sobota, 11. november 2017

Barvanje s krep papirjem

Zakaj ne bi v naše izzive (beri: igrarije) vključili še najmlajših? Takole pir nas izgleda "huvember" z otroki:
Da bi bilo še malo bolj zanimivo, sem jim za tisto želeno rumeno barvo dala krep papir:).
 
Tega lahko uporabite tako, da ga "odtisnete" na z vodo pobarvano površino in barva se bo prijela:) Tako nastane kar zanimiva tekstura...
Lahko pa kar trak krep papirja namočite v malo vode in dobite obarvano vodo - kot neka razredčena vodenka - s tem se tudi lepo da slikat:). 
Še ena varianta, ki smo jo že večkrat delali je, da daš na papir krep papir, ki ga nato poškropiš z vodo, malo obtežiš in pustiš, da se vse skupaj posuši. Na ta način lahko narediš lepe ovojni papir za zvezke ali darila recimo.
Tele tople barve so kot nalašč za kak deževen vikend, ki jih zdaj verjetno ne bo manjkalo;). In preverjeno pričara nasmehe na obrazke:)

torek, 07. november 2017

Leteča joga

Sem obljubila, da bom malo več napisala, ne? Najina nova obsesija - traja ravno 1 leto, tako da ne, ni muha enodnevnica (pri meni itak nikoli ni;). Bila je ljubezen na prvi let (tisti, ki je gor, je letalec, ki leti, spodaj pa je baza) in dlje kot sva delala, bolj sva navdušena! Zakaj bi bilo fino poskusit?
- ker je noro zabavna! Ne, res, nasmejali se boste bolj kot ko vaši mulci prijavijo kakšno posebej brihtno;)
- ker je fajn delat nekaj skupaj s partnerjem - pa tudi praktično je - sicer se nič ne vidita: če ima vsak 2x na teden svoj šport, je to 4x na teden, 1x pride kak sestanek ipd, 1x pa kaki sorodniki ipd... in kmalu živiš en mimo drugega tako pa lahko delata skup in seveda se bojo z veseljem pridužili otroci, da jih bosta morala še odganjat (preverjeno;)
 
- za vse skeptične dušice: vse raziskave pravijo, kako je to dobro za odnos, da delata nekaj skupaj, imata skupen hobi, itd... in večinoma je fantom všeč, samo da poskusijo! Vse raziskave tudi pravijo, da je fajn imet kak šport in da je fajn imet šport, za katerega nič ne rabiš in ga lahko delaš doma, ker ga boš potem večkrat delal:).
- nič ne rabiš: nobene opreme, posebnih oblek, ipd - ni vstopnih stroškov (razen tečaja, ampak to se res splača, ker se hireje naučiš, če ti nekdo pove, sploh na začetku). Za doma vadit je fajn imet en "armič" (armafleks ali yogamat oz. pač tisto reč, ki jo date, da vas ne žulijo tla, če spite ali vadite na tleh;), ampak to nas večina ima. Pa še to ni čisto nujno;), na morju sva ves čas delala brez, ker je bila morska trava tako mehka)
- delaš lahko kjerkoli, kjer je dovolj prostora in kolikortoliko ravna podlaga - na igrišču, v knjižnici, v vrtcu medtem, ko gledajo otroci predstavo in čakaš v garderobi, v dnevni sobi, na plaži,... (vse preizkušeno;)
- za tiste, ki imate mogoče malo zadržkov se vržt nekomu v naročje ali se bojite, da vas ne bo ulovil, je to super vaja za krepitev zaupanja (tudi v odnosu). Sama sicer s tem nimam ravno problemov in vedno zaupam drugim bolj kot sebi, celo če niso lubi, ampak na splošno je pa to baje precej uporabno tudi za partnerstvo (tako pravijo pari, ki to delajo;)
- dela celo telo - ampak reeeees! "Core" torej trebušne in hrbtne mišice dobiš ko iz jekla, ne da bi vedel/a, kdaj! Fantje pa dobijo tudi močne rame, da boste še ve nekaj imele od tega;)
- vse se da prilagodit, da lahko delaš - jaz mam polomljen kolk, pa še vedno lahko delam! In počasi lahko tudi tvoje telo vedno več - stvari, ki si jih nikoli ne bi mislila, da bom kdaj lahko, delava zdaj za ogrevanje:D.
- ker se v 10ih tednih naučiš tole - to je bilo posneto takoj po začetnem tečaju - ja, sva se še precej majala takrat, ampak v 10 tednih...si nisva mislila, da bova prišla tja. Kot ne do tule v 1 letu:): - pride video, ko se neham ravsat z lightwork-om;).

