Kompletek za rojstni dan

 In še zapoznelo darilo za rojstni dan - vsako leto namreč za rojstni dan dobijo eno doma sešito oblačilo - letos plišasto tuniko in hlače - super udobnen komplet, čisto bombažen in ji hudo dobro paše! *Za tiste, ki se sprašujete, zakaj hudiča bi pri vsej obilici oblek, ki jih sedaj dobiš, šival svoje:). Take ne dobiš - pa točno tako si je želela - zato;). In zato, ker je to en od mojih jezikov, da ji povem, da jo imam rada...

In ker so najini otroci tako fajn, da z veseljem nosijo stara oblačila, ki jih dobimo, je nekak fer, da dobijo kdaj kaj točno takega, kar si želijo:). Kjer je omejitev nebo - izberejo si kroj, izberejo si blago, izberejo si dekoracije... Parkrat na leto, recimo;). Za rojstni dan in za začetek šole vedno, pa še kdaj vmes in vedno jim nekaj sešijem na morju vsakič ko oči pride na obisk, samo tam so omejitve malo bolj prizemljene - izbirajo lahko iz blaga, ki ga imamo tam;)
Tale kompletek je že potoval na Finsko in se hudo splačal kljub temu, da sem preklela vse mogoče sukance, ampak o tem kdaj drugič;)

Takole jo je naslednje jutro čakal na mizi... Imam otroško lutko za šivanje, ki jo oblečem v obleke, ko jim jih naredim in postavim na kuhinjsko mizo, kadar končam ponoči;).

Takole je uživala v svojem šotorčku, v svojih novih oblačilih in med branjem svoje nove knjigice grickala pistacije, ki jih je tudi dobila za rojstni dan;).

Pa še ena slikica oblek med akcijo - da vidite, da so res uporabne kar tako;). Tole je bilo, ko smo delale testenine, ampak o tem pa kdaj drugič;).

Darila za učiteljice - domača in od otrok;)

 Kot že vrabci čivkajo, imam rada doma narejena darila - ki se jim ne vidi, da so doma narejena;). Mislim, da če se za nekoga res potrudiš, se to nekak čuti v izdelku - ne vedno, včasih ne uspe - ampak ko dlje časa delamo, postajamo boljši in se vedno bolj čuti...

 Take čestitke ne bi mogla kupit, ker jih ne prodajajo. Ker se ne bi splačalo delat čestitke za par evrov par ur... Pač traja, da izrežeš vse listke in cvetka in vse sestaviš itd...

Vsekakor ne bi mogla kupit kompleta, ki bi pasal skup;). Scrunchy ji je mali naredil lastnorčno sam! V njeni najljubši barvi:)

Mogoče to ne bo učiteljici nič pomenilo, mogoče pa, poskusit se splača. Tu vprašanje za vse učiteljice - kaj bi si želele dobit - vedno je to debata med starši na koncu leta...

 Ob čestitki je mini ustvarjalni dnevnik, v katerega si lahko napiše dogodivščine, ki so ji ostale v spominu od tega razreda ali pa sproti, za naslednjega. Če bi ga kdo rad naredil komu, je tule moj video navodilček:).

 Ampak pri nas otroci tudi sami vedno naredijo darilca za učitelje/ice, ki so se posebej potrudili/e:

Tole je škatlica z mafinom za super učitelja nemščine - če kdo rabi prevod: "Kaj je boljše - večna sreča ali jabolčni mafin? Nič ni boljše kot večna sreča in jabolčni mafin je vsekakor boljše kot nič." V originalu ima zadeva smisel, ker nemščina nima dvojnega zanikanja in potem pride: "Nič je boljše kot večna sreča in mafin je boljše kot nič" - mala sama spomnila, hehe:)
Mimogrede, ta učitelj je tako dober, da se moja zlatolaska, ki ji jeziki ne ležijo in sovraži nemščino kot jezik, sama HOČE vsako leto vpisat na dodatni izbirni predmet nemščina, že par let... Ni ji treba, težko se ji je to učit, ne mara nemščine, ker je en kup piflarije, včasih je ob učenju frustrirana, da ji je oči že parkrat rekel: "Pa zakaj se vpišeš na nemščino?" ampak ona se vpiše zato, ker je dober učitelj! in samo zato bo znala malo nemško... Če se kdo sprašuje, koliko lahko en učitelj spremeni;). Ne, ni res, da pač grejo na predmet tisti, ki jih to zanima - ja, grejo tisti in vsi, ki jim je všeč učitelj;).

