ponedeljek, 30. julij 2012

Lumpi park

Za vse tiste, ki ste kot mi ostali zataknjeni na celini ali ste se že vrnili iz morja in se sprašujete, kako razveselit svojo mularijo, kako jim zapolnit počitniške dni, da bodo imeli občutek, da so vseeno počitnice, čeprav niso na morju, še ena ideja. (Sicer smo o tem, kaj počet poleti, če/ko nismo na morju, razglabljali že tule...)

No, ampak vsaj za Lumpi park imam slikice:). Zadnje čase imam skoz probleme s fotoaparatom: ali ga pozabim, ali baterija crkne,... tako da mi lahko samo na besedo verjamete, da se splača it pogledat Poljske lutke v Narodno galerijo Narodni muzej (hvala za popravek!), pa da je v živalskem vrtu res super:)

No, ampak tudi Lumpi park je super - sploh ker so tam igrala, kjer mami ne zastaja dih, ko se nanje spravi njena polomljena skalna plezalčica:D.

Ja, ta otrok je neuničljiv (ni pa nelomljiv - žal). Ampak mala se ne da - ničemur. Zlomljeno, jah, se zgodi, ne? To seveda nima nobene zveze s plezanjem po igralih, po postelji doma, s kopanjem, z vsem, kar se odsvetuje ljudem, ki imajo gips;). In sva se vdala. Boljše, da skače po napihljivih igralih kot po železnih;).

Da ne boste mislili, da ni poizkusila sem gor plezat tudi tamala... No, se je pustila prepričat, da to pa mogoče res rajši kdaj drugič;).
 Opomba: smo šli kasneje še 1x, ko je mala že dala dol gips - in je seveda prišla gor u trenu oka:) - dokazi čisto na dnu:)

Imeli smo srečo, da je bil večino časa oblačen dan, vendar ni deževalo:), tako da je bilo dokaj prazno, brez gneče, kar je sploh super (sploh če je en otrok polomljen...)

Dričanje - no, sem gor sta seveda tudi obe prišli in se spuščali ko nori:)

Mali je opazoval svoji divji sestrici iz vozička in naročja:)

Čas za malico:=) Da boste verjeli, da dejansko jesta paradižnik kot jabolko:D.

Tile stebri so mišljeni za boksanje - ampak punci sta jih rajši povaljali, podirali, skakali... pač masta svoje ideje (nimam pojma, kje sta se vzeli;)...

No, pa še zabava v vodi - ne vem sicer, kdo je tu najbolj užival - punci ali oči;)

No, presodite sami;)

Pa skakanje, skakanje...

In za grand finale:

Vožnja s tubo... in je prav zanimivo:)

Za Ronjo je bilo sicer malo preveč... Ostali smo pa uživali;).
PS: puncama je bilo tako všeč, da sva jim morala obljubit, da pridemo še. In ker obljuba dela dolg, smo šli še 1x, ko je Lejla že snela gips in je lahko plezala, skakala in se dričala, kjer ji je pasalo. 
In tokrat sta preizkusili tudi trampoline.
Ampak prvič je bilo boljše - ker je bilo bolj oblačno in igrala niso bila tako segreta:)

četrtek, 26. julij 2012

Kužkasta rojstnodnevna torta

Haha, če je bila rojstnodnevna torta??? Itak da je bila! Samo post je bil že tako in tako predolg:D
No, rojstnodnevna torta je bila tudi kužkasta, točno taka, kot si jo je mala zaželela:) Kar se tort tiče, lahko to res z vso samozavestjo trdim. In tu vem, da ne bi bila kupljena ne boljša, ne lepša zanjo;) Ker je bila taka, kot si jo je izbrala, z vsemi detajli in brez gore cukra:D

Pa še pomagala jo je delat! Presejanje moke je čista čarovnija za tele malčke! In res je tu že pol zabave:)

Pa tudi izgledala ni tako slabo (v živo malo bojlše kot na sliki, nisem glih fotograf:)

In streha je bila lahko čokoladna namesto da bi bila iz sladkorne mase - zato je bila všeč tudi očiju, ki ni ravno ljubitelj tičine;)

Znotraj je čokoladni biskvit in smetanovo-skutina krema z breskvami iz kompota (domači kompot, hvala, babi;) Zakaj kompot in ne sveže breskve? Ja, prvič takrat še ni bilo toliko breskev, drugič je pa sok od kompota super za namočit torto:)

In tole je Fifi. Naš zadnji povabljenec na zabavi:)

