sobota, 22. april 2017

Domači globus

Joj, sta bili še mičkeni! Moj mali je zdaj že večji! Ampak to je taka luštna idejica, da vas verjetno ne bo niti motilo, da smo to delali pred točno 5imi leti:). V čast naše ljube Zemljice smo delale domač globus. Pa mimogrede dobijo otroci izkušnjo, zakaj so zemljevidi tako hecno zaokroženi in zakaj ponekod zgleda Grenlandija veliko večja kot je v resnici:). Kaj veš, mogoče jim kdaj še pride prav:)

Najprej sem napihnila balon, ki sta ga punci kaširali s časopisnim papirjem in lepilom za tapete. To ni težko, natrgaš časopis na koščke in jih lepiš križemkražem v več plasteh na balon.
 

Ko se vse skupaj posuši, prebarvajo otroci zadevo najprej z belo, da se bo barva kaj videla in potem narišete gor kontinente z rjavo in morje z modro.

Fino je, če zaupate otrokom, da sami barvajo... Vendar boste v tem primeru mogoče rajši izbrali tempere in ne akrilov (ne me vprašat, kako to vem... en flek je še zmeraj na takrat temnolaskinih hlačah:D. Nikoli mi ni jasno, kako to, da neki đabe akrili tako veliko boljše prenesejo pranje kot barve, namenjene za blago...)

Če bi to delali zdaj, bi verjetno dodali največja gorovja, ampak za starost 4 in manj, je to dovolj.

Gotovo! Čas, da občudujete svojo kreacijo:).

... preštejete celine...

in enostavno uživate z malo modro žogico:)

 ko si jo ogledate iz vseh strani...

... in se pri tem čisto nič ne sekirate za reprezentativnost in točnost vašega globusa:)... Ker če bojo mali barvali, bo gotovo morje tam, kjer je kopno in obratno. To nima veze, zato ne boste povzročili nobenega tsunamija;). Nimate takih moči;).

No, zdaj sledi najbolj zabavni del: REZANJE!!! Razrežete svojo modro-oker žogico in razgrnete sploščeno Zemljo.

Vzamete zemljevid in pokažete otrokom, kako ste ga naredili in ko jih zanima, jim razložite, v čem je problem in zakaj je tako - ker imajo pred seboj razrezanega, jim hitro kapne:)

Kaj pa vi delate za dan Zemlje? Nekaj si že zasluži, saj nas potrpežljivo prenaša že ulalala let...

torek, 18. april 2017

Na poti z otroki

Ker bojo kmalu prvomajske počitnice in boste mogoče kam šli...
Otroci na poti... Lahko je super, lahko je cela štala...Kaj se je nam obneslo? Nekaj praktičnih nasvetov za potovanje z otroki sem napisala že lani, zdaj pa še nadaljevanje (čez par let bomo že stručkoti, hehe:D - učenje s poskusi in napakami):
- vedno se obnesejo razne igrice za na pot (bingo, ugani kaj vidiš, žival, rastlina, itd... na črke,...),
- letos smo preizkusili poslikane kovčke, da so jih hoteli sami vozit, ki so se super obnesli (s temnolasko se je moral lubi borit, da je lahko vsaj po stopnicah gor včasih nesel!),
- obnesla se je malica v škatli in za vsakega svoja, (da vsak je, kadar mu paše, ker želodčki na poti niso vedno tako usklajeni - en otrok zaspi, drugi postane takrat lačen...) Za ideje poglejte malice za kosilca, jih je kar nekaj na blogu:)
- in prav je prišla še ena malenkost - presenečenje za na pot:).
Skratka: če si ne želite težav z otroki na poti (a si jih kdo želi?), se splača prej malo pripravit... Ja, seveda se lahko greš v nedogled z njimi raznorazne igrice z glasovi, poješ pesmice itd itd... vendar včasih je fino, če se oni sami zaigrajo, vidva pa lahko kakšno rečeta (recimo o tem, kateri vlak je treba izbrat, na kateri terminal moramo in kdaj je let;) Take malenkosti, pač;).
Zato se super obnese sistem, da kupiš ali narediš eno novo igračko za na pot - tako, ki je lahka, ki ima veliko možnosti, kako se z njo igrat in ki ni svinjska (plastelin recimo ni najboljša možnost, vsaj po mojih izkušnjah od doma;) - bodimo usmiljeni do čistilk, ki pucajo te vlake, letala,...)
 Letos sem jim kupila cofkote, vsaj mi jim tako rečemo, ne vem, kakšno je njihovo uradno ime. Taki mali plastični cofki s kaveljčki na konicah, da se zataknejo en v drugega.
 
Otroci so vedeli, da sem jim kupila nekaj, celo videli so škatlo in je čakala na vrhu omare na potovanje... Moram priznat, da je bilo še meni težko jim je ne dat že prej, ker si jo je vsaj mala zelooo želela, vendar sem se vzdržala in počakala. In bila še kako vesela, da sem bila tako disciplinirana!
 