Za vse, ki mislite, da ste prestari - midva sva stara 39 let (sem se zatipkala 29 najprej, haha, očitno se počutim 10 let mlajše:D) in tule dela akro dedi (moj oče), ki je čez 70;).

#acroyoga with my father in law. Awesome man, great respect!! #foreveryoung #grandpa
 Kot veste na tem blogu (zaenkrat:D) ni reklam, nič ni sponzorirano in kar priporočam, priporočam iz srca, ker mi je res všeč in ker so fajn ljudje. Še nihče ni bil nikoli razočaran, so mi pa že večkrat rekli: hvala, da si povedala, res so fajn:). Zato pa vas povabim, ker se ravno začenja še en začetni tečaj (prvi je bil namreč takoj čisto poln:) pri eni fajn punci, h kateri tudi midva hodiva in je res luštno! Če je katera samska ali ne more prepričat lubija, da bi šel z njo, ni problema, na tečaju so skoraj same punce in rade delamo skup:). (po drugi strani pa - če omenite lubiju, da so na tečaju same punce, si bo mogoče premislil;).
Ne, res, pojdite probat!

sobota, 04. november 2017

Luštni izzivi

Ne, ne govorim o problemih, ki jim po novem moraš rečt "izziv", zato da se lepše sliši in zgledaš modern in pozitiven in splohinoh razsvetljen;). Ne, mislim na izzive, ki so luštni, ki si jih sam daš, ker je nekaj fajn, ker bi v nečem rad bil boljši, ker veš, da je dobro zate in si jih sam izbereš. Dobri, luštni izzivi torej;).
Oktrobra sem prvič v življenju sodelovala v takšnem izzivu - tiste druge "izzive" sem seveda spoznala že prej, ker nikomur niso prihranjeni in ja, včasih res prideš močnejši na drugi strani ven, ampak meni so vseeno bolj všeč tile, taluštni;). Inktobre je izziv za umetnike, ustvarjalce, risarje in amaterje, ko vsak dan narišeš eno sliko s črnilom (katerokoli črnilo: tuš, markerji (flumastri), brushpen, kuli, itd...). Pričakovala sem, da bo veliko težje zdržat do konca, da bom imela probleme z inspiracijo (kaj narisat) in da se mi ne bo dalo, pa je bil neznansko zabaven (kljub vsej neprespanosti in neznanju sem uživala vsak dan ob učenju novih tehnik do 4h, 5h, 6h ponoči:) in vedno komaj čakala večer, da grem risat, tako da mi je bilo kar žal, ko ga je bilo konec. Tu je ena slikica iz inktobra za pokušino,
I guess i missed #elfs as for today's #inktober2017 this little one just refused to leave my mind and demanded to be drawn and so i did not go with the prompt this time and followed her little smile. I am very sorry for the lighting as the colors are just not real and i prefer those. Maybe i should photograph a day late in daylight?
.
Today for #inktober i made my first real color study for this #drawing  and I'm glad i have although i went with my first idea;). My #ink lines are still messy but overall i kind of like this one:). What do you think?
#ink #brushpen #elf #leaf #aquamarkers #markers #sketching #sketch #draw #original #originalart #characterdesign


če bi pa koga zanimalo, lahko naredim en kolaž ali slideshow tudi na blogu (tega še ne znam, bi bilo pa čisto fajn, če bi se naučila, tako da me komot zbrcate;). Niso popolne, ampak kot pravi avtor inktobra: "finished not perfect" (končano, ne popolno - in to je zdaj moj novi moto:)).

Ker mi je bil inktober tako strašansko všeč, sem se odločila, da bom nadaljevala:) Novembra so trije izzivi, ki so mi všeč:  huevember - ko vsak dan uporabiš določeno barvo, novmarker, ko rišeš s flumastri (markerji, kakršnimikoli) - ta dva bom kar združila, ker za prvega lahko ustvarjaš v katerikoli tehniki. Pa nanorimo, ko moraš vsak dan napisat vsaj eno rimo (ali celo pesmico, kakor si daš izziv), tega delata punci. Potem je tu še movember (move - vsak dan se gibaš / športaš), ta itak ni problem, ker sem rahlo obsedena (kot da je možno bit "rahlo obseden";) - beri torej: čisto nora;) na letečo jogo (akrojogo) - mimogrede drug teden se začnejo začetni tečaji in tole toplo priporočam:). Če kdo ne ve, kako bi se gibal;) Bom enkrat malo več napisala o tem...
Ti izzivi so me tudi spravili na socialne medije, ker je to pač v pravilih:D - instagram in facebook, ki sem se ga otepala kot hudič križa, ker res ni ljubezen na prvi pogled :D. Povsod sem večna optimistka, če bi me kdo iskal;). Sicer mi je blog še vedno najbližje, ampak počasi se moram modernizirat, pravijo;).
Katerih izzivov se boste pa vi lotili v prihodnjih dneh? Vam je kakšen od teh blizu? Ali imate kakšne bolj grozne na pladnju (nekateri se oločijo hujšat, recimo, to voljo sem vedno občudovala, meni so diete nekaj najbolj groznega...)