Fifi pridno čuva svojo uto in poskrbi, da dobi vsak otrok svoj košček, ki mu je najbolj všeč: en si je  izbral uhlje, drugi tačke, tretji smrček,... oči pa kos s streho, hehe:D)

Dober tek! Hov-hov!

torek, 24. julij 2012

Kužkasta rojstnodnevna zabava

Ok, vse smo pripravili, prijateljčke smo povabili, zdaj pa AKCIJAAAA!!! Kaj smo delali na Ronjinem praznovanju za rojstni dan?
Najprej smo delali kužke iz balonov (nekaj iz balonov mora bit na njeni zabavi, to je že tradicija;), ki so jih na koncu otroci lahko vzeli s seboj domov:

Potem smo opremili naše male kužke z ušesi in ovratnicami, tudi to so lahko odnesli:

Otroci so si izbrali ušesa, (ki sem jih predhodno izrezala iz kartona), ki smo jih potem speli na kartonast trak, ki jih je držal na glavi. Lahko bi otrokom narisala še smrček in brčice, vendar sem se po pravici povedano malo bala reakcij staršev, ko bi prišli ponje... Mogoče kdaj drugič ali pa da imate vsaj vi idejo:)

Ovratnice so si naredili čisto sami: ježki za zapiranje so bili že prilepljeni na trakove, sami pa so si jih okrasili z nalepkami:

Čeprav to ni bilo načrtovano, sem ugotovila, da zmeraj čisto nezavedno kombiniram destruktivne in konstruktivne, gibalne in statične aktivnosti...

Se pa to iz leta v leto bolj izkaže za zelo pametno:) Kakor se izogibam stereotipizaciji, so se na tem rojstnem dnevu res prav komično izkazale za presenetljivo resnične: poglejte, kdo se je zbral med nalepkicami, z veseljem oblikoval ovratnice in skrbno izbiral ušesa?... Same punčke! Kdo pa mislite, da se je tačas že oborožil z vodnimi balončki, moledoval, da bi vendar začeli s tem in klestil palico za pinjato? Jap, fantki! Zato priporočam tak kombiniran pristop z  različnimi aktivnostmi vedno, kadar imate heterogeno skupino: fantke in deklice, bolj mirne in bolj divje, bolj živahne in bolj nežne,...

No, ko so kužki dobili ušesa, se okrasili z ovratnicami in pred vsem tekanjem so se morali kužki okrepčati. In kaj je najbolj pasja hrana? Ja, kosti, vem... Ampak kosti ipak ne morem postrešt malim otročičem, ne? Torej? Seveda, hot dog!

Tole je bila zelo enostavna, hitra hrana s katero ni veliko dela, pa nasiti:), super za mamico s tremi otroki, hehe. Celo kruh (žemljice - bele in temne) so kupljene! Je pa vse šlo tiktak!:) Pa seveda obvezna hrana na zabavi - slanarije (v tem primeru smoki) in malo manj tipična hrana za zabave - kosmiči - oboje izgleda podobno kot pasja hrana (briketi):D. 

No, to hrano sem natresla v posodice - za vsakega otroka eno in malim kužkom povedala, da lahko, če želijo, jejo tako kot kužki - brez rok, samo z usti. Seveda ni bilo treba nikogar prosit:D. Ne moreš verjet, koliko lahko naredi taka mala bedarija! Še ko so se kasneje vračali na prigrizek, so vedno tako jedli:D.
No, zdaj smo se najedli kot pravi kužki, zdaj pa se lahko zapodimo v ostale bolj gibalne kužkaste aktivnosti:)

 Prva je bilo ciljanje kužka z vodnimi balončki

Seveda se na splošno ne sme metat vodnih balončkov v kužka. Ampak tale je bil narisan (in laminiran, da prenese take reči), no! To ne šteje! Če se vam zdi, da šteje, tudi policisti vadijo tako, da streljajo v tarče človeka, pa se na splošno tudi ne strelja v ljudi, ok?

Otroci seveda niso imeli nobenih takih moralnih dilem:)

In zadeva je bila seveda velik hit:)

Tako velik, da sva morala najprej kar malo ustavit konje, pardon, kužke, da ne bi vseh balončkov zmetala najbolj divja kužka in so vsi prišli na vrsto;)

Vsak je imel svoj sistem metanja... Ampak všeč je bilo pa vsem:)

Potem sem kužkom predstavila prijatelja dalmatinca (ja, igral ga je tale severni medo), ki se mu je zgodila velika nesreča: izgubil je vse pike! In so jih morali kužki poiskat po zelenici in mu jih prinest. Kuža je bil ves zadovoljen, ko je imel spet vse pike! (Za to igrico rabiš samo štanco in črn karton - in nekaj belega, kar bo kuža;).

