petek, 23. junij 2017

Darila za učiteljice in vzgojiteljice

Odkar pomnim, sem vedno rada delala darila. Rada sem osrečila koga, všeč mi je bil občutek, ko ti zaigra srček, ker lahko nekomu narediš lepši dan:). Vedno sem mislila, da je učiteljicam in vzgojiteljicam všeč dobit nekaj, kar je uporabno in ni samo praholovec oz. slikica, pa da so se vseeno potrudili zanje njihovi mali varovanci, da to šteje več kot "money, money, boni" (na melodijo od ABBe;)... Dolgo, celih 38 let sem imela ta izredno romantični  in naivni pogled na svet:). Kot vidite, me čisto še vedno ni zapustil:D. Vendar me realizem počasi dohiteva (se vidi, da nisem več tako hitra kot pri 20ih;) in mu s svojim polomljenim kolkom ne morem več uit:D).
Še vedno rada delam darila. Še vedno jih delamo skupaj z otroki. Kaj se je torej spremenilo? Ugotovila sem, da so takšne samo najboljše vzgojiteljice, ki pa jih ni veliko;). In da vsem ostalim več pomenijo materialna darila in zelo rade dobijo bone in drago kozmetiko in jim trud malih ročic ne pomeni toliko (tudi če ni praholovec ali zmečkana slikica). 
V tem vrtcu grejo stvari vsako leto dlje in vsote, ki jih zbirajo, so cca 1-2% našega mesečnega prihodka (od 10-13€/otroka in gor)... To niso več simbolična darila in ne počutim se več dobro pri tem. Ker je treba dat bone, pa seveda rože in sladkarijo zraven. Lubi se je zafrkaval, da zakaj jim ne damo kar denarja v kuverto, če je to tako važno:D. Saj ima prav - damo jim bone za 40, 50,...€ za trgovino ali salon, "da si bodo lahko izbrale to, kar si želijo"... Pravi, da bi si z denarjem pa lahko sploh izbrale točno to, kar hočejo... In ima prav.
Kakor ne maram pljuvanja po kapitalizmu in prelaganja odgovornosti na družbo itd.., ker mislim, da pri nas še vedno lahko skoraj vsak živi po svoji vesti, so situacije, ko je to hudimano težko. Včasih zbirajo darilo za učiteljico, ki je bila tebi ali otroku zanič, kar se je zgodilo lani in čeprav je bila vsota simbolična, sem se zelo slabo počutila ter si obljubila, da ne bom več sodelovala, kadar ne bom tako čutila in pika. Drugič zbirajo vsote, ki se ti zdijo čez mero dobrega okusa. Na srečo zdaj zbirajo starši med sabo in otroci niso več sploh vpleteni v ta naš miš maš:).
Kadar nekdo res dela zelo dobro, da neko dodano vrednost, nekaj, kar mu ne bi bilo treba, ker za to ni več plačan, takrat se sama z veseljem zelo potrudim (npr. lani pri drugi učiteljici;). To se ni in se nikoli ne bo spremenilo. Še vedno je luštno dat:). Lani sva se z eno mamico mislim da 5x dobili, da sva izbrali in kupili knjigo in vrečo za knjige, da sem jo potem potiskala in je ona lovila mulce po hodniku, da so se vsi podpisali... Ampak za tisto učiteljico je bilo vredno! Ker se je tudi ona potrudila bolj kot bi ji bilo nujno treba. In bila je vesela, čeprav darilo ni bilo vredno 200+€, ampak cca 10x manj in čeprav ni bilo za njeno razvajanje, ampak pravljice, ki jih bo lahko brala svojim naslednjim učencem (in prav to ji je bilo najbolj všeč, vsaj tako je rekla:)... Zanjo je bilo meni vredno, za vse pa se ne splača, to je dejstvo. Vem, da tega ne mara nobena učiteljica slišat, vendar so razlike. In vseh si ne želiš obdarovat, pričakujejo pa to verjetno vse;). Nobena ne misli, da ona pa mogoče letos ni delala najboljše. In tu nastane problem... 
Zdi se mi, da se izgublja nekaj čistega in iskrenega. Tisto nekaj, kar je lebdelo med nama z učiteljico likovnega pouka, ko sem ji enkrat prinesla iz morja ogrlico iz školjkic, ki sem jo nanizala, zapakirano v razbit kozarec povezan z mojo pentljo za lase - zgledalo je res fajn in veliko jo je nosila:). Stalo je nič tolarjev (ali so bili takrat še dinarji?), sem jo pa kar dolgo delala in ves čas sem mislila nanjo in ona je to vedela, čutila na enem čisto drugem nivoju. In naredila sem ji jo, ker sem sama tako čutila - in ne, nisem bila kaj dosti starejša od teh naših malih... Otroci so iznajdljivi. Znajo naredit nekaj iz nič. In radi se potrudijo za nekoga, ki se je potrudil zanje. Ampak zdaj tega ne morejo več, ker vzgojiteljice/učiteljice pričakujejo precej več, ne pa nekaj otroškega in na to ne trznejo več... Saj se nasmehnejo, ampak ni več tistega "ima neka tajna veza"... In tega mi je škoda. Ne vem, ali to še kdo vidi, ampak to se mi zdi nekaj, kar je vredno več kot tiste masaže... Ker vem, da se je tista učiteljica še spomni... Masažo bi pa drugo leto že pozabila...
 
