28 oktober 2010

Ovčke s sirovo omako

Čeprav na splošno ne maram kuhati ene jedi 2x, so nekatere svetla izjema, ki potrjuje pravilo. To so jedi, kjer mojim ljubim zasijejo učki oz. za katere dovolj dolgo težijo, da naj jih spet skuham. No, ena zadnjih takih so tele ovčke. So bile popolni hit in sploh Ronja že celih 14 dni sanja, kdaj jih bom spet naredila... Čisto čisto vsak dan me vsaj 10x vpraša: mami, kdaj boš spet ovčke naredila! Strašno so se ji v srce usedle:) Če bi vi videli te modre učke v živo, bi me čisto razumeli, da človek ne more rečt ne, če nima res dobrega razloga (in jaz ga tu nimam). No, tule, za ilustracijo, s čim se moram borit:

 Zdaj pa povejte, kako naj človek reče ne! Zato, danes, dete moje, bojo zate spet tele ovčke:)

Ko sem to novico obelodanila, sta obe začeli skakat in vriskat:) Ronja se je seveda takoj spomnila in preverila: "Pa omakco tudi, mami!" hehe, ni od muh, tale mala... Seveda bo tudi omakca:)

Tele slikice so še od zadnijč, verjetno pa danes ne bo prav dosti drugače izgledalo; spredaj so ovčke in cvetovi cvetače (kao grmički), zadaj pa v večji posodi sirova omaka - ala fondi) in grahov pire (iz suhega graha):
 Kako naredit to veselje malim in malo večjim otrokom po srcu in duši? Ma, v bistvu zelo lahko. Najprej narediš krhko testo - receptov je malo morje, jaz navadno delam po občutku, ker sem vse recepte, ki jih imam že sporbala in se mi ne da iskat novih. Če se vam to nikakor ne dela, lahko krhko testo tudi kupite, ampak je res hitreje vršt moko, maslo in jajce ali vodo v multipraktik in malo pregnest še z rokami kot pa se it gužvat v trgovino - ampak izbira je vaša:)

Potem damo testo v hladilnik malo počivat, zavito v plastično folijo ali pokrito, da se ne izsuši, medtem pa iz hladilnika vzamemo cvetačo, jo operemo in razdelimo na cvetke. Ko smo ravno pri hladilniku, si pripravimo še vse stvari za omako: sir, jabolčni sok (jaz imam v hladilniku vedno eno malo stekleničko zgoščenega, ker ne maramo jabolčnega soka in ga uporabljam samo za kuho, zgoščeni dolgo zdrži in ne vzame toliko prostora), maslo in mleko ali smetano (nam je bolj všeč z mlekom, ampak okusi so različni).
 Zdaj dajmo kuhat cvetačo (najhitreje je, če vodo zavremo v vodogrelcu), segrejemo pečico na 200°C, pripravimo modelčke za ovčke (2 različno velika narebrena kroga), nožek in moko za posipat delovno površino, pokličemo otroke, da pomagajo in se lotimo dela: razvaljamo testo in z modelčkoma izsekujemo kroge, ki jih s pomočjo mleka lepimo skupaj v ovčko (noge izrežemo kar z nožem - priporočam, da so noge debelejše, da se ne bodo zažgale). Ko imamo vse ovčke na pekaču (priporočam teflonskega ali pa da daste spodaj peki papir - saj krhko testo se ne prime, ampak mleko, s katerim jih premažemo, pa), jih vse premažemo z mlekom in damo pečt v pečico za 10 min., da dobijo lepo barvo.
No, medtem, ko se cvetača kuha, ovčke pa pečejo, hitro vržemo skupaj še omakico: na žlici masla prepražimo 1 žlico moke in potem postopoma zalivamo z 1,5 dl mleka ter ves čas mešamo, da ne bo grudic in kuhamo na malem ognju, da se zgosti. Zdaj počasi primešamo še 1 dl jabolčnega soka, še malo pokuhamo, začinimo s soljo in po želji še poprom (če ni za otroke oz. če ga tolerirajo), po vrhu pa po želji potresemo s sesekljanim drobnjakom, mlado čebulico ali petršiljem.


