sreda, 28. november 2012

Prepir->ustvarjanje ali kako narediti tv

Vik in krik iz otroške sobe. Pa ravno sem mislila v miru pojest kavin jogurt... Ahja... Najprej se seveda kot vsaka "spodobna" (beri: lena:D) mama potuhnem, če bosta mogoče sami rešili in se delam, da ne slišim nič (lahko se vam zgovarjam, da je to zato, ker ju učim, da se sami zmenita, ampak v resnici se mi samo ne da vsakič vstat:D). 
Potem pride vrišč k meni, da se ne morem več delat... "Mami, ona je pa...!!!" "Mami, jaz sem hotela...! Ona mi je pa...!!!" Saj se ne spomnim več niti za kaj točno je šlo, mislim, da sta obe hoteli imet tale kovček za porcelan od palčkov, pa vsaka ga je hotela drugače uporabit... Pač tipičen otroški prepir;) (če ste mislili, da se moji punci nikoli ne skregata, ne, to ni res - se, nismo popolna družina:D)
Mislim, da ni kreganje nič strašnega, to je pač del življenja, ne najbolj prijeten, ampak potreben. Včasih se moraš skregat, ker se ne moremo vsi o vsem vedno strinjat in nam ni vedno vseeno, kako se kaka reč konča. Važno je po moje samo to, kaj potem s tem prepirom naredimo: 
- lahko ga ignoriramo, se delamo, da ga ni, to se mi zdi najslabša možnost, ki samo zamere kopiči,
- lahko se zderemo, zaloputnemo vrata in se kujamo vsak v svoji sobi (če imamo dovolj sob za vse skregane ljudi, seveda:D - mi jih nimamo, tako da tudi ta možnost odpade:D)
- lahko se pa tudi zmenimo - to zahteva en vložek truda in energije vseh udeleženih in še mediatorja (beri starša), ampak se mi zdi daleč najboljša možnost:). Ker če se takole pogovarjaš z otroki in jim pokažeš, da se da najt kompromise, nekaj, kar bo obema ok, jih potem lepega dne kar sami začnejo iskat - in dejansko se potem kar sami zmenijo - bingo! To pomeni manj tistih vriščev, ko moraš dvignit svojo leno rit in več tistih, ko lahko v miru poješ jogurt do konca:) That's what we're looking for:D!

In takole je ratala ena taka fajn spontana in luštna ideja:) Ena je hotela televizijo (ki je nimamo, zato se pač igrata, da je nekaj drugega tv) ena pa cel kovček in se z njim igrat. No, potem smo se zmenile, da bomo naredile televizijo:)

Dala sem jima papir, vzeli sta barvice in Ronja je sama začela obrisovat kovček, da dobi velikost ekrana:) - nihče ji ni tega rekel! Sem šele potem dojela, kaj se je v bistvu spomnila!

Potem je to izstrigla ven, vmes je Lejla risala like, ki bojo igrali risanko:)

In gotovo - televizija:)

Tako: pa imate namesto dveh vreščečih prepirajočih se otrok dva anglečka s temile velikimi učki, ponosna da je kaj:)

Ki se ne naveličata svoje ideje še kar nekaj časa, režeta, rišeta, igrata,... in SODELUJETA! Se splača, ne? Noro, kakšna transformacija, ko metulj iz gosenice! 

No, na to se poizkušam spomnit vsakič, ko se mi ne da premaknit svoje velike riti (saj mogoče ne zgleda tako velika kot se v takih trenutkih čuti, to je optička varka, kadar se ti ne da it mirit otrok, dobiš vsaj 20 kil gor:D) 

ponedeljek, 26. november 2012

Škratovska zabava

Slikice iz Lejline škratovske zabave ste sicer že videli, vendar sem ugotovila, da se na njih ne vidi čisto nič, niti ni bilo govora o škratovski hrani, zato je tu še nekaj dodatnih fotk na to temo:) Tole že poznate - okrasitev sobe sem komentirala že v tisti objavi.

Zdaj pa se ozrimo po sobi: tole je previjalna mizica, ki je takrat čakala bolj ali manj pripravljena na novega člana in da se ne bi vse posvinjalo na zabavi, sem jo prekrila s prtom in nanj položila iz rdečih papirnatih prtičkov izrezane mušnice in nekaj doma spletenih ovčk, pa seveda škratovsko vabilo:) Tehniko prekrivanja vsega, kar naj se ne bi raznosilo, priporočam pri vseh otroških zabavah;)
Poglejmo si malo pobližje še mizico: 

In kaj je na njej: škratki v raznoraznih mogočih izvedbah, tale je recimo iz storžkov, te sem naredila pred novim letom, za vsakega člana enega, barva po želji:). Če so vam všeč in bi jih radi naredili, pa se jih ne spomnite, sem že pisala o njih tukaj. Kape, rokavice in čeveljčke lahko naredite iz filca, blaga ali usnja.