Bojim se, da s temi razkošnimi darili jemljemo svojim otrokom to, kar bi jim v bistvu radi z obdarovanjem pokazali - kako lepo se je nekomu zahvalit, ker je bil dober do tebe in kako lahko nekoga razveseliš, če se malo potrudiš. Zdaj reveži ne morejo več tekmovat s tem. Moja ogrlica iz školjk je lahko razveselila učiteljico bolj kot šopkek rož, ki ga je kdaj dobila konec leta. Zdaj tega otroci nimajo več - vzgojiteljice/učiteljice si večinoma želijo nekaj bolj materialnega, večjega, ne samo malenkosti... In se vljudno zahvalijo za otroško reč, vendar se ne razveselijo več teh malenkosti in mali ne čutijo več tistega - uvau, dejansko LAHKO naredim SAM nekaj, kar jo bo zeloooo razveselilo. Jaz sem to imela, meni tega niso vzeli. Mi svojim to jemljemo s tem preseravanjem. Je res vredno?
In tako se vsako leto bolj sprašujem, ali ima sploh smisel, da kaj delamo za učiteljice/vzgojiteljice, če jim to vendar nič ne pomeni... Vendar se potem vedno najde kakšna dobra, luštna, ki je bila iskreno vesela:). In zanjo se splača:). In za otroke. Ker je njim tudi luštno dat, tako kot je bilo meni:). In tega jim ne bom jemala samo zato, ker so zdaj "drugi časi" in se spodobi darila, ki so vredna vsaj toliko kot nakup šolskih potrebščin;). Mali ne vejo, da so se včasih vse tako razveselile malih stvari (ker smo dajali samo šopek rož ali 10 dag kave:D). 
Oni so veseli, da je bilo eni všeč. In dokler so mali, niti ne vejo, da so bolj vesele in se na vse pretege zahvaljujejo za tista "druga" (materialna) darila - če jih damo skupaj, mislijo, da se zahvaljujejo njim:). Ne vem, ali je prav, da jim slikam svet lepši kot je, ampak z lepšo sliko v glavi, bodo lahko naredili lepšega:). In po pravici povedano jim še ne morem povedat po pravici: lubi moj sine, tole, kar si se ti trudil cel dan, ni njim pomenilo nič v primerjavi z bonom za masažo oz. trgovino... Meni je življenje dalo 38 let, da sem to sprejela, mislim, da si zasluži tudi on še vsaj 30, do takrat se mu bom trudila kazat malo lepšo sliko;). Eto, zato sem proti tem dragim darilom!
In predvsem se mi zdi, da ni fer - ker so vzgojiteljice/učiteljice, ki niso čisto nič slabše, pa pač niso razredničarke ali vzgojiteljice, ki ne dobijo čisto nič, ker so pač imele to leto neko združeno skupino  in se starši še ne poznajo in/ali niso tako premožni ali pa enostavno ni nobenega "vodje", ki bi organiziral pobiranje denarja (nekaterim je nerodno dat svoj TRR za nakazila, recimo)... Vse skupaj mi je vedno bolj tuje in odvratno. In ne želim si več sodelovat pri tem, ker ne čutim več tako. In ne maram dajat daril, če ni iskreno.
Vendar ni vse črno. Ker še vedno so vzgojiteljice/učiteljice, ki nočejo in ne sprejemajo velikih daril, sploh ne od staršev (saj se ve, kdaj je darilo vsaj delno tudi od otroka;). In to javno povejo. Ali pa si iskreno želijo samo darila, ki bi jih lahko uporabile pri svojem delu - ker so s srcem pri delu. Ker si bolj želijo delati dobro kot uživat na masaži in ki jim otroški nasmehi pomenijo več kot gladka koža;). Tiste, tanajboljše. Ta post je za vas. Da ne boste mislile, da vas ne vidimo:). Vem, da delate še naprej dobro in tudi po letih drugje, se še velikokrat spomnim na vas:). In tiste, ki vas ne poznam, pa se najdete v tem, ki vam je neprijetno ob dragih darilih, ki nimajo veze z vašim poklicem... radi vas imamo! 
 