Zdaj bi morala bit cvetača že kuhana, ovčke pa pečene: odcedimo cvetke, jih položimo na velik krožnik, zložimo gor še ovčke in omako prelijemo v porcelanasto skledico (zato da se otroci ne opečejo, če bi pomakali ovčke v vročo posodo, ki je bila prej na štedilniku) in pokličemo ostali del družine, da pride degustirat:)

Čez 14 dni pa ponovimo vajo;)

PS: no, da boste verjeli, da so bile spet ovčke: tole so bile ovčke 2. poizkus:
Dober tek!

26 oktober 2010

Ustvarjanje z otroki

Dostikrat nanese beseda na to, kaj vse bi se dalo početi z otroki in kot ugotavljam, bi veliko ljudem kaka ideja prav prišla. No, ta post je za vse tiste, ki mislite, da nisem v temo brcnila. Ostali pač nehajte brat;)
Kaj torej počnem s svojima malima? Marsikaj, hehe, moram pa tu dodat opombo, da sta še majhni (Ronja 3 leta in Lejla leto in pol) in da te aktivnosti zato ne trajajo prav dolgo, ker nimata za to potrebne koncentracije. Če hočem bit poštena, je prav, da tudi priznam, da nekatere od teh aktivnosti zahtevajo nekaj več maminega (ali očetovega) časa - včasih priprave tudi izključujejo male ročice v bližini, ampak večinoma se vse da delat "družinsko". Ko bosta rasli, bo tu vedno več vedno zahtevnejših aktivnosti, zaenkrat pa bolj za malčke, OK?

Najprej tale ideja, ker je primerna letnemu času, zelo enostavna in zelo simpatična, pomagajo pa lahko tudi že zelo mali otroci:
ARAŠIDNI VENČEK je malo drugačna alternativa oz. dopolnitev h klasični ptičji hišici. Fino je, ker otroci vidijo ptičke, kako kljuvajo semena ven, če imaš seveda venček obešen pred oknom. To je pri nas zdaj že družinska tradicija. Slike so sicer še iz časa "nesvete trojice" (ko smo bili še 3je, 4ta je sicer brcala zraven, vendar še v trebuščku), tako da mi boste morali verjet na besedo, da je bilo naslednje leto tudi njej zanimivo. 
 Vse, kar rabimo, imate verjetno že doma, vsekakor pa ni prav težko dobit:
- žico (naša je vrtnarska, zelena, oblečena s plastiko, kar je včasih zoprno, ker se potem plastika cefra in jo je težje vtikat v luknjice, vendar ima to prednost, da je manj mrzla, ko jo obešaš in da je manj bodeča za otroške ročice - ker je pač plastika čez)
- pletilko ali podoben špičast predmet (ker je lažje delat luknjice z neko trdo zadevo, pa potem samo nanizat na žico kot delat luknijce z žico - verjamite - been there done that;)
- cele arašide v lupini
 Sedaj se organizirajte, glede na to, koliko vas dela: pri nas je Ronja nosila arašide, lubi vrtal luknje v arašide s pletilko, jaz pa sem jih nizala na žico. Ko smo bili 4je, sta si delo razdelili tako, da je ena nosila cele arašide njemu, druga pa preluknjane od njega k meni. Letos bo verjetno lahko Ronja že sama delala luknjice ali pa nizala arašide.
 Na koncu oba konca žice zavijte skupaj in oblikujete zanko, s katero boste venček obesili na bližnje drevo.

 "Svetniški sij":
svetniški sij
 Poglejte, kdo je poleg ptičkov prišel pogledat (in pojest) naš venček!


FILCANJE: tudi ta aktivnost je primerna za zelo male otroke, saj ne rabimo nobenih strupenih reči (razen mila, vendar s tem se je verjetno večina otrok že spoznala - upam;). Potrebujemo pa volneno prejo. Če doma ne redite ovac, nimate nobenega soseda, ki bi pasel ovce in sploh živite v mestu, kot mi, potem je najlažje prejo kupiti. Dobite jo ustvarjalnih trgovinah - v lepih pisanih barvah, zelo majhnih količinah in svinjsko drago. Ali pa v enolično ovčji - beri: bež - barvi, v veliki količini za sprejemljivo ceno v prodajalni Natura na ljubljanski tržnici. Moram pa opozorit, da je potem te preje kar precej - 1 kila preje zasede cca četrt kubika prostora... Tako da če nimate nobenih drugih idej, kaj počet s to prejo, so ustvarjalne štacunce boljši naslov.
No, seveda je tudi druga možnost: lahko pa berete ta blog in boste kmalu porabili celo kilo;)

