No, preden se preselimo na zabavo, moramo povabit še prijateljčke, ne? Brez njih ni zabave! Torej sva z Ronjo naredili vabila. V bistvu jih je naredila Ronja čisto sama, jaz sem priskrbela samo material in ideje, kako, ona pa je izbrala med njimi najljubšo in jih izdelala.
Sem bila prav ponosna nanjo! Ona pa seveda vsa srečna, da je imela enkrat mami čisto in samo zase:) (Vabila sva delali na dan, ko je imel ravno Svit zdravnika, zato sta šli punci v vrtec, vendar sem Ronjo prej vzela ven, takoj po zdravniku, da sva sami delali vabila, potem smo šli pa še po Lejlo.)
In kako je naredila vabila: najprej je rjav origami papir (kvadraten papir, ki je barvast na eni strani) zgibala v kužka (po diagonali na pol in potem samo še dol zavihaš uhlje). Nato je kužkom nalepila tiste vrtljive očke (googly eyes) in narisala smrček, gobček, jeziček in brčice.
In prilepila vsakega kužka na eno vabilo.
In kaj je bilo pri vsem skup najlepše? To, da je Ronja na vsak način hotela naredit še vabilo za Lejlo, saj bo tudi ona povabljena, ni bilo debate! Mudilo se nama je že (Lejla je čudovit otrok, ampak če zamudim 3 minute v vrtec, je pa štala:D) in nisem bila najbolj srečna, da je treba nujno še eno vabilo naredit, ampak argument je bil pa tako dober, da skoraj nisem imela izbire;). No, Lejla se je potem tudi pustila prepričat, da sva zamudili zato, da je dobila svoje vabilo... Konec dober - vse dobro:).
In je bila takole vesela in ponosna na svoje vabilo:) Ampak so srčki tile mali, nimaš kaj:). Mene vsakič znova preseneti, kako jih lahko take male reči tako zelo razveselijo... Mi pa včasih hočemo take ogromne, pa še nismo zadovoljni:D. Je nekaj na tem: otroci imajo majhne velike želje, odrasli pa velike majhne želje;).
Ni komentarjev:
Objavite komentar