31 maj 2022

Znanstival

Za tiste, ki še ne veste, kaj je to: znanstival je festival znanosti, ki ga organizira Hiša eksperimentov in se dogaja v centru Ljubljane, navadno 1. vikend junija ali tam nekje (zaradi korone so ga morali 1x odpovedat in enkrat prestavit na september), sicer je pa vedno tak čas. Letos je bil konec maja, minuli vikend. Bilo je mrzlo ko pes (za ta čas, sploh pa iz 31°C nazaj na 10...), malo je deževalo, pihalo in sploh vreme res ni bilo naklonjeno festivalu. Vendar smo mi vseeno šli - v petek in v nedeljo (v soboto je mala imela ekskurzijo s šolo). In čeprav nas je zeblo ko mice mace, nam nikakor ni blo žal! In nihče ni hotel domov...
Sestrici, ki gledata skupno sliko...
 Odkar vemo za znanstival, vsako leto gremo - samo enkrat smo manjkali, ko sem bila par dni po operaciji in ravno prišla iz bolnice pa še za takrat mi je žal, vendar sem v vsem tistem pozabila pogledat, kdaj je - če bi prej videla, bi nekak organizirala, da bi vseeno šli vsaj na eno delavnico, bi se že nekak privlekla na berglah:). Ampak če ni nekdo ravno iz bolnice, potem vsekakor vedno gremo:) Ker je VEDNO nepozabno!

Pol ti in pol jaz...
Odkrila sem ga po naključju, ker smo pač živeli blizu centra in smo šli v mesto na sprehod, videli mehurčke... in ljubezen je bila rojena na prvi pogled... Bili sta še miceni, malega še ni bilo...Človek bi mislil, da se bosta v 13 letih naveličali, pa še zdaleč ni tako! Vedno je kaj novega!
Barve... kako je sestavljena bela barva...
Navadno večino časa preživimo na delavnicah, ki jih je včasih toliko, da ne moreš na vse it! Festival se dogaja 3 dni (od petka do nedelje) in delavnice vodijo tako izkušeni voditelji iz Hiše eksperimentov kot čisto pravi profesorji in znanstveniki iz tujih držav. Nekateri pridejo vsako leto, ker jim je festival tako všeč! Čeprav jih Hiša eksperimentov ne more plačat in jim lahko kvečjemu krije stroške (tu je verjetno pravi trenutek, da vam predlagam podprtje Hiše eksperimentov - z donacijo, nakupom letne karte, da jih vaša šola najame za kak tehniški dan, itd...) Vseeno se "predavatelji" vsako leto vračajo! In pripeljejo včasih s sabo še otroke, da jim pomagajo! Narekovaji so zato, ker to res niso neka dolgočasna predavanja iz univerze, ampak zelo zanimivi poskusi, ki jih z veseljem gledajo stari in mladi - celo v dežju! Nekateri so res zabavni in znajo naredit zanimivo to, da voda zavre:D.
Kako nastanejo oblaki...
Tokrat pa smo se ustavili za malo dlje v šotoru z eksperimenti, ki jih Hiša eksperimentov navadno izvaja po šolah. Mali so bili navdušeni! Če pomislim, koliko neumnosti smo plačali, kolikokrat so mi otroci po kakem dnevu dejavnosti rekli: "Vse sem že vedel/a!" ali "Brezveze, to itak delamo doma!" ali "To je bilo pa čisto brezveze, čisto nič nam niso povedali" "Na nobeno vprašanje niso znali odgovorit", itd... se mi zdi grozno škoda in strašna krivica, da nimajo Hiše eksperimentov v VSEH šolah - ker tu s tudi moji otroci vedno kaj naučijo - pa res ni, da bi bili doma znanstveno izstradani;).
Pustite, da raziskujejo po svoje in v miru raziskujte sosednji poskus, da vam ne bo dolgčas:)
En namig - ko boste sami hodili s svojimi otroci po znanstivalu naslednje leto (ker res upam, da se srečamo;) - pustite otrokom, da raziskujejo po svoje - zraven so navodila in če je otrok še mali, mu lahko seveda poveste, kako eksperiment deluje itd... Ampak pustite jim, da preizkusijo svoje ideje - če ne bojo s tem ravno uničili zadeve (v Hiši eksperimentov imajo zelo dobro zamišljeno, da so stvari precej neuničljive in vse so "hands on":). Na sliki zgoraj je recimo mali obrnil očala, s katerimi gledaš - moral bi gledat samo z rdečim ali samo z modrim delom - kar je poizkusil - potem pa jih je obrnil še za 90°in gledal skoznje tako, da je z enim očesom gledal skozi rdeče, z drugim pa skozi modri del. Take stvari so za pohvalit, ne za popravit;).
Barvni filtri skrijejo ene napise in razkrijejo druge...