In tole darilce za učiteljico kemije, kjer je našla element z njenimi začetnicami. Vem, da to ni v skladu z materialistično mentaliteto naše družbe, vem, da to ni "za pokazat", ampak vem, da dobrim učitejem to nekaj pomeni - sploh učiteljem, ki niso razredniki in navadno ne dobijo nič, čeprav se dostikrat tudi zelo trudijo...

Ampak počasi se vse skup nekam premika - ko smo letos zbirali denar, so iz ostanka kupili darila še za varnostnika in čistilke:).

Valeta

Po milijon pomerjanjih, ki jih štejem pod "kvaliteten čas s hčerko", je nastala tale oblekica, ki je bila vsem zelo všeč, predvsem pa njej. Meni pa je všeč, da si sama to zamisli in upa nosit:)

 

Moja temnolaska je končala osnovno šolo!!!! Ja, prav zares - čas beži, ne? Če je tu še kdo, ki je ta blog začel brat, ko je bila še mali činkvin in je šla ravno v vrtec... No, po pravici povedano, sama nimam toliko tega "joj kako čas beži" občutka, ampak se pa še živo spomnim, kako sva jo peljala na prvi šolski dan, malo punčko v krpasti oblekici..

Že od začetka si je želela imet rahlo razgaljen hrbet, na koncu pa se je odločila za ta dizajn, kar je bilo super, ker je bilo ravno prav blaga:)

 

No, nekatere stvari se ne spreminjajo - še vedno najraje nosi doma narejene obleke:D. Še vedno so narejene iz ostankov:D. Čeprav sem ji za valeto seveda večkrat ponudila, da si lahko izbere kakršnokoli blago, kroj, dizajn, vse... in je tudi pregledala ponudbo dveh trgovin... se je na koncu odločila za to, kar smo po naključju dobili pred kakim mesecem od gospe, ki je delala čistko v stanovanju... In ji je ostalo tudi nekaj fensi blaga... Ne veliko, a ravno dovolj za takle top:)

Za vsak slučaj sem ji naredila še ruto, da si jo lahko ogrne, če bi bi bil mraz...

  

Oblekico sva skup zdizajnirali in milijonkrat pomerjali, da je bila točno tam in točno taka, kot si je želela. poizkusili sva varianto z nabranim in ozkim krilom, pa dolgo in kratko, pa z oprijetim zgornjim delom ali padajočim,... da se je lahko odločila za dizajn. Na koncu je bila zelo zadovoljna z rezultatom:) Pa še v trgovino nama ni bilo treba it! Celo čevlje je dobila na dom - preizkusila 5 parov in izbrala:).

Kot bi se dogovorili, obe v zlati...

 In s prijateljico sta lepo pasali skup:) Še slika iz slavnostne prireditve spodaj...

 Prireditev se je po pravici povedano grozno vlekla... Organizacija tej šoli res ni močna točka, ampak ljudje so imeli vsega poln kufer in se na koncu začeli pogovarat, ker je vse skup predolgo trajalo - kar je zelo težko za tiste reveže, ki so nastopali na koncu... Nastopi niso bili predolgi, samo podelitve vseh mogočih priznanj so pa izrecno predolgo trajale. Pa nisem nikomur fauš, moja mala je bila med tistimi, ki so šli gor po priznanja - vendar mislim, da bi bili vsi bolj srečni, če bi gor poklicali tiste 3 izredne učence, ostalim bi pa razredniki razdelili priznanja, ne pa da za vsakega povejo vsa tekmovanja, ki imajo vsa dolga imena,... skratka - res je predolgo trajalo in vse skup izvodeni. Predvsem pa se mi zdi, da bi moral bit to dan, ki proslavlja vse, ki so končali OŠ, ne pa samo tistih, ki so bili srebrni ali zlati na državnih ali so imeli neke izjemne uspehe. Kot rečeno - ne bunim se zaradi svoje male, bunim se za ostale, ker se mi ne zdi fer.

Slavnostna prireditev...

