27 december 2016

Ljubezen ima mnogo obrazov

Ta čas je tako moderno govorit o ljubezni in kako ima veliko obrazov... In potem vedno vidiš ene in iste podobe ene in iste romantične ljubezni in oglaševalcem se zdi, da so strašno originalni, če pokažejo različno stare pare in pare, kjer je eden od para druge rase, včasih sta celo istega spola in to je res višek raznolikosti... in to je potem "drugačna ljubezen" ali kaj?:D Kot da se imajo oni drugače radi kot dva belca/hetero par. (Vedno je pa drugi v paru bel, ste opazili?;) Nikoli nisem videla v reklami para aziata in črnke ali obratno - ok, tudi v reali zelo redko, priznam, ampak tu je in enih in drugih zelo malo... Ali pa dveh zaljubljenih Kitajcev istega spola (ki jih zna bit zdaj več, ker je tam trenutno manj žensk). V vseh reklamah se smejijo, držijo za roke in poljubljajo. Kot da je samo to ljubezen! Temu se reče bit "brez domišljija"!
No, ampak ljubezen ima RES veliko obrazov! Ne obstaja SAMO romantična ljubezen, kakor je fajn in luštna, ampak NI edina! Ljubezen do otrok je gonilna sila evolucije, vsaj toliko kot romantična;) (ok, samo pri višje razvitih, ki čuvamo svoj zarod, ampak vsak se vsaj malo potrudi skrit svoja jajčka, da jih ne požrejo). In ljubezen do narave nas bo mogoče rešila, da ne zasvinjamo celega planeta...
 
 In niso samo objemi in poljubi izraz ljubezni. Ljubezen je včasih, da nekoga prisiliš, da naredi, kar je dobro zanj. Da mu/ji poveš, kje ga serje, čeprav bo jezen/a nate. Ker se ti zdi vreden/a tega. Da slišiš, ko ti on/a to pove. Ker veš, da te ima rad/a in ti hoče dobro. Da privoščiš srečo/službo/otroke/karkolipač drugim, tudi če je/jih/ga ti (trenutno) nimaš.
Da ne pustiš posekat smreke Zelenke, ki jo ima tvoj otrok tako zelo rad (tudi to je njegova ljubezen;) in se zmeniš s sosedi, da jo pustite - hvala, lubi (in da daš prej ocenit verjetnost, da bi se podrla, ker imaš rad drugega soseda in mu nočeš razbit bajte, če bi padla;).
Ljubezen je, da kdaj rečeš, da ne moreš več, ne da teraš dalje in te pogrešajo, ko te ni več. Da si iskren in priznaš otrokom, da si danes siten in rabiš mir. Da delaš nekaj skupaj, tudi ko se ti ne da (ampak lahko;). Da si vzameš čas za stiskec, ko ga kdo rabi. Da zaupaš ljudem, da hočejo bit še boljši in da jim pomagaš it čez njihove omejitve - otroci super sprejmejo nasvete, starejši malo slabše, ampak za prave se splača potrudit;). Včasih se zato skregaš. Če je ljubezen, bojo ostali in bo vsak nekaj od tega potegnil (vsaj večinoma, no;), če je ni, potem itak nima veze, tudi če se skregaš;).
 Ljubezen je, ko skupaj pišeš dedku Mrazu...
 Ko se zahvališ nekomu, ki ti je kako pomagal. Luštno je dat in luštno dobit:). Meni je recimo vratar/varnostnik v osnovni šoli ogromno pomagl, ker je edini, ki dejansko pozna otroke in vsekakor najbolj ve, kje je kdo (in kdaj kdo pride, kar gre nekaterim zaposlenim v nos:D). In sem bila vesela, da pazi naše vražičke, zato sem mu naredila tegale iz Fimo mase;).
 
Ljubezen je, ko spečeš torto s "tisto" figurico gor... Kakorli, kar je malo več, kot bi bilo treba, zato, ker imaš nekoga rad. Ker se imamo v resnici bolj radi, kot si upamo pokazat. Ker smo sicer čudni (kar je čisto luštno bit, take it from the one who's tried;) Ampak otrokom jo je res lahko. Začnite pri njih in potem počasi gradite dalje;). In boste videli, da ni nič strašnega, če se kdaj skregaš in da je to včasih najboljši način, kako nekomu pokažeš, da ti ni vseeno... Ker z vljudnimi frazami še nihče ni začutil ljubezni;)... Kot so peli Bijelo dugme: "Ima neka tajna veza..."

