30 julij 2021

Zdravi sladoledi - primeren tudi za hujšanje, vegane, alergijke,...

 Ne vem, če ste opazili, ampak zunaj je že kar toplo... Ok, vem, ja, za vse normalne je verjetno peklensko vroče;). Zame je prijetno toplo;). Ampak v tej prijetni vročini (ne me tako grdo gledat, no, mene pa potem celo leto zebe;) - no, v tej vročini paše sladoled! Veliko sladoleda! Itak vsi vemo, da ni poletja brez sladoleda! Roko na srce, tudi zime so bolj klavrne brez sladoleda, ampak poletje... to pa res ni to brez sladoleda! Ja, vem, nora sem na sladoled! Lahko bi živela samo od njega... Kar verjetno že vsi veste... saj smo delali že precejkrat celo domače kornete, ne samo sladoleda in lučk:D.

In ne samo jaz;) Vsi v naši družini smo nori na sladoled! Jemo vsakršen sladoled: kupljenega, domačega, naravnega, umetnega, lučke (tiste iz naše mladosti in tiste peklensko čokoladne in tiste umetne cukraste in z vsemi tažlethnimi E-ji), kepice, iz avtomata, sadnega, čokoladnega, čudnih okusov in kombinacij, politega s čokolado in mrvicami, v sladoledni kupi z goro smetane in tremi prelivi, v kornetu, v kozarcu, na krožniku v banana splitu, kakorkoli ga dobimo, ga pojemo; sladoledu se ne gleda v zobe;). Ampak najrajši imamo domač sladoled, ni ga čez tega! *Od kupljenih imamo radi vsakršne čokoladne lučke in Brrr in najrajši tistega na "kepici" v Kopru (čisto ob vhodu v njihovo tržnico, kjer imajo milijon okusov, tudi kar nekaj čokoladnih in velike kepice;), pa mangov in mandarinin sladoled sta tam zelo dobra. To je vedno plus. Ne tisti sladoledar na voglu, ampak tisti čisto nasproti parkirišča;).

Domač čokoladni sladoled je seveda poglavje zase... Ampak ta po pravici povedano ni tako zelo enostaven in zahteva majčkeno stanja za štedilnikom. In ker vem, da si tega trenutno ne želite (ja, imam jasnovidske sposobnosti, a nisem huda?;)... vam bi rada podarila par  zimproviziranih in zelo preizkušenih sadnih sladoledov, za katere vam ni treba čisto nič stat za štedilnikom in so narejeni v par minutah - dobesedno!

Poleg tega so tu POČITNICE in prihaja MORJE in z njim KOPALKE... pa ker je v temle koronskem letu baje večini ostal kak dodaten kilogramček, se mi je zdelo,  da bi mogoče komu prav prišel kak takle zdrav sladoled, ki ga lahko brez slabe vesti jeste in vam ga ne bo problem postrešt svojemu podmladku (ali pa oni vam, če so dovolj veliki;), saj je not dobesedno samo sadje in kak jogurt... nič nezdravega, torej. Je pa dober! In to zelo! in se sploh prileže v tej vročini! 

Za veliko mam je tudi važno, da otrok ne pitamo samo z umetnimi rečmi, sploh s tistimi umetnimi cukrastimi lučkami, ki jih ne smeš preveč pojest, če nočeš preveč časa čepet tam, kamor gre tudi cesar sam (uganite, kako to vem, smo to že vsi preizkusili pri dediju, ki je z njimi napolnil zmrzovalnik za nas, sladoledožere;)... *Mimogrede, cesarji - pravi rimski cesarji niso sami tam čepeli, to je bilo pri njih družabno opravilo!) Sem zašla:D. Ampak mame iz teh in podobnih razlogov ne bi rade pitale otrok s tem "strupom", kot bi rekla moja mama, ampak nekatere med nami pa hkrati ne bi rade prikrajšale otrok za sladoled. Zato je tu rešitev!

*Nekateri otroci so tudi sami mogoče navlekli kako kilo med korono (moram priznat, da sem bila letos kar malo zgrožena, ko sem videla slike razredov od tamalih... - doslej sem vedno mislila, da vsi skup močno pretiravajo in da ni prav veliko debelih otrok, saj jih sama nisem nikjer videla - videla sem male otroke, ki še niso debeli, saj so bili moji otroci mali. Ampak... vzamem nazaj... Z leti jih je res vedno več; v 3. razredu skoraj nihče, sem pa tja kakšen; v 6. razredu že 1/3, v 8. pa že 2/3... To je kar ogromno... Da je večina punc pri 13ih težjih od mene pri "rosnih" 43... In moram priznat, da sem vesela, da se mi ni treba s tem ubadat in da lahko pitam svoje otroke z vsem živim in se ne sekiram... Ampak... če bi imeli preveč kil, bi verjetno načrtno iskala manj kalorične recepte... No, na srečo jih je za sladoled res veliko! Smetanovi in kupljeni sladoledi znajo bit kar redilni in/ali nezdravi, razni domači sadni pa so bolj kot ne sadje in voda:D.

Dobra stran je, da ima veliko otrok zelo rado sorbete - to so sladoledi, narejeni na vodni oz. sadni osnovi - kjer not ni mlečnih izdelkov (ne mleka, ne smetane) in večinoma tudi ne jajc (v nekaterih sorbetih je beljak). Ampak v tehle receptih spodaj ni beljaka, je pa v nekaterih jogurt, vendar ga lahko nadomestite s sokom, če želite ali kakim rastlinskim jogurtom, če imate doma alergijka. Sorbeti imajo navadno več okusa po sadju, ker ga mleko ne zaduši in so zelo lepih barv, saj nič ne razredči živih barv sadja. Kdor pravi, da domač sladoled ne more bit divjih barv, gotovo še ni delal malinovega ali jagodovega sorbeta! Jogurt bo barve seveda posvetlil, da boste dobili lepe pastelne sladolede, ampak tudi če daste not jogurt ali mleko, so še vedno zdravi in še vedno nizkokalorični;).

ANANASOV MEHKI SLADOLED

- 1 pločevinka ananasovega kompota ali en olupljen in narezan ananas
- pol velike škatle kokosovega jogurta (cca 200 g daš not, škatla je 400 g)*

Če imate svež ananas, ga olupite, zrežite na koščke in dajte zamrznit. Če imate ananasov kompot, ga odcedite (tekočino prihranite za naslednji recept) in dajte zmrznit koščke. Jaz jih dam kar v škatlo od skute, ravno lepo pride. Pustiš not čez noč in naslednji dan daš 10 prej v hladilnik, da se malo zmehča, potem pa streseš vse skup s polovico kokosovega jogurta v močan blender/šejker (ali multipraktik) in zmelješ. Izi pizi in zelo dobro. Poteši tiste želje po sladkem in komot ga poješ 200 g, ker je to zelo nizkokalorična reč - sem izračunala, posebej za vas;) in ima manj kot 74 kcal/100 g. To res ni nič, sploh ne za sladkarijo!
*Če je kdo pri vas alergičen na kokos, lahko zadevo nadomestite s kakšnim drugim jogurtom, ki ga sme jest. Ali pa samo not zlijete tisto prihranjeno vodo (dobro ohlajeno).

MANGOV MEHKI SLADOLED

Kadar imajo v kje mango poceni, ga kupim več, z namenom, da ga bom dala nekaj še zmrznit. Roko na srce, se je to mogoče zgodilo 2x, ker ga vedno požremo... Ampak... če pa vam uspe zamrznit mango, se zelo splača, saj je tudi ta sladoled zelo dober. *Nekoč je Natureta delala zamrznjeno mešanico manga in banane, vendar je že dolgo nisem videla.

- 1 olupljen, na koščke narezan zamrznjen mango
- 1 olupljena, na koščke narezana zamrznjena banana
- sok od ananasovega kompota, ki vam je ostal od prejšnjega recepta (neka tekočina je zelo fajn, da lahko šejker/blender/pač vaša mašinca dejansko ujame tiste zmrznjene koščke) - predvidevam, da ste ga hranili v hladilniku;)

Vse skup date v mašinco in zmeljete. Tudi tole ima nekaj podobnega kalorij (priznam, da nisem računala, ampak mango jih ima 62 kcal/100 g, banana pa (olupljena, torej samo meso) 95 kcal/100 g, sok od ananasa pa manj kot 65. Bi morala vse stehtat in vse skup bi malo variiralo glede na velikost vašega sadja... Ampak glavno, da veste, da se s tem res lahko posladkate!

JAGODNI ponarejeni SORBET

- 1 vrečka zamrznjenih jagod (450g)
- 1 lonček navadnega jogurta (180 g) *vegani/alergijki vzamite sojin ali kokosov jogurt ali 150 -200 ml gostega soka

Enako kot doslej - malo odtajano zamrznjeno sadje in jogurt zmiksate v mašinci, ki to zmore. Postrežete takoj, lahko s kakšno celo jagodo na vrh. Njama!

Vse te sladolede lahko jeste vsi (alergijki pač vzamite svoje sadje in jogurte, na katere niste alergični), v neomejenih količinah, hehe:). Kar je vedno fajn. Zelo težko se zrediš od takih sladoledov, imaš pa občutek, da si nekaj pojedel, ker so lahko porcije malo bolj konkretne. In ker je ta sladoled zelo mehek, ga lahko brez težav uživajo tudi malčki. In ker nima not nobenih Ejev, ga bojo požegnale tudi kake bolj natančne mame.

