29 maj 2011

Malica zunaj

Kot sem zadnjič omenjala v postu o zoo-ju, smo šli prejšnji vikend na festival družin, ampak mi nismo družina za v gužvo, zato kakega strašno navdušenega posta od mene glede tega ne boste slišali. Je bilo čisto ok, ampak se pa ni splačalo vozit tja za to - ker se imamo boljše, če gremo v gozd;). 
Vseeno pa lahko objavim eno mini idejico za tople dni: sadje in zelenjava je itak klasika in zelo paše v vročini - mi smo vzeli oprana jabolka in grenivko, ker oboje dobro potuje (beri: se ne stučka). Zelenjavo se splača že doma oprati in narezati, ker tako zavzame manj prostora in jo je lažje jesti: v škatli spodaj je narezana rdeča paprika in nadzemna koleraba (jaz jo olupim, nekateri je ne). Da se zelenjava ne bi izsušila, dajte na dno škatle, ki se dobro zapre, košček vlažne papirnate (ali navadne) brisačke ali prtička. Tako ostane zelenjava lepo sveža in hrustljava in jo vsi z veseljem pohrustajo!
Okok, boste rekli - sadje in zelenjava - to pa res ni kaj hudo originalnega - pa še nasiti te ne! Kaj pa kaj bolj konkretnega? V vročih poletnih dneh so malice nekoliko bolj triki, ker se veliko stvari hitro pokvari v vročini in ker juhe v termovki ne pašejo več;). Zato ena ideja za malico, ki se ne bo pokvarila, bo pa kar nasitila:
S seboj vzamemo hlebček (količina glede na lakoto in število jedcev) kruha, škatlico kikirikijevega masla in pest rozin. Na licu mesta pogrnete dekico, razrežete kruh, namažete rezine s kikirikijevim maslom, potresete z rozinami in ponudite malim in malo večjim jedcem:
Njamsi!

 Ja, seveda, doma boste morali skuhat še eno bolj konkretno večerjo - ampak otroci ne bodo sitni v avtu in bodo imeli dovolj energije, da bodo tekali in poizušali raznorazne aktivnosti. Če pa jim zmanjka goriva, pa jim privoščite še kak sladoled;).

28 maj 2011

Prepletanje trakov

Vremenkoti napovedujejo dež, zato spet ena "notranja" aktivnost, mogoče komu pride prav za zamotit male glavice in rokice: prepletanje trakov:
Vse, kar potrebujete, imate verjetno že doma: razne trakove, pentlje, stare zadrge, vezalke... (you get the point) in pa nekaj, kamor lahko te trakove prepletamo - me smo vzele košarice od jagod in pa rešetko za ohlajanje tort in keksov:
Pokažete otrokom, kako se prepleta - na eni strani ven, na drugi not in spet ven... takole:
in takole:

in z rešetko takole:
In potem uživate v opazovanju svojih malčkov, ki iznajdejo še 10000 novih načinov prepletanja (in potem zahtevajo, da ti to odpleteš;):
Če pa imate kake stare zadrge, bodo uživali tudi najmlajši - če je zadrga dvosmerna, pa je čista zmaga;)


 Uživajte!

25 maj 2011

Živalski vrt - zoo

Dnevi so krasni, morate priznat! In kot nalašč za pohajkovanja okoli (vsaj če niste alergični na cvetni prah). No, v nedeljo smo bili na festivalu družin, vendar ne ravno navdušeni, tako da vam bom rajši predstavila eno možnost, ki je odprta celo leto in kjer je vedno lelo: kaj drugega kot živalski vrt?
Kaj je tam za videt? Ja, seveda: živali: slonica:
 
žirafe - Ronjine omiljene:
pa tudi manj impozantne živali, recimo tele želvice, ki se sončijo na veji sredi vode: 
Mami, kje je tiger? Kje so želvice? Aja, že vidim!