In tiste, ki tega resnično nočete, povejte! Tiste, ki so to res jasno povedale, smo starši vedno upoštevali. Včasih smo se drugače znašli, ker bi bilo res trapasto, da ravno tanajboljše ne bi čisto nič dobile, ampak nismo nosili dragih daril in vedno so pomagali otroci in lahko ste uporabile pri delu. Ker vsaj pri teh še obstaja tista "tajna veza"... Zato se teh še vedno spomnimo in one nas, tudi po več letih, ko se nismo videli... 
Ker kapitalizem in tekoči računi in masažni boni in ambiciozni premožni starši ne morejo ubit tistega nekaj v nas, med nami... Naj se vsi obdarujejo, kakor se želijo. Naj starši zbirajo vsote, kakršne želijo in naj uživajo normalne vzgojiteljice na svojih masažah; tiste pa, ki si želite to drugo, česar se ne da kupit - tega nam nihče ne more vzet:). Izgublja se v vrvežu vsega ostalega, vendar še vedno ostajajo mali biserčki, samo bolj pozorno moramo gledat, da jih vidimo...

Nadja, Petra, Eva in Neda, še vedno vam ni para!

sreda, 14. junij 2017

Zaključek vrtca

Vsako leto je zaključek vrtca... In vsako leto spečemo kaj za zaključek in naredimo kakšno darilce za vzgojiteljice, ampak o tem več naslednjič. Danes samo "biba" za naše bibe:)
 
Ker imajo v skupini od malega princa kar nekaj otrok z razno raznimi alergijami, so bili mafini temu prilagojeni.

Na vrh so bibe (gosenice) iz kiki bonbonov, ker te baje lahko vsi jejo:).
 Lani so za zaključen naredili predstavico z rožicami...
 
 Na koncu pa smo morali sodelovat tudi starši - otrokom se je strašaaankso fajn zdelo:D.

Uživajte še zadnje dni šole in vrtca!

sreda, 07. junij 2017

Rdečo mašno maš v laseh...

Ko je tamala pred leti slišala Čuke na radiu, si je še sama zaželela rdečo mašno. In mami je pobrskala po svojih starih trakovih (še od takrat, ko sem sama nosila trakove v laseh:D) in našla nekaj. No, potem pa sta punci dobili še svoje in moram priznat, da so se tudi trakovi v teh letih izboljšali:)

Male stvari pomenijo malim otrokom ogromno:). Recimo malim punčkam mašnice. Moji pupiki sta zelo punčkasti punčki, sploh tavelika in urejanje laskov je zadnje čase zelo in. Vendar mi je bilo vedno težko spletat svojim punčkam laske v razne hude frizure, kjer jih moraš spletat tako trdno, da potem celo lasišče boli;), kar je edini način, da pričeske lepo stojijo cel dan... (ne mi rečt, da ni tako, imam dolge lase in vem, da če jih hočeš nosit gor, jih teža vleče dol in da to nosijo potem lasje in ja, se čuti;). Zato za male punčke, take, ki si želijo bit lepe, vendar imet svobodne lase, tale idejica;).