ponedeljek, 30. oktober 2017

Zabava za noč čarovnic

Lani smo imeli prvič pravo zabavo za noč čarovnic z več povabljenimi prijateljčki... In toplo priporočam:) Otroci ne rabijo veliko! Priprave so bile zelo minimalističen - malima sem dala slano testo s kavo (zoc od kave prihraniš, posušiš in uporabiš namesto dela moke v slanem testu, če koga zanima, lahko poskusim še enkrat in napišem recept:).
 In izdolbli smo buče, kar pa jih tako in tako vsako leto.
 Za samo zabavo pa sva otrokom dala tisto veliko škatlo, na kateri piše "za pusta" in mir - da jim starši nismo težili, sva dala staršem pivce za živce;)
 In otroci so rajali in uživali - brez vsega, samo s tisto škatlo kostumov, ki jih imamo vsi en kup;). Včasih smo mame še koga kaj namazale, ampak na splošno pa... nas niso pretirano potrebovali:)
 Jap, that's why I love him;) Vedno so mi bili všeč fantje, ki niso fentali svojega notranjega otroka:D.

PS: letos smo povabili še precej več otrok, ker enostavno nisem mogla gledat tistih učkov v vrtcu, ki so si vsi želeli prit in delat selekcije:D (punci sta jo že sami naredili, pri tamalih je pa težje;). Zdaj pa upam, da preživimo, haha:D. Poročam v kratkem:)

nedelja, 22. oktober 2017

Divali

Spet praznujemo indijski praznik luči, ki je pri nas doma tako zelo priljubljen že odkar smo prvič prižgali svečke in barvali mandale - to je najenostavnejša verzija praznovanja, ki pa se je z leti samo poglabljala in vsako leto naredimo kaj več:). Kot je v eni knjigi o praznovanjih lepo napisano, da družinske tradicije navadno postajajo z leti vedno bolj komplicirane in ne bolj enostavne;).
Letos sem puncama "stauhala" dva prava sarija med svojo zakladnico blaga (oz. kupi večinoma podarjenih cunj, ostankov /koščkov blaga preteklih projektov, itd...;) En je bil že malo odškrnjen, ker sem iz njega naredila že nekaj stvari, ampak ker sta še mali, jima je biš vseeno prav:).
 Našla sem celo nakit, ki je vsaj malo indijski in dala vsaki nekaj - temnolaska je izbrala uhane, svetlolaska pa zapestnico. Punci pa sta našli navodila za oblačenje sarija v eni od ustvarjalnih knjig za otroke - kako je fino, ko so že veliki;) Malo pomagaš, ko se že 15 minut mučijo s tisto dolgo cunjo, ampak je čisto nekaj drugega... Ti lahko med njihovim oblačenjem na primer valjaš purije;)
Če ste bolj praktične sorte, vam bo divali mogoče všeč zato, ker pred tem praznovanjem Indijci popolnoma počistijo svoja bivališča (ok, ne vem, kaj je za Indijce popolnoma počiščeno;) - nisem še bila tam, ampak po čistoči Indija res ni znana;) - ampak ta detajl lahko izpustite in prepričate otroke, da skupaj lepo počistite stanovanje. In potem za nagrado jeste kosilo na tleh, ob svečkah in oljenkah, kot pravi Indijci (vsaj nekoč; verjamem, da zdaj ni več tako, razen v kakih odročnih predelih).
To je tako enostavna idejica, čisto zastonj, otrokom pa tooooliko pomeni! Poskusite, vsaj enkrat - celo največje zbirčne ritke tako pojejo vse, še hecne indijske enolončnice z eksotičnimi stročnicami;). Lahko naredite prave indijske jedi,  lahko pa zadevo malo priredite, pa bo še vedno zabavno:). 
Pri nas so poleg čapatijev (o katerih smo tu že precej govorili) zelo priljubljeni puriji - ocvrti indijski tanki kruhki, čeprav mene še najbolj spominjajo na flancate. Letošnji so bili bananini in zato malo sladki, mogoče od tod asociacija na flancate...
Če si želite še bolj avtentičnega praznovanja, lahko naredite rangoli - mandale iz sipkega materiala, navadno peska, lahko pa tudi obarvane moke, super, če imate košček dvorišča (letos jih nismo delali, ker je na naše praznovanje deževalo kot iz škafa, bi pa rajši sipek material pustila pred vrati;). Ali pa naredite iz gline ali das mase prave oljenke (naši sta punci naredili enkrat na muzejski noči v narodnem muzeju in še zdaj delajo:) - not smo nalili navadno olje, ki je ostalo od cvrtja in ja, čisto lepo dela:) *Stenj lahko kupite v ustavrjalnih ali pa čebelarskih trgovinah). Tradicionlane so imenovane dije in so v obliki kapljice, zdaj dajo navadno not kar svečke.
In če imate v stanovanju naravni kotiček, ga lahko tokrat indijsko obarvate z indijko iz lesene starinske ščipalke (dobijo se v ustvarjalnih trgovinicah) - ali pa se znajdete s kakšno palčko ali čim podobnim, mogče imate celo kakega dedka, ki bi znal kaj podobnega izrezljat... Trenutno je pretemno za slikat letošnjo kotiček, zato kar lanska, mogoče jutri naredim kakšno novo...