 

Sestrica se je še trudila in ploskala do konca, vsem... čeprav se je ravno vrnila iz letovanja (isti dan - kot rečeno - organizacija tej šoli ni v čast...) *njena oblekica je iz stare pernice se mi zdi, saj je imela na eni strani ogromno perja :D. Mi ga je uspelo nekak spravit dol - več o tem drugič:D.

Sestrica se je trudila vzpodbujat vse do konca...

 

Bratec je na koncu komaj gledal (tudi on je prišel direktno iz letovanja in smo bili še veseli, da se je vrnil preden se je začela valeta - kot rečeno... organizacija tej šoli ni v ponos:D)

Mali je komaj še gledal...

 

Lahko bi vsa priznanja dali otrokom v razredu, tako kot nekatera druga in skup s spričevalom - moji mali bi bilo to čisto dovolj (sem preverila;). Meni je bilo to vedno čisto dovolj. Nisem si želela, da me kličejo gor pred celo šolo - in bila sem zelo vesela, če so to opravili na hitro;). Nikoli nisem imela občutka, da bi bilo prav postavljat akademske dosežke na tak piedestal (pa z akademijo res nisem mela problemov;) - ampak v življenju je še toliko drugega!

Spričevala so dobili otroci v razredu in lahko bi tudi ostala priznanja...

 

 

 

Proslavo bi lahko naredili luškano, govor začinili s par anekdotami in dobrimi dejanji, ki so jih otroci naredili drug za drugega ali kar tako... Ni treba niti, da jih poimensko povejo, če bi bilo komu zato nerodno - samo naj povejo, kaj je nekdo dobrega naredil, ne samo koliko točk je dosegel na nekem tekmovanju! Vem, rekli boste, ampak saj ravnateljica potem vedno zraven reče, kako je dotični tudi dobra oseba itd... - kot da bi jih poznala;) - ampak to ne šteje! Šteje, če poveš, zakaj, kaj je bilo dobrega! In niso samo otroci s priznanji dobri,  nimajo samo oni iskrivih oči in iskrenih nasmehov! Vsaj jaz sem jih videla tudi na drugih.

Ples na valeti...

 

Če hočemo imet družbo, kjer si bojo otroci (in ljudje na splošno) pomagali med sabo, potem moramo začet videt in pohvalit tudi to! Ne pa samo tekmovanj! Ne vem, razžalostilo me je to - celo zgodnje otroštvo sem poslušala o bratstvu in edinstvu - in vem, da je bilo to precej na papirju, kot smo kasneje videli... Ampak mene se je vseeno prijelo... in mislim, da te vrednote niso bile napačne. Ne mislim, da bi morali nazaj v prejšnji sistem, v tem nam je vsem bolj udobno, imamo višji standard itd... vendar bi lahko odnesli to, kar je bilo dobrega... To da ni samo "uspeh" v šoli, na tekmovanjih, v karieri, naziv, itd... važno... Ker ni. Dejansko ne vpliva preveč na srečo (poznam preveč visoko izobraženih visoko motiviranih in zelo uspešnih ljudi, ki niso najbolj srečni...) Mogoče bi morali otrokom vseeno dat še drugo možnost... 

Čestitka, ki sem ji jo naredila za konec OŠ - vila stopa iz enega kamna previdno na naslednjega, za katerega še ne ve, kakšen bo in previdno tipa - vendar ima ves čas oporo, tako da je ne skrbi...

Želela bi si, da bi kdo omenil temnolaskino prijateljico, ki je nastopala na vsaki proslavi. Da kdo pohvali, kako se je razred povezal, kako sta si dva pomagala, ma, milijon dobrih stvari se je zgodilo v teh 9ih letih! Zakaj so važna samo priznanja? Bunim se zato, ker vem, da je bilo večini to dolgočasno, sicer ne bi nastal tak đumbus. Bunim se zato, ker večini bojo ravnatelji zaprli usta, češ da so nevoščljivi staršem, katerih otroci so šli gor po nagrade, meni pa tega ne morejo očitat, torej je očitno nekaj drugega zadaj. Bunim se zato, ker bi rada, da bi se na svoj dan vsi devetošolci počutili kot "bravo, gremo naprej!" ne pa da ves čas gledajo samo in izključno uspehe drugih, njih pa nihče ne omeni. Bunim se zato, ker mislim, da smo lahko boljši. In ker mislim, da če bi v vsakem otroku videli njegov potencial in mu pomagali, da ga doseže, bi imeli lepšo družbo. In mislim, da precej našega mira izvira iz "socialne države", iz tega, da si pomagamo...

