sreda, 29. april 2020

Želve

 Otroci so v šoli dobili za nalogo pogledat film Želvino osupljivo potovanje in seveda smo zadevo spet malo razširili, ker imajo pač tile moji paglavčki tako zelo radi teme in se tako najboljše učijo. Na splošno je to zelo uporaben način učenja, če imate seveda ta luksuz, da si lahko sami izbirate, kako jih boste učili - v šoli in trenutnem sistemu to ni čisto mogoče, ampak kjer se le da, poskušamo raztegnit;) Ker gre res lažje... Tako sem svoji mali predlagala, da naredi kako žlevico - ker ima strašno rada želve, saj ima svojo želvo, je seveda ni bilo treba prosit.
Iz česa bi zdaj naredili želvo? Pri nas je recikliranje vedno v modi, zdaj pa bo verjetno prav prišlo še komu drugemu, saj greste malo manjkrat v trgovino (po pravici povedano, mi gremo še vedno enakokrat - 1x na 2-3 tedne;)). No, kakšna škatla od jajc se vedno najde. Na srečo smo na jajčkomatu dobili jajca v lepi zeleni škatli, kar je izdelavo še olajšalo. 

Mala najprej ni vedela, kako, ampak ker sem se ravno ukvarjala z umeritvenimi krivuljami in analizo rezultatov, sem jo na hitro odpikala, da imam to gotovo pinano na pinterestu. In je šla pogledat, očitno našla nekaj za navdih in tole zgoraj je rezultat.
Potem je to vse skupaj čisto ponesreči sovpadlo s tem, da sem ravno končevala kvačkani želvici, ki sta jih maladva dobila kot nagrado/podkupnino, da pridno delata šolo. In tako imamo zdaj celo leglo želv doma! Od živih do papirnatih in volnenih... Življenje je polno takih malih naključij, ne? Pa čisto poceni in enostavno!

torek, 28. april 2020

Branje otrokom

V prejšnji objavi sem govorila o tem, kako so nam nekatere stvari v vzgoji pomembne in tam izgleda, kot da se nam ni treba nič trudit, da naši otroci delajo tako, kot bi si želeli on to kar samo pride. (*V resnici seveda ne pride samo, samo trudimo se za to ves čas in nam je tako v krvi, da niti ne opazimo...) Pri nas so take stvari varnost na cesti (sva pa precej na izi glede ognja in nožev), odnosi med člani (90% prepirov med najinimi otroki je zato, ker se eden ni hotel igrat z drugim (in to je v 90% zato, ker taprvi ravno bere napet odlomek, v ostalih 10% pa, ker recimo dela nalogo ipd;)), skratka nama (ok, priznam, predvsem meni, ampak tudi očiju vedno bolj;)) je zelo važno, da se dobro razumejo in da razčistimo, kadar je kaj narobe.

Potem vsi najini otroci radi jejo zelenjavo in niso izbirčni, ker sva imela od nekdaj pravilo, da moraš poskusit, ni pa treba, da ti je všeč in nihče te ne bo silil s še, samo poskusi čisto malo. Lahko poveš, da ti ni všeč, ne pa drugim jemat teka s kakim ultra afnanjem. Tako se jim hrana ni zagravžala in so se navadili na različne okuse in teksture. Pa če kuhaš pretežno vegetarijansko, se otroci normalno navadijo na zelenjavo, ker je to praktično edino, kar je na mizi;).
In potem je tu branje. Oba rada bereva in vsi najini otroci radi berejo. To je prišlo kot samo od sebe. V resnici seveda ne, vendar če bi me kdo vprašal, ali sem delala kaj od tega namerno, bi rekla, da ne. Pa vendar, ko pomislim nazaj, je kar nekaj malim trikov, ki sem jih uporabila - predvsem pa to, da sem vedno želela narediti branje zabavno in zanimivo (včasih so pri tem pomagali tudi sorojenci).
Zadnjič sem videla fajn citat, v smislu: "Bralce vzgojimo v naročju." In je res: branje otrokom in branje otrok sta seveda povezana. Začnemo torej s tem, da SAMI beremo otrokom. In če jih je več in so starejši nori na knjige, vam bodo pri tem precej pomagali - ker bojo ONI brali mlajšim;). Kar je dvojno dobro - mali poslušajo branje in večji se naučijo vzorno lepo brat (ker mlajši bratec ali sestrica ne razumeta, če bereš brez ločil ali drdraš, itd... Zato zdaj punci bereta lepše kot babice - to sta  babici sami rekli - in se strinjam. Ko beremo otrokom, se naučijo, da so v knjigah neverjetno krasne zgodbe in cel domišljijski svet, ki ti pomaga tudi, kadar ti je hudo.