sobota, 07. oktober 2017

Dan nasmehov in voščilnic

Danes je dan nasmehov in slučajno tudi dan delanja voščilnic, ste vedeli? Ja, itak, saj že vrabčki čivkajo, ne?:D Ne, trapa, kdo pa ima čas za dan nasmehov? Sem samo jaz tak frik, da "praznujem" take dni? Ali bi se mi kdo pridružil?
Ker voščilnice in nasmehi - to dvoje zna bit povezano, sploh kadar čestitke niso božično-novoletne iz diskonta za 1€ 10 komadov, made in China, kjer je najbolj generično in neosebno voščilo po možnosti že natisnjeno in se samo podpišeš... in takrat je voščil že tako in tako na pretek (čeprav kaka izvidna doma narejena tudi takrat še vedno prikliče kak nasmeh;).
 Ne, ne govorim o takih voščilnicah - govorim o tistih, ki jih pošlješ kar tako: v zahvalo (npr. tale zgoraj je bila za soseda, ki nam je posodil orodje in pokazal uporabo za naš novi pult v kuhinji - narejen iz bukove lepljene plošče - mimogrede se super obnese! Pa še režem lahko na njem!) 
Ampak nazaj k voščilnicam. Bi se mi kdo pridružil? Lahko s kako enostavno malo čestitkico, ki jo pošljete nekomu, ki vam je kaj lepega naredil - da izvabite en nasmeh:). Tale spodaj je bila na primer za taščo in tasta v zahvalo za vso zelenjavo, ki nam jo bio-pridelata:). Enkrat kar tako - in ja, čeprav je daleč od popolne, je dosegla cilj - nasmeh ali dva;).
 Lahko naredite pa kakšno rojstnodnevno za tiste dni, ko ne boste imeli časa, pa bo imel nekdo "res fajn" v vašem življenju rojstni dan:)
 Ampak če se le da, se spomnite koga, ki bi mu radi rekli hvala na poseben način - tale je za drugega soseda, ker tako prijazno tolerira naše male kričače in je vedno tako prijazen, ker nam njegova češnja polepša razgled in nam vedno prinese grozdje:). Gotovo se najde kak prijazen sosed v vsaki soseski:) Ponekod jih je več, drugod manj, vedno pa je kakšen:)
  
Lahko pa naredite voščilnico svojim otročičkom - tole zgoraj sem naredila za temnolasko, ko je šla na gimnastično tekmovanje in bila malo živčna prej - ne mislim, da voščilnice pomagajo pri tremi - mislim pa, da pomaga, če veš, da te ima mami rada ne glede na vse;).
 
In tale je bila za zlatolasko, ko je imela prvi baletni nastop. Včasih je treba tako zelo malo, da narediš tisto nekaj več, kar njim pomeni tako zelo veliko. Par koščkov kartona, štampiljka in barve. In zgornja za temnolasko je narejena iz iste štampiljke - pač ne odtisneš krilca in dopolniš črte, pa je:). Saj pravim, da ne rabiš dosti:). Če nimate nobenega ustvarjalnega materiala, lahko otroku narišete eno risbico z njegovimi flukiji, pa bo tudi štelo:).