Uživajte v poletni vročini in ohladite se kaj s sladoledom!!!

 PS: v torek dobite pa seznam vsega, kar delajo moji tamali tukaj za inspiracijo, hehe:)

28 julij 2021

Pospravljanje in gospodinjstvo - kako prepričat tamale

Zadnjič mi je ena zvesta prijazna bralka napisala luškan komentar, da si želi še več o pospravljanju in opravilih, saj imajo z otroki ravno debate o tem zakaj je to treba in kako oni to ne bi:D. Hehe, komu zveni znano?

Kar se tiče tega, kako sem/sva (lubi bi iskreno povedal, da tu on nima kaj dosti zraven in moram priznat, da se kar strinjam:D, se pa zdaj trudi, da bi jim preverjal listke, tako da upanje ostaja;)) to dosegla - to še ni čisto doseženo, je še "v delu" - naredijo sicer, kar jim rečem, prej ali slej (včasih je treba večkrat rečt :D, seveda pa je cilj to, da jih na to ne bi bilo treba spominjat in bi naredili sami in potem mogoče nekoč (mokre sanje) celo sami videli, kaj je treba naredit in to naredili, čeprav to ne bo njihovo delo. Tako da - bom pametna čez par let:D. Zaenkrat kadar je vse ok (počitnice), kar naredijo vse, kar je že rutina. Kar je ekstra, se včasih pozabi. Ko je kup drugih reči, je problem.

Ampak na splošno zaenkrat kar dobro gre - glede na našo kulturo, seveda - v Aziji marsikje 5 letniki naredijo več kot naši vsi trije hkrati, ampak tisto se mi pa tudi ne zdi prav - ne mislim, da so njihovi starši krivi, ker verjetno nimajo izbire, ampak za svoje otroke bi si želela, da imajo tudi otroštvo, glede na to, da imamo tak luksuz, da jim ga lahko nudimo (ki ga precejšen del sveta nima). Je pa dobro, da se vsi (starši in otroci) tega zavedamo - da obstajajo tudi druge situacije, druge kulture, drugi načini, kjer otroci delajo ko nori - ker če jih boste primerjali samo s svojimi sosedi, ki imajo še bolj razvajene otroke, potem se vam bo zdelo, da jih ultra preveč izkoriščate, ker morajo po kosilu mizo pobrisat :D (vsekakor pa se bo to zdelo njim;). Zato vedno zagovarjam "celo sliko". In to velja za vse, tudi nas, starše - tudi mi se lahko primerjamo, vzamemo dobro od povsod in pustimo slabo. Recimo od mene vzamete vse dobre ideje za ustvarjanje z malimi in pustite meni mojo razmetijo;). Mislim, če jo kdo hoče, tudi naj izvoli, ampak ne bi ravno reklamirala;).

1.) Ta celostna slika je dobro izhodišče, če vam mali začnejo slučajno s tistim znanim: "Ampak mojim sošolcem/kam pa ni treba!" No, moji vejo, da mi tega ni pametno rečt, ker zbudi v meni pošast, ki jim zagrozi z NAJHUJŠO GROŽNJO, kar jih poznajo: "Prav, potem bom pa tudi jaz taka mama, kot so mame od vaših sošolcev!" Vedno pobledijo: "Ne, mami, ne, saj bom pospravil/a, samo to ne!" Dela vsakič, pri vseh treh :D

Otroci niso neumni: tudi oni znajo primerjat - tudi oni vejo, koliko se trudite in vejo, koliko jim to, kar jim jih nudite, pomeni. Ne bi zamenjali, vsaj večinoma, ne. *Če bi radi zamenjali, je mogoče čas, da se mi zamislimo, ker očitno nekaj delamo narobe...  Ne vem, kaj je tisto nekaj, kar vaši otroci posebej cenijo pri vas, ampak prav gotovo je nekaj, saj tega bloga vseeno ne bere ravno naključna publika;).
Moji mali recimo dobro vejo, da "normalne mame" ne grejo delat gigantskih raviolov v petek popoldne, kaj šele v ponedeljek! Da večina ljudi ne dela domačih njokov, lazanij, kaj šele domačega sladoleda xy vrst, da večina celo ne kuha vsak dan skupnega kosila (kar se jim zdi čisto nezamisljivo:D) in da si nobena od njihovih prijatlejic ne more izbrat obleke po želji za prvi šolski dan, rojstni dan ali kar tako. Da večina staršev ne zna popravit vsake igrače, ki so jo razsuli. Da večina otrok ni tako dolgo na morju. Da so med počitnicami večinoma precej pri babicah itd... Da lahko oni vprašajo vse, tudi tabu teme, pa jim bom odgovorila in da jih bom poslušala, če imajo kakšno pritožbo ali željo. Da družinski sestanki drugod niso pravilo in da to vse skup vseeno zahteva precej energije. Vejo, da ni povsod tako, saj imajo prijatelje in sošolce in se pogovarjajo;).

Sama sem jim razložila, da zahteva tak način življenja, kjer mama reče ja vsaki bedariji, ki si jo izmislijo, malo več pospravljanja. Če šivaš, so nitke. Če pečeš kruh, je moka povsod. Če delaš karamelo, je povsod lepljivo. Če delaš čokladni sladoled, je par piskrov za umit. (Ja, zdaj smo na morju in non stop kuhamo:D) Če delaš z otroki karkoli s papirjem, je kup papirčkov velikosti od pol mikrona do A4 povsod po tleh še par tednov:D. Če delaš z glino... tja rajši ne bomo šli, ok?;)... Če delaš domače lučke, pa to pustiš delat tudi otrokom, jih preveč napolnijo in ker ima led večji volumen kot voda, gre vse skup čez in se polije, ker ravno zmrzuje in je nekje vmes... in je cel predal svinjski. Če otroci raziskujejo in čistijo ribe... ne, tja tudi ne bomo šli... Iščejo sipino vrečko s črnilom?... Se razumemo, ne?;)

Ko je starejša imela enkrat take izpade, sem ji lepo povedala, da se lahko tako zmenimo in ji ne bo treba nič, tako kot sošolcem, AMPAK potem pa tudi ne bomo delali nič, česar oni ne in bojo enako časa v šoli in tudi tam jedli. Takrat je prebledela in še zdaj vsakič, če to omenim:D. Zato je zdaj to tista ultimativna grožnja:D. Dejansko: če otroci jejo vse obroke v šoli in so v podaljšanem bivanju, potem pa doma gledajo risanke ali igrajo igrice na telefonu, potem res ni prav veliko svinjarije.
Moji mali pa strastno sovražijo šolsko kosilo - gospod, ki ureja prehrano je izredno prijazen in se trudi, celo dovoli jim vsake toliko probat in plačamo samo kosilo, ki ga jejo, če ga kdaj pozabijo vzet od doma:D, vendar kuharice ne kuhajo ravno po njihovih standardih (zelenjava in testenine so razkuhane, preveč je mesa, preveč mastno, premalo začimb, preveč slano, solata je ubita v kisu, pa surov česen je gor, itd itd...) Domov pridejo takoj po šoli in seveda potem doma počnejo vse mogoče in temu primerno naserjejo svoje bivalno okolje:D. 

Razložila sem jim, da vsi skupaj večinoma čistimo za NJIMI, ne za mano (sem bila še sama presenečena, ko sem bila lani prvič 5 dni sama, pustili so mi totalni raztur in sem ves čas pucala za vsem, pa vseeno je bilo vsak dan lepše - nisem mogla verjet, da res ni praktično skoraj nič od mene) - in za sabo res striktno počistim, že zaradi zgleda (pa tudi všeč mi je, če imam čisto - in to vejo, saj vidijo razliko med mojo sobo in vsem ostalim stanovanjem:D - vključno z očijevo sobo - zato pa on ne sodeluje toliko pri tem "vzgajanju za gospodinjstvo", saj vedno zelo hitro zapnejo v smislu: "Saj ti tudi ne! Kaj mi težiš, kako imam sobo, svojo poglej!" Resnici na ljubo ima v svoji sobi veliko stvari, ki pripadajo drugim ljudem (sramežljivo dvigam roko:D - moje škatle starih cot za predelavo ehm ehm...). Saj so lepo naložene ena na drugi:D. Ampak hočem rečt - zgled tudi nekaj malega šteje;).

2.) S svojimi otroki sem kar se da iskrena (tudi z drugimi ljudmi, ampak pri njih pa res! Malim otrokom moraš še marsikaj "olepšat" ali se direkt zlagat, velikim na srečo vedno manj;).  Povem jim po pravici, kot mislim, čeprav se mogoče komu to ne bo zdelo primerno za njihovo starost (trenutno 9, 12 in 14):

- da se mi ne zdi fer, da bi jaz ali midva pospravljala za vsemi, ker nočem bit samo mama in gospodinja in to, da imam otroke, še ne pomeni, da sem se javila za to:D. Da dokler so mali, itak da moraš vse za njimi naredit, tudi če pomagajo:D, ampak zdaj so večji in so lahko že zares v pomoč, ki mi zelo prav pride.