No, tegale zelenega škratka so pa sfilcale palčice od dedka Mraza, ki ga je prinesel (igra pa na piščalko iz veje)

Tole sta dva škratka iz Fimo mase:

Za vsako eden, v barvah po želji, seveda:)

Takole lahko nobel oblečete stol, da izgleda malo podoben rdeči gobi:) Sem imela sicer lepe namene naredit prave gobe-stole, pa ni zneslo. Mogoče letos, glede na to, da jo škratki in mušnice še kar držijo:)

Njena ljuba muca:
 In kako so nas mali gostje našli?  Iz lepenke in časopisnega papirja smo naredile takele kažipote v obliki mušnice (če se slučajno ne ugane;)

Tehnika je enostavno kaširanje, pritrdili pa smo jih z dvostranskim lepilnim trakom na naša vhodna vrata oz. jih zataknili za vrvi, kjer nismo smeli lepit:) Priporočam kažipote za vsako zabavo, ker ljudem resnično olajšajo iskanje pravega bloka oz. lokacije:)

In po iskanju vseh mušnic smo končno prišli na toplo, ravno pravi čas za škratovsko kosilo:)

Zgoraj so ajdovi štruklji z orehi, ker (v živo) izgledajo podobno kot štori oz. deli debla s tistimi letnicami (škratki pač živijo v štorih, to valjda veste;)). In škratki radi jejo gozdne sadeže, zato smo zraven postregli borovničevo marmelado (domača od babi:)

Skladno s temo smo spekle borovničeve mafine

in mini kruhke,

ki so jih mali škratki jedli skupaj z mušnicami iz mini mocarlic, polovic češnjevih paradižnikov in majoneze za pike. Mušnice so poganjale iz "podrasti" iz zeliščnega namaza. 

To je to, recimo da je zadovoljivo za eno rizično nosečnico v zadnjih zdihljajih pred porodom, haha:D. Letos bodo verjetno spet škratki, tako da ostanite priklopljeni:). Za vse škratoslovce pa prihaja še ena naša tema - škratki, kjer bomo delale svega i svačega v zvezi s temi malimi pravljičnimi bitejci:).

petek, 23. november 2012

Pinjata mušnica

Kooončno navodila za pinjato! Tudi ta je bila narejena že pred skoraj 1 letom:D in tudi ta za Lejlin rojstni dan. Kaj je pinjata, verjetno že veste, če pa slučajno kdo še ni slišal zanjo, pa je to ena fajn zabava za otroke:) To je nekaj, kar je votlo, napolnjeno s sladkarijami in malenkostmi za otroke, ki to potem tolčejo, da se zadeva razbije in vse dobrote popadajo ven, nakar seveda planejo nanje ko lev na gazelo;)
Kot ste lakho že prebrali, izvira iz Italije, kjer so bile pinjate iz glinenih lončkov, najbolj poznana pa je v Mehiki, kjer delajo krasne in jih lahko tudi kupiš, čeprav se baje nekatere zaposlene mame tam znajdejo kar s škatlo od čevljev, ki jo zavijejo v lep ovojni papir, pa je. No, mi seveda moramo zakomplicirat (saj niste pričakovali kaj drugega, ne?;)

Za okrogloglaste pinjate so najbolj primerni baloni, za za mušnico seveda rabimo dva: enega okroglega za klobuk in podolgovatega za bet. Najprej natrgamo časopisni papir na manjše koščke in si pripravimo lepilo za tapete (malo bolj gosto, sicer pa po navodilu na škatlici - zmešaš vodo z žličko lepila, pretreseš in to je to. V to reč potem pomakaš časopis in z njim oblepiš svojo oblikico. Več kot je plasti, trdnejša bo, v principu je treba vmes pustit posušit, mi nikoil nimamo toliko časa in pač naredimo par plasti hkrati, pa je pinjate vseeno kar težko razbit;)

Ko se zadeva dobro posuši, jo obrežemo, da pašeta dela lepo skup, napolnimo bet s sladkarijami, zgoraj vstavimo žico, ki jo z notranje strani dobro pritrsestavimo oba dela z lepilnimi trakovi in še enkrat kaširamo (torej oblepimo s prepojenimi časopisnimi trakovi) vse stike, da bo trdna. Ko se vse posuši, prebarvamo vse z belo, da prekrijemo barvo časopisnega papirja in nato pobarvamo po želji.