In če ste sami te praznike, se ne pustite prepričat, da je to isto kot bit "brez ljubezni". Bit samski ali brez partnerja ali stran od njega itd... je lahko splet naključij, ljubezen pa vseeno lahko imate:). Ker ljubezen niso samo poljubčki in čokoladice v srčkastih škatlicah in vijolične krave, ki dregajo ljudi vsevprek (v resnici bi vsi prav veselo odskočili, če bi kaka resnična to naredila:D)... Ljubezen je včasih divja, ima spačen obraz in glasno kriči. Ker ji ni vseeno ali pa ker je tako strastna, odvisno od dneva/noči;). 
 Ne pustite se prepričat, da to, kar imate, ni dovolj dobro, ker ni podobno pocukrani reklami. To, da svojemu 120 kilskemu dragemu ne servirate čokoladne torte, ampak dietni štrudel, je tudi ljubezen;). Samo da je ne pokažejo v reklami, ker nobenemu ni všeč gledat odrekanja, ker kreganje ne izgleda lepo, itd.... To, kar imamo, je več, ker je resnično;) Lahko pa dietni štrudel zvijete v srček, tako za praznike;). Ali pa rajši ne, ker potem ne boste naredili celega pladnja, da bi jedli še vnučki;).

Imejte lepe praznike, kdor ima dopust in srečno novo leto vsem! Za naju je bil ta božič najlepši od vseh, ker smo bili tam, kjer smo si najbolj želeli bit (pri dediju, na primorskem, na toplem, brez megle, zunaj,...) in delali to, kar smo si najbolj želeli (akrojogo, ribarili, drsali, itd...:).  Brez obiskov, brez daril (ker ta prinese dedek Mraz), brez stresa, brez pojedin in celo brez prenajedanja... Včasih takoooo paše. Da se malo napolniš pred/po praznikih...

18 december 2016

Družabna igra Dirka - darilo za fantke

Tole igrico sem že enkrat naredila nečaku, tokrat pa sem dodala še avtomobilčka iz Fimo mase. Igra je enostavna: najprej iz laminiranih delčkov sestaviš progo, ki je zavita in speljala po tvojih željah, potem pa se igralca postavita na start in mečeta kocko ter se premikata po poljih. Kdor pride prvi na cilj, zmaga.
Seveda lahko pravila poljubno zakomplicirate - lahko naredite 4 pasovnico za 4 igralce, lahko postavite pravilo, da mora vsak voznik najprej vreči 6, da lahko sploh začne tekmovati, lahko vmes postavite bencinsko črpalko, kjer se mora avto ustaviti in nadaljuje šele naslednji krog ali ko vrže 6, lahko dodate kartice z nalogami, da je igra še zanimivejša...
Gremo dirkat!
Čeprav sem se rahlo bala, da bo kdo užaljen, je moja temnolaska dala to darilo svojemu sošolcu za rojstni dan in to na začetku prvega razreda, ko smo se komaj preselili. In izkazalo se je, da mu je bilo všeč in ga ni motilo, da je domače izdelave. Pri ljudeh, ki jih še ne poznam, vedno cvikam - pri prijateljih že vem, komu lahko dam kaj "homemade", komu pa rajši ne... Tu sem pa vedela samo to, da ima rad družabne igre in da se rad lovi...
Vendar me je potem zagata s časom, ko nikakor nismo uspeli it pravi čas v trgovino, rešila dileme - delaš lahko namreč tudi ponoči, kupuješ pa malo težje (no, lahko po spletu, samo ne dobiš naslednji dan zjutraj;)... Sicer sem bila precej jezna, da se je vse skup tako razpacalo, ker se mi ta srebrna nikakor ni hotela posušit in sem preveč prekladala avtomobilčke vmes, vendar pa se je na koncu vse dobro izteklo:) Knjigo smo pa seveda kupili, te imam navadno kar na zalogi, saj se ne pokvarijo, so pa vedno fajn darilo:).

13 december 2016

Dobre strani brezposelnosti

Ta objava je bila mišljena za vse, ki jih doleti nezaželen "počitek". Narekovaji so zato, ker v praksi to navadno ni počitek, kar verjetno veliko brezposelnih ve, saj pač prevzameš vse naloge, ki se prej porazdelijo med druge ljudi in si več časa z otroki (kar je krasno, ni pa ravno sinonim za počitek - kar ve veliko staršev;). Imela sem celo objavo v glavi že lani in sem jo skoraj že napisala, tik preden sem izvedela, da projekt, na katerem bi delala, ni šel skozi. Potem sem bila tako žalostna, da se nisem mogla spravit k temu in se celo leto ubadala še z enim kupom drugih problemov, da mi je bilo prav težko gledat na vse to tako veselo kot sem si želela, da bi zvenelo. Ampak na koncu se vedno poberem - če se ne, še ni konec:).
No, letos sem bolj pametna, hehe. Letos bom napisala to objavo PREJ, dokler še upam na eno službico - bolj zame kot za vas;). Če je ne dobim, bom lahko šla vsaj prebrat tole in mogoče bom malo manj jokala, hehe. Čeprav bom zelo vesela, če bo slučajno še komu pomagala, da bo lahko gledal na življenje iz malo bolj vesele plati:).
Torej, ker je to mami blog, je jasno, da večina teh stvari leti na starše. Brez nadalnjega kokodajsanja - dobre strani brezposelnosti (brez reda, kakor se jih pač spomnim):

