flica za krasitev. Če je zvezek namreč kaka poceni varianta, ki nima dovolj trdnih platnic, jih je fino utrdit še s kakim kartonom (naš je iz škatle za kosmiče). To naredite tako, da na primerno velikost odrezan karton enostavno nalepite na platnici z belim lepilom za les in čez vse to nalepite še enako odrezan flic (barvo seveda izbere otrok), da bo zvezek mehek in lep:). Date vse skup pod kup knjig (spredaj in zadaj dajte kako plastiko - folijo ali pogrinjek ali kaj takega, da se ne bi slučajno kaj zalepilo na knjige), da se dobro zalepi in lepilo posuši. 
Zdaj se lahko igrate s koščki flica in zvezek okrasite. Mi smo dali gor ježka.
Potem pa v zvezek lepite pesmice in otroci zraven kaj narišejo (recimo Kekca pri kekčevi pesmi) ali pa zgibate barčico iz papirja in jo otroci nalepijo zraven barčice, ki plava po morju in tako naprej... Potem pa seveda zaigrate in zapojete pesmice (lahko tudi v mikrofon, seveda).

Izi pizi, hiter in poceni projekt, malo priprav, pa veliko veselja:).

torek, 22. november 2011

Kotički

"Kaj so to kotički?" To so prostorčki, namenjeni eni temi/dejavnosti... Tale spodaj je recimo glasbeni kotiček - to je njun (od mojih najljubših punčk, seveda) zabojček, kjer so not glasbila: blokflavta, ksilofon, tolkalo, ropotuljice, kuhla za tolčt po čem (to dela precej zvoka, verjemite;) kastanjete, piščalka iz vrbove veje in zvezek s pesmicami,... Manjka še tamburinček, vendar sta se ravno igrali z njim;).
"Zakaj bi bilo to dobro?", "To je spet ena novodobna pogruntavščina, kaj se spet greste..." No, v bistvu sem prepričana, da so kotičke poznale že naše prapraprababice, saj je pač stvari lažje najti, če so organizirane po nekem redu. To je en smisel kotičkov. Drugi je to, da ko se spraviš recimo pet pesmice, ti ni treba skakat po celi sobi, da najdeš vsakemu članu eno glasbilo in se lahko takoj lotiš "luštnega" dela. Ali ko si želiš prebrat točno določeno knjigico, da ti ni treba preobrnit celega kupa knjig za to. Pa da ko se spraviš gledat knijgice/pet pesmice, si lahko kakšno kar tako zaželiš, ker je pač ravno tam zraven, to že ni slabo;).
In če so vse te reči na dosegu otroških rokic, si lahko otroci sami izbirajo knjigice in jih tudi sami pospravijo (seveda to vključuje več truda z naše strani kot da sami pospravimo knjige, se pa po moje vseeno splača). S tem se učijo tudi reda in pravil - ko nehamo brat knjigico, jo pospravimo nazaj (vsaj v teoriji;). Sama pustim malim, da gledajo več knjig naenkrat, ker to tudi sama počnem in bi bilo ultra hipokritsko, če jima ne bi; to se mi zdi dobro za povezovanje in domišljijo - več idej dobiš, če nisi preveč sistematičen. Vendar je vseeno treba potem vse knjige pospravit.
PS: če bi kdo rad naredil tistega okostnjaka, ki že celo večnost bere knjige, si lahko prebere tu več o tem, kako:)
No, tale ustvarjalna šktala z raznoraznimi barvami, barvicami, flumastri, škarjami, lepilom, čopiči, valjerčki, itd... pa je pospravljena malo višje, da morata v principu malidve rečt, če jo želita (uganite zakaj;). Če ne uganete, en namig: nekajkrat postrižena Ronja (sama od sebe;), pa barve po steni... Mami ni glih razpoložena za pucanje zadnje čase;). In ne da se ji špilat policaja ves čas.
Sicer resnici na ljubo, malidve dosežeta tudi te škatle, saj imata spodaj mizico in stolčke, znata stopit nanje in jih vzet dol (preverjeno;). Ampak tega recimo ne delata (več) prav pogosto;). 1:0 za naju, hehe. Vse, kar je na spodnjih dveh policah, pa jima je vedno na voljo in lahko sami jemljeta in moram priznat, da zadnje čase kar dobro tudi sami pospravljata. včasih rabita še malo pomoči pri zlaganju posodic eno v drugo, vendar vedno manj.

Pod policami je kuharski kotiček, torej lesena kuhinjica, ena njunih najljubših igrač, tako ljubljena, da smo morali kupit že 2., saj je bila prva že čisto zdelana od obrabe. Nad njo so posdice in lesena in filcasta hrana, ki jo lahko vidite na policah. Ob kuhinjici, na drugi strani njunega igralnega kotička pa je njuna mizica s 3 stolčki.
Tole na njuni mizici pa je druga ustvarjalna škatla, kjer so not vse zadeve za 3D ustvarjanje: plastelini, slano testo, kadar ga imamo, modelirke, zadevice za odtiskovat in pa vse štempiljke in blazinice zanje.