To ne pomeni, da se otrokom ne bi bilo treba trudit - v bistvu bi se morali trudit bolj - ampak imeli bi občutek, da so nekaj naredili in da drugi to vidijo... Ne pa da družba ceni vse ostale, samo njih ne...  In da je važno samo kak naziv imaš in koliko priznanj... Otroci so še! Ne še v osnovni šoli, no! Celo življenje bojo lahko še tekmovali in se pehali za uspehom! Pa nisem proti tekmovanjem, sploh ne - lahko so zelo zabavna! Sem pa zelo proti temu, da je to edino, kar šteje! 

Ok, zdaj se pa lahko vsuje - me res zanima, kaj mislite vi...

Ajoj, če ne objavljam sproti ves čas, kar pozabim... Pa mam že vse skup že od pusta napisano...
Kaj so bili letos mali za pusta? Zlatolaska je bila PRVI DEL KNJIGE VINETOU - jap, tako zelo natančno! Kostum je naredila 100% sama, brez moje pomoči, tudi pobarvala ga je sama (in moram priznat, da sem pokala od ponosa - ne vem, če bi sama znala tako dobro posnemat tega ilustratorja - ki nama sicer ni preveč všeč, ampak posnela ga je pa idealno:D)

Kostum, narejen 100% iz recikliranih škatel! Pa še sama ga je naredila! Čisto sama, tudi poslikala ga je sama, jaz se niti čopiča nisem dotaknila, dobesedno!

 

 

Na sprednji strani ima celo stran, ki se odpre!!! In kjer je dejansko napisala odlomek iz knjige!!! Njena ideja, njena izvedba, bravo mala! Ne vem, kaj imajo ljudje toliko proti najstnikom! Ves čas sem se tresla, kako bo, ko bom imela 2 najstnici (ker sta pač manj kot leto in pol razlike;) in naj bi bila to najbolj zahtevna oblika odnosa, kjer vse poka (mama in najstnica - jaz mam pa to 2x... pa zaenkrat moram priznat, da je to verjetno najlepše obdobje! Otroci so še vedno otroci, še vedno so luštni, pa iskreni pa vse, kar je na otrocih luškano... pa hkrati znajo že marsikaj, naredijo marsikaj, pomagajo, prenesejo šalo na svoj račun, so hitri... ma ne vem, no... meni so najstniki (zaenkrat:D) zakon! No, poročam čez par let... mogoče bo res groza in me vse hudo še čaka in se bom nažrla zarečenega kruha (pa že navadnega kruha ne pojem prav dosti)... Ampak zaenkrat se res nimam kaj pritoževat!

Celo dejansko je prepisala eno stran v knjigi gor!!!

 

Mali je bil Londonski čuvaj - in moram priznat, da sem prav vesela, kako dobro je izpadel, sploh glede na količino vloženega dela - vse skup sem mela v pol ure fertig - verižico in gumbe si je pa tako sam našil gor na kapo in jopič in tiste manšete iz v zlato pobarvanih wc rolic:D. Kapa je iz ostankov umetnega krzna in je edino, kar sem za kateregakoli od teh kostumov sploh kdaj kupila - vse ostalo dobimo, ker zdaj res ni težko dobit oblek - vsi se jih poskušajo znebit (to vem, odkar sem tudi sama poskušala podarit naše stare obleke, pa jih živ bog noče, čeprav so nekatere še čisto lepe:D; zdaj smo jih lahko dali za begunce - otroške bundice in tako bo verjetno prišlo prav)

Mali je hotel imet kapo točno tako kot pravi Londonski čuvaji, ki jih gre čez oči - nimam pojma, zakaj je to dobro, ampak tako pač imajo...

Pa še plastična puška, ki je ostala v stanovanju je prišla enkrat prav - in ko jo je prinesel v šolo, je tudi našel novega lsatnika zanjo - vsi veseli, hehe:) Mi imamo manj šare, ki je ne uporabljamo, prijateljček pa igračo, kakršno si želi:) Ker tega pa res nisem mogla dat v azilni dom...