torek, 23. maj 2017

London - žebljički za deževne dni

Se še spomnite teh barvnih žebljičkov, s katerimi smo se igrali kot otroci? No, nekatere stvari se nikoli ne spremenijo:)...
Ko smo pri dediju ustvarjali londonske znamenitosti, je mala zlatolaska privlekla svoje omiljene žebljičke (tehnično niso njeni, ampak od sestrične, vendar se pri dediju vsi igrajo z vsem) in čisto samoiniciativno naredila:
- stražarja pred kraljičino palačo (ja, kučme imajo črne, vendar črnih žebljičkov ni;)

 Pa slavni londonski most s stolpi:
In London eye - nekakšno gondolo oz. ogromno kolo s kabinami, ki se vrti obupno počasi in iz njega lahko gledaš London. Nanj oz. vanj nismo šli, smo si ga pa ogledali iz vseh strani, ker je zraven lušten parkec in sprehajališče:)
 
Pa seveda londonski dvonadstropni avtobus - dobuledecker - no, na njem smo pa bili:) In ga toplo priporočam vsem družinam z otroki - ogledaš si lahko vse znamenitosti brez neskončnega pešačenja in ker imajo hop-on, hop-off sistem, si lahko tiste, ki te zanimajo, pogledaš tudi pobližje in potem nadaljuješ pot:) Šoferji so neverjetno prijazni, samo njihove linije je treba malo naštudirat. Ampak če vprašaš, ti vse povejo:).
 
Vedno mi je fascinantno, kako otroci svoje izkušnje prenesejo v igro, tako spontano in mimogrede:). Ja, povsod sem jo lovila z njenimi žebljički, zato ima vsaka slika drugo ozadje:D. Boste preživeli, upam, to je amaterski blog, ne pričakujte profesionalnih rezultatov;).

nedelja, 14. maj 2017

Darilca za malo pasjo lastnico

Ko smo si v "novem" domu (ne vem, če je po 2 letih še smatran kot "novi", ampak to je bilo še lani:D) že dodobra ustvarili novo socialno mrežo, si na rojstne dni že spet upam nosit doma narejena darilca:). Zakaj? Ker so bolj osebna, bolj zabavna, bolj posrečena in jih lahko kombiniraš s kupljenimi, da dobiš točno to, kar si nekdo želi:). Temnolaskina prijateljica je lani dobila kužka in malo zatem je imela rojstni dan. Zato so ji otroci nesli kužkasta darilca:
 najprej z bonbončki napolnjenega kužka iz papirnate rolice in kartona.
 Ker je deklica edinka in ji je bilo takrat po pričevanju mame velikokrat dolgčas, sem ji naredila tale mini plakat proti dolgčasu - idejo, ki sem jo imela že leta pripravljeno za čas, ko bodo moji začeli težit, da jim je dolgčas, vendar se to proti mojemu pričakovanju še vedno  kar ni in ni zgodilo in je zato reva idejasta samevala tam nekje zadaj, zaprašena, med mojimi nevroni... in čakala svoj čas. No, bila je zelo vesela, ko je ta čas prišel, pa ne glede na to, čigavemu otrok zna bit dolgčas, hehe:)
Tole pa je bila rolica z barvicami, kakršne je naročila, da so ji všeč:). Znotraj je bilo blago s kužki, kar se žal ne vidi, ker sem pozabila slikat odprto:(.