- da je za občutek pripadnosti, ki ga vsi rabimo, treba tudi nekaj naredit za to skupnost, ki ji želiš pripadat (v tem primeru družino)

- da nočem, da bi dobili vzorec, da mama pa za vsemi pospravlja, ker potem bi punci tudi sami tako živeli in ne bi imeli nič od življenja ("clean house is a clear sign of wasted life":D)

- da nočem, da bi mali dobil ta vzorec, ker potem ne bo dobil nobene fajn punce - ker tadobre tega ne bojo tolerirale, torej mu bojo ostale samo tiste s kakim večjim problemom - lahko se tole ne bere politično korektno, ampak spolna selekcija ni bila nikoli politično korektna - boljši fantje lahko zbirajo med več puncami - tak ki več da, ki je fajn, ga bo skoraj vsaka hotela - kar je za fanta res fajn;). Ta razlog mu gre mimogrede zelo na živce (itak, pri 9ih:D), ampak je res.

- da se ti mogoče  v tistem trenutku nekaj res ne da naredit, ampak da je zelo verjetno, da se ne da tudi drugim članom družine - nekdo pa mora naredit... In da je fajn, da se vsak kdaj žrtvuje;).

- da večina sveta ne zavija otrok v vato in da nimam pojma, kaj bo prihodnost prinesla - da je doslej res šlo vsaki generaciji boljše kot prejšnji in upam, da bo še naprej tako, vendar pa glede na podnebne spremembe, se to utegne spremenit in bodo v tem primeru za vire tekmovali z vsemi tistimi, ki znajo delat in bi rada, da so pripravljeni, če bi bilo treba fejst delat, da jim to ne bo taka groza, da bojo vseeno lahko srečni. Da tudi če bo vse super duper najbolj fajn (kar upam, da bo in vsi na to računamo), bojo glede na to, da si vsi trije želijo imet otroke (jej, bom babica! Samo ne prehitro, mulci, mate še vsaj kakih 15 let časa;) - no glede na to željo, bo v njihovem življenju prav gotovo prišel čas, ko bojo MORALI delat ko budale, brez veliko spanja in zelo na minimumu... ker je to pač tako, ko imaš male otroke - če jim seveda hočeš dat najboljše izhodišče; verjamem pač, da dojenčka ne smeš pustit jokat, da se moraš odzvat na otrokova povabila itd... in vse to skup z vsem gospodinjstvom in skrbjo za osebno higieno tega malega bitja... je VELIKO!  Sploh če jih je več. To je dejstvo! Pač je. Nič ni nefer, samo pač to obdobje je naporno! Nekateri pozabijo, jaz se šele zdaj dobro zavedam, KOLIKO energije sem vložila v ta mala bitja;). Oni to vejo, ker so bili zraven;). In vejo, da si tudi sami želijo to. Ni jim všeč, ko sosedov dojenček joka, torej jim ne bo, ko bo njihov in se bojo trudili nekaj naredit. Torej jim bo takrat naporno. Najboljše da se naučijo, da pač včasih narediš nekaj, ČEPRAV se ti ne da.

- da je to po precej študijah ena od bistvenih lastnosti, zakaj nekomu uspe, drugemu pa ne - da ima nekdo ta "grid" - upornost, da vseeno naredi, tudi ko rata težko. In vsak dan pospravit nekaj je težko - dokler ne postane navada. Imam srečo, da naši mali radi berejo. In berejo tudi knjige za odrasle. Tudi knjige o vzgoji. Tudi knjige o psihologiji. Tudi knjige o tem, "Zakaj nekaterim otrokom uspeva" (Paul Tough, fajn knjiga, mimogrede, priporočam!) In potem vidijo, da to, kako vzgajam, ni iz trte zvito, ampak imam za svoje odločitve navadno vzrok. In potem bolj zaupajo. Še vedno vsake toliko preizkušajo meje - tako s tem, kaj je treba kot s tem, da pač ne naredijo, pa če nihče nič ne reče, jupi;). Ampak če sva striktna pri pregledovanju nalog (strikten pomeni vsak dan, zmenjeno imamo po kosilu), potem to lepo dela.

3.) Ta točka se mi zdi tudi zelo pomembna: sama rada vključim otroke v debato in odločanje o tem, kako bi kaj imeli (pospravljeno, urejeno, kakšne smetnjake, če jih oni praznijo, imajo pravico odločat, če jih jaz, potem nimajo kaj mrdat - pred kakima 2 mesecema smo na zlatolaskino željo zamenjali, kako imamo smetnjake v kuhinji, ker je odnašala smeti. Prej sem jih dala drugače, ker so sicer ves čas metali mimo njih. Kdor pospravlja svinjarijo, lahko odloča, ne glede na to, kdo to je). Ne dajem jim delat dela, ki bi imelo vrednost zame, zanje pa ne. Svoje kaprice naredim sama, oni delajo to, kar je za skupnost dobro in se vsem zdi potrebno: vsi hočemo imet čisto mizo, ko gremo jest, vsi hočemo jest iz čistih loncev, pomest moramo za njihovimi drobtinami, ne za mojo obsesijo, itd... Ne dajem jim loščit nekega starinskega pribora, ki bi meni veliko pomenil, njim pa nič. Ni jim treba loščit čevljev (pa kaj je s tem loščenjem?:D) Ni jim treba likat oblekic (sem jih pa naučila, da jih lahko, če želijo, ker lepše izgledajo - ampak od zmečkanosti ne bo noben zbolel). Sem precej tolerantna glede tega, kakšni grejo ven. Sem pa zelo natančna pri čistoči v kuhinji in kopalnici. Ne moreš se očistit v svinjskem in ne moreš kuhat v svinjariji, ker lahko okužiš hrano. Mali to lahko sprejmejo, ima logiko in jim je ok. Tudi sami se zgražajo nad kako svinjarijo, zato jim je jasno, zakaj je to potrebno. Loščenje jim ne bi bilo.

Popolnoma mi je jasno, da ne bojo hoteli delat nečesa, kar se jim zdi brez smisla. In jih čisto razumem. Še predobro se spomnim, kako neumno se mi je zdelo, ko sem morala zlagat SVOJE nogavice na točno določen način, ker je mama to tako hotela (da si moral v vsako nogavico dat roko, jo obrnit tako, da je bila peta zgoraj in potem obe nogavici skup zvit - meni je bilo čisto vseeno, če je peta na dnu in so nogavice zvite iz strani - še vedno mi je, že 26 let srečno živim tako). In sem si obljubila, da sama NE BOM taka mama in nisem!
In mislim, da ta mala sprememba naredi veliko. Svojim otrokom recimo pustim, da si sami najdejo način, kako bojo imeli zložene obleke. Pogoj je, da grejo v predale za obleke, jasno:D. Seveda sem jim pokazala, kako jih zlagam jaz, ampak spodbujam tudi to, da najdejo druge načine. Navsezadnje Marie Kondo verjetno več ve o zlaganju cot kot jaz, zakaj se torej ne bi učili od nje? In smejo probavat različne načine in ne rečem takoj, da to pa ne dela, ker je vse še v razsulu, ker načina še niso izpopolnili - jim dam čas - ampak če pa to traja dva meseca, je pa čas, da ga hitro naštudirajo ali najdejo drug način;). *Mali ima o zlaganju oblek svoje mnenje (da je nepotrebno:D) in ima vsake toliko cel ratur v svojih predalih... potem pa nič ne najde... tako da to so še debate;). Kot sem rekla - tole je še "v delu", sploh še nismo končali:D.

4.) Pojdite kdaj kam na obisk, da bojo otroci videli, kako kje drugje živijo: pojdite k prijateljem v tisto ultra zrihtano, moderno minimalistično stanovanje, kjer ni nobene ustvarjalne zadeve, vse pa je brehibno čisto! Otrokom bo tam zelo verjetno dolgčas. In bojo z veseljem prišli domov in ko bo treba ves ta šunder potem pospravit, bo lažje - ker imaš vedno odgovor: no, lahko imamo tudi tako kot tam... Pa ne bo treba nič pospravljat...
In pojdite kam, kjer je večji raztur kot pri vas (lahko pridete k nam na obisk:D), pa se otroci spet ne bojo dobro počutili, ker se ne bojo počutili varno ali jim ne bo dovolj čisto. Enkrat smo bili po naključju za kuhinjsko mizo nekje bogu za hrbtom in miza je bila cela mastna (tista stara mast, ki ne gre nikamor, ker je že del mize, ne nekaj sveže umazanega). Mali je bil še prvošolček, se mi zdi, ampak ga je to zelo pretreslo - še zdaj mi večkrat reče, da tam je bila pa res grozna miza. In ko jim povem, da če je ne bomo brisali, bo tudi naša taka, se jim zdi to zelo dober argument. 