Poleg tega nas morajo otroci videt brat - samim sebi. Tako se naučijo, da so knjige fajn, da to delamo za zabavo, da si to želimo, da je to neka uporabna reč, skratka... Da ni njihova prva asociacija na knjige šola - tega si res ne bi želeli! In zdaj, ko smo doma z otroki, imamo super priložnost, da tem malim glavicam spremenimo razne negativne asociacije, ki jih dobijo v šoli. In vam potem mali reče: "Mami, kaj si pa dala v angleščino, da je zdaj pa čist fajn?" Ta čas se res splača izkoristit, ker imamo zdaj res popoln vpliv nad njimi, ki ga nikoli več ne bomo imeli. Naredimo s tem nekaj dobrega, kaj pravite?;)

 Če hočete otroka navdušit za branje, je najboljši način to, da mu berete nekaj, kar mu bo zelooooo všeč. Velika večina otrok rada posluša pravljice, ki jih starši berejo ali pripovedujejo. Se najdejo izjeme, večina pa to obožuje in jih ni treba prosit. Izkoristite to, ker se vam bo čez par let obrestovalo;). Kako torej izberemo dobre knjige?

Najbolj pomembno je, da svoj izbor prilagodite otroku - svojemu otroku! In se ne sekirate za to, kaj bi bilo prav in kaj ne, kaj je "primerno za to starost in kaj ne", kaj "ni za otroke" (ok, ne mu zdaj neke "odrasle" literature brat;), ampak saj veste, kaj mislim, no. Moj ljubi najmlajši bralček ima sicer rad zgodbice in slikanice in pravljice in vse to, vendar pa OBOŽUJE poljudnoznastvene knjige o živalih (sploh morskih), pisane za ODRASLE! Jap, čuden je, očitno je vseeno malo tudi po mami, čeprav je sicer izrezan oči;). Vsi so me čudno gledali, ko sem mu dala poljudnoznanstveno knjigo, ampak on jo rad bere! Ne se pustit, če veste, da je vašemu otroku nekaj všeč, vi živite z njim, ne drugi.
In ne vihat nosu nad starimi knjigami, poglejte tiste iz vašega otroštva - včasih so tiskali manj knjig, zato je bilo manj šodra;) - navadno so besedila boljša... Tale je odlična!
OK, kaj pa če iščete kakšne dobre zgodbe, dobre knjige in rabite namig? Ker seveda otrok ne ve, katere mu bodo všeč, če jih pa še ni prebral/slišal... Ena fajn lista takih dobrih knjig je Zlata hruška.
Ko bodo spet odprte knjižnice, se splača pogledat na tiste poličke, kjer "izpostavijo" določeno literaturo - dostikrat so to knjige iz zlate hruške, ne pa vedno - so pa večinoma to dobre knjige, na mladinskem oddelku so dostikrat veliko bolj zanimive knjige kot pri nas, tavelikih, kjer na izbor vpliva mnogo drugih dejavnikov;).

ponedeljek, 27. april 2020

Vzgoja

Vedno se mi zdi hecno, ko vidim, kako naše resnične vrednote otroci enostavno prevzamejo, na videz brez našega truda, medtem ko se za vse tisto, "kar bi bilo fajn", ves čas kregamo, pa se zaboga ne premakne. In je tako pri nas in pri vseh ostalih družinah, kar jih poznam...
Razlog je seveda enostaven: naše resnične vrednote živimo in dihamo, otroci to vidijo in čutijo vsak dan, poleg tega tu nikoli ne delamo izjem in smo vedno dosledni. Ostalo so stvari, kjer je precej odvisno od naše volje, od časa, od tega, kako lepo nas otroci pogledajo, od tega, kdo vse je zraven, itd… Zakaj jih torej vsega ne naučimo? Zakaj nismo povsod dosledni in nimamo popolno vzgojenih otrok? Ker smo ljudje, ker nismo popolni in predvsem ker nismo roboti… Ker je dobro, da včasih delamo izjeme, tam, kjer se nam zdijo ok, da otrok vidi, da niso vse stvari zacementirane in bo tudi sam preizkušal meje, do kod lahko gre, kar mu bo prišlo prav kasneje v življenju (še nič pametnega niso odkrili znotraj že znanih okvirov;). 
 