Zakaj vam to pišem, ko pa to ja vsi veste? Ker sem precej inštruirala... In videla, da ni vedno čisto tako;). Ker so bili otroci presenečeni, če sem jim dovolila poskusit stvari "narobe". Ker jim to da veselje, da poskusijo še prav:). Pa za vsak slučaj, ok?;) Saj vem, da vi ne bi tega delali, ampak za vse ostale;). Pa zato, ker smo včasih malo tečni in bi radi čimprej šli domov in pozabimo, da je to naložba v prihodnost - da otrok v miru raziskuje postajo (ok, če jih zadaj kup čaka, potem mu že razložite, da naj bi vsi prišli na vrsto... ampak če je pa takle dež pa... naj uživa;))

Upam, da se vidimo naslednje leto! Obljubim, da vam ne bo žal!!! Čisto vsak najde kaj zanimivega - od predšolskih do odraslih in vsi vmes! Garantirano in preizkušeno:)

23 maj 2022

Kako narediš, da se imajo radi v 3 korakih

Ko so bili moji mali, nisem hotela bit nikoli pametna glede tega... Vedela sem, da imam srečo, da se imajo radi, ampak nisem vedela, koliko imamo na to vpliva mi, odrasli... Zdaj, po vseh teh letih in vseh mogočih poizkusih, se mi pa zdi, da imamo kar precej vpliva... 
Moji otroci imajo precej različne karakterje: starejša je zelo natančna, mlajša zelo igriva, mali zelo ustvarjalen. Včasih se te stvari ne poklopijo tako kot bi si človek želel:D. Ampak obstaja par enostavnih idej, (ki jih ni vedno enostavno speljat - to je tako kot: "Jej zdravo, dovolj spi, ne vnašaj vase strupov in veliko se giblji, pa boš zdrav" - zelo enostaven nasvet, ki ga ni vedno tako enostavno speljat;)).
 Najprej da vas razočaram: vsaj dokler bomo živeli skupaj, konflikti bojo. Nemogoče je, da bi se dva človeka popolnoma strinjala v vsem. To je enostavno psihološko dejstvo, zato bojo v odnosu, kjer se en ne podredi popolnoma drugemu (kar ni zaželjeno), vedno nastali konflikti. Ampak ti sami po sebi niti niso problem (jih pa vsekakor tako čutimo:D). Ampak v resnici so konflikti priložnost, da se učimo tega, česar nam manjka, pa da drug drugemu pokažemo, kaj nam veliko pomeni, kdo smo in kaj si želimo... Če jih uspemo gledat tako, potem se tudi navadno malo lažje rešijo...
Kaj torej lahko naredimo?
 