Tako imamo mi. Ko bomo nekoč živeli na večjem in ko bodo otroci bolj vestno (beri: da ne bo treba vsakič rečt - ja, vem, sanja svinja kukuruz;) pospravljali za sabo, bodo kotički večji in bojo lahko razširjeni na več stvari, boste dobili več idej. Zaenkrat pa pač ideje, ki grejo na slabih 40 kvadratov, ki jih precej zasede tudi zelo hrčkasta mamica. Sorry, kids...

ponedeljek, 21. november 2011

Figurice iz kostanja

Tole se pa skoraj spodobi za jesen! Prvič smo to počele, kot lahko vidite še v tisti topli jeseni, ki je bolj spominjala na poletje (take jeseni so meni všeč;)... Zunaj, na balkonu, v kratkih rokavih... aaaahhhh, sladki spomini...
Sicer mene figurice iz kostanja vedno spominjajo na OŠ, ko smo morali prinest s seboj raznorazne jesenske plodove, pa nas je pol vedno pozabilo in smo bili najbolj srečni, ker nam je pred šolo raslo nekaj divjih kostanjev in smo lahko to šibali nabrat pol minute pred začetkom pouka, ko nas je pridna in organizirana/disciplinirana sošolka spomnila, da je bilo to za nalogo:)
Danes sicer vem, da je bil smisel tega ravno obratno - da nas navadijo na red in da se (sami, dan prej) spomnimo na domačo nalogo... Ampak očitno smo nekateri brezupni primerki;) Vseeno pa smo šolo v glavnem vsi dobro zvozili, tudi kasneje, tako tisti disciplinirani kot taki loleki kot jaz, tako da... nekateri smo pač kampanjici po duši in nimaš kaj;) Na kostanj mislimo med matematiko in kadar ga ni treba prinest za nalogo;)
Ampak šola je še daleč... Zaenkrat nič nalog, nič obveznosti, samo igra in zabava:) Zato pa je otroštvo:)! Zato smo nabrale kostanj (divji in pravi) in nekaj želodov in se lotile ustvarjanja.
Poleg jesenskih plodov rabite še zobotrebce in šilo ali žebelj ali nekaj špičastega, s čimer boste v kostanj naredili luknje (otroci jih namreč ne morejo naredit z zobotrebci - tega še mi ne moremo, vsaj jaz ne...)
Vsak otrok se odloči, katero žival ali stvar ali človeka bi rad naredil in potem skupaj domislita dizajn - torej, kje morajo bit luknjice, ki jih starši naredimo s tistim trdim šilastim predmetom. Zobotrebce lahko po potrebi krajšajo otroci sami in jih zatikajo v luknjice.
To je gotovo fajn za fino motoriko in koncentracijo - vsaj sodeč po izrazu na Lejlinem obrazu:)
In seveda se otroci učijo en od drugega... Mogoče se bojo kdaj tudi kaj od vas, ampak ne met previsokih pričakovanj;)
Ronja dela ježka, ker so pač ježki zakon! Lejla pa je naredila tole mucko (spodaj):
Pri nas imamo raznorazne ješkasto-muckasto-škrataste dejavnosti za eno mini ohranjevanje stika z vrtcem, kadar sta punci bolani (in jeseni in pozimi sta - skoraj ves čas...) Tako se lahko vmes pogovarjamo o njunih skupinah, kako ju pogrešajo itd... Ne vem, če kaj pomaga, res pa ni problema z vrtcem, tudi če sta nekaj časa doma in mogoče se čisto brezveze obremenjujem, ampak pri nas navadno velja: "bolje prečiti nego lječiti", se mi zdi, da je tako manj dela:). Škodi pa gotovo ne:)
Katere figurice ste pa vi letos naredili?

četrtek, 17. november 2011

Otroci in zelenjava

Pred časom me je mamica v komentarjih prosila za kake ideje, kako v otroke spravit zelenjavo, po možnosti prostovoljno z njihove strani;). Ker se to vprašanje dostirkrat pojavlja in ponavlja, sploh, kadar se najini punci znajdeta ob kakšnih bolj selektivnih, kar se hrane tiče ("kako pa to, da tvojidve vse jesta? Moj pa nič noče... Kako si ju prepričala?..." itd...), sem se odločila, da napišem nekaj idej, kaj bi lahko pomagalo.
Po pravici povedano, pri nas s tem res nimamo težav - punci jesta vse in ju ni treba nikoli prosit, dostikrat sami rečeta za sadje in zelenjavo in sva res srečna, da je tako, zato ne bom preveč pametna... Ampak vseeno - mogoče pa komu pride prav kaka ideja, mogoče pa kak otrok pali na kakšno poceni. Čeprav najini punci nista izbirčni, sem imela nekaj izkušenj z izbirčneži, ki pa se jih je dalo kar lepo pretentat, ko so bili oni pri nas ali sem bila jaz na obisku in za štedilnikom:) Zato si recimo upam napisat ideje, hehe.
1.) Menjajte okolje. Otroci imajo radi "kaj posebnega". Čeprav je to še tako enostavna reč, kot je malica v hiški na igrišču. Njim to ful dogaja. Jeste lahko na igrišču ali na izletu ali pa enostavno doma, samo v drugi sobi - izjemoma pač, no;). Kadar naredim svojima puncama zajtrk ali malico v njuni sobici, na njuni mali mizici, jima oči takoj zasvetijo! Poizkusite, izgubit nimate kaj;). Lahko naredite šotorček pod mizo, ki jo pregrnete z velikim prtom ali rjuho in otroci jejo notri (spodaj, na tleh, pogrnjenih s kako dekico, recimo.

