sobota, 19. maj 2012

Domači plastelin - recept in vse ostalo

Končno: obljubljen recept za domači plastelin - najprej v slikici, da se malo považim, kaj sem se v tem mesecu naučila:D (ja, vem, nije baš nešto, ampak nekje je treba začet:)
 
Ker pa vem, da je takole tole težko brat, še enkrat natipkan recept črno na belem:

RECEPT ZA DOMAČI PLASTELIN
- 1 skodelica moke
- pol skodelice soli (naredi testo bolj trdno) - priporočam čim bolj drobno mleto, lahko je kamena, nima veze, prav tako ni važno ali je jodirana ali ne, ker ga ne bomo jedli;)
- 1 žlica olja (naredi testo bolj voljno) - katerokoli, sama dam navadno sončnično
- 1 skodelica kropa (vrele vode)
* 1 žlička vinskega kamna
** po želji lahko dodate še konzervans - jaz ga ne, rajši večkrat naredimo, itak se porabi;)
- jedilne barve - ali katere druge, obnese se skoraj vse: od temperk do pigmenta za zidne barve, pa seveda začimbe, itd...
*** lateks rokavice, če mislite testo obarvat - mi boste hvaležni;)
**** po želji dišave, če želite testo odišavit: eterična olja, začimbe...
***** po želji bleščice, če bi radi, da se blešči

Zmešajte moko, sol in vinski kamen, če ga boste uporabili in dodajte vročo vodo in žlico olja. Zmešajte in po potrebi še malo pokuhajte na malem ognju. Testo se zlepi v kepo, ki odstopi od sten posode in ko se malo shladi, ga lepo pregnetete, razdelite na več delov, če bi radi več barv in jih obarvate z jedilnimi  barvami (ali katerimi drugimi - jedilne so samo moja omiljena izbira, ker imam male otroke;) in že je nared:) Hitro, enostavno in poceni:) - pa zabavno - zmagovalna kombinacija:).

* Vinski kamen ni nujno potreben,da pa vas ne bo skrbelo - ni to noben strup, ampak sestavina pecilnega praška in ga pri nas lahko kupite kot "bio pecilni prašek" na oddelkih z "naravno/dietno/... hrano".

** Konzervansa sama ne dodajam, ga pa nekateri dajejo, verjetno bolj zaradi občutka, saj v tako slanem težko kaka zadeva prav hitro zraste;) Meni konzervansi in mali otroci ne grejo najbolj skup, tako da se ga ognem. Če ga želite, ga dobite v samopostrežni za na primer vlaganje kumaric (natrijev benzoat) - ampak kot rečeno mislim, da ni potreben, ker se plastelin tako porabi prej kot bi se mu kaj zgodilo;).

*** Kar se barv tiče, se obnese skoraj vse, lahko so v prahu ali tekoče - v slednjem primeru boste morda morali dodat še malo moke, če bo postalo testo preveč pacasto. Pri jedlinih barvah ste malo bolj omejeni s paleto, pigmenti za zidne barve se po mojih izkušnjah krasno obnesejo, saj dajo zelo lepe žive barve, vendar jih nima ravno vsak doma:), tempera barve so tudi ok, samo malo dražja varianta od pigmentov...
Splača se upoštevat dodajanje barv na koncu iz več razlogov: prvič, da nimaš svinjske posode (če se testo kuha z živilsko barvo, se bo nekaj tega testa prijelo na posodo in je bolj fajn, če ni glih živo zeleno:D), predvsem pa zato, da barve ne spremenijo svojega tona pod vplivom toplote. Sicer so živilske barve kar temperaturno obstojne, ampak ziher je ziher, sploh če uporabljate kake druge barve (ki jih mogoče tudi nočete dodajat v posodo, iz katere jeste;).

Testo lahko obarvate tudi z začimbami:
-  kurkuma za rumeno,
-  sladka paprika za rdeče,
-  grenki kakav za rjavo,
- malo morje "zelenih začimb" za zeleno (če hočete enakomerno zeleno jih prej zmeljite v mlinčku za kavo - fajn je, če imate posebnega za mletje začimb, sicer vam bo jutranja kavica dišala po origanu:D). V tem primeru ne rabite lateks rokavic, čeprav vam zna kurkuma vseeno lepo obarvat prste na rumeno - ampak vsaj ne bo izgledalo tako čudno kot če so zeleni;).

**** Kar se dišav tiče, jih je prav tako dobro dat na koncu, v malo ohlajeno testo, saj dišave dostikrat spremenijo svoj vonj, če jih kuhaš (ne vedno na boljše;). Testo lahko odišavite z eteričnimi olji, začimbami, celo s parfumom. Sama imam rajši eterična olja kot parfumska, ker so naravna in lepše dišijo. Lepo bo otrokom dišalo testo, če date not cimet - tako bomo gotovo delale pozimi:).