5.) Vsake toliko ovrednotite, kje se navadno zatakne, kje se vedno skregate - saj navadno se ves čas kregamo zaradi istih reči. Če je ves čas problem to, da ne odnesejo pravi čas smeti, razmislite, ali bi se dalo mogoče mali koš zamenjat za večjega (pri nas smo že imeli velike koše, ampak če ne bi imeli, bi predlagala to rešitev). Kdor največ uporablja, je mogoče najboljše, da tudi puca tisto reč - recimo mali največ papirja nastriže, zato on tudi odnaša papir v smeti. Če se ves čas kregate, ker otroci ne odnesejo in pospravijo svojih čistih oblek (naš nemesis), potem ugotovite, če je mogoče kak razlog - zakaj tega ne naredijo. Pri nas je recimo bil problem, ker so imeli tako nabutane predale z oblekami, da jih je bilo težko pospravit. Zato jim zdaj rihtamo omare. itd itd... Tako tudi oni vidijo, da se trudite jim olajšat stvari in rajši sodelujejo s svojim delom.

6.) * PS: malo za hec, malo za res: vsake toliko mi prekipi in zagrozim vsem 4, da bom šla k dediju (svojemu očetu) na Primorsko in pridem nazaj, ko bo pospravljeno:D. Da ne bo kdo dobil slike, kako je vse tipi tipi in se nikoli ne skregamo:D. Zlatolaska ima ubitač od sobe, mali ne priznava zlaganja oblek v predale, temnolaska pa pred kosilom vedno odmudri v svojo sobo, da ji ni treba nič pomagat... Rešitev? Zlatolaski delamo omare, potem bova skup našli način, kako bi ji bilo najlažje vzdrževat red, ker ta otrok res lahko sobo naserje v minuti - se pa zna tudi zaigrat v prazni sobi - vsaka medalja ima dve plati;). In vem, da si sama to želi, pa ne zna. Malemu bomo tudi kupili omare, da bo mogoče lažje (upam), verjeto pa bo to malo daljši proces (na srečo imamo še malo več časa;), temnolasko pa zdaj striktno kličem vsakič dol in vsaj zdaj med počitnicami, se je kar navadila in pridno pomaga. Zdaj je tako vse super - tu lepo pomagajo in imajo še kar pospravljeno, pa jaz ne hodim gor v njihovo sobo, kar tudi pripomore:D. Bom v torek objavila še, kaj tukaj, na morju, med počitnicami, delajo.

22 julij 2021

Hujšanje - viri in moja metoda za (dobesedno) par kil

 Ok, pa poglejmo tale moj "znanstveni pristop" k hujšanju;). Kot vedno v znanosti: najprej pregled literature (znanja), potem ocenitev trenutnega stanja, potem pa test.

Pregled znanja: poslušala sem tale podcast, ker Hubermana itak vedno poslušam, ker je hudo dober in zanimivo razlaga:). Je ista vsebina tudi na yt, samo meni je bolj všeč podcast, kjer ni toliko reklam - pač na začetku preskočim prvih 5 minut, ko predstavlja sponzorje, pa je;). In ok, lahko bi se tuširala z mrzlo vodo in tresla ko šiba na vodi... Hvala lepa, potem pa že rajši manj jem:D. Za diete nisem, da ne bi jedla ogljikovih hidratov si kar narišite, da bi se odpovedala sladkarijam, pa ravno tako ne pride v poštev, mesa že zdaj skoraj nič ne pojem in se ne bi poznalo, pri veganstvu bi pa ultra pogrešala jogurt... Torej ostane najenostavnejši sistem: kalorije not - kalorije ven :D

Ocenitev stanja: začela sem z enostavnim spremljanjem, koliko sploh DEJANSKO pojem - in ugotovila, da več, kot se mi zdi:D - kdo bi si mislil, a ne?;) 

Ko sem delala v službi, sem si nosila malico s seboj - in ko je malice zmanjkalo, sem lahko pojedla še kak piškot (ali pol škatle njih;), ampak to je bilo pa to... Doma se vedno kaj najde, če se ti ne da delat in "si lačen";). V službo sem si nesla par čokoladnih kroglic (npr. Mozart), jih takoj vse požrla, potem jih pa ni bilo več. Doma imam celo vrečko, četrt kile:D... Ena ima pa skoraj 100 kcal - če bi pojedla celo vrečko, bi pokrila svoje dnevne potrebe, pa če še toliko športam (kar ni da se nikoli ne bi zgodilo:D). 

Ker doslej nikoli nisem štela kalorij ali gledala česarkoli, sem bila zelo presenečena nad določenimi rečmi... Ker stvari, ki so nam jih predstavljali kot nizkokalorične to pogosto niso in dostikrat kaka reč, ki je kao zelo kalorična, ni nič kaj strašno: recimo griotti in Pečjakov kruh Lunca imata praktično enako energetsko vrednost. Vem, da je kruha več (volumsko) na 100 g, zato si baje bolj sit po njem, pa da ima verjetno malo nižji glikemični index (čeprav vprašanje, enostavni škrob se hitro spremeni v sladkor, to se začne že v ustih, ko se zmeša s slino, zato kruh rata sladek, če ga en čas žvečiš, smo se učili na faksu:)) itd itd... ampak sama kalorična vrednost je pa ista.
In nekateri imamo rajši Griotte:D. Brez skrbi, vlaknine bom že dobila, to se pri meni ni za bat, ker sem mali frutivorček;). Danes, ko to pišem ob 10h zjutraj, sem pojedla že 1,2 kg sadja, ker ga pač obožujem in ker je poletje čas, ki ga je treba izkoristit:D.

Naslednji korak je bil, da sem si izračunala približne porabe - bazalni metabolizem in približno koliko porabim, če zmerno ali veliko športam. Tale na linku je v imperičnih metodah (zato je treba pač centimetre pretvorit v tiste blesave čevlje  in palce (pa kdo to še zdaj uporablja, meni to vedno tako srednjeveško zgleda!) in kg v funte (google to avtomatsko naredi, če mu rečeš: "... kg in lbs"), obstajajo tudi metrični kalkulatorji, ampak se mi ne da iskat;).

*BMR - bazalni metabolizem, je to, koliko energije vaše telo porabi za to, da obstajate - če bi ves čas samo ležali v postelji; čim ste normalno aktivni, je poraba nekoliko večja:). Mimogrede - BMR vsako leto za dobrih 7 kcal pade - sliši se nič, ampak se nabere... Pa na začetku pada še hitreje - od 23 do 43 je razlike za 145 kcal - to je pa že ena mala malica:D. Če se sprašujete, zakaj se zdaj hitreje zredite - evo vam odgovor;). Res pa je, da si stroka še ni edina, če ni to samo zato, ker imajo starejši ljudje navadno manj mišic (na kar imamo vpliv)...
Ko si računate bmr, je treba pazit: če par kil shujšate, ga je treba prilagodit - težji ljudje namreč več porabijo, kot lažji. Res pa je, da je precej odvisno od strukture (pri zelo mišičastih bo izračun pokazal manjšo porabo kot je v resnici, ampak če ste zelo mišičasti in hočete še shujšat, verjento ne berete tega bloga - fitnes fanatiki niso ravno moja ciljna publika;). Ampak nekje moramo začet in pri takih malo manjših osebicah se mi zdi, da ne more toliko falit - ker toliko in toliko moram imet kosti in kože in to lahko zračuna, pa Švarci vseeno nisem, tako da - za osnovno oceno je ok in verjetno niste tako zelo mišičaste, da bi zadeva hudo mimo udarila, najboljše, da se ne slepimo;).

Test: vse skup sem si dala v excell tabelco (ja, sem pač geek:D, ta korak ni potreben, je pa excel precej uporabna zadeva, če hočeš vnašat iste reči dan na dan, pa kaj enostavenega zračunat...), te podatke in za vsak dan ČISTO VSE, KAR SEM POJEDLA in točne količine (v gramih), koliko česa. Ta način, kakor je časovno potraten, ima še eno dobro stran: če moraš vsako reč, ki jo poješ, vpisat v tabelo, res 2x premisliš, kaj boš pojedel in ni tistega "mindless snacking", sploh če si računalnik že zaprl, pa se ti ga ne da za par listkov čipsa prižigat:D. Pa natehtaš si razne nezdrave zadeve in potem res poješ samo eno malo skledico čipsa, ne pa pol vrečke (a sem edina, ki sicer stisne pol tortilla chipsa? Pa še to samo zato, ker si ga delim z lubijem, ki poje drugo polovico?) ali pa poješ eno čokoladno kroglico, ne pa 5... Pa se pozna:D. 

Meni je postala zadeva zabavna in tudi precej se naučiš o svojih prehranjevalnih navadah - koliko energije dejansko dobiš iz katerega živila in koliko ga dejansko poješ. Vem, včasih je to ultra nepraktično, ko imaš rizibizi, kjer je riž zmešan z grahom in korenjem - pač stehram vse skup in ocenim po najboljših močeh strukturo - ali imam cca tretjino vsakega ali kako drugo razmerje. Na koncu vidiš, da za te reči (ki jih skuhaš za kosilo) ni tako važno, da je vse ultra točno, nanesejo tiste reči, ki imajo kcal napisane na zavojčku:D. Vseeno je pa fajn tudi videt, da so se nekam povečale moje porcije, recimo;). Včasih človek mimogrede poveča porcije, ko jih povečajo otroci, čisto nezavedno. Včasih ravno obratno, ker se še ni navadil več skuhat, pa seveda noče, da bi bili oni lačni, pa se malo nazaj drži. Ampak na ta način to vidiš.