PS: Nekatere male punčke zelo rade uporabljajo rolice za barvice, jih vestno zatikajo in razporejajo po mavrici, nekateri mali fantki pa bi to jemali kot čisto mučenje (spoli so seveda lahko zamenjani, samo pri nas in v temnolaskinem razredu je pač tako;). Samo za opombo, da ne bo takega darila dali kakemu malemu divjačku, kjer je še zmetat barvice v puščico preveč;).

torek, 09. maj 2017

Vesak

Tudi tale objava čaka že nekaj let (beri 3:D), ampak ker je vesak samo enkrat na leto, sem v bistvu samo 2x zamudila:D (prvič smo ga praznovali 2014 in pred tem še nisem imela slik;) in v svoj zagovor naj povem, da je datum premakljiv in tudi ni povsod isti - navezuje se na polno luno v maju, če se ne motim. In leta 2015 vem, da je bilo nekaj zbrke tudi na wikipediji, kdaj točno je vesak - ali konec aprila ali začetek junija, so se lune nekaj čudno poklopile zgleda... Ampak nima veze, jutri vsekakor je vesak, ker je prva polna luna v maju in se vsi strinjajo:).
Kaj je vesak? Največji budistični praznik, ko budisti po vsem svetu praznujejo njegovo rojstvo, razsvetljenje in smrt (budisti so pametni in vejo, da so koledarji vsi zmešani in da nihče ne more za 100% rečt, kdaj se je pred cca 2500 leti rodil določen človek - zahodnjaki seveda nismo tako skromni in točno vemo dan, eni 14 dni prej, drugi 14 dni kasneje;). Vem, vem, različna koledarja - vseeno imamo pa zdaj isti koledar, pa vseeno praznujejo na različna dneva;). Ampak kot rečeno - budisti so vse skupaj združili v en dan, ki so ga določili, ne da bi se sklicevali, da se je točno takrat rodil ali umrl. Ne komplicirajo, to mi je bilo vedno všeč pri njih:). Tudi za vesak, največji praznik, ne rabiš nič: nič posebnega kuhat, nič pripravljat: cvetki, svečke in čaj. In dan/večer postane čaroben in prijazno počasen... Bi poskusili? Za to praznovanje ne rabite veliko časa, lahko si ga omislite tudi zvečer namesto risanke, če je dan noreč. Bolje išta nego ništa;). In zvečer umirit otroke je vedno dobrodošlo (prosim, recite, da nisva edina;).
 
