30 marec 2011

Zelenjavni čips

Pred časom (da ne rečemo kako leto nazaj, nisem glih ažurna - sem se pa zdaj spet spomnila na tole, ko se začenja sezona kolerabe in korenja;) sem začela razmišljat, ali res pojemo dovolj zelenjave (vsak, ki mu povem te svoje pomisleke, se mi samo reži, ampak jaz sem resno razmišljala). In premlevala, kako bi jo vključila tudi v druge obede, ne samo v kosilo in včasih večerjo in včasih surovo kot prigrizek.
In ker me je ravno zadnjič bralka vprašala, kako spravit zelenjavo v otroke, se mi zdi to en od načinov, kako lahko začnemo (cilj je seveda, da jejo tudi surovo;). 
Potem je najljubši samček začel nečimrno ugotavljat, da ima več kil kot v času "pred otroci" in da pojeva preveč đunka. No, v resnici pojeva več čipsa kot kdaj prej (vsaj jaz, ker je bil pri nas doma čips tabu - posledica pa to, da smo se ga vsi 3je otroci nažrli povsod, kjer smo ga dobili;). Največ ga pojeva med "najinimi malimi uživanji" (beri: večeri, ko otroci zaspijo in si midva odpreva kak đunk food, našitmava na račko kak fajn film in se stiskava - to je življenje, hehe:), bi se dalo hitro navadit;), ampak na žalost se te navade potem znajo poznat na kvaliteti hrane in na koncu verjetno tudi na postavici... Ampak ker nisva taka frika, da za postavico/svoje zdravje... ne bi uživala, bi začela samo malo bolj zdrav đank jest.
 
In potem je bil pust in se je na veliko cvrlo (saj sem rekla, da ta ideja že dolgo čaka;). In tako sem se spomnila, kako je nekoč sodelavka prinesla iz tujine zelenjvani čips in je bil prav dober in ideja je bila tu: naredimo si svoj zelenjavni čips.
Zadeva je zelo enostavna: poljubno gomoljno zelenjavo olupiš, narežeš na zelo tanke rezine in ocvreš v olju. Poizkusili smo: korenček, pastinak in rdečo peso. Takoj na začetku moram priznat, da sem sama prispevala samo idejo, vso težaško delo lupljenja zelenjave in ribanje na tenke rezine pa je prevzel samček.
 
Jap, tale grdoba (rdeča pesa je EDINA stvar, ki je res ne maram - jem jo samo v testu od testenin in kot čips) zna bit čisto užitna, če je ocvrta - kot pravijo Italijani: "Fried everything is good":D
In ker pustu baje sledi post, ki je tudi zdaj, pred božičem "in", bo mogoče ta ideja prišla prav tudi komu, ki se trudi odpovedovat raznim razvadam, da malo zgoljufa, hehe (madona, tole se res sliši, ko da hudič iz mene govori in vas napeljuje na greh - ampak kaj pa drugega pričakujete od ateistke;) Ampak vseeno res čisto iskreno dvomim, da bi nek razumevajoč, odpuščujoč, prijazen bog imel kaj proti, da si naredite zelenjavni čips:) Razen če imate previsok holesterol, takrat ocvrto res ni preveč priporočjlivo in bi vam ga tudi angeli (pa jaz tudi) verjetno odsvetovali. 
V tem primeru si narežite korenček na palčke in jih povaljajte v žlički olivnega olja, pa to vse skup spečite v pečici - tudi zelo fajn, bom enkrat poslikala. Temu mi rečemo korenčkov pomfri in je zdravo in zelo dobro. Pri nas je problem samo v tem, da ga mali že surovega pol požreta, pa mi potem nič za v pečico ne ostane;) Sladki problemi, saj vem...;)

Več idej o zelenjavi na poti v otroke, pa drugič:)

29 marec 2011

Ko mami ni doma,

otroci plešejo:
In slikajo po cvetličnih lončkih:
ki jih potem dajo mamici, ko pride, pa babi in dedu za obletnico poroke, recimo:
Pa domači kino se grejo (samo kokic niso našli, ker ma mami vse preveč natlačeno pospravljeno v omari;):