Na zabavi jo obesimo nekam, kjer jo otroci s pomočjo palice dosežejo in že je pinjata v akciji:) Pri malih otrocih rajši namesto prave palice vzemite kako plastično reč, recimo obuvalko čevljev:D (če se slučajno kdo mahne;). 
Naslednjič dobite še nekaj slikic iz Lejline zabave, ker sem ugotovila, da sem objavila napačne slike - tiste, kjer se nič ne vidi:D. Enkrat v kratkem pa dobite še postopek za izdelavo oglate pinjate - če se spomnite pasje utice iz Ronjinega rojstnega dne. Potem pa se spet počasi preselimo v sedanjost, sicer se mi bo spet preveč nabralo:D

ponedeljek, 19. november 2012

Vabila za Lejlino zabavo

Ja, vem, navadno se najprej povabi na zabavo, potem pa se pride na zabavo, ampak v virtuali je dovoljeno stvari tudi malo pomešat, skakat po času sem in tja (recimo skoraj 1 leto nazaj:D) itd...

Torej kakšna so vabila za na škratovsko zabavo? Ja, škratovska, seveda:). 

In vsak pravi škrat rabi vsaj eno mušnico, ne?

Da dol iz nje visi:)

Si jo ogleduje

Grunta, če bo dober dom...

Se je veseli.

Jo razmnožuje.
 
Ali ob njej poskakuje.
 
 PS: Ja, vem, da so narobe obrnjeni, ampak jih prav gor naložim, pa jih potem obrne, ko hočem objavit - grooooza! Sem se vdala, 10x nalagala, zdaj se mi pa ne da več!

ponedeljek, 12. november 2012

Male sreče

Sreča je v malih rečeh, pravijo. In ob nekaj pogojih - dokler smo vsi zdravi, imamo za pit, jest, toplo doma itd... je to čisto res:). In se ti zgodi včasih, da prideš ravno pravi čas mimo nečesa srčkanega...

Ne, ne mislim punc, čeprav sta tudi srčkani;). Poglejte bližje!

Še vedno ne vidite? Še malo bližje!

Jap, šuštarčki se zbirajo in odpravljajo spat oz. na prezimovanje. A niso srčkani v svojih rdečih oblekicah?

Poglej tegale, mami!

A niso luškani?

A bi šli na travico?

In ko se naveličata žužkov, se Ronja takole zapodi za golobi - ima strašno veselje jih podit... Meni je malo hudo za golobe, ampak po drugi strani jim pa tu ni ravno hudega (tudi se ne ustrašijo, dokler jih res skoraj ne pohodi:D)...

Lejla pa jih nikoli ne podi, ona je škratek. In tole drevo je kar klicalo po tem, da nanj spleza kak škratek:)

PS: sestrica moja, oz. teta, kot vidiš nosita škratovski puloverček in pončo:)

četrtek, 08. november 2012

Prstne igrice

Ene ali dveh se vsi še spomnimo iz svojega otroštva, ampak potem se pa zadeva pri meni konča. Pa mogoče še pri kom drugem. In za tiste je tale objava. Kdor si želi vse skup bolj na dolgo in široko napisano, pa naj si sposodi (ali kupi) knijgo Slovenske otroške prstne igre (Igor Cvetko). Ideja je luškana, knjiga malo manj (pač ni ravno moj stil;), ampak same igrice so pa otrokom všeč in se splača znat več kot 1, da se greš več kot 1x:)
Naj bi sicer v njih uživali dojenčki, vendar po mojih izkušnjah malčki in mali otroci bolj uživajo kot prav dojenčki, ampak poizkusit se splača že zgodaj:) Moji dojenčki ne morejo bit 5 sekund pri miru in ne prenesejo, da bi morali imet prstke pri miru tooooliko časa, da poveš ceeeelo pesmico (ko so pa takoooo dolge:D). Niso pa vsi dojenčki taki (baje), eni baje celo včasih samo ležijo (budni! - tega še nisem doživela), eni baje celo podnevi spijo!!! No, tistim bo pa mogoče že kot mini tole všeč. Če pa jim ne bo, pa pridite prebrat spet tole kolobocijo čez kake pol leta ali leto;).
1.) Torej tole že vsi veste - začneš pri palcu, pa do mezinčka:
Ta pravi: "Pijmo!"
Ta pravi: "Jejmo!"
Ta pravi: "Kje bomo pa vzeli?"
Ta pravi: "V mamini skrinjici!"
Ta je pa vse slišal, pa mamici povedal, potem so ga pa ta pa ta pa ta pa ta natolkli, "Kaj si pa mamici povedal!"
Druga verzija konca:
Ta pa vse popije, vse poje in vse mamici pove!