Torej: naredite kakšno voščilnico za tako ali drugačno priložnost in napišite not nekaj osebnega - in garantiram, da bo nekomu naredilo dan:).

torek, 05. september 2017

Spet v šolo

Počitnic je nepreklicno konec! Ker letos nimamo nobenega prvošolčka (punci sta že 3. in 5. razred!), se pri nas nihče ni prav posebej veselil šole (mali pa z veseljem počaka še eno leto, se mu čisto nič ne mudi v šolo:D). Pri nas so počitnice zakon! Dolgo smo bili na morju in tu nikomur ni nikoli dolgčas, tako da si navadno nihče ne želi nazaj. Ampak kar se mora, ni težko, pravijo;). Da pa bi bilo malo lažje, vsako leto naredimo nekaj stvari skupaj, kot priprava na novo šolso leto, da je prehod malo bolj zabaven:
 
- vsako leto dobijo za 1. šolski dan nove oblekice, take kot si jih izberejo v reviji s kroji ali si jo sami izmislijo in mi zakomplicirajo življenje v nulo, ko moram iz tiste njihove slike v glavi naredit kroj na papirju:D. Skupaj izberemo po blago in lahko so nakičkane po njihovo. Letos si je petošolka npr. izbrala obleko s 4 rokavi - in jo dobila - obljuba je obljuba:) To je tudi odgovor, zakaj oblek enostavno ne kupimo;).  Prvič, ker jih imajo več kot dovolj in drugič, ker si vedno želijo take, ki jih ne moreš kupit;).
- skupaj zavijamo zvezke: in to ne kakorkoli, ampak sami poslikamo/potiskamo/pošpricamo/... papir, v katerega jih zavijemo (če boste delali s temperami ali vodenkami, je pametno tak zvezek zavit še v plastičen ovitek, da se ne bi slučajno te barve kdaj kasneje razmazale po torbi, ko bo deževalo;)
 
- vsak otrok dobi svoj dan - tisti dan septembra, v kateri razred gre - več o tem sem pisala tukaj. Na "svoj dan" si lahko izbere kosilo in ne glede na zahtevnost, ga dobi (mala si je izbrala letos gigantske raviole - to so tisti za dlan veliki ravioli, ki imajo na sredi file še rumenjak!) 
 
in izlet (šli smo že na Šmarno goro, v Lumpi park, lani pa na morje na napihljiva igrala v vodi, itd...) Letos si je zlatolaska izbrala Hišo eksperimentov in ker sem vedela, da bo fajn, smo vzeli kar letno karto, tako da bom enkrat naredila poročilo;). In takrat gre otrok sam z mami v slaščičarno (edincem se mogoče ne bo zdelo nič takega, ampak verjamite, to je nekaj posebnega;).
- včasih naredimo še kakšno malenkost, kot recimo abecedno sonce predlani, ali pa abecedna kosilca, pa abecedna skrivnostna škatla (ki je še nisem uspela objavit, jasno;), itd... ali kaj drugega, kar diši po šoli. Letos se je vse skupaj malo obrnilo po svoje, ker smo načrtovali temnolaskino zabavo za rd (ker ga ima med počitnicami), tako da je bilo to v prvem planu, pa še v šolo v naravi so šli takoj in smo pakirali in pripravljali in sem celo noč delala kartice zanjo:D (več o tem drugič)... vseeno pa se vedno najde kaj in če sem se spomnila kaj slikat, pride (zadnje čase ves čas pozabljam slikat).

Kako pa vi začenjate novo šolsko leto?