 Vem, kaj boste rekle: da to ni "pravo" praznovanje, ker nismo ne budisti, ne nič drugega organiziranega in ja, vem in nikomur ne rečem, da je to tisto pravo ali da mora to počet ali da poznam budizem ali karkoli takega. Vendar pa sem po vseh teh letih izkušenj lahko precej prepričana, da najini otroci od tega nekaj lepega odnesejo, zato bomo svoje male tradicije nadaljevali (in ker so budisti tako zelo umirjeni in jim ne gre nič zemeljskega preveč na živce (oz. delajo na tem;), sploh če je dobronamerno, nam verjetno ne zamerijo preveč, vsaj "tapravi", ki se držijo naukov, ne;). Se ne bi spodobilo zanje, ker se poskušajo rešit navezanosti na zemeljske reči;).
Zakaj bi praznovali ravno budistični praznik, če imamo svojih dovolj? Zato,
-  ker mi je ta filozofija blizu, taka neobsojajoča in prijazna, (nauki so tako povsod podobni)
- ker mi je bil Buda vedno simpatičen, odkar sem prebrala Sidharto, pa čeprav takrat še nisem niti vedela, da je to njegova zgodba, še zdaj je to ena mojih najljubših knjig
- ker je to tako zelo nežen praznik, ki nam je enostavno pisan na kožo in je odličen izgovor, da en dan malo izštekamo in
- ker "naši" prazniki za naju v bistvu niso nič bolj naši, saj ne verjameva v nobenega od teh bogov (mimogrede: Buda ni bog, samo razsvetljen človek, tako pravijo budisti in tudi on je to napisal) in jih nikoli nismo praznovali. 
 In zato si seveda lahko zmišljujemo in vzamemo od vsake kulture to, kar nam je všeč:). Preizkušamo in kar dela, obdržimo, kar ne, pa damo stran:). Tako sem svoje male nosila v vrečah, ko so bile tu še čisto čudo in jih ves čas nosila po rokah - to sem pobrala od Afričank in Azijk, na primer:). Čez par let se vsem to zdi dobra ideja - kdo ve, mogoče bo s prazniki isto, hihi;). Zajček k nam nosi že odkar sem bila sama mala in je super, čeprav je orignial aglosaksonski... In nismo edini, ki nam zajček skriva pirhe in letos sem videla en kup zelene za patrikovo... Dobre ideje se vedno širijo:). In tale je res lušna!
Zaenkrat so tile tuji prazniki pri najinih malih strašno priljubljeni, kljub temu, da pri tem nikoli ničesar ne dobijo (darila nosita dedek Mraz in zajček, pa Miklavž aka Miha Klavž kako malenkost v nogavico;). Pa vendar vsako leto komaj čakajo, da delamo past za škrata Leprekona (sem obupala nad črkovanjem tega škrata:D in ga poslovenila:D) na Patrikovo, obožujejo mandale in svečke in kosilo na tleh na Divali in ravno tako me vsako leto večkrat vprašajo, kdaj bomo spet kopali Budo?
 Budisti so namreč res nekaj posebnega, vsaj kar se praznikov tiče: so res edini, kar sem jih do sedaj našla, kjer je njihov glavni praznik namenjen samo temu, čemur naj bi bili vsi prazniki namenjeni, pa vendar se povsod drugod po svetu prazniki vsaj malo sprevržejo v pojedine in veseljačenje (tipičen primer je naše Martinovo;). No, budisti res praznujejo drugače, zelo nežno, kar mi je zelo blizu... In sem bila čisto očarana, da to dejansko obstaja. Nežno, ljubko praznovanje, kot bel metuljček... Brez kakšnega koli materializma, daril, prenažiranja, sploh nobene praznične hrane, brez divjanja in neskončnih priprav... (pa nimam nič proti takim praznikom - vsi veste, da mi je pust en najljubših, vendar paše kdaj tudi nekaj takega - nežnega, umirjenega, ko imaš res čas razmišljat in se povezovat na neki drugi ravni, brez besed...) Sploh proti koncu šolskega leta, ko se tempo pospešuje... Tako kot paše nežna svečenica, ko si opomoremo od novoletnega divjanja, na primer...
Ko sem pred leti raziskovala, ali jejo kakšne posebne hrane, pečejo kake slaščice, imajo kak poseben ples ali karkoli... nisem našla nič! NIČ! Ta praznik praznujejo tako ljubko enostavno: okrasijo dom in/ali tempelj (včasih še pot do templja) s kakšnimi rožami, meditirajo v templju ali pa samo skupaj doma in skopajo kipec Bude v čaju. Nič ni obvezno, vse je nežno. Mi sicer nismo imeli pravega kipca bude, vendar sem med zapuščino tega stanovanja našla posodico, katere pokrov ima ročaj v obliki Bude - in za nas je delalo:). Pravih rož takrat nismo imeli, pa smo naredili papirnate - tudi budisti delajo včasih papirnate, če nimajo pravih;). Zraven sem dala še par svečk, vsem naljubša je tista v glinenem svečniku, ki sem ga dobila pred ohoho leti kot svatovsko darilo na prijateljičini poroki (na sliki spodaj). Barvast papir, zrezan v rožice, 3 svečke in vrček čaja... In moji mali so bili začarani! Tako zelo enostavno in tako zelo nežno... Paše v tem hitrem času...
 
To je vse: rože, svečke in meditacija - za to ne rabiš priprave, iskanja in kupovanja daril, okraševanja... ne rabiš nič, samo nekaj časa s svojimi najljubšimi... Po želji še ščep čaja, originalno je verjetno zeleni (ali črni), ampak kakršenkoli bo dober; sem prepričana, da se Buda ne bo usajal, tudi če boste dali navaden planinski ali kamilični ali sadni čaj;). 
Na poti iz vrtca ali šole naberete šopek rožic in jih raztresete po mizi ali date plavat v široko posodo za solato in dekoracija je pripravljena:). Če ne marate teh visokozvenečih besed, kot je "meditacija", jo lahko mirno zamenjate za "umirjanje" ali pa barvate pobarvanke ali rišete zentangles (oboje dela dobesedno isto v možganih kot molitev ali meditacija - več je poti do istega cilja;). 
Lahko pa samo kopate kak kipec, lahko od vašega boga , če ga imate (in če to dovoli; nekateri bogovi so bolj občutljivi na skrunitve, mogoče bo pa dovolil brisanje z morko kropo?), ali pa kakšen drug kipec, saj je namen tega praznika, da se poglobimo vase in mirno povežemo med sabo - in to se da ne glede na obliko kipca - njim Buda predstavlja mir, vam je mogoče bližje neka druga oblika - in Buda pravi, da pojdi po svoji poti, tako da imamo njegov blagoslov;). Pri nas smo zelo sproščeni glede tega, prilagodimo marsikaj, pa vseeno dela. Pri otrocih dela vse, kar je iskreno...