Ker ko je nekaj čisto novega, kar imajo prvič v rokah... no, saj veste, traja malo dlje, da se naveličajo;) 
 Kar je ultra praktično na potovanjih...
 
Temnolaska? Ne, ona ni bila tako navdušena nad cofkoti, na splošno so take igrače malima veliko bolj zanimive - srednja bi vse sestavila, kar se le da (in tudi kar se ne da ali kar odrasli mislimo, da se ne da;)... Mali bi pa vse razstavil, ampak o tem kdaj drugič;)
Na srečo sem imela seboj še tangramije izrezane iz penaste gume (moosgumija), za vsakega svoj set (spravljene kar v navadnih kuvertah) in silhuete oblik za sestavljat (živali, itd...), da je imela tudi ona kaj počet, saj ima rada cilj/navodila:) Seveda se je po svoji stari navadi jezila, ko ji kaj ni šlo, ampak zabavala se je pa cel let:).
 
Pa te knjižice/beležke/zvezki z nalogicami se tudi dobro obnesejo (več o tem v eni prihodnjih objav)... Če ne drugega, lahko otroci rišejo not, če pustite zadnje strani prazne in vzamete s seboj barvice (toplo priporočam, če vsaj malo radi rišejo)... Če vzamete en brezčrtni zvezek in barvice, ste že 85% naredili:).

PS: zdaj moram naštudirat samo še sistem, ki bi deloval tam, kjer se nam mudi in midva ne veva točno, kam it... Da nama takrat zlatolaska ne bi plezala na najbližji drog na postaji podzemne, da se mali ne bi spuntal in drl nekje sredi letališča in da bi temnolaska lahko predvidela, da se iz obrnjene škatlice arašidi stresejo po celem vlaku, recimo... Če ima kdo kakšne ideje, se toplo priporočam:)...

sreda, 12. april 2017

Rdeča telefonska govorilnica

Lani po našem izletu v London smo še nekaj časa ustvarjali, kar smo tam videli in se imeli fino:). In kaj je bilo tisto, kar je očaralo sošolčke, učiteljice in vzgojiteljice? Telefonska govorilnica! Ne kakršnakoli, ampak taka veliiiika!
 Ta je bila res tak skupinski projekt:
- bica je prispevala škatlo - ker se je ravno selila in opremlja kuhinjo, je imela nekaj takih velikih škatel in seveda je vedela, komu jih mora prinest:)
- dedija smo nafehtali za tale stari rdeči telefon, ker tako super paše v rdečo govorilnico in nam ga je seveda z veseljem posodil (zdaj ga imajo vnučki za igrat, nekoč pa ga je res uporabljal:)
- zrezala in zlepila je škatlo moja malenkost
- pobarvala pa sta jo maladva sama, sploh nisem tikala, razen zlate krone na vrhu (temnolaska je bila tačas na letovanju)

Če koga zanima, kako tole narediš, sploh ni težko:
- izmeriš škatlo in izračunaš, kako velika okna in kako narazen morajo bit, da bojo lepo prišla po tri v vrsti na stranico
- narišeš črte z ravnilom in izrežeš okenca ven
- odpreš zgornji del škatle (šele zdaj, sicer bo težko izrezovat okna!) in dobro zalepiš dno še iz notranje strani
- narišeš si šablono na papir za zgornji del govorilnice in jo položiš na vsako od stranic, ter izrežeš okroglino 
- zgornje dele zalepiš, da štrlijo lepo pokonci
- izrežeš vrata (vmes med okenci in stranico)
  
- izmeriš notranji del in narediš še poličko za telefon - to je samo na pol prepognjen močan karton, ki ima ob straneh še nogice dol, da bolj drži (polička je tako in tako po želji, ni nujna, je pa luštno, da je lahko telefon na polički in ne na tleh) 
- poličko zalepiš v govorilnico z lepilno pištolo
 - naročiš malim, da pogrnejo po tleh časopis, jim daš barvo/e in debele čopiče in jih pustiš uživat:) Če si upate, jim dajte akrilne barve - sem bila zelo vesela, da sem se tako odločila, saj smo govorilnico morali nosit v šolo/vrtec v dežju in bi bila sicer čisto od rdeče temperke. Če imate več otrok, nujno prelijte barvo v več plastičnih kozarčkov, ker se ti ne razbijejo in ker ima tako vsak otrok svojega in se ne kregajom kje bo kozarček stal in kdo bo prvi not pomočil čopič;).
- ko se posuši, postaviš govorilnico v dnevno sobo/igralnico/otroško sobo in se javljaš na njihove telefonske klice:)

PS: mali so bili zelo veseli, da naša govorilnica ni bila čisto avtentična in ni nič smrdela po lulanju kot taprave:D. Če pa na vsak način hočete naredit čisto pravo kopijo, pa notri nalepite še porno revije in recite kakemu moškemu, da jo polula:D. Mi smo ta del spustili;).