Ker bojo to verjetno večinoma brale mamice, ki po definiciji nimajo časa (otroci čas staršem pojejo, brez tega sploh ne zrastejo, sem skoraj 100%), je pisano prejo najboljše kupit - kajti barvanje zahteva čas in prostor (da se preja suši). Zato smo me delale notranjost črvov iz enobarvne poceni preje (zaradi ekonomskih razlogov) in zunanjost iz pisane kupljene preje (zaradi časovnih in dekorativnih razlogov).
Nekoč jo bomo gotovo tudi skupaj barvale (z živilskimi barvami - ker niso strupene), vendar se moram prej psihično pripravit na "kosmato stanovanje" (ko odviješ tisto kilo preje vpričo dveh zelo radovednih malčicmalčkov... rajši ne bom pisala, si boste še premislili;)
 Kaj morate naredit: nič posebnega: pripravite se na nared (to je najtežji del, no, takoj za pucanjem;), zavarujte površine, ki ne marajo bit mokre oz. vi tega nočete in dajte na mizo prejo (barvasto in belo/bež), toliko posodic z milnico (zmes mila in vode), kolikor imate otrok + 1 (za starša, ki se bo igral zraven;) in kake podloge, po katerih bodo valjali.
Pokažite otrokom, kako se zvalja črva: vzamete svaljek preje, ga omočite z milnico in valjate po podlagi (nepremočljivi - tiste podloge za hrano se dobro obnesejo) -  najprej malo povaljajte svaljek iz ene barve, nato pa ga še oblečite v pisane oblekice: dodajte trakove preje pisanih barv. Preje NE režite s škarjami, ampak jo samo vlecite, da se vlakna ločijo. POtem to valjajte, močite in valjajte, dokler se vsa zadeva ne sprime v trdno kačico.
Zdaj jo dobro sperite pod vodo in na koncu oblikujte po svoje (me smo svoje kačice/črve malo zvile). Ko se posuši, lahko z njim okrasite lončnice, ga pripnete na darilo ali pa se samo igrate črvičke.


SLANO TESTO: nič novega, saj vem. No, pa vseeno, slano testo je majka za otroke! Zakaj? Zato, ker ni strupeno in mama zraven ne rjovi: "Daj to iz ust! A si zmešan/a? To se lahko zastrupiš!":)
Pa zato, ker je mehko, da ga otroške ročice lahko oblikujejo (ne kot kaki stari plastelini ali kot kaka stara Fimo masa - classic - ki ti jo mora najprej nekdo pošteno pregnest, ker če jo sam, te potem roke tako bolijo, da oblikovat ne moreš več;) No, slano testo ni tako, je mehko in voljno.
Je tudi relativno trajno - par dni se obdrži v hladilniku, če je dobro zaprto v vrečki, seveda. Pa tudi narejene stvari so lahko kar trajne, če jih dobro posušimo in/ali spečemo in prelakiramo (treba jih je pa večkrat prelakirat s kvalitetnim lakom, sicer bo vlaga prišla do testa in bo razpadla (moj oče že ve, saj me že 2 leti žica za novo punčko iz slanega testa, ki sem mu jo naredila pred xy leti). Torej, če hočete, da zadeva traja, je treba prelakirat vse, vse luknjice in to večkrat. Ampak pri otroškem ustvarjanju to navadno niti ni tako nujno. Tam je fora samo v procesu, ne v končnem izdelku.
Predvsem pa je slano testo neverjetno poceni. Tako zelo poceni, da ti ni problem naredit tega večkrat na teden, da ni problem, če ni noben izdelek lep in vse skup zabrišeš v smeti. To je zelo fajn občutek. No preassure;) Pa otrokom lahko pustiš, da se izživljajo nad njim, kar bi pri kaki dragi Fimo masi težko človek gledal...
 No, za slano testo imate pa sigurno vse doma: drobno mleto sol, navadno mehko moko in vodo. Sama dam skodelico soli v skodelico in pol vroče vode, premešam, da se čim več soli stopi in  če imam čas (torej nikoli), pustim, da se voda ohladi, sicer pa kar takoj dodam dve skodelici moke, čim bolj zmešam s kuhlo in počakam, da se toliko ohladi, da lahko pregnetem. Ni pa treba komplicirat in lahko date kar hladno vodo - mogoče bo majčkeno bolj zrnato, bo pa še vedno ok. Lahko dodate še žlico ali dve olja, da bo testo bolj voljno in gladko.