 Potem so tu še večni šimpanzi, ki jih lahko opazujete, kako jejo, spijo, se crkljajo (in opazujete svoje otroke, kako vse to čisto sami brez vaše pomoči opazijo in komentirajo):
Ko pa ste ravno pri šimpanzih, se obrnit še dol in uživajte na krasnem lesenem igrišču: krokodil-tobogan:
Martin Krpan:
Človeška ribica (so tudi njena (ali zmajeva?) jajca okoli)
In ob lesnih jajcih so takele mizice s plastificiranimi knjigicami z zgodbami o zmajih:
Za vse nežnejše dušice se najde tudi kaka lepa rožica:
Meni najljubši razgled je poleti na žirafe (pozimi so not) - žirafe in noje lahko res dobro vidite, ker vmes ni nobene visoke ograje in ker blizu tečejo potke, pa še igrišči sta na obeh straneh:
No, in tole je novo igrišče, na drugi strani žiraf - tudi čisto leseno in zelo domiselno:
Kačo lahko mali otroci jahajo sede, starejši pa navadno stojijo na njej in se kar močno poganjajo:

Hišica na drevesu:

Zmajev tobogan iz katerega je ravno prihitela Lejla:
In za konec še vlakec (ta je edini za doplačilo - 1€ na otroka, pa se kar dolgo peljejo):



 Ko smo bile tam, sem se čisto zasekirala, da ju letos še nisem peljala! Ampak bomo nadoknadile, imamo letno karto, hehe:).

19 maj 2011

Kosila

Ker že dolgo nisem objavila nobenih kosil in ker vem, da Nekdo močno pogreša lazanje in ker mam tega Nekoga ful rada in ker sem dobila kup nastavkov za testeninarja, ki jih še nisem mogla sprobat... No, vsemu temu na čast - en post s kosili: - najprej ga. Lazanja:
Potem so tu koruzni vlivanci s sirom in impro-omaka iz bučk, paradižnika, paprike...:

 Jaja, vem, tole še ni spečeno - ampak ko je bilo, so takoj razgrabili, pa smo pozabili slikat - kaj naj?;) To so špinačne ruladice - podobno kot kaneloni, samo da ni nadev samo na sredini, ampak je kot rulada - zavito med testo. Tele ruladice sem potem čez polila s sirovo omako in vse skup spekla v pečici - njami:

Za danes bo dosti, "mam drugo delo na občini" (saj ste vi tudi poslušali Zverinice iz Rezije, ko ste bili mali, ne? Pri nas je ta fraza čisto ponarodela, še zdaj si tako govorimo, hehe).

18 maj 2011

Pošastki

Mogoče se kdo še spomni posta o novoletnih darilih - nečakoma sem naredila vsakemu eno pošastko iz knjige Izdelajmo pošast (TZS) - in seveda sem takrat obljubila svojima modrookicama, da si izbereta vsaka svojo pošastko... Kot vidite, nisem ravno ažurna... (je pa tudi res, da že nekaj časa čakata na objavo - kak mesec ali dva...)
Ampak kot skoraj v vsakem postu tudi tu pride na vrsto moj omiljeni rek: bolje pozno kot nikoli;) - in tukaj sta: Marta - to je njeno uradno ime iz knjige, oz. Helou Kiti Radio, kakor ji reče Lejla (ker ima radio gumbe, sem morala našit še gumbe, hehe, na tej sliki je še brez njih). Očitno je ta pošastka križanec med Hello Kitty in radijem, hehe. Te otroške glavice najdejo vedno nove načine, da me nasmejijo!:)

Pa Ronjin Zoltan? Kuka in se smeje izza cvetličnega lončka.
Ronja se čisto sama izbrala blago zanj (iz tega, kar sem imela pač na voljo) in je bila zelo zadovoljna na koncu - čeprav moram priznat, da ima Lejla svoj kiti radio precej rajši. Ronja je tako oboževala hudičevko (to je ena čisto rdeča in zelo prsata punčka, ki sem jo sešila, ko je bila mala stara cca pol leta).

 Tele pošastke so zelo enostavne za sešit, tudi dokaj hitro narejene - ena vama bo vzela cca 3 ure, no, mogče malo dlje, če boste zmatrani/zaspani in boste vmes kaj zafrknili, hehe. Ampak res ni hudo, no. Za tiste srečne učke se splača:) Poleg tega so tele igračke ravno prav velike, da doma ne vzamejo preveč prostora in da jih tudi v vrtcu lahko lepo pospravijo v svoj žepek/škatlico... Pa še mehke so in popolnoma pralne (dobra stran flisa je, da je zelo trpežen in se super pere - za boga se ti ne zabarva - take it from the one who's tried;).