petek, 23. junij 2017

Darila za učiteljice in vzgojiteljice

Odkar pomnim, sem vedno rada delala darila. Rada sem osrečila koga, všeč mi je bil občutek, ko ti zaigra srček, ker lahko nekomu narediš lepši dan:). Vedno sem mislila, da je učiteljicam in vzgojiteljicam všeč dobit nekaj, kar je uporabno in ni samo praholovec oz. slikica, pa da so se vseeno potrudili zanje njihovi mali varovanci, da to šteje več kot "money, money, boni" (na melodijo od ABBe;)... Dolgo, celih 38 let sem imela ta izredno romantični  in naivni pogled na svet:). Kot vidite, me čisto še vedno ni zapustil:D. Vendar me realizem počasi dohiteva (se vidi, da nisem več tako hitra kot pri 20ih;) in mu s svojim polomljenim kolkom ne morem več uit:D).
Še vedno rada delam darila. Še vedno jih delamo skupaj z otroki. Kaj se je torej spremenilo? Ugotovila sem, da so takšne samo najboljše vzgojiteljice, ki pa jih ni veliko;). In da vsem ostalim več pomenijo materialna darila in zelo rade dobijo bone in drago kozmetiko in jim trud malih ročic ne pomeni toliko (tudi če ni praholovec ali zmečkana slikica). 
V tem vrtcu grejo stvari vsako leto dlje in vsote, ki jih zbirajo, so cca 1-2% našega mesečnega prihodka (od 10-13€/otroka in gor)... To niso več simbolična darila in ne počutim se več dobro pri tem. Ker je treba dat bone, pa seveda rože in sladkarijo zraven. Lubi se je zafrkaval, da zakaj jim ne damo kar denarja v kuverto, če je to tako važno:D. Saj ima prav - damo jim bone za 40, 50,...€ za trgovino ali salon, "da si bodo lahko izbrale to, kar si želijo"... Pravi, da bi si z denarjem pa lahko sploh izbrale točno to, kar hočejo... In ima prav.
Kakor ne maram pljuvanja po kapitalizmu in prelaganja odgovornosti na družbo itd.., ker mislim, da pri nas še vedno lahko skoraj vsak živi po svoji vesti, so situacije, ko je to hudimano težko. Včasih zbirajo darilo za učiteljico, ki je bila tebi ali otroku zanič, kar se je zgodilo lani in čeprav je bila vsota simbolična, sem se zelo slabo počutila ter si obljubila, da ne bom več sodelovala, kadar ne bom tako čutila in pika. Drugič zbirajo vsote, ki se ti zdijo čez mero dobrega okusa. Na srečo zdaj zbirajo starši med sabo in otroci niso več sploh vpleteni v ta naš miš maš:).
Kadar nekdo res dela zelo dobro, da neko dodano vrednost, nekaj, kar mu ne bi bilo treba, ker za to ni več plačan, takrat se sama z veseljem zelo potrudim (npr. lani pri drugi učiteljici;). To se ni in se nikoli ne bo spremenilo. Še vedno je luštno dat:). Lani sva se z eno mamico mislim da 5x dobili, da sva izbrali in kupili knjigo in vrečo za knjige, da sem jo potem potiskala in je ona lovila mulce po hodniku, da so se vsi podpisali... Ampak za tisto učiteljico je bilo vredno! Ker se je tudi ona potrudila bolj kot bi ji bilo nujno treba. In bila je vesela, čeprav darilo ni bilo vredno 200+€, ampak cca 10x manj in čeprav ni bilo za njeno razvajanje, ampak pravljice, ki jih bo lahko brala svojim naslednjim učencem (in prav to ji je bilo najbolj všeč, vsaj tako je rekla:)... Zanjo je bilo meni vredno, za vse pa se ne splača, to je dejstvo. Vem, da tega ne mara nobena učiteljica slišat, vendar so razlike. In vseh si ne želiš obdarovat, pričakujejo pa to verjetno vse;). Nobena ne misli, da ona pa mogoče letos ni delala najboljše. In tu nastane problem... 
Zdi se mi, da se izgublja nekaj čistega in iskrenega. Tisto nekaj, kar je lebdelo med nama z učiteljico likovnega pouka, ko sem ji enkrat prinesla iz morja ogrlico iz školjkic, ki sem jo nanizala, zapakirano v razbit kozarec povezan z mojo pentljo za lase - zgledalo je res fajn in veliko jo je nosila:). Stalo je nič tolarjev (ali so bili takrat še dinarji?), sem jo pa kar dolgo delala in ves čas sem mislila nanjo in ona je to vedela, čutila na enem čisto drugem nivoju. In naredila sem ji jo, ker sem sama tako čutila - in ne, nisem bila kaj dosti starejša od teh naših malih... Otroci so iznajdljivi. Znajo naredit nekaj iz nič. In radi se potrudijo za nekoga, ki se je potrudil zanje. Ampak zdaj tega ne morejo več, ker vzgojiteljice/učiteljice pričakujejo precej več, ne pa nekaj otroškega in na to ne trznejo več... Saj se nasmehnejo, ampak ni več tistega "ima neka tajna veza"... In tega mi je škoda. Ne vem, ali to še kdo vidi, ampak to se mi zdi nekaj, kar je vredno več kot tiste masaže... Ker vem, da se je tista učiteljica še spomni... Masažo bi pa drugo leto že pozabila...
 