Pred oblikovanjem lahko tudi otrokom namažete roke z oljem, da jim malo zaščitite kožo - sol lahko izsuši roke. Sicer jih pa pač potem namažeš s kremo, če se komu zdi problem.
 Zdaj date testo na mizo - če je otrok več, ga je pametno vsaj malo razdelit, da ima vsak "samo svoj" kos, potem je pa še ena skupna kepa, od katere jemlje vsak, ki pač rabi. Fino je imet kako posodico z vodo, ker z vodo stvari lažje lepimo skupaj - vendar je ta nasvet bolj za starejše otroke, saj mlajši ne bodo še kaj dosti lepili, zato bodo pa to nadoknadili s polivanjem dotične posodice... Torej če delate z malčki, imejte vodo v dovolj veliki in visoki posodi, da jo je težko prevrnit.
 Otrokom lahko daste tudi različna orodja za oblikovanje: tile klovni so recimo narejeni vsi iz istega "gingerbread man" - modelčka za piškote (piškotarčka po naše). Izsekani so in potem so na vsakem dodano drugačni detajli: lasje, krpe, ovratniki, gumbi, pokrivala,... Starejši otroci bodo to obvladali, mlajši pa naj vmes naredijo kaj čisto svojega.
 Osnovni pribor za oblikovanje, bi bil recimo jedilni nož ali modelirka (verjetno otroci že imajo kako plastično, ki so jo dobili pri plastelinu), pa kak zobotrebec za večje otroke ali kitajske palčke ali kaj podobnega za mlajše. Zelo uporabne (in nenevarne) so tudi slamice, saj lahko z njimi delaš luknjice, odtise,...
 Na koncu pustite izidelke, da se posušijo ali pa jih zapečite v pečici. Na koliko? Tu je milijon različnih variant, meni se navadno mudi in jih pečem na 120°C, drugi prisegajo na 50°C. Gotovo je pri višji temperaturi večja možnost, da se kaj zažge, vendar kadar oblikovano slano testo pobarvamo, je to dokaj vseeno.
 Za konec ideje: kot že rečeno, lahko spečeno ali posušeno testo pobarvamo, polakiramo, dele zlepimo skupaj ali jih nanizamo na vrvico kot v tem primeru.
Lahko pa tudi obarvamo že surovo testo, vmešamo vanj bleščice,... in otroci bodo imeli še več veselja (bodo pa tudi roke in obleke bolj umazane - to dvoje (otroško veselje in umazanija) je tako in tako premo sorazmerno po mojih izkušnjah). Za ustvarjanje z malčki so najbolj varne živilske barve (v tubicah v samopostrežnih trgovinah, lahko pa uporabite tudi jedilno barvo v prahu, ki jo prodajajo kot "barve za jajca" za veliko noč). Starejšim otrokom, ki preverjeno ne bodo jedli tega testa, lahko seveda vanj vmešate (ali si vmešajo kar sami) tudi tempera barve, pigmente za zidne barve, itd...


RECIKLIRANJE: BOBENČKI iz kaset od koša za plenice:
kot vsakemu normalnemu biologu, mi je recikliranje zelo blizu. Prazne kasete za koš za plenice lahko dobite v vrtcu, kamor hodi vaš malček, če sami ne uporabljate plenic, saj imajo povsod po vrtcih "palčke zavijalčke". Če ne dobite kasete, lahko uporabite tudi navadno prazno kantico od česarkoli in bo tudi ok.
Ok, poleg tega rabimo še en kos blaga, ki sega še čez odprto ploskev vašega izibranega bodočega bobna, belo lepilo (Mekol), zidno barvo, dve močni elastiki in po želji barve, bleščice, perlice... za okras. Ni nujno, je pa dobrodošlo: še nekaj, kar bo ropotalo: to je lahko narezana plastična steklenica ali lonček, lahko je to fižolček, mali kamenčki...