 1.) ČAS ZA OTROKE: eden največjih mitov je, da imamo brezposelni ljudje veliko časa - to enostavno ni res, kakorkoli se neumno sliši:D. Človek bi logično mislil, da imamo 9h na dan več, vendar v reali pelješ otroke v šolo/vrtec, prideš domov ob 9h, jih pred kosilom (ob 12h) pobereš in vmes je slabe 3h, ker moraš še tja prit;). V tem času pišeš prošnje, pregleduješ delovna mesta, kličeš okoli, se trudiš najt kakšno delo izven, delaš kaj honorarno in si hudo v zaostanku (beri: ti ostane precej za zvečer:D)... Ali pa sem samo jaz tako neproduktivna, da mi ne rata vse to v 3 urah. Vseeno - večina se nas verjetno trudi kje kaj zaslužit, poleg tega zraven zagoniš kar en kup časa za pisanje prošenj (vem, vsak misli, da je to tiktak, vendar če hočeš na vsako mesto res napisat to, kar misliš, da iščejo, moraš to najprej ugotovit (opis ob objavi navadno ni dovolj), včasih poklicat, potem vse napisat, dat komu za pregledat, itd... ja, vem, kompliciram - ampak če ni željenega rezultata, pač poskusiš vedno bolj spilit vse, kar daš od sebe). Tako da nekega presežka časa nimaš. Vendar pa imaš več časa za otroke! To je definitivno res! Ne rečem, da vsi brezposelni to izkoristijo do te mere, vendar je možno. In otrokom veliko pomeni. In je dostikrat zelo luštno. Lahko jih prideš iskat pred kosilom, jim narediš kosilo doma ali ga vzameš s seboj in ga pojeste v naravi... Stvari, ki so zaposlenim nezamisljive... Take male radosti... kot recimo domači zmajevi kruhki:
 2.) BOLNIŠKE: slaba stran je res, da niso plačane, vendar pa te nihče ne gleda grdo, če tvoj otrok (že spet) zboli ali če moraš 20x na fizioterapijo, ki dela samo med delovnikom. Pač greš (razen če je oboje hkrati, potem maš seveda velik problem - ne vprašajte, kako vem:D). In če zbolijo, imaš lahko otroke doma še kak dan viška, da se res pozdravijo in ne zbolijo takoj še enkrat. Ali jih vzameš ven takrat, ko vidiš, da se jih nekaj prijemlje, čeprav še niso res bolni in potem sploh ne zbolijo:). In ni ti treba hodit okoli po bolniške liste, kar je v centru mesta res zoprno, sploh če imaš doma bolane otroke in bi se rad čimprej vrnil (ja, velikokrat otroci zbolijo konec meseca in moraš letat po bolniško medtem, ko so še bolni). In lahko jih neomejeno crkljaš takrat, ker se ti ne mudi v službo:
 
3.) IZNAJDLJIVOST: kadar imaš manj denarja, si prisiljen iskat drugačne rešitve, razmišljat "izven škatle". Recimo se zmeniš, da kakšno storitev/stvar oddelaš, zamenjaš storitve, ker jih pač ne moreš plačat. Ali najdeš razne zastonjske aktivnosti, ki jih je za otroke ogromno. Najdeš milijon receptov za sezonsko zelenjavo in se naučiš pripravljat bučke na tisočinen način:). Najdeš si šport, ki je čisto zastonj in ga lahko delaš kjerkoli je dovolj prostora, recimo:). Nama je všeč recimo akrojoga:
 4.) DEJAVNOSTI: če imaš denar, je vseeno, kdaj pelješ otroke na lutke, kdaj jih pelješ na angleščino itd... ker lahko vedno plačaš drug termin. Kadar ga nimaš, jih pelješ takrat, ko najdeš te ugodne variante. In zato jih res pelješ - ker veš, da druge možnosti ni in se potrudiš, da jih res takrat spraviš. Enako poskušaš izkoristit vse, kar pa jim lahko privoščiš (če kupiš nekje letno karto, jih večkrat pelješ tja itd...). Izkoristiš vse možne različne stvari in ker povsod iščeš in gledaš, jih pelješ na veliko več različnih in dostikrat bolj kvalitetnih kot če bi imel denar in jih peljal vsake toliko v lutkovno gledališče ali gledat najnovejšo blesavo risanko (vem, res je, nekatere so genijalne, nekatere pa ipak klump). Tu smo recimo šli na waldorfski sejem:
 