Temnolaska je bila kaktus - njen kostum je narejen 100% iz ostankov blaga, ki smo jih dobili  - ker ima kaktus rebra, to, da je iz več delov, samo še doda k realističnosti:) Sintetike sicer praktično ne kupujem (razen umetnega krzna kdaj), šivam bolj ali manj samo iz naravnih materialov, sploh ne za tamale - ampak če dobimo neke koščke blaga, za katere vem, da bi sicer samo romali v smeti, jih spravim in predelam v kostume. Za en dan je vse ok. 

Kaktus, narejen iz ostankov krila od nekoga - tudi male koščke blaga se da čisto lepo porabit, samo malo več časa traja, da vse skup sešiješ - ampak vidi se pa na koncu nič oz. tiste črte celo dobro izgledajo, bolj kaktusovo:)

Na ta način lahko rešimo veliko smeti pred propadom in ne kupujemo novih - ker dejansko je nekega kvalitetnega naravnega blaga meni škoda za takle kostum, ki ga bo enkrat imela. Da bi kupovala poceni sintetiko za tole, mi ni iz naravovarstvenih razlogov, tole je pa super iz obeh strani - volk sit, koza cela, pa še ježki so se nakotili (zakaj ježki? Ker so temnolaskina ljuba žival;).

Se vidimo drugo leto z novimi kostumi:)

 

 

Ideje za pustne maske

Kaj vse so naši mali že bili za pusta? Sem naredila popis, če kdo rabi idejo ali samo razširit obzorja;). Enkrat za spremembo se spomnim napisat prej, hehe:)

2010 - slike tukaj
temnolaska - zajček
zlatolaska - pingvinček
malega princa še ni bilo

2011 - slikice so tule
temnolaska - vila-princeska
zlatolaska - levček
malega princa še ni bilo

2012 - slike tukaj
temnolaska - žirafa
zlatolaska - levček (novi) in klovn
mali princ je bil novorojenček - nič 

2013 - slike tukaj (in mami v kostumu Misteriona:D)
temnolaska - hello kitty
zlatolaska - hello kitty
mali princ - levček 

2014 - še ni bilo objavljeno; mala si je želela bit točno določena princeska iz točno določene knjigice s točno določeno oblekico - še sreča, da mami zna malo krojit, hehe. Velika je želela bit samo kuža.
temnolaska - kuža
zlatolaska - princeska
mali princ - nimam pojma, nimam slike... Verjetno ni hotel bit maškara in ker takrat ni hodil v vrtec, to ni bilo nujno potrebno;)

2015 - več o njem tukaj
temnolaska - ježek
zlatolaska - mušnica
mali princ - riba žagarica

2016 - več o njem in o poceni pustnih maskah tukaj
temnolaska - veverica
zlatolaska - gejša

mali princ - orka (ljudje so bili zmedeni, ker so mislili, da je ponesrečen pingvin in ko smo razložili, da orka, jim je potegnilo, hehe:)

2017 - evo, ta pa še ni objavljen, če koga zanima, lahko objavim, sicer pa slikica za pokušino;)
temnolaska - sladoled v kornetu
zlatolaska - jagodiček iz animiranega filma Oblačno z mesnimi kroglicami
mali princ - netopir

2018 - tega tudi še nisem objavila - če bi kdo rad več slikic, se javite, ta je bil zabaven:)
temnolaska - banana split (ja, tisti desert s sladoledom)
zlatolaska - Leprechaum (Irski zeleni škrat)
mali princ - stinkfly (žuželčji lik iz risanke)

2019 - ta tudi še ni objavljen, če rabite navodila, kako to naredit, povejte
temnolaska - punčka na cvetici

zlatolaska - Harry Potter
mali princ - Mrlackenstein

Sem pa tja nam uspe nahecat celo očija, da se našemi z nami:) Mami ni tako težko prepričat:D.

2020 - več slikic in več o njem tukaj
temnolaska - leteča veverica

mali princ - mali princ (ja, to leto je dejansko bil mali princ - potem sem ga tudi začela tako klicat tu;)

zlatolaska - sfinga (mitično bitje, ki ima človeško glavo, levji trup in krila)

2021- tule je navodilček o tem, kako naredit globus
temnolaska - balon na vroči zrak in duh iz steklenice
zlatolaska - globus in žebelj
mali princ - pav

2021 - tule je približni navodilček kako naredit hitre pustne maske

Uživajte v izdelavi kostumov za svoje male in še bolj uživajte, če jih že sami vsaj malo delajo - meni se zdi super obdobje, ko so otroci najstniki (vem, da sem edina), ampak za moje pojme, je tole bistveno manj naporno kot malčki, predšolski, začetek šole... mislim - pač karkoli pred tem:D. Moji najstnici sta zakon!