 No, najprej s tem "nekaj, kar ropota" napolnimo (ne do vrha, samo malo) odprtino v kaseti ali pa to samo vsujemo v kantico. Nato čez odprtino napnemo blago in ga pritrdimo z elastikama (ena ni dovolj, rada poči). Ni se treba sekirat in delat kakršnega koli lepega kroga iz blag - tudi kvadrat je čisto ok, ker bomo kasneje itak obrezali, kar bo štrlelo proč. Zdaj zmešamo enaka deleža ("na oko") zidne barve in lepila za les in vse blago premažemo. Pustimo, da se posuši - odmaknjeno od otroških ročic - najbolje čez noč.

 Naslednji dan oz. ko je barva res dobro suha, obrežemo del blaga, ki pod elastiko štrli proč (kak centimeter pa pustimo, da se ne bo izmuznil pod elastiko, pa še lep rob pride) in zdaj: NAJLEPŠI DEL! Končno, dekoracija! Poslikajte poljubno - lahko najprej narišete s svinčnikom skico in potem izpolnjujete po njej, lahko pa takoj pacate gor - po želji. Lahko bi rob okrasili še s perlicami, vendar sta bila zadnja dva bobenčka za nečaka in njuna starša ne marata preveč "punčkastih" zadev, zato nisem upala tvegat. Zgornji bobenček je bil pa za Lejlo, ko je šla v vrtec in za jasličarje (11 mesecev+) male kroglice niso najboljša ideja, saj vse odtrgajo in dajo v usta.


Še zadnja reč danes, potem vam dam pa malo mir. Tole je TORBICA ZA TUŠIRANJE. Narejena je iz mrežastega materiala (le kaj bi to bilo, hehe - uganete?) To je bivša embalaža, ki drži skup plastične igračke, ko jih kupiš v trgovini. Podobne vrečke pa sem naredila iz vrečke od bio limon in pomaranč, od stročjega fižola,... Zakaj bi bilo to dobro? OK, priznam, grda je ko smrt! Ampak je pa praktična: ko greš na bazen, se ti v tej torbici pod tušem ne nabira voda in ko hodiš proti garderobi, se vse odkaplja, še predno jo daš v svojo boršo - in not nimaš lužice:)

Naredit jo je tudi strašno lahko: rabimo srebrni lepilni trak "duct tape", tisti tamočen, pa luknjač za papir (po želji, lahko tudi z žebljem zvrtate luknje, samo je z luknjačem lepše in lažje), pa vrvico iz umetnega materiala (zato, da se ne napije vode), ki jo lahko zvijete, da je dvojna, če je pretanka (to sem jaz naredila, ker sem hotela, da dejansko nosi vse te pripomočke za tuširanje).

Kako se lotimo? No, na enem koncu pustimo embalažo oz. mrežasto vrečko zaprto (navadno je zakovičeno skupaj), na drugem pa ravno odrežemo. Zdaj ta konec oblepimo s srebrnim trakom - zalepimo rob do polovice traku in potem zapognemo trak čez, da je rob mreže ujet vmes. Naredimo 4 luknje (pazimo na postavitev) in zavežemo vanje vrvico. Vola, torbica je tu.


Tudi čenočete, da bi vas kdo videl v kopalkah ali se bojite vseh glivic in bakterij, ki živijo v klorirani vodi ali iz kateragakoli drugega razloga sovražite bazen, je tale vrečka vseeno zelo praktična za otroke: lahko jo pomagajo naredit in navadno otroci obožujejo prenašanje stvari sem in tja. OK, to lahko delajo s katerokoli vrečko, res je. Ampak s to se ne more zadušit niti najmanjši otrok (če bi pustili zelo dolge ročaje, bi se teoretično lahko začel davit, ampak v splošnem je res nenevarna;), predvsem pa se v njej ne nabira prah, saj mali delci sproti popadajo na tla (kjer jih pometemo... enkrat... ko imamo čas... ko ne gre drugače... no, enkrat pač - vsaj v principu;)


Toliko za danes.