Ampak so stvari, kjer vemo, da je tako prav in tako mora bit - in tam ne odstopamo. To so stvari, ki jih otrok kar sproti pobere, praviloma je to tisto, kar se zdi resnično pomembno obema staršema (oz. odraslim, ki vzgajajo otroka, kdorkoli že to je, babice, rejniki, zelo starejši bratje in sestre, itd…). Pri nas recimo imamo tako politiko kar se tiče vožnje v avtosedežih, nošenja čelade na kolesu, poizkušanja novih hran itd… To ne pomeni, da svojih odločitev nisva argumentirala, samo da bo končni rezultat vedno tak. Vsi najini otroci jejo (vključno z zelenjavo) in vsi radi berejo, ustvarjajo in obožujejo naravo. Nič od tega ni čisto naključno;).
In potem so stvari, pri katerih bi si sicer želela, da bi bilo drugače - da bi otroci "bolj pospravljali", da bi "šli prej spat", itd… vendar v isti sapi ostanemo na cirkokrogu do 21:30, gremo zvečer na Ano Plamenito, se nasmehneva, ko nama mali prinese že žnjti kozarec od marmalade, poln blata, ker sta s sestrico delala "domače vodenke"... Ja, na ta način res ne moreš pričakovat čudežno pospravljenega stanovanja in pravočasnega spanja;). 
In to je ok. Ni treba, da so naši otroci super duper s krispijem na vseh področjih. Ne poznam nobenega odraslega, ki bi bil, zakaj bi morali bit oni? In tudi nam ni treba bit doslednim na vseh mogočih področjih, ker je to nemogoče - pretrdo in preveč rigidno, otroci tako nimajo nobene besede pri ničemer in samo kot roboti sledijo. Tega si zanje ne želim. Si pa želim, da si kot roboti nataknejo čelado, ko grejo na karkšnekoli koleščke - da to ni predmet debate, ampak se zgodi, pika, da jim pride v kri in jim o tem ni treba niti razmišljat. O tem, kakšno svinjarijo bojo naredili in pustili… no, o tem pa lahko razmišljajo. In potem poslušajo najino usajanje;). 
In vsi to vemo - če imate kolikortoliko dobre odnose s svojimi otroki, vam bodo to tudi sami povedali. Otroci so neverjetno lucidni - prepoznajo vzorce, točno vejo, zakaj se gre in navadno znajo te zadeve celo povedati, če so spretni z besedami.
Kaj je torej "sporočilo za domov"? 
* Da je fajn, da se poznamo in si priznamo, kaj so stvari, ki nam RES veliko pomenijo in kaj tiste, za katere nismo tako zelo zelo natančni;). 
* Potem je fajn, da vidimo, da tam, kjer ne odstopamo, naši otroci delajo točno tako, kot mi želimo in jim damo za to priznanje (ker navadno te stvari kar spregledamo, ker so nam tako normalne - pa niso - tam, kjer imajo drugačne vrednote, se kregajo točno za te stvari, ki vaši otroci delajo perfektno!)
* In nazadnje je fajn, da si oprostimo za vse tisto, kjer pač nismo tako natančni, ker nam to pač ne pomeni toliko in temu primerno reagiramo tudi pri otrocih. To ne pomeni, da imajo lahko kakršenkoli raztur v sobi, pa ne bom nič rekla. Samo da bo reakcija na to vedno drugačna kot če bi jih videla brez čelade. To pomeni, da se bojo ob razsuti sobi še vedno lahko prišli crkljat v najino posteljo, čeprav niso pospravili, recimo. In da se bom ob obiskih nasmehnila in po pravici povedala, da tudi če bi prišli 10x najavljeni, bi bilo isto razmetano;).
*In seveda - nimamo vsi enakih vrednot - zato bodo naši otroci zelo pridni nekje, drugi pa drugje - in bomo eni straši tečni za ene stvari, drugi pa za druge, saj imamo različne izkušnje, različno znanje glede različnih stvari itd... In vse to je ok:)

