Kotički

"Kaj so to kotički?" To so prostorčki, namenjeni eni temi/dejavnosti... Tale spodaj je recimo glasbeni kotiček - to je njun (od mojih najljubših punčk, seveda) zabojček, kjer so not glasbila: blokflavta, ksilofon, tolkalo, ropotuljice, kuhla za tolčt po čem (to dela precej zvoka, verjemite;) kastanjete, piščalka iz vrbove veje in zvezek s pesmicami,... Manjka še tamburinček, vendar sta se ravno igrali z njim;).

"Zakaj bi bilo to dobro?", "To je spet ena novodobna pogruntavščina, kaj se spet greste..." No, v bistvu sem prepričana, da so kotičke poznale že naše prapraprababice, saj je pač stvari lažje najti, če so organizirane po nekem redu. To je en smisel kotičkov. Drugi je to, da ko se spraviš recimo pet pesmice, ti ni treba skakat po celi sobi, da najdeš vsakemu članu eno glasbilo in se lahko takoj lotiš "luštnega" dela. Ali ko si želiš prebrat točno določeno knjigico, da ti ni treba preobrnit celega kupa knjig za to. Pa da ko se spraviš gledat knijgice/pet pesmice, si lahko kakšno kar tako zaželiš, ker je pač ravno tam zraven, to že ni slabo;).

In če so vse te reči na dosegu otroških rokic, si lahko otroci sami izbirajo knjigice in jih tudi sami pospravijo (seveda to vključuje več truda z naše strani kot da sami pospravimo knjige, se pa po moje vseeno splača). S tem se učijo tudi reda in pravil - ko nehamo brat knjigico, jo pospravimo nazaj (vsaj v teoriji;). Sama pustim malim, da gledajo več knjig naenkrat, ker to tudi sama počnem in bi bilo ultra hipokritsko, če jima ne bi; to se mi zdi dobro za povezovanje in domišljijo - več idej dobiš, če nisi preveč sistematičen. Vendar je vseeno treba potem vse knjige pospravit.
PS: če bi kdo rad naredil tistega okostnjaka, ki že celo večnost bere knjige, si lahko prebere tu več o tem, kako:)

No, tale ustvarjalna šktala z raznoraznimi barvami, barvicami, flumastri, škarjami, lepilom, čopiči, valjerčki, itd... pa je pospravljena malo višje, da morata v principu malidve rečt, če jo želita (uganite zakaj;). Če ne uganete, en namig: nekajkrat postrižena Ronja (sama od sebe;), pa barve po steni... Mami ni glih razpoložena za pucanje zadnje čase;). In ne da se ji špilat policaja ves čas.

Sicer resnici na ljubo, malidve dosežeta tudi te škatle, saj imata spodaj mizico in stolčke, znata stopit nanje in jih vzet dol (preverjeno;). Ampak tega recimo ne delata (več) prav pogosto;). 1:0 za naju, hehe. Vse, kar je na spodnjih dveh policah, pa jima je vedno na voljo in lahko sami jemljeta in moram priznat, da zadnje čase kar dobro tudi sami pospravljata. včasih rabita še malo pomoči pri zlaganju posodic eno v drugo, vendar vedno manj.

Pod policami je kuharski kotiček, torej lesena kuhinjica, ena njunih najljubših igrač, tako ljubljena, da smo morali kupit že 2., saj je bila prva že čisto zdelana od obrabe. Nad njo so posdice in lesena in filcasta hrana, ki jo lahko vidite na policah. Ob kuhinjici, na drugi strani njunega igralnega kotička pa je njuna mizica s 3 stolčki.

Tole na njuni mizici pa je druga ustvarjalna škatla, kjer so not vse zadeve za 3D ustvarjanje: plastelini, slano testo, kadar ga imamo, modelirke, zadevice za odtiskovat in pa vse štempiljke in blazinice zanje.

Tako imamo mi. Ko bomo nekoč živeli na večjem in ko bodo otroci bolj vestno (beri: da ne bo treba vsakič rečt - ja, vem, sanja svinja kukuruz;) pospravljali za sabo, bodo kotički večji in bojo lahko razširjeni na več stvari, boste dobili več idej. Zaenkrat pa pač ideje, ki grejo na slabih 40 kvadratov, ki jih precej zasede tudi zelo hrčkasta mamica. Sorry, kids...