Moja metoda je nadvse enostavna, zahteva pa nekaj dela: JEM LAHKO KARKOLI HOČEM, SAMO VSE MORAM NATEHTAT, poiskat energetsko vrednost - na zavojčku ali na netu (če je še nimam v tabeli) in VNEST V EXCELL TABELO - tam sem si potem naštimala, da mi sam izračuna, koliko je to kalorij in koliko je vse skup in potem vnesem na koncu dneva še koliko sem porabila - pač izberem eno od tistih par kategorij, koliko sem tisti dan šporatala (ko sem bila bolna, sem dala sedečemu stilu še 100 kcal gor, ker toliko porabiš za vsake pol stopinje temperature). *Mimogrede: tega se niti približno ne mislim it ves čas, je pa uporabno za par tednov, da dobim občutek in da sklatim par kil in to je to. Računam, da bo morje vseeno naredilo še svoje za to, kar bo še ostalo. ** Post festum: zdaj sem že na morju in že 2 tedna ne tehtam ne sebe, ne hrane ali gledam ničesar in zaenkrat je vse super:).

Potem sem naredila kapitalno napako, da sem šla iz firbca še pogledat, koliko naj bi dejansko porabila, da tole dam dol. Ulala!!!

7700 do 7800 kcal je 1 kila maščobe (naše, ker ni samo maščoba, je še voda vezana - za primerjavo prečiščena svinjska mast je pa 900 kcal/100 g, torej 9000 na kilo - veste, koliko se morajo šele pujski matrat, da shujšajo:D).
Sama nisem imela veliko za shujšat - dobre 4 kile, ampak se vseeno nabere - cca 33500 kcal razlike mora človek naredit za to! Nič čudnega, da gre to tako počasi:D. Tole tu te zadepresira, ampak spravi na realna tla... Ima pa dobro stran, saj te pripravi na to, da zna malo potrajat in potem si vesel, saj gre na srečo v praksi potem hitreje - sploh če pričakuješ tole grozo zgoraj:D. 

Par nujnih opomb, če to slučajno bere tudi kakšna mlajša deklica, ali kdo drug, ki je v rizični kategoriji za prehranjevalne motnje. Mimogrede, te so zelo podcenjene pri originalno predebelih, tole je en fajn filmček, ki ti da mislit... Hvalabogu s tem nimamo težav in sta punci zadovoljni s svojima telesoma (mali verjetno tudi, ampak 9 letni fantki pa res ne razmišljajo kaj dosti o svojih telesih, vsaj upam:D). Ampak: par pravil PREDEN začnete hujšat:

- če se odločiš shujšat (ker je zdravnik rekel, da bi bilo pametno, ker ne moreš več oblečt tistih hlač, ki jih imaš rada ali ker bi rada naredila stojo na rokah, pa te zapestja bolijo ali ker hočeš drugače izgledat, karkoliže): povej nekomu, ki ti je blizu in te ima rad/a, kaj je tvoja ciljna teža, da jo skup ovrednotita (da si je ne bi slučajno nekam nizko postavila) in predvsem, da te ustavi, če bi se zaciklala in hotela vedno več shujšat. Obljubi (po možnosti pisno) tej osebi, da čez to mejo ne boš šla. Za odrasle ženske je to malo lažje, saj imamo navadno neko ciljno težo tam, kjer smo sicer ves čas bile; teže in postave so različne in kar paše eni, ne paše drugi. Nobena pa ni lepa pri bmi pod 19, prosim, ne it v podhranjenost!

- če hujšaš z manjšanjem vnosa kalorij, je nekak pravilo palca, da je 1400 kcal min. za odrasle ženske; in maximalno 0,5 kg do 1 kg na teden smeš shujšat. Meni se že to zdi veliko... Že za odrasle, sploh pa za predebele otroke in najstnike bi dala tole razliko v teži precej nižje, če bi mene kdo vprašal. Tudi če je 1 dag/teden, je čisto ok. Važen je samo trend! Boljše počasi, da ima telo čas odnest vse strupe, ki pri tem nastajajo ali se sproščajo (maščoba je tudi odlagališče toksinov, ki jih telo v kakem šusu ne uspe ven vržt, pa jih spravi tja, da ne delajo štale).

- pazi, da dovolj piješ in da dobiš dovolj vitaminov in mineralo: sadje in zelenjava nista ravno kalorična, brez skrbi, tega lahko poješ, kolikor hočeš - ne, samo od svežega sadja se človek ne zredi, če hočeš dobit 500 kcal iz njega, ga moraš pojest cca 1,2 kg! Kar ni malo in ga večina ne poje toliko... Jaz poleti ga, ampak poleti tudi vedno shujšam, čeprav ga toliko pojem. Torej brez skrbi:).

- ne ves čas hujšat - tudi če nameravate dalj časa porabljat več kot pojeste, je fajn vmes naredit vsak teden kak dan, ko enostavno ne paziš in ješ po svoje, kar ti paše. Se mi zdi dobro za duha in telo:). In če kdo hujša dalj časa, ker hoče sklatit več kilogramov, bi bilo po moje bolj dolgoročno, da hujša pol časa, pol pa ne - recimo 14 dni ja, 14 dni ne. Sama sem se precej bala, da pa zdaj ne bom več mogla normalno jest... Da se bo telo navadilo na manj hrane in bom pa zdaj, ker sem že toliko stara, morala ves čas pazit - to se mi zdi groza in nočna mora! Pa po moje ni fajn, da otroci gledajo starše, kako ves čas hujšajo, se lahko navlečejo kakih nezdravih vzorcev...

Ok, to je moja prva izkušnja z namernim hujšanjem in v tem res nisem ekspert. Ampak ker sem bila sama kljub poplavi informacij (oz. ravno zaradi nje) malo zmedena na začetku, pa ker je to hudo velika marketinška niša in zato ljudje obljubljajo čuda, se mi je zdelo, da bi mogoče še komu prav prišlo nekaj, kar je napisano iz izkušnje, vendar znanstveno osnovano, pa brez kakšrnekoli iniciative zadaj (ne prodajam ničesar, ne kaloričnega deficita ne svojega sistema, kvečjemu kako ilustracijo, haha:D). Pa zdi se mi, da je tale del o prehranjevalnih motnjah navadno spuščen in da ljudje, ki iščejo te informacije, pogosteje to rabijo... 

Za vse, ki obvladate hujšanje v nulo: sem še kaj pomembnega spustila?

20 julij 2021

Hujšanje

 Ok, to ni objava, ki ste jo pričakovali od mene, vem. Tudi to vem, da nimam strašnih problemov s težo in da sem lahko hvaležna za svoj metabolizem in to, da se rada gibam in da so mi starši privzgojili precej zdrave prehranjevalne navade. Da obožujem sadje in imam rada zelenjavo in da nisem nora na kruh in meso.

Ampak! Sem pa nora na sladkarije! Med prvo korono sem res shujšala, ker sem bila ves čas izmozgana od šolanja treh otrok + dela za službo in sem dobesedno cel dan skakala iz svoje sobe v kuhinjo, kjer so se oni učili... in ponoči delala... pa še veliko sva akrirala, saj je bilo toplo in vsi smo bili doma... in tako se težko zrediš:D. 

Ampak v tejle drugi koronci pa sem se malo razlezla: konec septembra sem si zlomila prt na nogi in me je kar fejst bolel, pa kar dolgo (cca 2 meseca) imaš gips za to reč (prsti na nogah se baje najdlje celijo, ker so to najslabše prekrvavljene kosti - tako so mi razložili)... takrat se še nisem zredila po kilah, ker mi navadno ne paše toliko jest, če ne morem normalno migat in me vse boli... sem pa izgubila mišice. Potem je prišel divali, ko sem dober teden kuhala dobro indijsko hrano... Ni nezdrava, ni pa ravno za hujšat (imajo tudi ocvrte reči, pa sladkarije...) in sem se očitno peveč zamotila z njo:D. In potem sem med to drugo korono delala sama od doma, zato se nisem vozila z bicikolom v službo, nisva več akrirala, ker sem imela polomljen prst in še en čas ne smeš priletet nanj... potem je pa itak on imel gnečo in ves čas delal (v službi)... in se je počasi nabrala kilca, dve viška... Ni ravno hudo, ni toliko, da bi to kdorkoli drug opazil, ampak opazila sem jaz! Številka na tehtnici me ni toliko ganila (max je bila 58), ker vem, da je še vedno ok za mojo velikost (168 cm), ampak ko nisem mogla zapet svojih ljubih hlač.... eeee, to pa ne! Te hlače imam rada! Če bile to ene skinny kavbojke, ki jih tako in tako ne nosim skoraj nikoli, bi mi bilo vseeno. Ampak bile so ene strašno fajne žametne svetlo modre hlače! Nikjer ne najdeš toplih žametnih hlač, ki so neke lepe in ne zimsko žalostne barve. Ok, čisto mogoče, da jih kje najdeš, ampak meni se ne da po štacunah brskat - ne, tudi online ne:D. Te hlače sem dobila, super mi pašejo na rit in se v njih fajn počutim, vsem sem všač v njih (to je lubiju in otrokom, pa kaka prijateljica jih je pohvalila, drugi niso komentirali;) in jih ne mislim dat stran, pa že rajši shujšam:D.