petek, 24. april 2020

Frčalo

 Čisto prvi dan te karantene je bilo prekrasno vreme in otroci veseli, da ni treba v šolo, bila sem bolna in ni bilo še vseh zoomov, predstavitev in obilice nalog, zato sem lahko bluzila po pinterestu in našla tole frčalo. Pa smo ga na hitro naredili. In ker je bilo tako zelo popularno, smo jih morali naredit še nekajkrat in takrat sem še pofotkala proces (na pinterestu je bil en izredno hiter video in se mi je zdelo, da bi večini prav prišel navodilček;). Poleg tega ni šans, da ga spet najdem med morjem svojih pinov;) - vem, kaj boste rekli: zakaj pa pinaš, če potem itak ne najdeš oz. niti ne iščeš? Vsako tele ima svoje veselje, ok?;) Zakaj se pa 95% žensk liči, čeprav moški sploh ne opazijo razlike, druge ženske so pa čisto vesele, če kakšna druga grša od njih?;) Skratka - pinanje je moj zen, hehe. In včasih celo kaj naredim od tam - konec dober, vse dobro;).
Torej: vzamemo kvadraten kos papirja (če ni kvadraten, ga pa v to prisilite s škarjami, še vsak se je udal;). Potem ga po diagonali prepognite na polovico in razpognite nazaj. Nato do polovice zapognite enega od vogalov - meni je lažje, če si prej označim sredino, da ni preveč vegasto. Potem prepogibate spodnji del navzor dokler ne dobite ene dolge, debele "štrajfne" na dnu.
 Če karkoli ni jasno, povejte; če je prekomplicirano, pa bi enako dobro delal tudi trikotnik iz papirja, ki bi mu na spodnjem delu prilepili trak iz kartona, da bi ga utrdili. Kakorkoli ste že prišli do enakostraničnega trikotnika z utrjenim spodnjim robom, ga potem zvijte v tulec. Če ste zadevo zgibali, potem lahko konca zataknete enega v drugega.
 Potem iz papirja odrežete trak, približno v debelini tega odebeljenega dela in ga pritrdite na stik obeh konic trikotnika
 Sama to najrajši naredim s spenjačem - je hitro, čisto in dobro drži - najboljša kombinacija:) Lahko bi pa tudi lepili, samo je treba čakat, da se lepilo posuši...
 Kar se tega trakca tiče... Smo zadevo zelo znanstveno zastavili - poskušali s kartonastim in papirnatim trakom, debelim in ozkim in kup kombinacij... No, na koncu je najboljše delal navaden papirnat trak, približno v debelini tega zapogibanega dela - torej nekje 1 do 2 cm.
 Mali je seveda moral naredit malo drugačno frčalo - morskega psa. Zato mu je naredil zobe, narisal oči in notranjost pobarval rdeče, zunanjost pa modro. Zaradi dizajna mu je tudi trakec dal na drugo stran, ampak smo ugotovili, da to pa je važno, ta ne leti tako dobro - dajte trakec papirja na stran, kjer se konici trikotnika stikata - torej na ožji del vašega tulca.
To je to: zdaj zadevo samo še preizkusite. Če živite v kaki stolpnici, bo sploh super za gledat! Če ste kje nižje, pa boste morali malo bolj trenirat, kako zadevo metat, da lepo zaplava po zraku. Mali so ga metali po stopnicah iz enega nadstropja v drugega, pa je bilo tudi ok. Čeprav najlepše je bilo skozi okno, ker je višje, pa če veter zapiha, je sploh super!