25 oktober 2010

Torte

Danes sta moji mali nenormalno pridni. Verjetno zato, ker smo že cel teden (prejšnji) bolane in smo zato bile ves čas skup, doma in potem ratajo otroci pridni. Je še kdo drug to opazil? Če te imajo ves čas na razpolago, potem se kar znajo zaigrat tudi sami, se ne vesijo non stop 24/7 po tebi, itd...
No in kadar so otroci pridni, ima mami čas, da surfa po netu. Ker je bilo nekje precej govora o tortah, sem se spomnila, da bi lahko nekatere svoje delila z vami, torej od besed k dejanjam (beri: slikam):

Tole je bila torta za svakov rojstni dan, ki sva mu dala za darilo knjigo Z otroki v gore (not so zbrani izleti, ki so primerni za družine z malimi otroki) in sem hotela naredit torto na to temo - torej torta culica:



Tale je bila za taščo, ki jo je pičil "vrtnarski hrošč" - odkar sta s tastom kupila malo hiško z veliiiikim vrtom nekje bogu iza nogu v gorah, je čisto nora na vrtnarjenje. Zato je dobila temu primerno tematsko darilno košarico (vrtnarske rokavice, semena, lopatko, motiko, ipd...) in seveda je temu primerna torta: cvetlični lonček z zelenjavo:



No, moj bratec pa je resni čokoholik - vedno je imel rad vse, kar je čokoladno, kar sicer v naši družini ni nič nenavadnega, ker smo genetsko vsi usekani na čokolado, samo da ima vsak svoj najljubši način priprave (moj je recimo čokoladni sladoled - to je definitivno moja najljubša hrana). On ni tako nor na čokoladni sladoled, rajši ima vanilijevega (čudak!), ampak čokoladne torte so pa druga pesem - te pa obožuje! Zato je bila tale zelo čokoladna torta (čokoladni biskvit, čokoladna krema, čokoladni okraski) prava zanj, tudi za rd:


Tole je bila tortica "kar tako" - oz. mislim, da sem nekomu drugemu delala torto za rd in takrat me 6 parov oči prav žalostno gleda: "Kaj pa za nas?" In kdo bi se lahko uprl "puppy looku" 2 parov otroških in enemu paru seksi oči? No, jaz ne, zato je tale hruškova tortica, kar tako, nič fensi, samo za pojest:
 

Torta džungla sem naredila za 1. rojstni dan mojega mlajšega nečaka. Ker ne živijo v Sloveniji, se ne vidimo toliko, da bi vedela točno kaj najbolj obožuje, zato je izbira včasih težavna (sploh pri 1 letnikih...) Ampak vedela sem, da obožuje tale videe na youtubu iz Knjige o džungli, zato je dobil tortico s povodnimi konji (obožuje, ko nilski konj poje;), opicami in sloni:



 No, tašča je še vedno nora na vrtnarjenje in vse z njim v zvezi, seveda tudi na rože. Vendar ji ne moremo dat vsako leto enake torte, mar ne? Zato je lani dobila torto cvetlična košarica. Rožice so ji bile tako zelo všeč, da jih je kar spravila, hehe.



 Tole je bila tudi ena "kar tako" tortica - marcipanova z milijonom različnih plasti in krem in veliiko dela. Narejena je bila za bratca, ki obožuje marcipan, zaslužil si jo je pa z varstvom malih, da sva lahko šla midva v kino in se spomnila, kako se ima človek fino tudi brez otrok;)
 To torto sem naredila lani, zelo na hitro, ker se nam je že mudilo k prijateljici na praznovanje novega leta. Ker se je le to zelo hitro približevalo, je bila to skoraj tekma s časom;) No, prišli smo pred novim letom, torto smo pa tudi zmazali. Pingvin zaradi letnega časa in ker jih Lejla (najina mlajša punči) obožuje.
 Torta žirafa za Ronjin 2. rojstni dan (ja, že dobro leto nazaj, sem pač šele zdaj začela blog pisat;). Zaželela si je žirafo in žirafo je dobila, seveda. Ker pa si je želela, da bi jo skupaj naredili, je torta nepečena (kar je plus, glede na to, da ima rojstni dan julija;) in ker ni notri nobenih jajc, jo je lahko res sama delala in mrcvarila in mi pomagala oblikovat vse skupaj. Sveda brez čokolade ni šlo, kot lahko vidite;)
 Tale torta raketa je še ena "kar tako" torta - narejena sicer za nečaka in najini punci. Kot že rečeno, nečaka redkokdaj vidimo, zato se takrat malo bolj potrudimo;)
 No, ko smo ravno pri nečakih, to je pa poročna torta, ki sem jo naredila za nečakova starša, ko sta se poročila. Spodnja plast je hudo čokoladna torta, zgornja je medena, kaj je srenja, se ne spomnim, če me ubijete... Verjetno sadna... Problem je bil samo to, da so v kuhinji, kamor smo prej dostavili torte, le te pokrili s folijo, da je tičino masa postala vlažna. me je jezilo, ampak do danes sem se že pomirila;)