 

Učenje šivanja in recikliranje in dobro delo hkrati

 

Tisti, ki ste že nekaj časa na tem blogu, se verjetno spomnite mojih pregovornih škatel starih cot:D. To ni kaka metafora, to je dobesedno to:D. Neuporabne, do konca zaflekane in strgane otroške oblekice, ki za nameček v veliki večini celo niso bile naše:D. (Nekaj je pa še ok dojenčkastih vmes.) Nekoč pred davnimi časi sem od prijazne mamice 4 otrok dobila kup starih zaflekanih cotk za predelavo. Bila je zelo vesela, da se jih lahko znebi, saj mi je zagotavljala, da jih nihče drug ne bi hotel. Nekatere sem popravila. Nekatere so bile celo čisto ok za doma. Nekatere pa so bile res take, da bi me kdo prijavil na CSD, če bi otroke pošiljala v svet z njimi, zato so šle na kup za predelavo v igračke, torbice, dekice, oblačila (dostikrat je hrbet  takih majic še čisto ok). In tako so čakale. In čakale... Kar nekaj let so čakale... Vmes jih je 2x poplavilo, 3x sem vse preprala, zložila, presortirala, dala v škatle... Kjer so čakale... In čakale... Da bom imela čas, da se jim posvetim... Vsake kvatre enkrat sem vzela ven en mali košček in kaj naredila iz njega. Poznalo se ni NIČ.

Vmes so moji otroci zrasli. In  zdaj te male cotke niso več dovolj niti za en rokav... In ne rabijo več toliko cotk, ker se ne polijejo več vsakič, ko kaj jejo:D. Tudi ne rabijo več toliko igračk, ker imamo punčk in podobnega res milo rečeno dovolj (prosim, ne nam jih nosit:D). In s tempom kot sem ga imela, bi to trajalo... no, če rečemo, da če bi končala dokler sem živa, bi bila to zelo optimistična napoved:D. Veliko bolj realno bi bilo, če bi rekla, da bom še kot duh naslednjih 5-10 reinkarnacij okoli hodila s škarjami in nitjo:D.

Zato smo rabili plan B. Nekaj, kar bo tale kup hitro zmanjšalo, kjer se bo hitro porabilo veliko blaga. Pa da bo uporabno. Ker so te obleke večinoma ali zelo znošene ali pa res zelo stare in iz mode, mi je bilo jasno, da tega ne bo nihče hotel - sploh po cca 20 mailih na razne naslove dobrodelnih ustanov, kdo bi želel igrače in otroške ali ženske obleke - pride objava o tem, kje jih sprejemajo in kakšne - večinoma hočejo nove ali kot nove... No, to te vsekakor niso:D

Ampak nisem jih šparala 10 let zato, da jih bom potem vrgla v kanto! Bila sem odločena, da bom naredila iz njih nekaj uporabnega, ker je to mogoče in ker je škoda planeta za kup smeti... In prišla na brilijantno idejo (vsaj meni se je tako zdelo:D). Te stare sive, potrgane trenirke in majce, otroške bodije in podobno, bova s temnolasko predelali v dekice za kužke in mucke v zavetišču. Tam vedno rabijo deke, krpe za brisanje tačk in podobno...

In tako sva se spravili. Tole zgoraj je prvi kup, tu so samo trenirke. Čakata naju še dva kupa, vsaj 3x večja, hehe. Ampak sva se lotili in zrezali vse v kose, ki jih bova potem sešili skup. Mala se na ta način uči rezat z rezalnim koleščkom na blagu, ki ga reeeees ni škoda, uči se parat, kadar najde kakšno res lepo uporabno zadrgo ali gumbe, uči se odrezat ravno in naučila se bo ravno šivat. 