***** Če želite, da se testo res blešči, morate dodat veliiiiko bleščic. Zato priporočam, da obleščavite samo del testa, ki bo za dodatke, sicer boste porabili res ogromno bleščic...
- Dobra lastnost domačega plastelina je, da je malo mehkejši in ga zato mali prstki lažje oblikujejo, pa tudi skozi razne stiskalnice ga lahko otroci sami iztisnejo (kar je sploh fajn, da ni to tvoja zadolžitev:D). Fajn je tudi, da lahko sami nadziramo trdoto s tem, ko dodamo več ali manj moke in soli glede na vodo (več vode - bolj mehko). 
- Druga dobra lastnost je to, da se da mizo lažje očistit, saj je vodotopen. To je hkrati lahko slaba lastnost, če imate zraven kozarec vode (si verjetno lahko predstavljate zakaj;).
- Ker je testo kuhano, ni tako zoprno pod prsti, kot če samo sestavine zmešaš skup s hladno vodo. Na netu obstaja morje receptov, ampak dejansko je velika večina izpeljanka tega osnovnega - pač glede na osebne preference;).
Kar se tiče obstojnosti plastelina in izdelkov iz njega:
- plastelin bo zdržal nekaj dni tudi na sobni temperaturi, v vrečki ali dobro zaprti posodi, da se ne izsuši; dalj časa pa bo obstojen v hladilniku. Navadno postane čez 2-3 dni nekoliko premehek in mu je treba dodat še malo moke. Barva se navadno zato nič ne spremeni, ker moke ni toliko in ker živilska barva s časom dobiva močnejšo barvo.
- izdelki iz plastlina/slanega testa bodo obstojni, če jih posušite ali na zraku ali v pečici in potem prelakirate ali pa če jih spečete - za daljšo obstojnost je treba tudi te prelakirat. Prelakirat jih je treba v več premazih in res zapolnit vsako luknjico, sicer se po več letih vanj prikrade vlaga in bo figura razpadla od znotraj (sem še vedno dolžna očetu eno mornarčico, ki mu je razpadla...) Če boste izdelke sušili, bo barva nekoliko zbledela in ne bo več tako živa - malo svoje živosti bo potem spet dobila z lakiranjem.

Še dodatek za ALERGIKE - recept za domači plastelin za alergike
za otroke, ki so alergični na gluten, zamenjajte moko z
- gustinom (koruznim škrobom - če otrok seveda ni alergičen na koruzo, ampak ta ni tako alergena, sicer pa obstaja tudi kromprijev škrob - pri nas ga še nisem videla, je pa tik čez mejo v Italiji)
- drugo vrsto moke, na katero otrok ni alergičen: ajdova, ržena (iz teh dveh bo testo bolj temno), koruzna (testo bo rumeno), sojina, ječmenova, riževa (ta da lepo belo testo)
Morda boste morali malo prilagoditi količine, vendar kakih bistvenih razlik po mojih izkušnjah ni - ko dodajaš vodo, malo gledaš, pa je (težke moke navadno rabijo več vode, ker je več popijejo, pri riževi pa kvečjemu manj, sojina pa približno isto).

Tako: konec disertacije na temo domačega plastelina:D. Zdaj se pa pojdite igrat z njim, hehe.

5 komentarjev:

Maja pravi ...

Kradem in dajem v evernote, da mi ne uide;)
Plus 5;)

Anonimni pravi ...

Katero moko pa, gladko ali ostro?

veri pravi ...

Večinoma dam najcenejšo, torej gladko:). Če delam pa kakega naravno obarvanega, pa pač kakšno durgo moko (ajdovo, koruzno,...) Delala sem tudi že iz moke za domači kruh, pa je bilo tudi vse ok. Se mi zdi, da ni tako haklih;). Najbolj belo in gnetljivo je pa z navadno belo gladko, se mi zdi.

Idejka pravi ...

Hvala za tale recept, sem hčerki izdelala plastelin in ga obarvala s kurkumo. Mislim, da ga bo naslednjič treba s kakšno na videz manj užitno barvo, saj ga je ves čas dajala v usta. :)

veri pravi ...

Ni zakaj. Hehe, ja, malčki hočejo vse poizkusit, poznamo:D. Zato pa kompliciram z naravnimi barvili, dokler so taki čižoti;). Problem je samo v tem, da obarvano z naravnimi barvami pa res vse zgleda užitno:D. Poizkusi s sokom od rdečega zelja, vijoličasta zgleda malo manj slastno:D.