5.) STRES: kakor je lahko brezposelnost stresna, če se sekiraš, pa je lahko za otroke veliko manj stresno, ko imajo cel dan, da naredijo nalogo, se igrajo in uživajo... Ker se jim ne mudi non stop nekam (v vrtec, spat, na dejavnosti...) In to je lepo videt. In včasih se celo nalezeš tega zen vzdušja, hehe:). Na slikici mali pri njegovem ljubem igranju s fižolčki - tukaj nekaj kuha, so pa vsestransko uporabni (krasna igrača - navaden fižol od soseda:D).
6.) ZDRAVA PREHRANA: đunk food ni ravno poceni  in temu se človek najlažje in najhitreje odpove... Veliko stvari delaš lahko sam, ker pač "imaš čas" za to in je to ceneje. Tako delaš domač kruh, ki nima nobenih dodatkov, domače kikirikijevo maslo, ki nima dodanega olja in soli, na morju delamo tudi domač jogurt, vedno pa domače lučke, domač sladoled brez umetnih barvil in emulgatorjev... Vse te stvari so seveda tudi boljše (po okusu mislim). In je fajn:). In privoščiš si stvari, ki si jih sicer ne bi. Recimo domače raviole, njoke, itd... ker svežih testenin tudi z obema najinima plačama nisva ravno kupovala;). Tako pa imaš lahko prave pojedine za zelo malo denarja:). In še otroci se naučijo, kako se kakšna stvar pripravi, kar je sploh super:). Spodaj so domače bombice, polnjene z zelenjavo in polpeti iz fižola in boba (burger srečne krave od Jamieja).
7.) DOBROTA: ko si malo bolj na kantu šele vidiš, kako so ljudje okoli tebe dobri! Ne mislim samo babic, ki za Miklavža kupijo otroku čevlje, ki jih rabi, ampak tudi čisto naključne ljudi. Nam oblek praktično ni treba kupovati, saj vse dobimo - razen za lubija, veliki fantje niso mahnjeni na obleke in jih vse ponosijo do konca, izgleda, saj tudi v second hand shopu vedno primanjkuje velikih oblek (sploh dolgih, pa ne debelih). Ko gledaš okoli za poceni/zastonj dejavnostmi, jih najdeš na kupe - in se dobro počutiš, ko vidiš, koliko ljudi se trudi delat dobro:). In so take lučke v temi, kadar si žalosten:)
Tudi v vrtcu si želijo pomagat in to ne da bi jih kdorkoli prosil - vidijo podatke in potem prijazno vprašajo. In potem ti zaigra en tak plamenček v srčku - ljudje so vendarle dobri, ne glede na okoliščine... (Tele lanternice so iz našega martinovega lučkanja okoli bajerja)
8.) PRILAGODLJIVOST: to je sicer precej dvorezen meč, ker se hitro obrne tudi proti tebi, ampak na splošno je fajn, da se lahko prilagajaš obveznostim drugih in zato drugemu ni treba nikoli skrbet za nič, ker vejo, da bo za otroke nekdo poskrbel:). Lahko malo razbremeni kakšen naporen čas pred oddajo poročil, itd... Lahko odpelješ otroke in ima drugi mir za kakšne svoje projekte, ker pač ti nisi vezan na službo... Za noč čarovnic v ZOOju:
9.) DOPUST:  lahko si vzameš dooooolg dopust in če imaš srečo in poznaš koga s hišico/prikolico/apartmajem/kakorlipač na morju (in skoraj vsi koga poznamo;), si lahko z otroki 7 tednov na morju in jih naučiš plavat ko ribice, imaš čas za raznorazne ustvarjalne projekte, ker ti ni treba na polno izkoristit počitnic samo za to, da si nafilaš baterije, ampak lahko celo kaj od sebe daš:). Sončni zahod na prekrasnem otočku brez avtomobilov:)
10.) UČENJE: ena mojih najljubših: če si brez otrok, imaš ljubi čas, da se naučiš česa novega, hodiš na predavanja na druge fakse, saj je večina predavanj odprtih, hodiš v knjižnico in na borzo dela, kjer se lahko naučiš svega i svašta. Če imaš otroke, lahko naučiš njih marsikaj, kar znaš:). Ker imaš čas, jih lahko naučiš vse, za kar bi sicer plačeval druge:). In ker imaš čas, jih lahko učiš počasi in s potrpljenjem:). In je bolj luštno:). Imaš jih čas učit kaj, česar jih drugje ne bi - recimo slikanja mokro na mokro:
11.) PRILOŽNOSTI IN POMOČ: imaš čas, da lahko zgrabiš kakšno priložnost, če pride mimo in lahko se javiš za kakšno pomoč v vrtcu, šoli, babici ali komurkoli pač, ki jo rabi... Kar je fajn:). (Prispeva pa k temu, da spet nimaš časa:D). (slikica je iz pikinega festivala)
12.) AFNARIJE: imaš čas, da se afnaš s kakšnimi posebnimi kosilci za svoje male, narediš posebej zanimivo zakusko za lubijev magisterij (na sliki), lahko komu narediš kakšno posebno darilo, lahko jim kaj sešiješ, čeprav ne smeš šivat po 22ti:).
13.) SPANJE: ker lahko kakšno reč narediš tudi, ko so otroci doma, lahko greš dejansko kdaj tudi spat pred 1 uro:D. In ker ti ni treba končevat raznih projektov/poročil/doktoratov in podobnega ponoči, greš lahko spat, kar je dejansko prav fajn:). Mali angelček (ko spi;):
14.) MALE SREČE: naučiš se videt male zastonj stvari, ki te osrečujejo. In nevede naučiš to še otroke... Kar je dobra popotnica, ker tudi njihovo življenje ne bo ves čas veselo. Ampak če bojo našli male sreče, bo še vedno lepo in ga bo vredno živeti. Ko gremo iz šole in vrtca, vidimo kapljice rose na travi in izgleda tako zelo lepo... Ali pa zvezde in polna luna. Ali pa sončni zahod. Ali lepa pokrajina ali nasmeh ali prijazna pripomba ali mali hec malega bratca:)... Veliko je malih sreč, ko imaš čas, da jih opaziš... Ker se ti ne mudi na angleščino, ker si lahko vzameš tisto uro na teden in jih pač doma učiš, recimo:). In na sprehodu si lahko vzameš čas, da tvoje "dete" naredi celo razstavo školjkic:
15.) ZABAVE in SOCIALNO ŽIVLJENJE: so lahko spontane, ker v enem dnevu lahko veliko narediš in ni treba vsega planirat 14 dni vnaprej. In upaš si organizirat kakšno večjo reč, ker veš, da boš lahko zadevo nekak izpeljal. Gregorčkanje na bajerju, ki smo ga lani organizirali:
16.) DETAJLI: vsemu življenju lahko daš malo več detajlov. To je sicer podobno kot male afnarije, vendar so lahko detajli tudi kaj, kar niso afnarije, zato sem dala posebej:). In niso nujno za otroke, lahko greš kupit pulover lubiju, skuhaš za 14 dni kosil dediju, najdeš popolno darilo za babico... Ne rečem - vse te stvari je vsekakor možno naredit tudi, ko si v službi - vendar pa vse hkrati ipak precej težko, tudi če zelo malo spiš;). Tukaj so naši skrivački risali japonsko zastavo, ko so prinesli karte za japonsko pravljico:
17.) DARILA: Lahko narediš darila, ki so ljudem pisana na kožo. Lahko se potrudiš z malimi detajli, ki naredijo rojstni dan čaroben (recimo narediš kronico iz blaga ali filca:). Ker imaš manj denarja, se bolj potrudiš najt pravo darilo, ker si bolj omejen in se ne moreš vleči ven s tem, da bo to že ok. Če imaš manj denarja, bolj premisliš, kako ga boš porabil, zato kupiš boljše stvari, tiste, ki so ljudem bolj na kožo napisane:). In potem pristanejo med top 3 rd darili, čeprav so stale par evrov:) (na sliki bumerang - darilo za lubija za rd). Ker sreča res ni vedno v velikih rečeh:)...
 