četrtek, 23. april 2020

Kaljenje rastlin

 
Še ena od nalog, ki smo jih "malo razširili". Tole je dobil mali pri spoznvanju okolja - itak, saj se vsako pomlad otroci učijo o tem, da rastline kalijo;). In da bi bilo bolj zabavno in ker njega posebej močno veseli vrtnarjenje, smo zadevo vzeli spet hudo resno (saj ste že opazili vzorec, ne? Ustvarjanje in naravo jemljemo smrtno resno!;) No, igraje resno, ma, saj veste, kaj mislim, no, ne se delat norca iz mame, ki to piše ob polnoči, ok?
Torej: naloga je bila, da dajo kalit par fižolov in potem vpisujejo rast v razpredelnico. Seveda mali ne mara razpredelnic, ki jih pošljejo učitelji (saj res zgledajo kot excelova datoteka in vsi vemo, kakšne občutke nam to sprošča - pa to od nekoga, ki še doma, za svoje stvari, uporablja excell - ampak še vedno je to bolj "hate" kot "love relationship";)
Torej: dajmo stvar malo popravit:). Namesto dolgočasne tabele je mali vzel svojo malo beležkico, ki sem mu jo nekoč naredila, in vanjo vpisoval ne samo dolžine kalčkov, ampak še vse ostalo, kar se mu je zdelo pomembno. Ja, ni tako, kot je rekla učiteljica, seveda ne, saj smo doma in lahko delamo boljše, hehe. Ne mi rečt, da če si pišeš več podatkov, je to slabše, imam dovolj raziskovalnih izkušenj, da vem, da v laboratorijskem dnevniku nimaš NIKOLI preveč podatkov, vedno kaj fali;).
Skratka: če mali ne mara tabele, ki mu jo dajo, pa naj piše drugam - glavno je, da zapiše glavne podatke. Če bi rad pisal še vse ostalo, super, bo več pisal;).
 Še prej mora seveda semena posejat na vato (midva sva jo prekrila z gazo, da se ne bi vse skup preveč zapletlo;). In potem vse skup zalit in vsak dan špricat s špriclo (stara prišlka, umita seveda in napolnjena z vodo)
Če imate veliko malih semen, se boljše obnese taka velika plitva posoda, kot je zgoraj. Če pa bi radi zelo natančno spremljali rast kalčkov in so ti malo večji, pa je super steklen kozarec (recimo od kislih kumaric ipd...)
 Če bi rad posadil več semen - hehe, ja, seveda, mali, itak imamo vedno en kup nekih semenk nekje in vedno se nekaj stresejo;). Zato smo poizkusili s par različnimi - na srečo, ker fižol, ki bi moral bit v originalu, ni skalil (kar me ni čudilo, saj se tudi skuha nikoli ne - je že malo star, nismo preveč na fižol usekani - oz. jaz nisem, potem ga pa manjkrat jemo - temu se strokovno reče "mamin prehranjevalni bias";).
Torej, dal je kalit krešo, mungo fižol, bučo in navadni fižol. Navadni fižol sploh ni skalil, ker je bilo seme prestaro (in se je nekaj naučil). Buča je zelo lepo kalila (seme smo vzeli iz buče od babi, ki smo jo pojedli) in smo sadike dali nazaj babi.
  Mungo fižol je kalil ko nor, čeprav seme ni bilo namenjeno za kaljenje, ampak za kuhanje (in se je naučil, da je lahko seme, kupljeno v velikih količinah in nič fensi šmensi, lahko veliko boljše od tistega, ki ga dobiš v vrečici in je namenjeno kaljenju - in kjer vrečka stane toliko kot kila tistega razsutega - in se je še nekaj naučil). In kreša je bila iz vrečice, za kaljenje in je lepo kalila. In se je odločil, da to bomo pa pojedli - in smo jo: nekaj v voku, nekaj pa v sendviču.
Pa mungo fižol? Še vedno lepo veselo raste, zdaj presajen v lončke... Ne me vprašat, kaj bomo potem z njim, ker sadike kar nočejo umret... Mogoče bo babi začela gojit mungo fižol:D.

sreda, 22. april 2020

Za učenje likov - matematika ali/in tuji jeziki

Še ena ideja za mlajše šolarje za učenje likov - za nas v angleščini, lahko pa jo seveda uporabite tudi za učenje likov za predšolske ali prvošolčke, ki morajo še kak lik malo ponovit:
 Na papir ali na karton natisnite ali narišite različne like, na druge pa napišite ime lika (v željenem jeziku):
 Pri izrezovanju vam lahko pomaga kar otrok sam (lahko bi seveda tudi narisal vse like, samo znajo bit malo vegasti;)
 In še druga ideja - za "veččutno" učenje narišite malo večje like in jih dajte pod nekaj prosojnega - lahko je to navadna plastična mapica ali celo vrečka, če ni drugega, lahko pa kar same papirje laminirate, če imate laminator in jih boste kasneje darovali kakemu vrtcu (čim manj nepotrebne plastike, če že, pa naj služi večim;). Potem naredite domači plastelin ali slano testo, recimo po tem receptu, ki vedno rata:
 In naj otrok naredi like iz njega. Vsaj mojim je to zelo všeč  in so za slano testo pripravljeni tudi povedat, kaj delajo;). Celo v angleščini, če je treba;)...