17 maj 2011

Sladka darilca - domače riževe čokoladke

Nekoč mi je prijateljica prinesla veliko riževo čokolado, ki sem se je zelo razveslila z besedami: "Kako si pa vedela, da imamo radi ravno riževo čokolado?" Ona se je samo nasmejala: "Ma, riževo čokolado imajo vsi radi!"
 To modrost sem si seveda takoj zapomnila in ko smo pred kratkim šle na obisk k družinici z nepoznanimi čokoladojedimi navadami, mi je prišla prav. Ker pa je seveda treba stvari vsaj malo zakomplicirat, smo riževo čokolado naredile same, saj je zelo preprosto in sila zabavno!
Najprej stopite mlečno čokolado, jo s čopičem, čigar mesto je v kuhinji (beri: ga uprabljate samo za hrano) razmažete po modelčku (lahko so katerikoli modelčki: ali taki za gips (odlitki na sliki spodaj so iz modelčkov, v osnovi namenjenih za gips), ali taki za ledene kocke (na zgornjih slikah) ali prav modelčki za čokolado (na sliki spodaj):
Zdaj v čokolado nasujete ekspandiran riž (imate na voljo tudi oslajeno verzijo, samo meni se zdi ta navadni, brez fruktoze, super) in rižke potunkate v čokolado. Po potrebi dolijete še malo čokolade, vse skup lepo premažete s čopičem, da so vsa zrna oblečena v čokolado in date na hladno, da se čokolada strdi. Potem kalupe obrnete in odlitke samo stresete ven (ok, včasih se je treba malo bolj pomatrat, ampak danes je večina kalupov iz takih fajn fleksibilnih materialov, da to ni neka raketna znanost ven spravit;)

 Zdaj čokoladice lepo zapakiramo (žal nimam slikice); če nimate nič lepšega, lahko tudi v celofanaste vrečke, prevežete s kako pentljico in prijazno darilce za malo (ali malo večjega) sladkosnedko je pripravljeno:)
In kaj je dobila mami male sladkosnedke?
 Darilo v kozarcu - mešanico za dobre kekske (slika je zanič, ampak saj veste, zakaj se gre). Prav pride, kadar se ti pač nič ne da. Lahko naredite tudi mešanice za juhe, enolončnice in druge jedi. Navadno so prav lepo sprejeti tile kozarčki:)

15 maj 2011

Čemaž

 Ideja sicer ni nova, ker sem jo že objavila na spisku idej za izlete, celo z eno slikico od lani, vendar smo šli letos seveda spet po čemaž na naše "tradicionalno" mesto (ki smo ga lani odkrili, hehe) in bi vam pokazala par fotk, zakaj se splača it v naravo... Najprej seveda zaradi čemaža, ki je čisto lahko fajn kosilo v juhi, žličnikih, omaki za testenine (če ga imate veliko, pa lahko naredite iz njega tudi pesto za hude dni) in še marsikaj drugega... Takole ga je Ronja nabirala:
 Jap, je ta pravi list;) Takole pa se je pasel po njem oči:

Ampak seveda če gresta dva biologa po čemaž, ne more ostat samo pri njem - tule je en luškan polžek (na čemažu, da ne boste rekli, da se oddaljujem od teme;):

No, videli smo tudi zanimivega hroščka:
Pa tudi sam pogled navzgor je včasih dih jemajoč - vzdušja in tistih prosojnih zelenkastih oddtenkov tako noben fotoaparat (vsekakor pa ne z avtofokusom) ne more ujet, ampak samo za občutek:
Potem so tu seveda še cvetovi:
In še več hroščkov - tegale si je upala prijet celo Ronja - najprej sicer s pomočjo (čemaževega, spet, hehe) lista, ampak tako se začne;) Čez nekaj let jih bosta že jedli, hehe;)
Tukaj pa je oči lovil...
in kazal...

paglavca! A ni srčkan?
Za čemaž ste res že malo prepozni (mogoče je še kje bolj visoko), vendar pa vse ostalo vam pa ne bo ušlo (če boste dovolj hitri, da ujamete tiste, ki se pač premikajo;) - hočem rečt, da se splača it v gozd, tudi če nič iz njega ne prineseš, razen vtisov in dobre volje:)