Če meni ne verjamete (kar imate vso pravico, najini kobilici požreta vse tudi za domačo mizo;) - potem vam povem, da so isto opazile vzg. v vrtcu: spomladi, ko grejo večkrat po spanju ven in jejo malico zunaj, na vrtčevskem igrišču, veliko manj hrane ostane... to že nekaj pomeni, ne? Vzgojiteljice imajo kar nekajletno prakso in so dale nekaj otrok čez... Tako da - poizkusite! Pojdite ven in jejte zunaj! Svež zrak povečuje tek, spremenjeno okolje pa tudi. In zdaj ko je mraz, bojo otroci verjetno z veseljem pomljaskali kako toplo enolončnico, ki jo prinesete v termovki... Več o kosilu zunaj v mrazu si lahko pogledate tudi na blogu (kliknite povezavo), o malici sredi poletja pa tudi.
2.) Vključite otroke v pripravo hrane: otroci strašno radi kuhajo, vsaj vsi, kar jih jaz poznam! Res čisto čisto vsi! Radi natikajo na palčke, radi odmerjajo sestavine, radi mešajo, mesijo, celo lupijo česen in čebulo (tu so dejansko celo res v pomoč!), ma vse radi delajo! Jasno, da jim ne boste dali za olupit ene trde kolerabe, da se porežejo (razen, če so dovolj veliki), ampak veliko je del, kjer lahko pomagajo. In malo je otrok, ki ne bi poizkusili, kar so sami pripravili.
Tukaj si lahko pogledate nekaj idej, kako otroke vključit v kuhanje:
- skupaj lahko spečete bučnice - zahtevnost 0
- skupaj razvlečete vlečeno testo, recimo za štruklje - te imajo otroci radi, tudi če so nadevani z zelenjavo ali suhim sadjem - zahtevnost 5 od 5, če so otroci vključeni;)
- zamesite in oblikujete kruhke (vanj lahko date tudi pol kile do celo 800 g buče ali bučk ali korenja, celo kakšno peso, pa bo otrokom tak kruh verjetno še bolj všeč, ker je res dober - zelenjave se ne občuti, je pa kruh bolj sočen)- zahtevnost 2-4, odvisno od dizajna kruhkov;)
- tale paradižnikova nabodala, ki jih Ronja dela na zgornji sliki so tudi že opevana na linku, zahtevnost 1
- če hočete bolj zahteven projekt, lahko skupaj zložite lazanjo ali  naredite domače testenine, ki jih pojeste z zelenjavno omakico. Lahko pa celo naredite svoje testenine za lazanjo in vse skup zložite - se da - preverjeno tukaj! Zahtevnost 5.
- kandirajte skupaj sadje ali naredite kroglice iz suhega (in svežega) sadja in mogoče bodo otroci med procesom poizkusili tudi kak nepresladkorjen "surov" košček:) samo  za primerjavo... Čim večkrat poizkusijo, prej se navadijo... Zahtevnost 4.
- naredite skupaj pito in naj otroci poizkušajo sadni nadev (narezana jabolka, hruške, robidnice,... recimo) Zahtevnost 2-5, odvisno od dizajna;)
- lahko naredite skupaj musli, začimbno mešanico za juhico ali enolončnico,... In ko jo začinite z NJIHOVO mešanico, bojo verjetno poizkusili enolončnico, čeprav bojo not koščki zelenjave:).
3.) Raznolikost: kadar si želite, da bi pojedli več sadja in zelenjave, ga/jo pripravite na drug način (in jih seveda vključite zraven). Ne zelenjave skuhat do nerazpoznavnosti, otroci navadno radi vejo, kaj jejo in radi grizejo. Ne samo soparit zelenjave, saj ima taka manj okusa (ok, bambusov soparilnik je super, da sladkast okus, samo ne samo natrest not neke zmrznjene mešanice in rečt temu zelenjavna priloga - naj bo zanimivo, okusno!)
Iz grenivk in pomaranč lahko skupaj stisnete sok (na sliki spodaj) in ker bo sok mešan s sladkimi pomarančami, ne bo tako grenek, kot če bi otroku ponudili samo grenivko. Potem date vsakič eno grenivko več in eno pomarančo manj, otroci se navadijo na okus in jejo grenivke tudi kar tako. Izi pizi:). Če imate zmrdo, ki tudi pomarančnega soka ne mara, ga za začetek sladkajte z medom, agavinim/javorjevim,... sirupom ali čim podobnim.
Da je bolj zanimivo, kupite kdaj rdeče gernivke ali rdeče pomaranče - malo kateri otrok se lahko upre lepi barvi, ne da bi vsaj poizkusil. Pa saj ni treba več - najprej samo da poizkusi. Potem naredi vsakič večji požirek, ugotovi, da sploh ni slabo (če ga pač ne nacejamo sicer ves čas s sladkimi sokovi, potem mu bo verjetno okus sadja prav všeč). Ta nasvet je vedno uporaben, kupite/posadite kdaj zelenjavo neobičajnih barv: rumen paradižnik, bele jajčevce - samo kdaj, da jih navdušite:)
Pobrskajte po tujih kuhinjah in naredite tortilje za otroke, ki so navdušeni nad Indijanci, recimo.
4.) Izkoristite lakoto: lačen otrok bo poizkusil in jedel veliko več kot pa sit otrok. Če mu ponudite sadje, ki ga ne pozna/ne mara za poobedek po kosilu, ga skoraj gotovo ne bo hotel poizkusit. Če pa mu ga date pol ure pred kosilom, ko že nestrpno čaka in ne more dočakat hrane, potem pa bo verjetno vse, kar mu pride pod roke, pojedel:) Poskrbite, da mu takrat pride pod roke samo zdrava hrana, pa ste zmagali:). Tu dejansko starši dostirkat delajo napako, ker so pač že narejene zadeve hudo prraktične za te male lakote. In porinit otroku eno frutabelo ali pa keks, je veliko lažje, kot pa ostrgat korenečk ali se spomnit na igrišče prinest oprano jabolko ali banano... Ampak to se da spremenit;). Pri nas imamo že navado, da ko pripravljam/va kosilo, malidve sproti kradeta narezano zelenjavo iz deske:) (in midva se jeziva, da naj se vendar ne prikradeta zraven in prej povesta, ker se bojiva za njune prstke, če reževa - madona moraš met 10 parov oči pri teh malih!) In nista tečni, ker jesta, lahko počakata na kosilo in še zdarvo jesta;). Če se vam navadno mudi, si prejšnji dan pripravite zelenjavno malico in jo poturite malim lakotam:).
 4.) Pogovarjajte se o hrani/zelenjavi in sadju, skupaj načrtujte jedilnik,...: otrokom je hrana zanimiva - to je naravno. In sadje in zelenjava sta sploh zanimiva, ker sta tako različnih oblik in barv,... izkoristite to! Skupaj razmišljajte, kako bi kako zelenjavo pripravili, naj otroci predlagajo ideje ali izberejo izmed vaših, če sami še ne vejo, kaj se da iz česa pripravit.Veliko otrokom bodo všeč zelenjavni voki s sladkasto omako, recimo. Ni treba, da začnejo s kislim zeljem;).
5.) Izbirajte zanimive jedi, ki lepo izgledajo ali jih lepo okrasite, servirajte drugače, ne na krožniku, naredite "finger food" za seboj ali za prigrizek,... 
 Nekaj idej, kako dekorirat otroške jedi, se najde tudi tukaj:
- v grmičke preobražena cvetača, po kateri se pasejo ovčke bi znala pritegnit tudi kakega necvetačojedega otroka;)
- zelenjavni obrazek
- bučna juha, serivrana v bučah
- sadje v kupi za zajtrk 
- jabolka lahko nabodete na palčke in jih karamelizirate - super za prihajajoči čas!
- zelenjavni čips ima zaradi veliko maščobe manj močan okus in ga imajo otroci navadno radi. Ker včasih je glavno, da otroci
- v slane mafine lahko vedno date še na kocke narezano zelenjavo in jih večina malih otrok prav rada pospravi;)