No, tako se je začelo - ker se je odločil kako kilo sklatit tudi lubi, sva decembra poskusila intermittened fasting - torej da ne žreš cel dan, ampak samo 10 ur, recimo. Vem, veliko vas to dela itak - ampak jaz sem navajena zvečer jest, zjutraj jest (ne ravno takoj ko vstanem, takrat mi ne paše, ampak recimo potem, ko sem pribiciklirala v službo, sem pa vedno jedla kake piškote ob svojem orzotu, pa sadje, pa kako sladkarijo...:D). No, ta reč meni NI delala! Lubiju je delovalo, meni ni, se mi je pa vrtelo, čisto sem bila brez energije, ves čas sem se sama sebi smilila od vsega hudega in sploh mi ni pasalo - uničilo mi je ritem prebave in sploh je bilo brezveze! Pri tem, da sem se še zredila!:D  Jasno mi je zakaj - ker sem bila takrat tako sestradana, je moje telo šlo na minimum, nobenih dodatnih gibov - ki jih imam sicer precej, sem bolj živahne sorte;) - in tako sem porabila še manj... Torej sem nehala. Ko sem nehala in začela jest po svoje, je bilo boljše, malo je šlo nazaj, kaj dosti pa ne. Tale slikca je iz mojega rdja konec aprila... Vmes nisem delala nič glede tega, samo jedla seveda sem, hehe;).

En čas sem mislila, da bo šlo samo dol, kot še vedno doslej (moja zimska teža je 56 kg, poletna pa 54 in to je vedno samo fluktuiralo v obe smeri - meni se zdi to čisto pametno od mojega telesa, saj poleti ne rabim take izolacije, pozimi pa čisto prav pride:D). Ampak se nekak ni nič kaj  premaknilo, vsaj ne v pravo stran... Potem sem malo negodovala nad vsem skup, ker se mi je zdelo, da ne jem nič več kot sicer, s komerkoli sem se pogovarjala, so mi vsi rekli, da naj se pač sprijaznim, da sem stara 43 let in da je to pač normalno, da grejo po 40tem kile gor... Ampak, ker sem pač biologinja po izobrazbi, mi je jasno, da če imam cikel točen ko ura, moji hormoni še ne morejo ne vem kako usihat...torej... še nimam izgovorov menopavze:D. Na koncu (beri poleti:D) pa sem se odločila k stvari pristopit znanstveno, ker mi je pač ta način najbližje. *Ta slikica je pa po hujšanju za lubijev rd, začetek julija. Saj vem, nihče ni opazil:D. Ampak meni je važno samo, da mi ni treba novih hlač kupovat:D. Pa da mi bo mogoče lažje hand to hand držat:). (ne, ne stoje, te (še) ne naredim)

No, ta "znanstveni" način (kalorije not, kalorije ven) je pa deloval:). Ni ravno luštno, ni da bi bilo mimogrede, je kar nekaj dela s tem in po pravici povedano se težko skoncentriraš na delo, ko si lačen (vsaj jaz), ampak vsaj delalo je. In za 2-3 tedne se človek lahko spravi delat kaj takega:).  Če bi morala sklatit 30 kil, bi verjetno delala to po kosih - malo hujšala, malo jedla normalno in vzdrževala težo, ne predstavljam si bit ves čas v kaloričnem deficitu. Zame je 2 tedna nekak višek:D. Zato bom rajši komplicirala, dokler "mi še ni treba", ker itak veste, da rada kompliciram;). Koga zanima sistem bolj podrobno? Ali vam je samo fajn vedet, da niste edini, ki ste si nakopali kako kilco viška med korono?:D Vsaj upam, da vam je, to je bil namen te objave...

19 julij 2021

Pokovka v škrnicljih

Ko sem bila mala, smo živeli v bloku (kjer sem bila neprimerno bolj srečna kot kasneje v hiši, tako da to je tu mišljeno pozitivno;). In v 80ih je bil skoraj v vsakem blokovskem naselju kak kiosk s pomfrijem, tistim mastnim, ki so ga cvrli v nekaj mesecev starem olju - saj veste, sva otroka socializma;) (Mimogrede: a to zdaj sploh še obstaja - mislim tak kiosk? Nisem že dooolgo nobenega videla...) No, ampak s sestro sva si vedno želeli ta pomfri. Starša seveda nista bila najbolj navdušena (prvič glej razlog zgoraj (vedela sta, koliko časa imajo olje v fritezi;), drugič pa zadeva tudi ni čisto poceni). Mami je vedno govorila, da lahko naredimo pomfri tudi doma (kar smo ga bolj redko, ker ga ona ne mara), oče pa je vedel, kje je srž problema. V ŠKRNICLJIH vendar! In nama je vsake toliko naredil pomfri v škrnicljih, zapičil not zobotrebec in sva šli lahko z njim na igrišče. Zdelo se nama je straaaašno fino, se obe še zdaj spomniva:)

No, kot rečeno, kioska s pomfrijem že dolgo nisem videla, ampak obstajajo pa take male prikolice s pokovko. In na morju je ena. Tudi tam pokovka ni zastonj in tudi tam ne vem, kako pogosto menjajo olje, v katerem jo valjajo (ja, se strinjam, za pokovko olje ni potrebno, ampak povejte to tistim prijaznim Albancem, ok;). Torej pride na vrsto plan b in spomini iz otroštva, hehe.

Že lani smo imeli s seboj vrečko koruze za pokovko, letos pa smo naredile še škrniclje. Ker sem mami in torej rada stvari še malo bolj zakompliciram (a ni to naša naloga?:D), smo papirje najprej še porisale, da bojo škrniclji lepši;).

Potem ga samo zvijemo - takole... naprej pa znajo otroci že sami:

zalepimo stranico ali zapognemo dno, da se stožec ne razdre, napolnimo s pokovko ali pomfrijem (v tem primeru je obvezen še zobotrebec;) in to je to:)

Zdaj pa ven, na potep:)
Dober tek!

 PS: ja, vem, da ima temnolaska oblečeno eno oblekico iz verjetno naše, vaše ali še kakšne prejšnje mladosti... ampak ona jo ima tako rada!!! In na morju dopustujemo bogu iza nogu in se ljudje lahko oblačimo res čudno, ok?;) Upam, da me mala ne bo kdaj jurila: "Kako ste mi lahko to pustili oblečt!:"D Ji bom povedala, da je rekla, da je tako lepa in ne morem, da se ne bi strinjala z njo: ona je v vsem lepa - včasih tudi hecna, hehe, ampak tudi lepa:).
 
PPS: ja, obupno stara objava, ampak se mi že napisana valja med osnutki. In zdaj je poletje in spet smo prinesli celo vrečko pokovke v te namene na morje (čeprav že nekaj let Albanci niso zalaufali svoje pop-mašince, to še ne pomeni, da si je mi ne smemo privoščit;) V škrnicljih, seveda:).

15 julij 2021

Vzgoja na dolgi rok

 Zadnjič sem gledala dokumentarec o otrocih, ki trpijo za boleznimi, ki bi jih lahko preprečili z normalno zdravim načinom življenja. Moram priznat, da me je kar pretreslo, ko vidiš starše, ki so prepričani, da delajo vse prav in zraven 5 letnika, ki je težek kot 17 letnik ali pa otroka, ki mu bojo spulili vse zadnje mlečne zobe zaradi kariesa...

In sem začela razmišljat, kje vse ga serjemo in kaj nas prepriča. Večina problemov je nastala namreč zato, ker starši niso verjeli, da je razlog za otrokovo bolezen njihovo ravnanje.

Ne vem, v kakšni meri se to pojavlja pri nas, vem pa, da je težko najt otroka brez plomb v zobeh in da se naša čudovita zobozdravnica precej zgraža nad trenutnim stanjem zobovja pri predšolskih in šolskih otrocih. In po razrednih fotkah vidim, da se v višjih razredih OŠ otroci kar malo razlezejo...

Kaj je torej srž problema in kako to rešit?
- starše je treba nekak prepričat, da IMAMO VPLIV na to, kaj naši otroci jejo, pijejo, pasivno kadijo in koliko se gibljejo. Sploh pri malih otrocih imamo praktično 100% vpliv!

- nič ni strašno narobe, če je otrok kdaj malo lačen - jasno, da ga ne bomo pustili brez kosila, vendar so včasih starši res pretirano zaskrbljeni - nekoč je mamica pripeljala na našo zabavo punčko in me prosila, naj poskrbim, da bo kaj pojedla, če slučajno sama ne bo vzela. Zabava je trajala cca 2-3h, hrana je itak vedno na razpolago (katera budala ali mazohist bi se spravil naredit otroško zabavo za več otrok brez hrane???:D), ampka njo je vseeno skrbelo. Punčka pa je bila že tako malo čez mejo priporočljivega BMI... Ni bila strašno debela, ampak to so mali otroci... naravno smo pri teh letih suhi ko prekle:D. Vem, da ima ta mamica strašno rada svojo hči in vem, da ji je hotela dobro (in ji gotovo še vedno hoče:). Ampak včasih z najboljšimi nameni naredimo nekaj slabega.