2.) Ta je zaklal.
     Ta je oskubel.
     Ta je pekel.
     Ta je jedel.
     Za tega malega pa ni nič ostalo.*
*verjetno zato, ker je taprvič bil taka tožibaba:D






3.) Tu jaz začnem pri mezinčku in potem na koncu palček spodvijem v pest:
Miška kaško kuhala
temu dala, (mezinček)
temu dala, (prstanček)
temu dala, (sredinček)
temu dala, (kazalček)
temu pa vrat zavila in v luknjico skrila
*Druga verzija je: temu pa glavco zavila in pod pajzko skrila.

4.) Stari palec kruha prosi.
     Kažiprst ga v hišo nosi.
     A sredinec, ta jezi se
     da prstanec vse pojeda
     in mezinec lačen gleda.
5.) Tole tudi večinoma poznate, je pa iz Enci benci na kamenci (ne vem, katera številka, so namreč tri):
Ta je v vodo padel.
Ta ga je ven potegnil.
Ta ga je posušil.
Ta ga je oblekel.
Ta je pa šel mamici povedat (potem ga valjda starejši spet namlatijo - se mi zdi, da so se včasih precej več tepli med sabo:D)...
Je pa tudi lepša verzija:
Ta je v vodo pal.
Ta ga je ven vzel.
Ta ga je domov neseu.
Ta ga je na posteljo dal.
Ta pa odel.
Toliko za danes, ko se pa teh naveličate, se pa oglasite, pa še kako dobite (očitno se me je nekaj prijelo, sem pesnik kot tile naši ljudski:D). Sicer pa seveda ni prepovedano improvizirat in si zmislit kake čisto svoje, mogoče malo bolj moderne, kjer se ne bojo otroci non stop tožarili in tepli:D. Tule se gresta recimo tole improvizirano košarkaško prstno igrico (ki je Svitu mimogrede ful bolj všeč kot tiste tradicionalne:D):
Ta je levo krilo.
Ta je desno krilo.
Ta je center, ko je najdaljši.
Ta je bek.
Ta, mali, je pa playmaker.
Ampak moram priznat, da kakor mi je tole ljudsko izročilo nekoliko tuje (ko sem bila mala nisem ravno uživala v ljudskih izštevankah, raznoraznih nesmiselnih pravljicah ala polpetelinček ipd...), vendar pa moji mali (oz. taveliki, če sem natančna) neskončno uživata v tem (očitno to preskakuje generacije). Ne motijo ju čudaški zastareli izrazi, niti pomanjkanje logike, ki je mene ubijalo, ko sem bila mala in mi še danes ni najbolj všeč;). No, tamalo včasih tudi kaj moti, taveliki pa so tele reči res všeč, pa ne glede na to, kako blesave se meni zdijo. Tako da: se splača poizkusit - če je bilo vam trapasto, sploh ni rečeno, da bo tudi otroku;).
Ne se sekirat, da ne boste dovolj pristni, če bo vam trapasto; tudi če se vi zezate zraven, bo lahko otorkom vseeno sila všeč (mogoče celo še bolj;). Navsezadnje pa: Sneguljčičin princ je tudi bil en totalni čudak, če mene vprašate: šel je poljubljat mrtvo neznanko, ki jo je prvič videl, ko je že bila mrtva in hotel njeno truplo s stekleno krsto odnest, da jo bo gledal... Mislim... danes bi šel v zapor zaradi nekrofilije... Očetje v teh pravljicah so itak eni čudni papki - kar pobili bi svoje otroke, ker se nova žena tako odloči - mislim wtf??? Pa jim vseeno beremo vse te čudne pravljice in tamali uživajo zraven 100/h! Tako da - nič bat, lahko si mislite kar si hočete, pravljice so svoj svet, ki bo preživel vse vaše pomisleke;).