6.) Izbirajte jedi, ki imajo hecna imena, ali so omenjene v kakšni priljubljeni pravljici ali pesmici. Če vam nagajajo ideje, v naših tradicionalnih pesmicah, jih je kar precej: "Mamca, poslušajte, kaj vam povem, štrukeljce skuhajte, tiste rad jem", "Krompir bi rad spekel, pa drrrrv ni", itd... pa tudi tuje (in naše) pravljice so tu v pomoč: Jakčev fižol, zlato jabolko,... tudi pri Rdeči kapici nič ne piše, da je bil kos pogače, ki jo je nesla babici nujno sladek - mogoče je bila not zelenjava;)
7.) Pretentajte otroke: najdite zanimive recepte, ki to sadje in zelenjavo ponudijo na neobičajen način, jo zakrinkajte ali pa zakamuflirajte samo njen okus, če je premočan.
- Kar se sadja tiče, je odličen način, da ga otroci obožujejo sadni-čokoladni fondi (glej gornji dve sliki). Ne boste verjeli, malidve sta segali v glavnem po sadju, ne po piškotih, ki so bili tudi zraven! Brez pranja možgan, prosim! Otroci, ki so navajeni na sadje, jim je to enostavno všeč in jim paše zraven:). Lejla dostikrat reče, da ima dovolj torte in da bi rada jabolko. In ga seveda dobi:).
- Sadje lahko zmiksate tudi v šejk in ga zmrznete v lučke. Taki jagodni kupi bi se redkokateri otrok uprl...
- Sadje lahko zelo lepo servirate v sadni kupi, lahko ga zmiksate v omako (tudi čisto svežega) in bo zelo dobro čez sladoled, vaflje, magari na kruhu! Spodaj je jagodna omaka prelita čez kuhane ovsene kosmiče - zdravo, dobro in v živo presenetljivo lepo:)
- Zelenjavo ali sadje lahko skrijete v razne žepke - ala samosice - testo je lahko krušno, listnato, krhko, vlečeno,... Lahko pa jih zložite iz domačih ali kupljenih tortilj - tukaj so recimo brokolijevi žepki, ki so bili pravi hit. Malo otrok ne bo niti poizkusilo lepega žepka. Čeprav je testo ajdovo in nadev iz sadja, recimo.
- RES se potrudite z izgledom - jemo tudi z očmi, sploh pa otroci! Izkoristite naravno lepoto zelenjave, pohvalite lepo zelenjavo, kako lepa je,...
- Sadje in zelenjavo narežite na manjše koščke: trakove, palčke, mogoče vsakič drugače... - tako bojo otroci pojedli več. Tudi če imate otroka, ki rad je zelenjavo in sadje, mu ga kdaj narežite, ker ni fer, da bi se trudili za izbirčneže, za pridne pa ne;) (obstajajo mame, ki to delajo tako, res, poznam eno in sem si obljubila, da sama tega ne bom delala).
- Kombinirajte najprej majhne količine zelenjave z večjo količino nečesa, kar imajo zelo radi - recimo domačega, sveže pečenega kruha - tega imajo res vsi otroci radi! In če date v omamno dišeč kruhek eno tanko rezino paradižnika, vmes med sir in po želji še kaj... morda ne bodo niti opazili, če se dobro potrudite skrit. Ali pa ravno obratno: delajte skupaj, ker tako sendviče pripravlja tudi Pika nogavička ali kdo drug:). Ali pa je enostavno sendvič tako zelo poseben in krasen, ker je ogromen ali bogato obložen,... da lahko date not karkoli, pa bojo jedli;).
- V testo kruh, njoke ali testenine pa tudi v raviole lahko spravite svega i svašta, pa se ne bo preveč čutilo (garantiram - v testu za testnine jem celo jaz rdečo peso! (edina reč, ki je res ne maram - no, pa surovega česna, ampak tega zaradi vonja)) Tule si lahko pogledate bučne njoke, ki imajo še to dobro lastnost, da so krasne oranžne barve, ki se ji otroci težko uprejo:)