- POŠTENOST: najprej najbolj očitno - torej da si fer do vseh vpletenih - da ne sodi mama vedno za enega otroka, oče za enega (ali oba za istega, še hujše) ali da imajo otroci občutek, da se enega vedno posluša, drugega pa ne. Včasih so te stvari bolj niansirane, ni vedno - njemu daš več - včasih je bolj - zakaj mene ne poslušate? Včasih se to zgodi zato, ker se en otrok bolj dere in ga kak starš manj rad posluša;). Velikokrat imajo stvari zelo logične razlage, vendar jih otroci včasih ne čutijo tako... Zato se je fajn pogovorit - da lahko oni povejo te svoje pomisleke in da lahko starši odgovorimo, se zamislimo, popravimo, če je treba, itd... Otroci se bojo itak:). Stranski produkt poštenosti je tudi odsotnost ljubosumja - kar je strašansko praktično! Zakaj sem pametna glede tega? Ker mi je v navalu največje jeze mala na moje vprašanje, če se ji zdi, da sem nefer, zabrusila: "Ne!" Otroci so fer, ne bo se jim kar nekaj zdelo, če se jim, imajo razloge in jih je pametno poslušat in odgovorit nanje (dostikrat je lahko razlog za neko naše dejanje čisto nekaj tretjega, ampak oni ga čutijo drugače - če razložimo, pa vejo, da nima veze s tem, da bi jih imeli manj radi ali bi nam bilo vseeno).

- POSLUŠANJE: to se navezuje na tisto zgoraj, ampak ne glede na to, koliko otrok imamo, je fajn, da ima vsak občutek, da si starši želimo, da bi vsakega od njih slišali - njegovo zgodbo. Otroci se presenetljivo dobro navadijo na to - če vejo, da bojo lahko povedali tudi svojo stran, pustijo povedat tudi bratcu ali sestrici njegovo (ne rečem, da ga nikoli ne bojo prekinili, to se tudi odraslim na hudih sestankih dogaja;), vsaj jaz sem bila na več takih sestankih, pa slišim, da je drugod še huje;)). Mimogrede en nasvetek za tiste, ki niste vedno prepričane, kdo je "kriv" za prepir: zelo pogosto, če ne celo navadno to ni tisti, ki je popenil. Včasih res kdo pride nataknjen iz šole ali službe in se strese na prvega, ki ga vidi, ampak še bolj pogosto pa ga prca, dokler ta ne popeni...
 
- HUMOR: ta je v konfliktih neprecenljiv! Zakaj? Ker razbistri, razelektri situacijo... če se znamo v kritičnih trenutkih nasmejat samim sebi (in otroci se super učijo na vzgledu), če damo kak primer, kako ga sami serjemo in ga malo hecno začinimo... potem se cela družina nasmeje in se je lažje pogovarjat dalje. Včasih sicer preveč padem v ta mode, ko niti nočem in potem se smejejo, ker pač hecno govorim, kaj me jezi... ampak na dolgi rok se to navadno splača:D.

Tako - pravijo, da si ljudje lahko zapomnijo 3 nauke, zato bom tokrat pametno nehala, hehe:). In napisala rajši še eno objavo v kratkem:).

18 maj 2022

Poskusne ustvarjalne delavnice uspele:)

No, pa sem speljala poskusne delavnice! Ena od udeleženk je celo prinesla pijačo! Imele smo se fino, malo smo se naklepetale, malo risale in slikale...
Take čudne mačkice, hehe:)
Še otroci so se nam pridružili in ker ni bilo več prostora za mizo, so risali kar na kolenih...
Po prijaznih vzpodbudah in z novimi idejami najavljam, da bomo zadevo ponovili JUNIJA - tokrat še malo bolj zares:)
Če bi katero zanimalo, naj mi piše: very.arty.fairy@gmail.com, da rezerviram mesto (začela bom bolj na malo, zato pobiram prijave prej;). Otrok sem imela na naših rojstnodnevnih zabavah po 40+, ampak otroci norijo okoli ves čas, odrasli pa je fino, da se imajo kam usest;)