- določena mera dretja bo v hiši prisotna, če imaš male otroke - ali bo to vaše dretje in si otroci ne bojo upali muksnit, ali pa njihovo, ker jim pač ne boste dali nečesa, kar si želijo, (ampak ne boste rohneli) - najverjetneje pa kombinacija obojega;). Mislim, da je to najboljše sprejt. Ne mislim, da se moramo ves čas dret en na drugega. Ampak vseeno pa še nisem videla malčka, ki bi ob "ne, zdaj ne moreš dobit ..." ali pa "zdaj gremo..." ali pa "oobuj/obleči si..." ne imel NIKOLI izpada in vedno lepo odgovoril "Seveda, mami, jasno!" To pride kasneje. Ko si dal tisti "pekel" čez:D. Preden se kdo spotakne - ne, NE mislim, da so mali otroci pekel - strašno rada imam otroke vseh starosti in se na splošno fajn razumem z njimi. So pa mali otroci naporni. To je dejstvo. Ljudje ti rečejo - mali otroci - mali problemi, veliki otroci veliki problemi. Kar je res, če tistih malih problemov nisi rešil... Če si malim otrokom popustil ali jih ignoriral (oz. njihove probleme), potem ko otroci zrastejo, imajo velike probleme - in ti z njimi. Zato se mi zdi tako zelo pomembno, da rešujemo na začetku...

- zobe je treba umivat, pika. Ko so enkrat umiti, ne jemo in ne pijemo več nič, razen nesladkanega čaja ali vode. Simpl ko pasulj;). Če je dete strašno lačno, bo pač še enkrat umilo zobe;). In kar se zob tiče, je boljše vse sladkarije pojest naenkrat, ne pa malo po malo čez cel dan. Tako da tisti moj način, ko stisnem celo vrečko bonbonov naenkrat očitno ni tako zgrešen:D. Malo heca, malo resnice;).

- veselje do gibanja lahko otrokom privzgojimo tako, da ga vtkemo v življenjski stil in da nas otroci vidijo se gibat (in ne pri tem ves čas jamrat, kako je to grozno;). Če prelagamo to odgovornost na vse mogoče oragnizirane športe in klube in trenerje in vzgojitelje... hm... potem se utegne zgodit, da bo predšolski otrok treniral vse mogoče, po nekaj letih pa pustil vse skupaj in doma gledal youtube... (mimogrede, nič nimam proti yt, sem zvesta uporabnica, ker se res lahko marsikaj naučiš na njem;) ampak naj ne bo samo ekran;). Naju so drugi starši zelo čukasto gledali, ker svojih otrok pri 3 letih nisva vpisala na noben šport:D. Takrat smo živeli v četrti, kjer je bilo več premožnejših in izobraženih staršev in vsi otroci so trenirali vsaj eno reč in hodili vsaj na eno kulturno dejavnost zraven, pa seveda na glasbeno pripravljalnico - vse skupaj je bilo parkrat na teden. Meni se je zdelo to preveč za predošlskega otroka. Vem, da so si moji otroci želeli bit z mano, ne pa bezljat iz ene stvari na drugo. In za tisti denar lahko kupim 10 kil gline in se sami igramo;). Vsak po svoje ptiček poje;). Ampak zanimivo je to, da naši otroci, ki so ves čas plezali po drevju in igralih in se sprehajali ob Ljubljanici, zdaj radi grejo v gozd, radi trenirajo svoje športe, radi se gibajo... Velika včina tistih pa zdaj ne miga več nič (vsaj po pričevanju staršev). Včasih jim s preveč na začetku priskutimo vse skup. Boljše malo po malo, pa da jim je všeč.
*Danes sva videla deklico na trampolinu - nič nenavadnega, razen tega, da je na trampolinu sedela in gledala v telefon:D, prav hecno je izgledalo - in je imela tudi kar nekaj kil viška. Mogoče če bi imela od začetka občutek, da je fino skakat, bi rajši skakala po njem in verjetno tudi imela drugačno postavo. Večini punc to ni vseeno in tako se lahko izognemo raznim prehranskim motnjam...
Ne mislim, da jih moramo silit, da grejo na ne vem kake ture. Niti da morajo trenirat vse živo! Ravno nasportno - pojdimo z njimi ven, pa naj najdejo gibanje, v katerem uživajo! Nismo vsi za vse. Sama rajši 4 km preplavam kot pretečem (in ja, sem poskusila že dolge proge in ne, tudi po 42 km nisem doživela nobenega razsvetljenja:D). Pač tek ni moj šport, tek je za to, da hitro nekam prideš. Obožujem pa vse mogoče vrtenje, akrobatiko, plavanje, jahanje, ples... Nič od tega nisem trenirala kot mala. Sem se pa zvirala na igralih in v morju.

- v tem dokumentarcu sem izvedela nekaj novega  o kajenju: da je za otroka škodljivo tudi, če ne kadiš ob njem, ampak greš na balkon, pa prideš nazaj, saj je baje še toliko strupov v sapi, laseh in obleki še 2 uri po tem, da je že to zelo škodljivo. Ima smisel, saj čiki res smrdijo - ko sem hodila plesat kot študentka, sem se navadno doma kar zunaj slekla in pustila cote na vrtu, da ni cela bajta smrdela (takrat se je še kadilo notri). Naju sicer to ne prizadane, ker tako in tako noben ne kadi, ampak mogoče fajn vedet, ker sama res nisem mislila, da bi tudi to lahko precej škodilo.

No, to so male reči, ampak če jih delamo vsak dan, se naberejo in nastane nekaj velikega - velik zdrav otrok, če se trudimo delat prav ali pa kaka bolezen, če imamo smolo in ga kje serjemo... To je zelo odvisno od nas... So bolezni, pri katerih nimaš kaj - geni ali nesreča ali karkoli takega... Ampak so bolezni, ki se jim LAHKO izognemo. In če otroke navadimo na zdrav način življenja, se jim bo to obrestovalo tudi kasneje - ne gre za to, da samo zdaj ne bojo zboleli za sladkorno - tudi kasneje verjetno ne bojo, ker bojo navajeni jest zelenjavo in migat.

Lepo migajte!

13 julij 2021

Domači rezanci

Spomladi in poleti babičine kokoške na veliko nesejo jajca... In tako dobimo včasih naenkrat kar dosti jajc. Trenutno naši otroci na veliko rastejo, tako da na splošno to ni problem. Ampak vseeno jih je včasih treba porabit;)
In domače testenine so super način za to! Tole so čisto navadni rezanci, narejeni na mašinco, ki jo vrtiš z roko in je pri nas tako nepogrešljiva, da jo vlečem celo s seboj na morje:D (res smo pa navadno dolgo na morju, saj tam porabim dobisedno ves svoj dopust!)
Veste, kaj je fino pri večih otrocih? Da marsikaj lahko že sami naredijo! Ne rečem, da bojo sami prekrasno spucali za sabo;) Ampak komot jim pa daste testo in naj oni skončajo rezance;). Kar je tudi nekaj. In sploh je fajn, ker ti ni treba non stop na polno pazit, da kdo svojih malih prstkov ne porine med valja! Prvič so prstki malo večji, drugič spretnejši, tretjič pa otroci malo bolj pametni;). Tako, če kdo rabi upanje, da je kasneje lažje. Je. Definitivno. Ne vem, kako bo, ko jih bo na polno začelo metat, ampak zaenkrat JE lažje. In ne verjet, če vam kdo reče, da najstniki pa nič nočejo počet z mamo in se samo v sobo zaprejo. Odvisno, kaj mama počne;). Domače rezance kar radi delajo, hehe.

12 julij 2021

Morska voščilnica

Kot zveste bralke že veste, imamo pri nas navado, da otrokom naredim kartico, kadar kam grejo - in jim jo dam kar v kovček, saj verjetno ne bi pravi čas prišla, če bi jo poslala...
Včasih so to čisto enostavne kartice, včasih zadevo ubitač zakompliciram... Odvisno od časa in volje;).
Včasih se spravim okrasit še kuverto - tisto, v kateri je kartica in tisto, v kateri je zdravstvena kartica, ki jo damo učideljici.
Tokrat kot vidite, sem zadevo malo zakomplicirala;). Ampak glej in se čudi - malemu je bolj všeč, če mu samo nekaj naslikam. No, dobro je vedeti, hehe. Za na tabornike je dobil tako - bolj enostavno varianto, hehe - če koga zanima, povejte, pa še tisto objavim;). Tale je pa taka za iz morja in se mi zdi res primerna za trenutni čas;).
Lepe počitnice vsem!