Bojim se, da s temi razkošnimi darili jemljemo svojim otrokom to, kar bi jim v bistvu radi z obdarovanjem pokazali - kako lepo se je nekomu zahvalit, ker je bil dober do tebe in kako lahko nekoga razveseliš, če se malo potrudiš. Zdaj reveži ne morejo več tekmovat s tem. Moja ogrlica iz školjk je lahko razveselila učiteljico bolj kot šopkek rož, ki ga je kdaj dobila konec leta. Zdaj tega otroci nimajo več - vzgojiteljice/učiteljice si večinoma želijo nekaj bolj materialnega, večjega, ne samo malenkosti... In se vljudno zahvalijo za otroško reč, vendar se ne razveselijo več teh malenkosti in mali ne čutijo več tistega - uvau, dejansko LAHKO naredim SAM nekaj, kar jo bo zeloooo razveselilo. Jaz sem to imela, meni tega niso vzeli. Mi svojim to jemljemo s tem preseravanjem. Je res vredno?
In tako se vsako leto bolj sprašujem, ali ima sploh smisel, da kaj delamo za učiteljice/vzgojiteljice, če jim to vendar nič ne pomeni... Vendar se potem vedno najde kakšna dobra, luštna, ki je bila iskreno vesela:). In zanjo se splača:). In za otroke. Ker je njim tudi luštno dat, tako kot je bilo meni:). In tega jim ne bom jemala samo zato, ker so zdaj "drugi časi" in se spodobi darila, ki so vredna vsaj toliko kot nakup šolskih potrebščin;). Mali ne vejo, da so se včasih vse tako razveselile malih stvari (ker smo dajali samo šopek rož ali 10 dag kave:D). 
Oni so veseli, da je bilo eni všeč. In dokler so mali, niti ne vejo, da so bolj vesele in se na vse pretege zahvaljujejo za tista "druga" (materialna) darila - če jih damo skupaj, mislijo, da se zahvaljujejo njim:). Ne vem, ali je prav, da jim slikam svet lepši kot je, ampak z lepšo sliko v glavi, bodo lahko naredili lepšega:). In po pravici povedano jim še ne morem povedat po pravici: lubi moj sine, tole, kar si se ti trudil cel dan, ni njim pomenilo nič v primerjavi z bonom za masažo oz. trgovino... Meni je življenje dalo 38 let, da sem to sprejela, mislim, da si zasluži tudi on še vsaj 30, do takrat se mu bom trudila kazat malo lepšo sliko;). Eto, zato sem proti tem dragim darilom!
In predvsem se mi zdi, da ni fer - ker so vzgojiteljice/učiteljice, ki niso čisto nič slabše, pa pač niso razredničarke ali vzgojiteljice, ki ne dobijo čisto nič, ker so pač imele to leto neko združeno skupino  in se starši še ne poznajo in/ali niso tako premožni ali pa enostavno ni nobenega "vodje", ki bi organiziral pobiranje denarja (nekaterim je nerodno dat svoj TRR za nakazila, recimo)... Vse skupaj mi je vedno bolj tuje in odvratno. In ne želim si več sodelovat pri tem, ker ne čutim več tako. In ne maram dajat daril, če ni iskreno.
Vendar ni vse črno. Ker še vedno so vzgojiteljice/učiteljice, ki nočejo in ne sprejemajo velikih daril, sploh ne od staršev (saj se ve, kdaj je darilo vsaj delno tudi od otroka;). In to javno povejo. Ali pa si iskreno želijo samo darila, ki bi jih lahko uporabile pri svojem delu - ker so s srcem pri delu. Ker si bolj želijo delati dobro kot uživat na masaži in ki jim otroški nasmehi pomenijo več kot gladka koža;). Tiste, tanajboljše. Ta post je za vas. Da ne boste mislile, da vas ne vidimo:). Vem, da delate še naprej dobro in tudi po letih drugje, se še velikokrat spomnim na vas:). In tiste, ki vas ne poznam, pa se najdete v tem, ki vam je neprijetno ob dragih darilih, ki nimajo veze z vašim poklicem... radi vas imamo! 
 