 8.) Ponudite izbiro zelenjavnih prilog, ne pa več drugih prilog (torej ne skuhat in riža in testnin in še kakega mesa in ne vem kaj še vse): celo otroci se naveličajo jest sam krompir/riž/testenine..., po moje... Bojo hoteli kaj zraven. Če imajo na izbiro zraven nekaj vrst zelenjave in nič drugega, bodo skoraj gotovo to tudi poizkusili, ker gre sam krompir/riž/testenine pač težko po grlu. Ko ugotovijo, da je z omako boljše, ste itak že zmagali:)
9.) Kjer/kadar se le da, naj otroci sami naberejo zelenjavo, sadje, gozdne plodove,... Korenček, ki ga bodo sami izruvali na vrtu, bo gotovo slajši! Tisti, ki ga je posejala babi tudi. Tista buča, ki so jo sami posadili, pa sploh! Gobe, ki so jih sami nabrali, kostanj, ki so ga izbezali iz ježice,... Pa tudi robidnice direktno iz grmovja poleti - njamsi!
10.) Ponudite izbiro zdravih jedi: torej boš jabolko ali mandarino? Za malico, recimo. Ti ostrgam korenček ali narežem kolerabo? Pa nisem nek frik na zdravo hrano, saj veste, da požremo precej sladkarij;). Samo osnova pa naj bosta sadje in zelenjava in zdrava žita (ne vse predelano po možnosti)...
Bonus: Kaj sva midva počela, da se nama ni bilo treba zezat kasneje? Da je bilo vse spontano in na izi...
- Najprej nosečnost in dojenje: še predno se otroci rodijo, vedno dobivajo raznorazno sadje in zelenjavo (na prafaktorjih, seveda;), ker jo pač jaz jem - baje ima plodovnica in kasneje materino mleko drugačen okus, če je mama tako ali drugačno hrano in zato je fajn otročiča navadit že takoj na različne okuse - torej: mama naj je različno hrano že v nosečnosti in med dojenjem (obe sem dolgo dojila, kar je fajn, ker se potem ne sekiraš, koliko goste hrane otrok poje, saj vse potrebno itak dobi).
- Ko sva začela uvajat gosto hrano, sva vedno začela s sadjem in zelenjavo in v veliiiiiki meri sem/sva jima kuhala pirejčke sama, kupljena hrana je bila samo za na pot, pa še to nama je večinoma pretekel rok, predno smo uspeli porabit, ker smo tudi na poti dostikrat enostavno spasirali banano ali naribali jabolko, korenček... Uvajala sva zelo počasi, šele po dopolnjenih 6ih mesecih, 2 hrani, max 3 na teden, 1 obrok na mesec, počasi in ziher. Nikoli ju nisva silila. Če sta pojedli samo pol žličke, sta pač pojedli samo pol žličke - kakor pač dojenček hoče, saj ima čas, vse potrebno dobi pa tako od dojenja. Glavno, da se mu hrana ne zagravža. Če nečesa nista marali, sva za nekaj časa pustila in kasneje spet poizkusila, pa je bilo navadno potem ok. Tako sta se obe že takrat navadili na okus sadja in zelenjave in sta to čisto sprejeli kot tisto glavno hrano.
- Potem pa samo nismo nehali kuhat zelenjave in smo jo pač vedno dajali zraven, meso pa je pri nas optional (beri: bolj redko na jedilniku, nekje 1x na 14 dni, če štejemo tudi ribe in morske sadeže za meso). V vsakem kosilu je tudi zelenjava in je v bistvu glavna. Ker so jedi dostikrat zmešane - torej da je omaka zelenjavna s sirom ali pa je zelenjavna rižota ali zelenjavni vok, v katerega vrževa testenine ali riž... se zelenjave tudi ne da ločit od ostalega dela in si malidve niti ne bi mogli zmislit, da zelenjave pa ne bosta - saj drugega niti ni - zelenjavna rižota je za kosilo in to je to. Se pa ni nobena še nikoli pritožila zato:) Nasprotno, navadno celo rečeta, da naj to pa še kdaj naredimo (sploh Ronja ves čas hvali hrano, povsod, je taka dobra dušica:).