08 julij 2021

Darila za učiteljice

Kontroverzna tema včasih:D. Ampak sama sem se že čisto navadila, da se ne sekiram. Včasih se pridružimo skupnemu obdarovanju, včasih ne. Odvisno od več dejavnikov. Tisto se mi ne zdi tako pomembno. Tisto je zame bolj šov in bolj zahvala mam učiteljicam in nima kaj dosti opravit z otroki, ki navadno sploh niso udeleženi, niti ne vejo, kaj podarjajo...
Tole pa je ravno obratno - ima vse opravit z malimi in bore malo z mano. Kar se mi zdi tudi prav - to so NJIHOVE učiteljice... ne moje. Svoji sem dala verižico, ki sem jo sama naredila iz školjkic in jo je celo rada nosila - tisti učiteljici, ki mi je bila zelo všeč... In tako delajo tudi moji mali... Naredijo voščilnice, mafinčke in podobne malenkosti za tadobre/najboljše učitelje/ice... Vstanejo bolj zgodaj, da to naredijo pred šolo. To je tisto, kar po moje šteje...
Še zdaj tudi sama naredim kdaj kakšni učiteljici kakšno malenkost - kadar sem ji sama hvaležna, ker je lepo skrbela za mojega malega, recimo...  Pa vem, da ima dolge lase in nosi čop;).
Mali je svojima učiteljicama tudi narisal voščilnici - in ena je bila čisto ganjena, da si je zapomnil, katera je njena najljubša žival (tista rdeča stvar na desni zgoraj NI nož, ampak šminka, ker je rdeča šminka njen zaščitni znak:)
Mali je dal učiteljicama to, kar je sam naredil na ustvarjalnih uricah. Nihče ga ni v to silil, niti predlagal. Vem, to niso boni za masažo ali drag nakit od zlatarja. Vem, da se teh reči lahko učiteljicam nabere in mislim, da mali ne bo nič užaljen, če bosta dali to stran.
Ampak vseeno se mi to zdi boljše. Mislim, da to, da se mame po mailu menimo, kaj bomo dale za darilo učiteljicam, nima te teže, čeprav se strinjam, da se na ta način lahko zbere več denarja in kupi dražje darilo. Vprašanje pa, če je tako darilo učiteljicami všeč. Nekatere si tega ne želijo (vsaj tako rečejo), nekaterim je nerodno, vprašanje če poznamo njihov okus... Skratka, glede tega imam zelo mešane občutke...
Moja temnolaska je zadnjič pribila: "Ta velika obdarovanja učiteljic so brezveze - tadobre itak nočejo takih daril, taslabih pa ne bi obdarovala" Otroci so včasih bolj pametni kot mi;)... 
Kaj pa učiteljice mislite? TIste, ki še berete bloge o ustvarjanju z malimi tudi med počitnicami?:)

06 julij 2021

Cirkokrog

Zadnjič je cirkokrog praznoval rojstni dan... Pa smo šle pogledat.
Zakaj vlačim otroke na te traparije?
In kako to, da še vedno hočejo it?
Odgovor na oboje je, da imamo po svoje radi cirkus - pri nas se vedno kaj dogaja, vedno je nek crikus (vedno pravim, da našo družino najboljše opiše tisti verz: "Our house in the middle of the street - there's always something happening and it's usually quite loud":D). Ampak resno - midva imava rada akrojogo, mala rada vrti rožne palčle, velika obožuej bola kroglo (ki pa je nimamo)... Zato gremo pogledat - znance iz cirkokroga, kaj počnejo, pa kar tako, kaj se dogaja...
Včasih nam je všeč kakšna improvizirana postavitev:D
Včasih vidiš kakšno zanimivo gibanje, šport, kakorkoli temu rečete... Spretnost, ki je ne znaš in je očarljiva...
Včasih je dobro, da otroci vidijo, da nekateri ljudje živijo čisto drugače kot mi in da s tem ni nič narobe. Vsak po svoje ptiček poje... Mogoče si bodo tako lažje dovolili živet tako, kot si želijo, ne glede na to, kaj od nas pričakuje družba. Ok, nekje se skladamo, prav nič si ne želim morit okoli ali lulat po vrtovih:D. Mislim, saj veste, kaj mislim, no! Pač cirkusanti navadno niso ravno po jusu. So pa lahko čisto ok ljudje.
Včasih je enostavno fajn videt kaj pisanega in barvitega. Zda je fajn it na katerikoli dogodek, ker pač kar lep čas nismo mogli... Včasih to popestri eno soboto...
Včasih najdeš dobre ideje za zabavo ali pa vidiš, kako so prišli na iste ideje kot mi - vsi drugačni, vsi enakopravni;)
In dobre ideje je vedno fajn delit in zbirat;). Mogoče nam predstava ni blizu in mogoče je vse skup hecno, ampak če najdeš eno fajn stvar, ki bi jo poskusil ali kjer si rečeš: "u, tole je pa luštno", ma, potem se je po moje splačalo. Saj smo šle s kolesi, ni da bi zato karkoli trpelo;).

05 julij 2021

Vrtnični sladoled

Nekoč sem ga že delala... Takrat iz šampanjca, ker otroci še niso jedli sladoleda (dojenček;) in takrat je bil cel problem dobit nešpricano vrtnico... No, medtem smo se razmnožili, zrasli, se preselili in posadili svojo preeeeekrasno vrtnico, ki se nam vije nad obokom vrtnih vrat - točno tako, kot sem si želela in kot je v kakšni hiški iz pravljice...

Vsako leto naša vrtnica PREKRASNO cveti in vsako leto si rečem: moramo naredit sladoled! Nujno! In vsako leto nekaj pride vmes. Tudi letos je - zbolela sem (ne, mislim, da ni korona, saj prekrasno voham in tudi lubi, ki je zadevo prinesel, pravi, da se je pač prehladil, ker je bila klima na preveč mrzlo). Ampak sem se zaklela, da letos pa naredimo vrtnični sladoled, kot sem obljubila svoji zlatolaski, pa če se cel svet na glavo postavi. In smo ga - v bistvu ga je v glavnem ona:)
Najprej je šla dol po vrtničine cvetove - najprej enega, pa potem še enega, pa potem še par, da je bilo končno dovolj cvetnih lističev...
Potem je natehtala sladkor, odmerila vodo in iztisnila limonin sok...
V to mešanico je potem potresla cvetove vrtnice.
In pustila, da se vse skupaj en dan pajca (mi smo dali v hladilnik, ker je bilo zunaj 30 stopinj)... in potem je treba vse skup precedit in dobro stisnit cvetove vrtnic, da dajo ves sok in aromo iz sebe...
Zdaj vlijemo mešanico v strojček in pustimo, da jo lepo zamrzne.
Dobimo sladoled noro živo roza barve - slike mu delajo krivico!
 Prisežem, da je v resnici neon pink barve! Ne moreš verjet, da to dobiš naravno - če bi ga videl v sladoledarni, bi mislil, da so dali vsemogoče Eje zraven:D.

Pa je vse od tele lepotice...

01 julij 2021

Očetovski dan

Ne vem, če veste, ampak 3. nedeljo v juniju je očetovski dan. Če ste ga zamudili, nič hudega - vsi vemo, da fantje večinoma niso ravno mahnjeni na obletnice in da si datumov ravno ne zapomnijo, tako da mu očetovski dan lahko naredite tudi kdaj drugič, pa se verjetno ne bo bunil in vprašanje, če bo opazil, da se datum ne ujema, večina tako ne ve, kdaj je to;). Ker so otroci vedno večji, jaz pa vedno starejša, se vedno manj vtikam v tole praznovanje in zato je kakšno leto bolj enostavno - kot recimo letos... Da vidite, da ni treba, da je ne vem kaj, da mu naredite veselje... Ker je ipak oči, no!:)

Takole smo očiju pripravili zajtrk... Jajca, siri, salama, velik zapeljiv kruh, jagode... In še "keksi na mašinco", ki smo jih prvič delali (in ga mašinca ni zbudila!!!) - in tiste zanj pomočili v čokolado (ker ima tale oči pač zelo rad čokolado:). Ki so se ob tem slikanju zgoraj še pekli, na spodnji sliki pa so padli iz kadra in mi boste morali verjet na besedo...
Je bil vesel? Hehe, presodite sami:). Pri večini moških gre ljubezen skozi želodec in verjetno bo skoraj vsak bolj vesel dobrega zajtrka kot pa nove denarnice ali kravate;). So izjeme, seveda, vsaka svojega najbolj pozna... Ampak težko zgrešiš z zajtrkom...

PS: če imate zelo male otroke, bo verjetno najbolj vesel, če jih boste za ta dan odpeljale nekam stran. Vsaj pri nas je bilo tako:D. Kasneje pa si želijo očetovski dan preživet z njimi - preverite, kaj bi mu največ pomenilo, saj ga verjetno dovolj dobro poznate;). Mi smo mu enkrat napekli mafine, šli kupit časopis in se spokali od doma, še preden je vstal - in potem nas ni bilo domov do večera (zahteva pa to z malimi otroki kar nekaj organizacije, da pripraviš hrano za cel dan in vse, kar bojo rabili cel dan v zooju;). Ampak je bilo všeč njim in njemu. Zdaj je pa občutno lažje, ko se lahko samo z jajci in piškoti zmažem, hehe:D. Za vse tiste mame, ki ne vidite luči na koncu tunela, ker se en otrok doji, drugemu rastejo zobki, tretji se mogoče ne razume z učiteljico/vzgojiteljico... Je luč na koncu tunela, obljubim! Vedno lažje je, pa naj vam 100x rečejo "mali otroci mali problemi, veliki otroci, veliki problemi". Vsekakor je z velikimi otroki bistveno manj naporno in lahko tudi spiš kdaj;).