 No, tako: sem morala napisat, da ne bo kdo mislil, da si delam utvare, da moji otroci ne bi preživeli brez mene:D. Vem, da oči super-duper poskrbi za njiju in sem mu zelo hvaležna za to, da lahko 100% računam nanj, ker - roko na srce - niso ravno vsi taki... Zato sem vesela, da mi je nekak ravno ta priletel v življenje in da je tu ostal:) Vsekakor moja najboljša odločitev, hehe. Ja, tudi otroka sta super odločitev, samo brez njega ju ne bi bilo;).
 Kaj se je dogajalo? Ja, fajn so se meli (no, razen par krizic - ena podnevi, ena ponoči). Oči je imel pripravljen cel seznam idej, kaj bojo počeli, ko me ne bo (4,5 dni), vendar jim vsega sploh ni uspelo, saj so se babice & co. angažirale, (verjetno prepričane, da moški sam z malimi ne zmore, hehe). No, saj bojo imeli še priložnosti:)

Kaj delamo pa zdaj, pa zveste v kratkem:)

27 marec 2011

Mehiška lazanja

Zdaj ko obvaldamo osnove lazanje, se lahko igramo naprej: torej lazanja z več različnimi nadevi, ampak za začetek samo z dvema, da ne bo preveč naenkrat;) Ker pa vem, da ste se nekateri malo ustrašili vsega tistega valjanja testenin in se sprašujete, če res ni druge možnosti;) vam ponujam eno bolj enostavno varianto. Seveda, lahko kupite plošče, ki jih niti kuhat ni treba prej, to že veste (prej preverite na škatli, ker prodajajo tudi take, ki jih je treba skuhat prej). 

Obstaja pa še ena druga možnost: za mehiško "lazanjo" lahko uporabite kupljene tortilje (seveda jih lahko tudi sami naredite in je to zelo zabavno, kadar imaš čas in svojo kuhinjo - jaz pa v tem primeru nisem imela ne enega ne drugega in za take primere je to super rešitev. Takole pa izgleda, ko zadevo skup sestavljate:

No, če gremo od začetka: za mehiško lazanjo skuhate meso (mi smo meli purana, lahko bi bil tudi piščanec ali kaj drugega, samo deda goji pač purane:) - hvala, deda!), ga malo ohladite in narežete na kocke. Prepražite začimbe in dodate na koščke narezano rdečo papriko, koruzo, kuhan črn fižol (lahko je tudi druge barve, samo črn tako lepo zgleda zraven koruze in rdeče paprike)
 V drugi ponvi zmešate enchilada omako (moja je bila homemade), paradižnikovo kašo in po želji še kako salso (lahko pa samo na koščke narežete surov paradižnik in malo začinite. V to kašo vmešate še začinjen fižolov pire (angleži rečejo temu "fried beans") in začinimo po okusu (pri nas varčujemo s čilijem (ga sploh ne damo), ker starejša malčica ni več navdušena nad pekočimi zadevami, zato si mora oči čili potrest šele potem, ko je jed že gotova)
Zdaj je na vrsti zabavni del: sestavljanje: najprej v pekač vlijete plast paradižnikove omake s fižolovim pirejem, potem pokrijete s tortiljami, date čez plast mešanice mesa, koruze in paprike,polijete čez to spet paradižnikovo omako, potresete s sirom, spet tortilje, koščki, omaka, sir... in tako do vrha, kjer končate s tortiljami, ki jih potresete s sirom in nasekljanimi olivami (te so domače od dedija - hvala, dedi:)
Takole izgleda zadeva, predno jo date pečt, je je pa dovolj za 2 kosili (ali imate problem s kosilom rešen za jutri ali pa si je pol zamrznete in pogrejete enkrat, ko nimate navdiha za kuhanje - jo je pa priporočljivo dat en dan prej v hladilnik, da se odtaja, sicer boste tako dolgo čakali, da se odtaja, da bi že skuhali kaj vmes;).
Dober tek!

17 marec 2011

Knjige, knjigice, knjižnice,...