18.) PRIJAZNOST: imaš čas, da poslušaš ljudi, ko jih vprašaš, kako so (znance, neznance, ljube in manj ljube) in jim lahko daš občutek, da te to tudi čisto zares zanima, kar te tudi sicer, vendar včasih enostavno nimaš časa, da bi to pokazal, če letiš iz ene stvari na drugo, ker se ti mudi vse pobrat, skuhat, vse speljat do večera... Ko otroke pobereš prej, se najde čas za to:). In ko to niso samo vljudnostne fraze, si si bližje... kar je dobro. Predvsem za najbližje in sploh za otroke.
19.) SPONTANOST: da lahko kar tako narediš kaj - dobro za nas in še boljše za otroke. Da lahko greš kar tako po šoli v gozd, da imaš čas iz kake večje izkušnje potegnit čim več. Lahko obljubiš otrokom, da jim boš priskrbel stvari (in pomagal z nasveti, če bo potrebno) za plakat o Londonu, ker veš, da boš lahko. Lahko greš po vrtcu na bajer. Lahko greš v sredo v ZOO, kar tako. Lahko narediš domač plastelin, ko si en otrok to zaželi. Ali vaflje, ko nekomu zapašejo za kosilo.
20.) NI NENAČRTOVANIH NUJNIH ODSOTNOSTI/OBVEZNOSTI: ni službenih poti, oddajanja poročil in projektov, nujnih sestankov, ki se zavlečejo do poznih ur, ni  nenapovedanih terenov,... Vsak dan veš, kdaj boš videl otroke in tudi oni to vsak dan vejo. In jim to daje varnost in dela bližino:). Ker tiste prošnje lahko do konca spišeš ponoči:).
Torej: za vse, ki ste na istem ali podobnem kot jaz: fiziki pravijo, da teče čas po spirali ali nekaj podobnega (ne me fentat, fiziki, se priporočam za razlago:). Ampak bo nekaj na tem, ker se ti včasih zdi, da hodiš v krogih, vendar če brcaš, se vseeno nekam premikaš - mogoče ne tja, kamor bi želel, vendar vseeno naprej:) Malo višje.
In dokler se ne premaknemo toliko, da bi dejansko videli ta diferncial, si lahko beremo teh 20 točk (moram priznat, da sem bila še sama presenečena, koliko sem jih našla - ko začneš razmišljat, se jih kar nabere, hehe:).
Ima še kdo kakšno?