* Imava pa srečo, da:
- se midva 100% strinjava glede hrane in vzgoje, vsaj kar se tega tiče (pa tudi drugje v glavnem kar)
- se celo babicam in dedkom zdaj fajn zdi, da jesta tudi zelenjavo in jo tudi oni skuhajo zraven - tako da zdaj, ko vse jesta, ni problem - če pa bi jima začeli ponujat: boš sirovo štručko ali zelenjavno juho od začetka, pa dvomim, da bi vedno izbrali najprej juho... tako da je nam v tem primeru lažje, ker smo pač sami vse furali
- v našem vrtcu SAMI kuhajo in ne samo pogrevajo kot ponekod (dejansko sem jih zadnjič videla vlečt vlečeno testo!!! Svaka čast, še meni se ga dostikrat ne da, pa imam samo 4 ljudi za nahranit...) - vem, da je hrana kuhana tam in iz "prave" zelenjave - ker jo nosijo v kuhinjo in ker zelenjava v kosilih ni narezana na enake koščke - mama detektivka, hehe;) Tako da punci jesta zelenjavo tudi v vrtcu in je to vse povsod enako in smo vsi veseli, kako vse jesta, ju pohvalimo in smo ponosni nanju in se jima že to dobro zdi:)... Zakaj bi potem ratali zbirčni?;)