Zadnje čase sem zanemarjala blog - dogajalo se mi je precej in vse tudi ni bilo najbolj prijetno (gužva v službi, tamlidve bolni, tudi jaz nisem bila ravno najboljše, itd...), tako da se nekak nisem spravila zraven (pa še picasa me je zezala in mi vzela vsako veselje z nalaganjem slik), pa kakih zahtevnih podvigov se niti nismo meli časa lotit. No, smo pošlihtali zadeve (tudi picaso, upam;) in bom nadoknadila (nekoč;). Kje sem torej visela ob prostih trenutkih na računalniku? Iskala sem ideje za čase, ko bomo vsi skup boljše, hehe;). Našla precej zanimivih stvari:) Najbolj so mi bile pa všeč sobice za tamale - na netu je milijon idej, kako uredit razne kotičke v otroški sobici, žal pa vse zahtevajo ogrooomno prostora, ki ga mi seveda nimamo.
Najbolj mi je bil všeč "bralni kotiček" in ko sem sanjarila, kako bi to uredila malima, če bi se dalo (udoben kavč, velika knjižna omara, blazinice, deka in stojalo za revije,...) in premikala v mislih naše pohištvo sem in tja (v realnosti ga nit ne premaknem;), sem ugotovila, da v bistvu bralni kotiček že imamo: sicer ni tako fensi, je popolnoma zimproviziran in je čisto spontano nastal, ampak vseeno je v bistvu to to: nekaj mehkih blazin na tleh, pokritih s tatami gumo in velika knjižna polica zraven - ampak v bistvu je to to:) Sem bila prav dobre volje potem:) Imam pa že v planu izboljšave o katerih boste gotovo še brali;)
 In kaj smo ta čas delali z malimi? To, kar vedno, kadar se mi ne da delat kake posebne zadeve, pa bi ju vseeno rada osrečila - brali knjigice! Seveda je to obvezna praksa pred spanjem, ampak paše tudi popoldne, čez vikend dopoldne, itd... Knjigice so enostavno zakon!
 Kam po knjige? Priznam, da sem utrgana nanje in jih imamo doma cel kup svojih. Imava tudi srečo, da imava podobno utrgane babice in dedke, ki tudi kupujejo knjige za razne rojstne dneve, tudi nekatere ostale sorodnike se da zelo lahko prepričat, da so knjige zelo fajn darilo za tamale:). Sicer pa priporočam obisk kake fajn knjižnice, kjer imajo svoj del, namenjen otrokom. Mi gremo dostikrat v Knjižnico Otona Župančiča sredi Lj. in imajo res lepo urejeno otroško nadstropje in ogromno knjig. Moramo pogledat še ostale knijžnice, kjer je veliko otroških knjig.

Poleg tega pa sem zadnjič poslušala po radiu intervju o digitalni knjižnici in firbec kot sem, sem seveda morala zadevo preizkusit. V naši digitalni knjižnici sicer ni dosti novejših knijg, ker so pač kot vedno problemi s križanjem interesov založb in javnega dobrega, ampak v tujih, recimo tejle se pa najde ogroooomno. Pa tudi v naši najdete recimo 10 otroških knjig - poglejte! No, tako, če ne boste imeli kaj počet, ko bodo otroci zaspali;) Ampak potem vi ne boste nič spali, vsaj jaz sem včeraj bluzila in iskala in našla en kup kraaaasnih knjig!

08 marec 2011

PUUUUUUST!!!