03 november 2016

Pečene banane

Kolega, ki je delal na Lj. maratonu, nam je dal ogromen šop banan, ki so ostale, ker jih tekači niso vseh pojedli. Če bi bilo poletje, bi jih olupljene zmrznila za šejke in jonanas (zmrznjeno zmleto sadje), vendar je zdaj malo mraz za hladne pijače in tudi nizkokalorični sadni sladoledi ne pašejo več tako kot v moji ljubi vročini (kar seveda ne velja za kremaste čokoladne ledene energijske bombe, ti vedno pašejo;)... 
Ker vseh banan naenkrat tudi mi nismo mogli pojest surovih, sem se spomnila na tale recept, ki sem ga slučajno našla v knjigi iz knjižnice - kakšno luštno naključje, ne?;) Ravno ko rabiš banane/recept, pridejo k tebi:). Tale kaotični kozmos ima svoje krasne slučaje, samo videt jih moramo:).
Ker so bile dobre in stanovanje napolnijo z nebeškimi vonjavami, pa ker so grozno enostavne za naredit in vam lahko pomagajo tudi vaši mali kuharčki in kuharice, pa ker so še sladica brez mleka, jajc, soje, itd... sem si rekla, da bi bilo mogoče pa fajn, da ga delim še z vami, kljub temu, da je zdaj povsod taka poplava receptov:) Malo sem ga še priredila, ker nikoli nimam čisto vseh sestavin v količinah kot jih recept zahteva ali pa nam pač paše malo po svoje spremenit;). 
Torej: naše banane so bile neka srednja velikost, v originalu bi moralo biti več javorjevega sirupa, pa ga nisem imela toliko in je bilo čisto dovolj sladko, moral bi bit samo pomarančni sok, mi pa smo dali sok 1 pomaranče in 2 mandarin, ker nam je od zabave za noč čarovnic ostala samo ena sama strašno poslikana pomaranča:D in mandljevih lističev je bilo dvakrat več, ker so se jih začeli lotevat molji in sem jih hotela rešit, kar se jih je rešit dalo:) in nam se je zdelo ravno prav:). Torej:

PEČENE BANANE
veganska sladica brez soje (za vse posebnojedce in alergijke:)

- 4 banane (neka srednja velikost)
- 100 ml javorjevega sirupa (originalno 125 ml)
- sok 1pomarančne in 2 mandarin (v originalu 125 ml pomarančnega)
- 100 g  mandljevih lističev (v originalu 50 g sesekljanih mandljev ali mandljevih lističev)
- 1 žlička kardamoma (v originalu 1/4 žličke, ampak mi imamo radi začimbe;)
- 45 g kokosovega olja (v originalu 50 g masla ali margarine, pa nisem imela nobenega)
* kokosov čips za okras (v originalu kokosova moka ali sveže nariban kokos)

Otroci prižgejo pečico na 200°C, olupijo banane, mama jih razpolovi po dolgem (lahko bi jih tudi mali narezali na debelejše kolobarčke, ampak tole je hitreje) in jih zložite eno zraven druge v dovolj veliko posodo, ki lahko gre v pečico (kakna lepa iz jenskega stekla ali porcelana se dobro obnese - nič mastit spodaj, ni treba, nič se ne bo prižgalo:)). V skledici stopite kokosovo olje/maslo, ga zmešajte z mandlji, kardamomom, sirupom in sokom (tako si prišparate eno skledico za pomivat, ker mešate v isti kot se je topilo maslo;). Vse skupaj polijete po bananah in pečete na 200°C cca pol ure. Zadnjih par minut vse skup posipate še s kokosovim čipsom in date nazaj v pečico samo toliko, da lepo zadiši (če bi se kokos ves čas pekel, bi se zažgal).

Njamsi!

PS: jogiji pravijo, da so banane zjutraj zlato, opoldne srebro, zvečer pa svinec - tako smo si jih mi privoščili za zajtrk:). Vendar po mojem skromnem mnenju nočne ptice, bi bile dobre tudi zvečer;). (večna optimistka namreč pravi, da se dobro spi po vsaki hrani, če si dovolj neprespan:D). Pa še kar ostane, lahko poješ zjutraj (če seveda kaj ostane:D).

PPS: če pa bi radi na tem blogi brali še več receptov, pa povejte:) Kuhamo tako vsak dan, problem je slikanje, ker v 99% pojemo, preden se spomnim, če pa se, potem se moram samo še usest in napisat (to ni tak problem, če vem, da kdo to rabi;)...