In tiste, ki tega resnično nočete, povejte! Tiste, ki so to res jasno povedale, smo starši vedno upoštevali. Včasih smo se drugače znašli, ker bi bilo res trapasto, da ravno tanajboljše ne bi čisto nič dobile, ampak nismo nosili dragih daril in vedno so pomagali otroci in lahko ste uporabile pri delu. Ker vsaj pri teh še obstaja tista "tajna veza"... Zato se teh še vedno spomnimo in one nas, tudi po več letih, ko se nismo videli... 
Ker kapitalizem in tekoči računi in masažni boni in ambiciozni premožni starši ne morejo ubit tistega nekaj v nas, med nami... Naj se vsi obdarujejo, kakor se želijo. Naj starši zbirajo vsote, kakršne želijo in naj uživajo normalne vzgojiteljice na svojih masažah; tiste pa, ki si želite to drugo, česar se ne da kupit - tega nam nihče ne more vzet:). Izgublja se v vrvežu vsega ostalega, vendar še vedno ostajajo mali biserčki, samo bolj pozorno moramo gledat, da jih vidimo...

Nadja, Petra, Eva in Neda, še vedno vam ni para!

sreda, 14. junij 2017

Zaključek vrtca

Vsako leto je zaključek vrtca... In vsako leto spečemo kaj za zaključek in naredimo kakšno darilce za vzgojiteljice, ampak o tem več naslednjič. Danes samo "biba" za naše bibe:)
 
Ker imajo v skupini od malega princa kar nekaj otrok z razno raznimi alergijami, so bili mafini temu prilagojeni.

Na vrh so bibe (gosenice) iz kiki bonbonov, ker te baje lahko vsi jejo:).
 Lani so za zaključen naredili predstavico z rožicami...
 
 Na koncu pa smo morali sodelovat tudi starši - otrokom se je strašaaankso fajn zdelo:D.

Uživajte še zadnje dni šole in vrtca!

sreda, 07. junij 2017

Rdečo mašno maš v laseh...

Ko je tamala pred leti slišala Čuke na radiu, si je še sama zaželela rdečo mašno. In mami je pobrskala po svojih starih trakovih (še od takrat, ko sem sama nosila trakove v laseh:D) in našla nekaj. No, potem pa sta punci dobili še svoje in moram priznat, da so se tudi trakovi v teh letih izboljšali:)

Male stvari pomenijo malim otrokom ogromno:). Recimo malim punčkam mašnice. Moji pupiki sta zelo punčkasti punčki, sploh tavelika in urejanje laskov je zadnje čase zelo in. Vendar mi je bilo vedno težko spletat svojim punčkam laske v razne hude frizure, kjer jih moraš spletat tako trdno, da potem celo lasišče boli;), kar je edini način, da pričeske lepo stojijo cel dan... (ne mi rečt, da ni tako, imam dolge lase in vem, da če jih hočeš nosit gor, jih teža vleče dol in da to nosijo potem lasje in ja, se čuti;). Zato za male punčke, take, ki si želijo bit lepe, vendar imet svobodne lase, tale idejica;).

torek, 23. maj 2017

London - žebljički za deževne dni

Se še spomnite teh barvnih žebljičkov, s katerimi smo se igrali kot otroci? No, nekatere stvari se nikoli ne spremenijo:)...
Ko smo pri dediju ustvarjali londonske znamenitosti, je mala zlatolaska privlekla svoje omiljene žebljičke (tehnično niso njeni, ampak od sestrične, vendar se pri dediju vsi igrajo z vsem) in čisto samoiniciativno naredila:
- stražarja pred kraljičino palačo (ja, kučme imajo črne, vendar črnih žebljičkov ni;)

 Pa slavni londonski most s stolpi:
In London eye - nekakšno gondolo oz. ogromno kolo s kabinami, ki se vrti obupno počasi in iz njega lahko gledaš London. Nanj oz. vanj nismo šli, smo si ga pa ogledali iz vseh strani, ker je zraven lušten parkec in sprehajališče:)
 
Pa seveda londonski dvonadstropni avtobus - dobuledecker - no, na njem smo pa bili:) In ga toplo priporočam vsem družinam z otroki - ogledaš si lahko vse znamenitosti brez neskončnega pešačenja in ker imajo hop-on, hop-off sistem, si lahko tiste, ki te zanimajo, pogledaš tudi pobližje in potem nadaljuješ pot:) Šoferji so neverjetno prijazni, samo njihove linije je treba malo naštudirat. Ampak če vprašaš, ti vse povejo:).
 
Vedno mi je fascinantno, kako otroci svoje izkušnje prenesejo v igro, tako spontano in mimogrede:). Ja, povsod sem jo lovila z njenimi žebljički, zato ima vsaka slika drugo ozadje:D. Boste preživeli, upam, to je amaterski blog, ne pričakujte profesionalnih rezultatov;).