Moj najljubši praznik! Ja, vem, sem še otrok. Ampak zdaj imam sama otroke in imam vso pravico, da se otročje veselim pusta, šemim sebe in druge, se oz. nas nažiram s sladkarijami, delam domače kostume, kjer se afnamo s svojimi detajli (kot so krilate princeske) in pečem krofe in nihče me zato čudno ne gleda:) Samo zato, ker je pust. Če bi bil navaden dan, bi vsi zavijali z očmi, da dajem otrokom sveže pečene krofe za večerjo, tako pa se vsem zdi to čisto ok;)
Ja, seveda smo delale kostume:) No, po pravici povedano, sta malidve večino časa medtem spali  - ampak to je neprecenljiv prispevek, verjemite;) In tule zgoraj Zaspana princeska čara s svojo paličico (nujno roza, v soboto je bila še kartonasta, iridescentna, pa si je princeska tako zelo želela roza, da je mami nabrala skup vse roza ostanke Fimota in naredila palčko z ROZA zvezdo;) O tem, da je svojo paličico hotel tudi strašni lev, verjetno ni treba izgubljat besed;) Je bil pa zadovoljen z iridescentno kartonasto, hehe.
No, tole je ta naš STRAAAAŠNI LEEEEV!!! Ki ga Zaspana princeska začara v prijaznega leva - približno 699978 krat na dan. Kako pride nazaj, ne vem - verjetno se sam odčara (zato je pa rabil čarobno paličico, hehe).
 Vas zanima, kako izgledata od zadaj?
 In še Zaspana princeska (ki ni bila čisto nič zaspana, mimogrede, to je samo krinka;). A od kdaj imajo zaspane princeske krila in letijo in čarajo? Hm, po pravici povedano, nisem kot otrok nobene zaspane princeske poznala iz pravljic in je to bitje čisto izmišljeno (by Ronja, ali je pa to kaka pravljica, ki je meni niso brali;), tako da je kar se mene tiče lahko karšnakoli hoče bit;) 
No, je pa tudi res, da vse princeske, kar jih poznam (nobene osebno), res niso ne vem kako aktivna bitja - Trnjulčica spi, Sneguljčica spi, Pepelka je še nekak najbolj pridna, pa še ta sanja samo o tem, da ji ne bo treba nič več delat... Tako da ne mi o tem, da so zaspane princeske neka čudna potegavščina;) Ves čas so že tu, samo opazili jih niste;).
No, krila so pa res Ronjina kaprica, dvomim, da princeske v pravljicah pogosto same letijo: navadno jim pomagajo kaki zmaji, ampak časi se spreminjajo, princeske so vedno bolj samozadostne in lahko seveda same letijo. Poleg tega si jih je res želela, tako da sem jih šla delat včeraj ponoči, potem ko sem pri babi našla našo škatlo z odsluženimi nogavicami in iz nje identificirala bele najlonke (hvala babi in deda, da potrpežljivo prenašata vse 4 škatle starih cot, "iz katerih bom nekoč nekaj naredila in jih je zato ful škoda stran vršt"). Ostali kostum, torej: gamaše, tutu krilce, oblekico, krono in tisto prvo varianto palčke je imela že v soboto in nedeljo, tako da sem se včeraj (sicer komaj) spravila naredit samo še ta krilca in novo paličico - no, moram priznat, da je bilo kar hitro narejeno in sem bila prav zadovoljna:).

No, Lejlin kostumček je pa iz v celoti iz kupljenega blaga, prav tako Ronjina oblekica in tutu in gamaše - Ronja je vse sama izbrala!
  "Mate kaj za pusta hrusta?"
 Seveda, KROOOOFEEEE!!!
 PS: niso glih za v knjigo, ampak bili so dobri in požrli smo vse do zadnjega v roku pol ure (smo imeli malo pomoči v obliki strica in tete;).

Kako ste pa vi preživeli tega pusta?

03 marec 2011

karamelna jabolka

Končno sem se spravila naredit karamelizirana jabolka: vedno mi je nekaj manjkalo: ali lepa jabolka, ali čas ali volja;) Ampak malidve še nimata vsega splaniranega za 10 let naprej kot odrasli in jima je vseeno, če delamo karamelna jabolka sredi februarja: njams!
No, zadnjič pa smo jih naredile - sicer nameravamo imet to tradicijo na Božič, ker se je 25.12. rodil Issac Newton (po enem koledarju) in njemu na čast bomo meli mi karamelizirana jabolka;) Ampak moram že zdaj vadit, ne?

 Ja, saj sem rekla, da moramo še vadit! Itak še ni ok - ampak za prvi poizkus je ok. Kaj naredimo? Karameliziramo sladkor (lahko dodamo malo vinskega kamna), po želji dodamo rdečo živilsko barvo in v karamelo potopimo oprana, osušena, na paličico nataknjena jabolka. 
To je to. Pokličeš otroke in daš vsakemu eno jabolko, da uživajo:)
Ja, res je, Ronja drži v roki "šraufenciger" - je prej pomagala očiju;) Naj vas to ne moti, jabolka se ni treba lotit z izvijameč, zobki so čisto dovolj;).
 PS: odkar pišem blog, me je vedno bolj strah, da mi bo kdo CSD na vrata poklical (ali pa še hujše: bo to pokazal moji mami;), ker pojejo moji otroci toliko cukra;) Ampak v svoj zagovor naj povem, da ne pojesta pa veliko kupljenih sladkarij.