Če se je katera (ali kateri) našla(el) v tem nežnem praniku, poskusite s svojimi malimi. Otroci res hitro začutijo esenco in bodo divjali za pusta in se čisto umirili na vesak, ker to dela na čisto nezavedni ravni:).

ponedeljek, 01. maj 2017

Živel Prvi maj!

Ste kresovali? Še kresujete? Žurate ali spite? Pojete Banderro roso ali sanjate mlaje v vetru?
   
Mi smo šli z malimi pogledat en bližnji kres in se prav fino imeli:) Še za kuliso je prav dobro izgledal, hehe:).
Nisva mogla, da ne bi malo poskusila, ko je bilo pa tako lepo toplo ob ognju, da res paše malo mišice raztegnit:)
Kje ste pa vi bili in kaj ste vi počeli?

sobota, 22. april 2017

Domači globus

Joj, sta bili še mičkeni! Moj mali je zdaj že večji! Ampak to je taka luštna idejica, da vas verjetno ne bo niti motilo, da smo to delali pred točno 5imi leti:). V čast naše ljube Zemljice smo delale domač globus. Pa mimogrede dobijo otroci izkušnjo, zakaj so zemljevidi tako hecno zaokroženi in zakaj ponekod zgleda Grenlandija veliko večja kot je v resnici:). Kaj veš, mogoče jim kdaj še pride prav:)

Najprej sem napihnila balon, ki sta ga punci kaširali s časopisnim papirjem in lepilom za tapete. To ni težko, natrgaš časopis na koščke in jih lepiš križemkražem v več plasteh na balon.
 

Ko se vse skupaj posuši, prebarvajo otroci zadevo najprej z belo, da se bo barva kaj videla in potem narišete gor kontinente z rjavo in morje z modro.

Fino je, če zaupate otrokom, da sami barvajo... Vendar boste v tem primeru mogoče rajši izbrali tempere in ne akrilov (ne me vprašat, kako to vem... en flek je še zmeraj na takrat temnolaskinih hlačah:D. Nikoli mi ni jasno, kako to, da neki đabe akrili tako veliko boljše prenesejo pranje kot barve, namenjene za blago...)

Če bi to delali zdaj, bi verjetno dodali največja gorovja, ampak za starost 4 in manj, je to dovolj.

Gotovo! Čas, da občudujete svojo kreacijo:).

... preštejete celine...

in enostavno uživate z malo modro žogico:)

 ko si jo ogledate iz vseh strani...

... in se pri tem čisto nič ne sekirate za reprezentativnost in točnost vašega globusa:)... Ker če bojo mali barvali, bo gotovo morje tam, kjer je kopno in obratno. To nima veze, zato ne boste povzročili nobenega tsunamija;). Nimate takih moči;).

No, zdaj sledi najbolj zabavni del: REZANJE!!! Razrežete svojo modro-oker žogico in razgrnete sploščeno Zemljo.