15 maj 2022

Ljuba Trdonja

Trdonja je bila zlatolaskina želvica. Rdečevratka, rešena pred smrtjo, ki ji je grozila, ker ima to smolo, da je invazivna (torej tujerodna vrsta, ki se tu razširja in jemlje prostor našim želvam). Sama želvica seveda ni nič kriva, da so njene starše nekoč bivši lastniki spustili v naravo, ko so se naveličali imet doma veliko želvo... Tako smo jo posvojili in seveda podpisali, da je ne bomo nikoli spustili v naravo. Zlatolaska jo je imela zelo rada, skrbno je čistila njen akvarij in jo hranila.
V soboto je umrla. Nič ni igledalo narobe prej, v bistvu se nas je končno nehala bat (na začetku, ko smo jo dobili, se je bala HRANE! Odskočila je (dobesedno) kadarkoli je karkoli pristalo v njenem akvariju... Zadnje čase pa se je malo ojunačila in ni takoj skočila v vodo, čim je kdo prišel mimo, ampak je zelo rada uživala na sončku (terarij je bil na okenski polici, da se je lahko po mili volji sončila:). Mogoče se je kaj zataknila, mogoče je bila bolana.
Naju ni bilo doma, ko ji je zlatolaska hotela počistiti akvarij in jo našla negibno... Srček ji je strlo. Na srečo zlatolaska ni bila sama doma... Imela je bratca in sestrico, da sta jo tolažila, dokler se nisva vrnila (in še potem)...
V vseh letih, ki so prinesla takšne in drugačne izkušnje, sem se naučila, da je bolečina neizbežna, trpljenje pa ne. Ne morem ji vzet bolečine izgube bitja, ki ga ima rada. Ne morem začarat, da bi bila želvica spet živa. Ne morem zavrtet časa naprej do takrat, ko jo bo že prebolela. Lahko jo samo pocrkljam, ji povem, da je želvica bila srečna pri njej, da je živela veliko dlje kot bi sicer in da je imela lepo življenje. Da ji je bilo lepo pri njej. Da jo imamo radi in da bomo vedno z njo. Da je dobra punčka z dobrim srčkom in zato boli, ko izgubiš nekoga, ki ga imaš rad...
Ko sem jo tako crkljala in ko ji je bilo malo lažje, sem pomislila, da naša naloga niti ni tako težka, kot se nam zdi, hkrati pa je veliko težja... Ni nam treba rešit njihovih problemov - nekaterih niti ne moremo (recimo oživit želve). Hkrati pa moramo bit samo tam zanje - z njihovo bolečino in potrpežljivo čakat, da mine... To je zelo enostavno v teoriji, dostikrat pa zelo težko v praksi. Starši si navadno želimo, da bi bilo našim otrokom lepo, da ne bi bili nikoli žalostni. Vendar včasih morajo bit žalostni. In morajo pokazat žalost in to bo trajalo. Ne bo mimo v petih minutah. Če si imel strašno rad svojo živalco 3 leta, potem je pač ne preboliš v 5 minutah. Nočeš nove, hočeš tisto. Ne pričakuješ od staršev, da jo bojo oživili. Rabiš pa, da ti dajo čas. To je vse.
Zato naslednjič, ko se bo vašemu otroku zgodilo kaj hudega/žalostnega, poskusite ne takoj iskat rešitev, dajte mu/ji čas, da je samo žalosten/a zaradi izgube... Dejansko dela - je pa hudimano težko gledat svojega otroka, kako se mu para srce in samo potrpežljivo čakat. Ampak včasih rabijo točno to. Da nam je hudo, ker jim je hudo in jih ne poskukšamo zamotit, ne poskušamo reševat, ne poskušamo preskočit te mučne faze, ampak se skupaj z njimi potopimo vanjo, smo nesrečni in žalostni z njimi in jih crkljamo in jim povemo, da bo vse v redu, ampak sprejmemo, da zdaj pač še ni.
Žalost je kot val - če se mu upiraš, te samo vedno bolj drži. Če se mu prepustiš, te slej kot prej izpusti...

05 maj 2022

Delaj, kar govoriš

 Sem šla pogledat, kako bi prevedla frazo "practice what you preach", pa ne najdem lepega prevoda (se priporočam)... Sama fraza pa dejansko ima smisel:). Nikoli mi ni bilo všeč, kadar so ljudje govorili drugače kot so delali. Ampak po pravici povedano delat tako, kot učimo otroke delat, ni ravno lahko...

Ne glede na to, kako se trudim, še vedno se mi zgodi... Otroci so super opazovalci in to seveda povejo (kar je edino prav:). In kaj se zgodi, če jih dejansko upoštevaš?