To je to. Simpl ko pasulj:D.

torek, 15. november 2011

Mozaik

Vsake toliko poslušam očitke, da vendar ne delam nič takega, da se itak vsaka mama ukvarja s svojimi otroki in kuha - kar je seveda res, nikoli nisem trdila, da sem kaj posebnega. Ne pomeni pa to, da se o tem ne splača pisat in si ne moremo izmenjavat idej;). Ampak vseeno - za vse tiste skeptike: no, mozaika pa res ne dela čisto vsaka mama;)
Tale projekt se vleče že doooolgo. Ideja sama čaka že odkar sva z najljubšim samčkom začela prenavljat stanovanje, (pa me je prehitela najina temnolaska). Zasluge zanj grejo torej predvsem njemu, da me je več kot potrpežljivo prenašal 5 let z vsemi ploščicami in jih prenašal gor in dol tudi vsaj 5x... Ker sem se pač 5x odločila, da bom to zdaj naredila, pa je vsakič prišlo kaj vmes (2-3x so bili to najini otroci, 2x služba, da ne boste rekli, da nisem mela dobrih izgovorov;).
Druga zasluga gre dediju, da nam je zrihtal tako fajn "začasno varianto", da smo lahko preživeli brez ploščic na steni za bano, kjer se tuširamo - to samo dedi zna - naredit take začasne variante, da zdržijo 5-10 let;).
Tretja zasluga gre spet lubiju, da je stolkel vse ploščice in mi mešal lepilo ter zafugiral veliko večino, pa seveda da je animiral malidve medetem, ko se je mami zezala s svojim omiljenim mozaikom.
Četrta zasluga gre Gorenju, za ploščice, ki nama jih je pred 5imi leti odstopil en prijazen gospod, ki jih razstavlja, in pa še 1x njim, da kasneje niso več imeli ploščic, kakršne imamo v kopalnici, sicer bi najljubši samček počil gor ploščice že letos poleti in zaključil idejo z mozaikom;).Očitno je usoda tako hotela, hehe.
No, ostalo je pa prispevala moja malenkost. Jap, kršila sem vsa pravila mozaika: začni na malem, nikakor ne na celi steni, ne zamisli si nič kompliciranega, začni z geometrijskimi liki, ali abstraktnimi vzorci, nikakor ne z ljudmi ali bognedaj celo živalmi, vse mora bit brez tankih nogic ipd... uporabljaj na začetku samo ene vrste ploščice (ne pa 100 različnih ploščic, različnih debelin, pa še različni kamenčki, školjkice, itd...) Skratka: vse sem delala narobe oz. popolnoma neprimerno za čistega začetnika. Ampak meni je kar všeč, kako je ratalo:).
Sicer sem med tem mozaikom imela čas malo razmišljat, kar je zelo fajn, ker tega časa navadno nimam - se vidi, a ne?;) Tako da bom zdaj malo bluzila o tem, kako je mozaik tak kot življenje (komot preskočite;). Od blizu razni koraki (koščki/kamenčki) nimajo nobenega smisla, potem pa se kar sestavijo v celoto - dokler ne vidiš cele slike, ne veš, zakaj je bilo pa nekaj dobro, to je pa šele kasneje, ko gledaš za nazaj oz. od daleč in je vse že na svojem mestu;). In ko izbiraš kamenčke/korake/ljudi, ki jih boš imel/naredil v svojem življenju/sliki, je vedno fajn pogledat, kam bi najboljše pasali. Lahko kamenček ne paše na tisto mesto, kjer si si ga prvotno zamislil, je pa idealen za eno drugo mesto:) Ali pa si ga mogoče samo narobe obrnil in paše not z drugo stranjo.
Vsekakor se mi zdi, da se splača kamenček 2x obrnit, predno se odločiš, da nikamor ne paše - ker večina nekam paše. Če je kaj hudo narobe z njim (recimo, da je čisto narobe barve, kar nikakor ne gre v tvojo sliko ali da je na spodnji strani zelo zapacan z lepilom in veš, da bi se moral čisto predolgo matrat, da bi ga lahko uporabil, pa ga daš rajši takoj stran, razen če je res nekaj posebnega in vreden tega truda ali veš, da boš to barvo rabil kasneje:).
Ampak če si preveč izbirčen in se ti noben kamenček ne zdi dovolj dober, potem se ti bo lepilo strdilo, predno boš kaj naredil in bo konec življenja, predno bi sploh lahko naredil lepo sliko iz njega... Zato se ne splača preveč študirat, kdo ali kaj je vredno, da je not, večina kamenčkov je dovolj lepih, da ko so skup, tvorijo sliko - bolj se splača pogledat, kam bi najboljše pasali:).
Za vse nefilozofsko razpoložene pa: ta mozaik ima tudi čisto enostavno simboliko: oči je mrož, ker je to njegova žival, mami delfin, ker je nora nanje, otroci pa so zvezda, meduza in rak (en še pride, samo ga nismo mogli kar izključit). Ja, vem, kaj dela tam tista riba??? Ne vem, tam je bil prazen prostor, pa riba je morala bit (osebni razlogi - oči in ribe in to;)... Isto (kaj dela tam še riba?) je vprašal najljubši samček... Sva se odločila, da predstavlja našega bodočega psa, ko ga bomo imeli;)

petek, 11. november 2011

Lumpi tek

Tole sicer že nekaj časa stoji, ampak je vseeno taka fajn stvar, da si zasluži objavo:) Kaj je Lumpi tek? To je "maraton" za tamale - 200 m, v okviru Ljubljanskega maratona, samo dan pred pravim (torej v soboto so otroci, v nedeljo pa starši).
Zakaj je fajn? Ker spodbuja otroke k športu, ker se nekaj dogaja, ker dobijo tamali medalje, ne glede na to, ali so se prijavili ali ne (2x preverjeno;), ker je zabavno, itd...
Takole je tekla naša velika samostojna punca - čisto sama!
In takole sta tekla oči in naša mala zmrzljivka, ki jo je mami zadekala v vse, kar je imela s seboj;)
Sem rekla, da dobijo vsi medalje! To sploh ni kar tako! Ti medalji sta še zdaj na častnem mestu (beri: v "skrivnostni škatli" pod posteljo:D).