Vzamete zemljevid in pokažete otrokom, kako ste ga naredili in ko jih zanima, jim razložite, v čem je problem in zakaj je tako - ker imajo pred seboj razrezanega, jim hitro kapne:)

Kaj pa vi delate za dan Zemlje? Nekaj si že zasluži, saj nas potrpežljivo prenaša že ulalala let...

torek, 18. april 2017

Na poti z otroki

Ker bojo kmalu prvomajske počitnice in boste mogoče kam šli...
Otroci na poti... Lahko je super, lahko je cela štala...Kaj se je nam obneslo? Nekaj praktičnih nasvetov za potovanje z otroki sem napisala že lani, zdaj pa še nadaljevanje (čez par let bomo že stručkoti, hehe:D - učenje s poskusi in napakami):
- vedno se obnesejo razne igrice za na pot (bingo, ugani kaj vidiš, žival, rastlina, itd... na črke,...),
- letos smo preizkusili poslikane kovčke, da so jih hoteli sami vozit, ki so se super obnesli (s temnolasko se je moral lubi borit, da je lahko vsaj po stopnicah gor včasih nesel!),
- obnesla se je malica v škatli in za vsakega svoja, (da vsak je, kadar mu paše, ker želodčki na poti niso vedno tako usklajeni - en otrok zaspi, drugi postane takrat lačen...) Za ideje poglejte malice za kosilca, jih je kar nekaj na blogu:)
- in prav je prišla še ena malenkost - presenečenje za na pot:).
Skratka: če si ne želite težav z otroki na poti (a si jih kdo želi?), se splača prej malo pripravit... Ja, seveda se lahko greš v nedogled z njimi raznorazne igrice z glasovi, poješ pesmice itd itd... vendar včasih je fino, če se oni sami zaigrajo, vidva pa lahko kakšno rečeta (recimo o tem, kateri vlak je treba izbrat, na kateri terminal moramo in kdaj je let;) Take malenkosti, pač;).
Zato se super obnese sistem, da kupiš ali narediš eno novo igračko za na pot - tako, ki je lahka, ki ima veliko možnosti, kako se z njo igrat in ki ni svinjska (plastelin recimo ni najboljša možnost, vsaj po mojih izkušnjah od doma;) - bodimo usmiljeni do čistilk, ki pucajo te vlake, letala,...)
 Letos sem jim kupila cofkote, vsaj mi jim tako rečemo, ne vem, kakšno je njihovo uradno ime. Taki mali plastični cofki s kaveljčki na konicah, da se zataknejo en v drugega.
 
Otroci so vedeli, da sem jim kupila nekaj, celo videli so škatlo in je čakala na vrhu omare na potovanje... Moram priznat, da je bilo še meni težko jim je ne dat že prej, ker si jo je vsaj mala zelooo želela, vendar sem se vzdržala in počakala. In bila še kako vesela, da sem bila tako disciplinirana!
 
Ker ko je nekaj čisto novega, kar imajo prvič v rokah... no, saj veste, traja malo dlje, da se naveličajo;) 
 Kar je ultra praktično na potovanjih...
 
Temnolaska? Ne, ona ni bila tako navdušena nad cofkoti, na splošno so take igrače malima veliko bolj zanimive - srednja bi vse sestavila, kar se le da (in tudi kar se ne da ali kar odrasli mislimo, da se ne da;)... Mali bi pa vse razstavil, ampak o tem kdaj drugič;)
Na srečo sem imela seboj še tangramije izrezane iz penaste gume (moosgumija), za vsakega svoj set (spravljene kar v navadnih kuvertah) in silhuete oblik za sestavljat (živali, itd...), da je imela tudi ona kaj počet, saj ima rada cilj/navodila:) Seveda se je po svoji stari navadi jezila, ko ji kaj ni šlo, ampak zabavala se je pa cel let:).
 
Pa te knjižice/beležke/zvezki z nalogicami se tudi dobro obnesejo (več o tem v eni prihodnjih objav)... Če ne drugega, lahko otroci rišejo not, če pustite zadnje strani prazne in vzamete s seboj barvice (toplo priporočam, če vsaj malo radi rišejo)... Če vzamete en brezčrtni zvezek in barvice, ste že 85% naredili:).

PS: zdaj moram naštudirat samo še sistem, ki bi deloval tam, kjer se nam mudi in midva ne veva točno, kam it... Da nama takrat zlatolaska ne bi plezala na najbližji drog na postaji podzemne, da se mali ne bi spuntal in drl nekje sredi letališča in da bi temnolaska lahko predvidela, da se iz obrnjene škatlice arašidi stresejo po celem vlaku, recimo... Če ima kdo kakšne ideje, se toplo priporočam:)...