Zadnjič smo šli v ZOO v Gradcu, ker je bil tam tale gospod, ki ga verjetno večina med vami ne pozna, vendar je živa legenda v risanju (med drugim je naredil Levjega kralja, Brata medveda in še kar nekaj drugih velikih projektov, predvsem pa neverjetno dobro riše!) Zdaj veliko uči online, ampak tokrat je bila priložnost, da ga vidim risat v živo in seveda sem jo morala izkoristit. Njegova delavnica je bila takoj razprodana, še preden sem vedela ali bom dobila neko delo plačano, zato nisem mogla prav na delavnico. Vedela pa sem, da bodo drugi dan skupaj risali v ZOOju in sem šla tja samo na osnovi upanja, da me bojo pustili špegat zraven - in zvlekla zraven celo družino - no, prav strašno se niso upirali - kdo pa bi se bunil, da gre v živalski vrt namesto v šolo? ;)
Ponoči sem spekla kruh in mafine (ker poznam svojo družino in vem, da lačni pa ne smejo bit;) in da bi imela kaj ponudit za zahvalo, če me bojo pustili gledat. Aaron je bil zelo prijazen in ni imel nič proti, če se jim pridružim, tako da so prišli prav tudi v ta namen. Tako sem lahko špegala, kako je risal tegale geparda in risala zraven in napredek je neverjeten, če rišeš zraven nekoga, ki res obvlada!!!
Organizatorka pa ni bila tako navdušena nad tem, da se jim nekdo kar tako pridruži... In tako sem se umaknila, kaj pa čem... In z družino hodila po ZOOju (če smo že tam, si ga bomo pa ja ogledali).
Ker pa je ZOO bolj majhen, smo se hitro spet srečali pri temle pavu, ki se je šopiril. Ko sem povedala svojim, da mi je on sicer dovolil bit zraven in tudi ostali udeleženci niso imeli nič proti, vendar me je organizatorka poslala stran, je moj mali princ komentiral, da naj se spet poizkusim pogovorit z njo: "Mami, saj izgubit nimaš kaj! Nam vedno govoriš, da moramo poskusit in da nimamo kaj izgubit!"
Hja, mali, to je vsekakor res... Res vam vedno to govorim... Res si želim, da bi tako delali. Res vas potiskam v to... Hm.... a da bi to potem morala delat tudi sama?
Uf, to je pa težko! No, po tem njegovem argumentu nekak nisem mogla drugače, kot da spet poizkusim... Nočem otrok učit, da je ok, če govoriš eno in delaš drugo... Pa če je še tako hudičevo težko! Ampak ko sem se še enkrat pogovarjala z njo, se je potem strinjala, da sem tam, seveda pa nisem mislila (že od začetka) spraševat za kritiko svojega dela (itak vem, kaj je moj problem (proporci), še nisem na takem nivoju;) itd...
Tako sem na koncu lahko spet bila zraven! Zato, ker mi je mali rekel, da tako njih učim! Kdo bi si mislil, da se tvoje življenje precej obrne na boljše, če slediš nasvetom, ki jih daješ svojim otrokom? :D
Mogoče bi to morala večkrat počet;)

03 maj 2022

Skupinsko slikanje in delavnice v Ljubljani

 Zadnjič sem dobila eno prekrasno naročilo za vodenje delavnic na HR kongresu v Bernardinu.
 Naredit sem morala skico, jo naslikat na 80 malih platenc in vodit udeležence, da so jih poslikali...
Pri tem sem spoznala, kako zelo mi je všeč, ko se odraslim prižgejo iskrice v očkih in kako zelo rada  delam nekaj, kar to omogoča:) Doslej sem vedno mislila, da rada delam z otroki, ker so pač otroški in da z odraslimi ne bi znala... pa sem se motila:)

Komaj čakam, da kaj takega ponovim! Tako se je rodila ideja o delavnicah doma, kjer bo vsak ustvarjal svojo umetnino...
In ker je bil interes, sem se malo opogumila in začnemo v torek:) Bi še kdo prišel?