ponedeljek, 07. november 2011

Divali

Ja, vem, kaj boste rekli: že naših praznikov imam čez glavo, pa da bi praznovali še tuje??? in to "kr ene"? No, vi jih mogoče res imate poln kufer (če jih še nimate, jih boste imeli pa verjetno konec decembra;), ampak otroci se gotovo ne bi strinjali. Vsaj moji ne (sta po mamici, hehe;).
Punci imata radi praznike, radi imata da "se dogaja". Karkoli. Lahko še tako enostavna mala reč, kot so svečke na mizi in barvanje mandal. Divali je pač praznik luči in takrat morajo goreti svečke. Take vesele, lepe svečke, na različnih podstavkih, vsaka drugačna (ker pač nimamo enakih, hehe), samo ne tiste žalostne in grde rdeče plastične kot jih vidimo na dan mrtvih. Divali je vesel praznik:) lep, svetel in prijazen:). (ni težko uganit, zakaj mi je všeč, ne?;)
Kaj bi bila dodana vrednost tega početja? No, recimo to, da otroci spoznajo, da ne praznujeno vsi ljudje na svetu Novega leta kot največji praznik oz. začetek leta, da je nekaterim popolnoma vseeno za Božič in vse naše praznike in imajo svoje. Da smo različni. In da je to fajn. Da se od drugačnih lahko kaj naučiš in vzameš navade, ki so ti všeč. In tega otrokom ni treba po moje niti povedat, če to izkusijo.
Poleg tega je fino barvat mandale. Ne verjamete? poizkusite sami:)
Fino jih je tudi risat:) Sploh če rišeš "custom made" - torej po želji stranke - recimo Lejla je hotela imet seveda mucko:). In je dobila mucko - tako tolsto lepo rejeno mucko - ker v Indiji niso mahnjeni na suhice kot pri nas, ki imamo še boga (oz. njegovo podobo) čisto shiranega - njihovi so vsi lepo debelušni - od Ganeše (kdo ne bi maral boginje, ki je mahnjena na sladkarije? Pa še slončica:), pa do Bude. Ampak to pride kasneje, čez nekaj let - ugotavljanje, da ljudje verjamejo v različne stvari. Pri nas zaenkrat verjamemo samo v škrate in dedka Mraza;). Zato pa v te toliko bolj goreče;). Mogoče bo čez kako leto ali dve popularna še zobna miška.
Zaenkrat smo torej pustili vse bogove ob strani in samo uživali ob svetlobi svečk in barvanju in risanju indijsko-zmišljenih vzorčkov:) In je bilo čisto dovolj:)

Poizkuiste kdaj - lahko drugo leto, lahko pa si kaj takega pričarate tudi zdaj - saj otroci tako ne vejo datumov;) in tudi če bi jih, bi jim bilo čisto vseeno, če bi praznovali praznik luči dan ali dva kasneje (sploh pa se lahko ven vlečete s tem, da ga tudi v Indiji praznujejo v različnih pokrajinah na različne dneve in da celo praznovanje traja 1 teden)...

petek, 04. november 2011

Izrezovanje buče in bučnice

Za noč čarovnic smo seveda tudi izrezovali bučo, Lepo, okroglo, eko bučo iz babičinega vrta, prosim! Rabite samo tako opevano bučo, fluki in nož, nobenih fensi priprav - če ste seveda zadovoljni z bolj enostavnimi variantami...
Mi smo imeli veliko bučo, skoraj za kočijo! In rabite seveda še kako malo princesko (saj sem rekla,da se radi šemita, kaj naj?;), da vam pomaga - saj veste, princeske pa buče grejo skup (če ne veste, preberite še 1x Pepelko:)
Seveda rabite še druge pomočnike:
Potem se lotite dela: na eno stran buče narišete obraz - mi smo se to spravili delat zvečer, tako da je obraz zelo enostaven in ker sta najini punci še majhni, je prijazen, saj si ju nihče ne upa strašit;):
Zdaj bi vam zelo prav prišel kak večji in močnejši pomočnik/princ/kakorkoli pač rečete temu, ki ga imate doma;) Izrezat je treba namreč luknjo na spodnjem  delu buče:
Zdaj bučo še izdolbemo (semena prihranite, bomo naredili iz njih bučnice:)
Zdaj pa sledi malo bolj natančno izrezovanje "obraza", kjer je spet fajn, če imate še kak dodaten par rok, da vam bučo stabilizira:
Gotovo:
In takole izgleda ponoči, ko vanjo postavite svečko ali dve:)
Kakor sta na začetku kazali neko navdušenje nad bučo, moram odkrito priznat, da ko je bila enkrat osvetljena, sta izgubili čisto vsako zanimanje zanjo in je sploh nista hoteli gledat - tako da sva bila midva daleč največja otroka v družini, ker nama je bila strašno všeč in sva jo skoz hodila občudovat:D.
Ampak vseeno se splača - ker je že tista ura izrezovanja prav zabavna:) (Sploh če vam gre nekdo tako na roko, da naredi ta težji del namesto vas:).
Kaj pa semena/bučnice? Po potrebi jih malo umijte, odcedite, brisat pa jih ni treba, saj se bo na mokre sol lepše prijela. Zdaj jih posolite in date v pečico, segreto na kakih 200°C. Pustite not, da začnejo pokat in dajte ven, ko začnejo lepo rjavet ali že malo prej, če imate radi manj zapečene.
Dober tek