In še en zelo enostaven hit: poligon. To je še ena zmagovalna aktivnost - vsem je bilo všeč, tako fantkom kot punčkam, divjim, nežnim,... ma, vsem!

Najprej so zlezli skozi tunel, previdno stopili čez škatli, postavli stol, stopili nanj in skočili iz njega, sedli v vedro, se usedli na okroglih trinožnik in se zavrteli na njem ter stekli 1 krog okoli tistega nesrečnega kužka, ki so ga prej ciljali z balončki in nazaj enako, samo da je bilo treba prvi stol spet prevrnit... 

Pri vsem tem pa so morali ves čas s seboj nosit dalmatinca, ki so ga reševali... Na koncu so dobili medalje, ker so uspešno rešili kužka:)

PS:  imeli smo še eno aktivnost - treniranje kužkov, kjer je naš "trener" učil "kužke" raznih vragolij: valjali so se po travi, skakali, lajali, dajali tačko, se obračali okoli svoje osi, itd... in za nagrado dobili "pasje priboljške" (krekerje). Ne morete verjet, koliko so kužki pripravljeni naredit za en kreker, ki ga ne bi niti povohali, če bi bil na mizi:D. In ne morete si predstavljat, kako je malim kužkom zabavno, če rečeš, da naj se zavrtijo okoli svoje osi ali dajo tačko... Nikoli si ne bi mislila, da bo ta, najbolj enostavna aktivnost brez kakršnihkoli priprav tak hit:). A zakaj ravno tega nisem poslikala? Saj sem, slikice so super, samo po pravici povedano, si jih ne upam objavit:D.Ker se bojim, da mame ne bojo več pustile otrok na naša praznovanja, če bojo videla, kako so se valjali po tleh:D. Pa ne vem, če smem objavljat slike, kjer se vidijo obrazki drugih otrok... tako da mi boste morali verjet na besedo - so uživali:)

PPS: ko so prišli starši po otroke, sem se kar pomirila s svojimi pomisleki glede domačih praznovanj:). Kar nekaj jih je kasneje namreč reklo, da so se otroci poročali, da so se imeli super, eni celo, da mala prijateljica že dolgo ni imela takih iskric v očeh:). In ker nikoli noben otrok noče domov... si mislim, da tako zelo zgrešeno verjetno vseeno ni;).

ponedeljek, 23. julij 2012

Vabila na kužkasto rojstnodnevno zabavo

No, preden se preselimo na zabavo, moramo povabit še prijateljčke, ne? Brez njih ni zabave! Torej sva z Ronjo naredili vabila. V bistvu jih je naredila Ronja čisto sama, jaz sem priskrbela samo material in ideje, kako, ona pa je izbrala med njimi najljubšo in jih izdelala.

Sem bila prav ponosna nanjo! Ona pa seveda vsa srečna, da je imela enkrat mami čisto in samo zase:)  (Vabila sva delali na dan, ko je imel ravno Svit zdravnika, zato sta šli punci v vrtec, vendar sem Ronjo prej vzela ven, takoj po zdravniku, da sva sami delali vabila, potem smo šli pa še po Lejlo.)
 
In kako je naredila vabila: najprej je rjav origami papir (kvadraten papir, ki je barvast na eni strani) zgibala v kužka (po diagonali na pol in potem samo še dol zavihaš uhlje). Nato je kužkom nalepila tiste vrtljive očke (googly eyes) in narisala smrček, gobček, jeziček in brčice.

In prilepila vsakega kužka na eno vabilo.

In kaj je bilo pri vsem skup najlepše? To, da je Ronja na vsak način hotela naredit še vabilo za Lejlo, saj bo tudi ona povabljena, ni bilo debate! Mudilo se nama je že (Lejla je čudovit otrok, ampak če zamudim 3 minute v vrtec, je pa štala:D) in nisem bila najbolj srečna, da je treba nujno še eno vabilo naredit, ampak argument je bil pa tako dober, da skoraj nisem imela izbire;). No, Lejla se je potem tudi pustila prepričat, da sva zamudili zato, da je dobila svoje vabilo... Konec dober - vse dobro:).

In je bila takole vesela in ponosna na svoje vabilo:) Ampak so srčki tile mali, nimaš kaj:). Mene vsakič znova preseneti, kako jih lahko take male reči tako zelo razveselijo... Mi pa včasih hočemo take ogromne, pa še nismo zadovoljni:D. Je nekaj na tem: otroci imajo majhne velike želje, odrasli pa velike majhne želje;).