27 oktober 2016

Indijska pojedina na tleh - za divali

Ker vedno pišem PO praznikih, kaj se je dogajalo, kar je malo nesramno, ker si s tem ne more več nihče nič pomagat, tokrat za spremembo napišem prej, da vas spomnim, če bi še kdo rad jedel po indijsko;). Na žalost pade divali vedno ravno nekam med naše praznike: ali direkt na Martinovo (lani in predlani) ali pa kot letos, tik pred dan reformacije, ki mu sledi še dan mrtvih. Ampak lučk ni v teh vedno temnejših dneh nikoli preveč;). In divali traja 5 dni, tako da lahko praznujete še do 3.11., v tem času se pa že najde kak dan za popestritev;).
Lani sem že pisala o kosilu na tleh za indijski praznik luči, Divali (še vedno ne vem, ali se piše z veliko ali ne, slavistke na pomoč! Videla sem že oboje...) Ker jim je bilo tako všeč, smo seveda zadevo lani ponovili, tokrat smo se lahko razkomotili na tleh v pravi kuhinji, hehe:) Samo meni smo malo spremenili, ker pač radi preizkušamo nove recepte in ker kuhamo glede na to, kaj imamo doma:)
 Spet smo naredili purije (poori), indijske ocvrte tenke kruke - kot neki ocvrti mlinci, samo da so bili tokrat delno iz čičerikine moke in so nam bili še bolj všeč kot tisti od prej,med drugim spijejo manj olja, vsaj tak občutek smo dobili mi:
 Namesto paradižnikovega čatnija je služila paradižnikova omaka od testenin, ki nam je ostala od prejšnjega dne, zraven smo naredili še in pakoro - to je ocvrta zelenjava v čičerikinem testu. Podobno kot naša ocvrta čebula v pivskem testu, samo da je lahko katerakoli zelenjava in da je moka čičerikina (sem kar zmlela celo čičeriko v blenderju:). Podobno reč smo že delali - japonsko tempuro z riževo moko, vendar nam je tale s čičeriko bolj všeč:).
Še za vse tiste, ki se sprašujete, kako prepričati v ta praznovanja moža/dragega/lubija/najljubšega alfa samčka... No, najprej imam srečo ali pa pamet, da sem izbrala enega radovednega samčka,ki je pripravljen marsikaj poskusit. Če imate nekoga, ki se mu nič ne da, ne vem točno, kako postopat, se pa vseeno splača poskusit, pa kaj se jim vedno da;). Potem je fino poskrbet, da na ta dan nima ravno nekih obveznosti - skratka: ne delat praznikov, kjer naj bi bil zraven, če ima ravno nek svoj šport zvečer, ker se mu bo mudilo in bo siten ali pa ne bo šel in bo sploh siten - learned the hard way;).
Še en nasvet je, da vsaj na začetku ne pričakujete nekega strašnega sodelovanja - vabljen, da se pridruži, če želi, ni mu pa treba recimo plesat trebušnega plesa, če noče;). Navadno pridejo vedno pogledat, kadar se otroci navdušeno smejejo, ker jih firbec matra tako kot nas;). In to je v bistvu že zmaga:). Od tam naprej bojo tako otroci naredili svoje, hehe;). Ko pa vaši resneži vidijo, da je to fajn, bojo itak za - mogoče ne uradno, ampak glavno, da so potihem za in se potiho veselijo, tudi če nočejo priznat, saj prebrat jih tako znate;). Lahko pa vas bojo presenetili in vam čisto direkt povedali, da jim je to všeč:). Očetje so dostikrat celo prej za razne traparije kot mame, tako da izkoristite to;).

30 avgust 2016

Vsak otrok dobi svoj dan

Za vse multistarše ena mala idejica, ker se z raketno hitrostjo približuje začetek šolskega leta. Ko je moja prvorojenka prvič šla v šolo in strašno uživala v vseh malih bodočih tradicijah, sem razmišljala, kako naj naredim, da se ne bo čutila zapostavljeno, ko bosta šla prvič v šolo sestrica in bratec in onadva, kadar ne bosta v "fokusu" oz. kako naj ima vsak otrok svoj dan, če se vsem začne šola na isti dan... Škoda mi je bilo, da bi tako uživala samo 1 dan v življenju in nisem hotela, da bi imela grenek priokus, ko bi šla v šolo maladva, ampak sem si želela, da bi lahko samo uživala zanju na njun dan, pa hkrati imela svojega zase. Torej, kako naredit, da ima vsak svoj dan?
 Vsi so se režali mojim blesavim kompliciranjem (kot po navadi;), ker smo seveda vsi preživeli brez tega;) in nam baje nič ne manjka (o tem bi se dalo razglabljati;), ampak ok, recimo da od tega res nismo meli traum;D), ampak ko se nisem dala in sem iztuhtala idejo, ki deluje (zdaj že preverjeno), pa so bile realne multimame še čisto vse navdušene, tako da jo moram deliti tudi z vami:). Mogoče še komu pride prav:).