 

Zakaj ji ne dam lepega blaga, revici? Zato, ker jo poznam - to je tak mali picajzl, ima rahlo perfekcionistične tendence (ki smo ji jih dokaj uspešno poskušali izbit iz glave:) in ker tudi iz svojih izkušenj vem, da sploh če si take sorte človek, da te je strah naredit napako, je boljše, da se vadiš na nečem, česar ni škoda. Potem si sproščen. In želim si, da bi se lahko sproščeno učila. Ker naučiš se z volumnom dela - več kot delaš, več se naučiš... Ni druge... In če ti je vsakega koščka grozno škoda, potem nič ne narediš... in se nič ne naučiš... in si vedno bolj frustiriran. Ko je zdaj rezala in godrnjala, da je krivo odrezala, sem ji več čas mantrala: "Lubi, ne moreš zafrknit! Ta reč bi sicer romala v smeti - ne sekiraj se, karkoli boš naredila, bo boljše kot je zdaj!" in navadno dodala: "In oči bo presrečen, ko bojo šle te škatle stran:D" In zadeva dela, lejte:

Če se tudi vi sprašujete, kam s starimi oblekami, ki jih živ bog noče in se bi mogoče radi naučili šivat - to je popolna ideja. Sama sem se naučila šivat večinoma s predelavo starih oblek - ker drugega tako nisem imela:D. In se res dobro naučiš, saj blaga ne moreš dokupit, imaš, kar imaš, navadno moraš nekaj skup sestavljat in vse skup je bolj komplicirano kot če vzameš kos kupljenega blaga. Zato pa potem boljše znaš, hehe. Naučiš se raznih aplikacij, pa prešivank, pa tega in onega... kjer lahko uporabiš male koščke blaga...  Se splača:). Pa še kužkom bo toplo:)

PS: če pa kdo slučajno pozna koga, ki bi potreboval dojenčkaste/malčkaste cotke, ki NISO "kot nove", ampak so še uporabne, pa mi le napišite, ker bi jih z veseljem komu podarila; teh trenirk res ne bi nihče hotel, ampak dojenčkaste stvari so nekatere še čisto ok, samo premale za karkoli...

Glasbena šola

 Zadnjič me je ena prijazna mamica vprašala, kako je malemu princu všeč glasbena šola in ker je glasbena šola kar velika reč, sem si rekla, da kar napišem eno objavo o tem...

Na kratko: malemu je zaenkrat zelo všeč: ima zelo prijaznega mladega učitelja za kitaro, ki rad uči (sklepam po tem, ker je rekel, da če naslednjega učenca kdaj ne bo na uro, lahko mali počaka pri njem, pa vadita vmes, da tako obema prej mine čas - ljudje, ki rajši delajo kot imajo prosto, so navadno dobri v svojem delu;).

Mali je že prej vedel, da glasbena šola pomeni, da moraš inštrument vadit vsak dan, zato to ni bilo presenečenje in zaenkrat je kar priden:). Najprej je bil tako navdušen, da je med čakanjem na teorijo o glasbi kar takoj narisal kitaro in njene dele, kot mu je naročil učitelj:).

Upam, da te to navdušenje nikoli ne mine, mali! Glasba nam res lahko ogromno da! Glasbena šola ni za vse, to mi je jasno, ampak meni ni bilo nikoli žal! Tako da - če si otrok želi, super! Je pa fajn, da ve vnaprej, kaj to prinese s sabo (to ni moje pametovanje, to je iz ust učiteljev v glasbeni šoli;), jih par pobližje poznam, pa to vsi rečejo).

 

 Male neumnosti naredijo veselje, dajo zagon,... Verjetno si vsakdo, ki si lahko privošči glasbeno šolo, lahko privošči tudi kakšno malo traparijico, recimo svinčnik s kitaro, radirko z notami ali kaj podobnega - sicer priporočam, da ima zadeva tudi uporabno vrednost, ker se malih praholovcev v družini z malimi otroki vedno dovolj nabere;)... ampak če imate prostor in veselje, uživajte v katerikoli neumnosti;).

Sama sem malemu naredila puščico in torbo za v glasbeno šolo - zato da jo ima ves čas lahko pripravljeno, kadar pač ne vadi, da imajo stvari svoje mesto in da lahko samo zagrabi in gre - not je že učbenik/delovni zvezek za teorijo, notni zvezek, note za kitaro, puščica z barvicami in svinčniki, itd... pa seveda maska, teh sem že prvič naredila dovolj, da imajo povsod kakšno...

Lepo igrajte in pojte!