 Ker se ne vidimo veliko in ker svakinja nima veliko hobijev, je zanjo zelo težko najt pravo torto. Lani je bila tudi na porodniški, tako da nobena tema v zvezi z delom ne bi prišla v poštev, zato sem rabila eno "univezralno idejo" in tale se je zdela prava: torta sveče. Moram priznat, da je v živo izgledalo tole malo bolj realistično kot na sliki, ampak "you get the picture".

 No, tole pa je tortica za prihod novega člana - mlajšega nečaka na svet. Tisti mali, ki se igra s kockami, je starejši brat, seveda. Ker mora bit po moje nujno na sliki, da ve, da je vsaj tako pomemben kot dojenček, ki ga vsi hodjo gledat;) Svakinji so bile figurice kljub malemu milijonu pomankljivosti tako všeč, da jih je kar spravila.


 No, tale enostavna tortica je bila pa narejena za mojo ginekologinjo, ki je poskrbela, da je Lejla ostala pri meni skoraj 9 mesecev, kljub sicer zelo črnim napovedim. Če me ne bi toliko sekirala, da moram mirovat, danes verjetno ne bi slišala tega smeha zadaj. Zato si zasluži vsaj eno tortico, torej torta Lejla za malo Lelo. Zelo enostavna, zelo na izi, ker sem imela pač 1 mesečnega dojenčka v slingu ves čas peke in dekoriranja:)


 In da prihranimo najboljše za na konec: tole je torta za starejšega nečaka - za njegov 3. rojstni dan. Vedela sem samo zato, da je nor na prince, zmaje, gradove in vse, kar je tega "viteškega". Zato sem naredila enega veliiiikega zmaja. Torta z zmajem in gradom







V to torto se je na prvi pogled (oz. že med izdelavo, saj je seveda pomagala;) zaljubila Ronja in me cele pol leta sekirala, da bi ona tudi torto z zmajem. Sem ji obljubila, da jo dobi za rojtni dan.
 In ko je prišel njen rojstni dan, je bil čas, da izpolnim obljubo, kar vsak pošten starš mora storiti. Ker pa ju vzgajava v enakopravnem duhu, je Ronja precej emancipirano dete, zato varianta, kjer bi princeska čakala na rešitev nekega princa na belem konju, seveda ni prišla v poštev. Pri nas princeske vzamejo stvari v svoje roke: torta z emancipirano princesko, ki jezdi zmaja:



 Tale "štil", ki štrli iz zmajevega gobca, je tista novoletna "iskrica", ki jo obesiš na jelko. Ko jo prižgeš, zgleda prav super, saj se na koncu, ko ne more več delat isker, res prav ogenj vsuje iz zmajevega gobca (ja, tistega dela potem seveda ne poješ, ampak tičino masa itak ni nek kulinaričen presežek;) - čeprav otroci so se kar grebli, kdo bo kateri del zmaja dobil, hehe:


 Tole je pa slika med akcijo - na zabavi:


No, te torte sem trenutno našla, če kdaj najdem še kaj, še kaj prilepim, ko bom kaj naredila, pa se spomnila fotografirat, predno jo demoliramo, pa tudi. Do takrat pa se boste morali zadovoljit s temi...
Se tipkamo,
Veri