Gre za zeloooo enostaven sistem: vsak otrok dobi svoj dan - prvi razred - prvi september, drugi razred - drugi september, tretji razred... (vam je jasno, ne?;) Začetek septembra navadno še niso bolni, tako da je to tudi realno izvedljivo:). Če nimate ravno dvojčkov, potem ne bosta nikoli imela dva dneva na isti dan, razen če ste zelo dolgo čakali vmes in imate enega v prvem letniku in enega v prvem razredu oš (v tem primeru bi tistemu v prvem letniku dala 10. sept, pač nadaljevanje iz 9., če so takrat sploh še za te reči;). Če imate dvojčke, potem je to verjetno vaš najmanjši problem, saj sta otroka navajena delit vse, še rojstni dan... No, ali pa če en ponavlja in ga sorojenec ujame... Ampak tudi v tem primeru verjetno to, da bi oba imela svoj dan, ni vaš glavni problem;).
 Za vse normalne situacije pa bo tako vsak otrok imel svoj dan, ko bo odločal, kaj je za kosilo, izbral izlet in seveda šel sam z mami v slaščičarno na tortico ali sladoled (hehe, ja, tudi mami bo nekaj imela od tega hektičnega septembra;) - ampak njim to pač nekaj pomeni, "šta se mora, nije težko", se bom žrtvovala in pojedla tiste tortice in sladoled;).
*Edina izjema so oblekice, sešite po želji, te pa dobijo vsi  na 1. dan šole/vrtca, da grejo prvi dan "novi" v šolo/vrtec:).
Tako smo šli letos, 3. septembra v Lumpi park, kar si je zaželela najboljša temnolaska na svetu:). Če se kdo sprašuje, kako za vraga prepričam alfa samca v te podvige, pa cel september non stop neko letanje okoli... Jah, no, naj vam dam namig;)
 Skoraj vedno se najde tudi kaj, kar je všeč velikiiiim otrokom;). Izkoristite vse vire, hehe:D. Fantje so v večini precej tekmovalni in to je lahko zelo praktično:). Pa večinoma tudi še veliki otroci, kar je tudi včasih praktično;). Če greste pa kam v naravo, pa lahko spotoma kak zakladek (geocaching) poberete:). Pa na izlete tako ni težko spravit malo bolj športnih očijev;). Če pa res vse odpove, pa lahko greste tudi sami ali pa si sposodite kakega očija kje, ki bo peljal svoje otroke, če se vam zdi, da tako niste popolni.

12 julij 2016

London - 2. dan

Naslednji dan nam je dopoldne še veljala karta za bus (velja 24 ur, če bo kdo šel, kar je zelo praktično!) in smo to seveda izkoristili in se zapeljali do kitajske četrti:
spet smo gledali njihove strehe z milijonom dimnikov (to je zato, ker so včasih imeli v vsaki sobi svoj kamin in posledično toliko dimnikov):
 
Našli smo njihov značilni poštni nabiralnik:
 Se sprehodili čez nekaj parkov (londonski parki so res vredni obiska! Lepa narava in prijazni ljudje):
Obiskalki smo tudi v največjo 6 nadstropno trgovino igrač, kjer smo našli igračko - globokomorsko ribo z lučko, tisto, v katero je bil našemljen oči za pusta lani! In seveda si je vsak lahko izbral eno:) - samo otroci, oči je ostal brez te ribe, ni nič jokal:D.
 Videli smo smešne kraljičine "stražarje" - narekovaji so zato, ker so oni tam samo zaradi lepšega - stražijo v resnici gospodje z brzostrelkami, ki so par korakov stran:D
Ko sva videla to steno, si nisva mogla kaj, da ne bi posnela ene "rock naslovnice", kjer so bili najini otroci na smrt utrujeni, ki, kot vidite, z dušo in telesom, besedami in mimiko razlagajo, da ne morejo narediti niti koraka več...:
In glej ta čudež! Ko smo končno prispeli spet do parka, samo čez cesto, so ti božčki oživeli in očitno dobili neko adrenalinsko injekcijo, ker so se potem podili po njem še 1 uro, plezali po drevesih, tekali sem in tja, se skrivali pod drugimi drevesi in v grmovju...
Skratka - utrujenost je očitno zelo relativna oz. lahko izgine ob pogledu na tako drevo:)... V naslednjem parku smo hranili papige in o utrujenosti sploh ni bilo niti sledu:) Pri otrocih, se razume;).
Mimogrede: to je najsevernejša divja populacija papig (sem so jih kakopak prinesli ljudje, vendar so sedaj divje v naravi - čeprav jih izgleda redno hranijo:)
In ko smo pozno popoldne prispeli na igrišče v spomin princesi Diani, je to spet delovalo na najine male kot hudo poživilo:). Ampak več o tem prihodnjič, ker je to otroški blog in si to igrišče res zasluži posebno pozornost:)