Poslikani pručki in smetnjaka

Tole je trajalo celo večnost, da sem blagovolila končat, ampak zdaj je končano, hehe (bolje ikad nego nikad, ne? Madona se ponavaljam;). Pručki za malidve - pručk nisem jaz naredila ampak samčkov stric, niti nisem jaz pobrusila zgornje ploskve (ker je bila prelakirana, da se je potem lahko barva prijela gor, na lak se ne bi), ampak moj oče, jaz sem ju samo poslikala. Se pa kar nekak nisem spravila oz. sem parkrat kar zaspala predno bi se spravila. Ampak ajde - čeprav je trajalo več kot 1 teden - tu sta pručki: Lev za Lejlo:
 in Slon za Ronjo. Zgodba za temi pručkami je polna utopičnega optimizma, hehe. Punci sedita na teh pručkah, ki sta na kotni klopci pri mizi (iz stolčka sta non stop uhajali, pa še midva bi bila potem na klopi in ne moreva okoli skakat in prinašat vsega, kar se med kosilom rabi - tega je pri nas ful, non stop nekdo nekaj prinaša, ker sei nekdo (uganite, kdo) skoz nekaj zmišljuje: vodo, parmezan, tako žličko, onako vilčko, to, ono...). Zato sta onidve na klopci in ker sta premali, sedita na pručkah. 

Pručki sta skoraj enaki, vendar je Lejlina malenkost višja. To malenkost seveda vedno opazi Ronja in zahteva, da se Lejla presede, česar Lejla dostikrat noče in sledi neko pregovarjanje, ki ga sicer navadno lepo rešimo, vendar bi se ga midva rada čisto rešila (pregovarjanja namreč - ne da se nama;). Včasih pa se presedata kar tako, ker jima rata dolgčas na miru ali kaj jaz vem, zakaj se je dobro presedat sredi kosila, en razlog že mora bit, če je to tako popularno pri otrocih;). 
Skratka: puncama sem rekla, da si lahko zbereta, kaj jima narišem, če bosta onidve potem lepo sedeli vsaka na svoji pručki. Moram priznat, da zaenkrat kar deluje (mata ju kak dober teden). Še vedno vstajata, ampak se vsaj ne presedata (ker tisto je res mučno - ko hodita ena mimo druge na ozki klopci, se vedno kaj na mizi polije:D, pade iz mize kak poln krožnik ali kaj podobnega...če že katera ne pade ali se spotakne ali kaj tretjega) - skratka se je splačalo:).
 
No, potem je pa še zgodba z odpadki: imamo namreč dva velika enaka koša: enega za organske odpadke in enega za embalažo. Ta dva koša sta nama zelo všeč, ker sta praktična, nemoteča, pa še poceni sta bila. In niti približno si ju ne želiva menjat. Ampak seveda ker sta enaka, se ni vedelo, kaj gre kam. Punci sta vedno spraševali, v kateri koš morata kaj vršt in vedno jima je bilo treba pokazat, ker "desni" in "levi" še ne razumeta najboljše. Ampak punci niti nista bili tak problem, sta se kmalu navadili, kaj gre kam.
Večji problem so bili obiski, ki so veselo metali vse povprek. Zato sem najprej povedala Ronji, kako naj razloži babici, kaj gre kam. Neuspešno (baje je razložila - tako sta obe rekli, ampak v koših je bilo vse zmešano in je potem samček (on odnaša smeti) dol ločeval kosti od rib od jogurtovih lončkov in to res ni preveč fajn opravilo;). Potem sem dala na koše listka (post-it listka, ki se nalepita) - neuspešno, verjetno sta se med uporabo odlepila in smo spet na začetku... Potem je bil še problem premikanja košev (ker ko kuhaš, dostikrat delaš te stvari dokaj rutinsko in ne pogledaš vsakič v koš, ko kaj not vržeš, je bilo včasih kar triki, ko je kdo (uganite, kdo) zamenjal pozicijo košev in se mi je dostikrat zgodilo, da sem pobirala limonine peške izmed jogurtovih kozarčkov;) Tako sem se odločila in koše oz. njune pokrove poslikala:

Se zavedam, da to še ne pomeni, da bojo odpadki vedno v pravih smeteh, ampak vsaj izgovora, da je vse tako komplicirano, nihče več ne bo imel, hehe;) In tudi če bo kdo kanti zamenjal in premaknil, se bo vedno že od daleč videlo, kaj je kje in bomo lahko zamenjali nazaj:). Pa malima lahko zdaj komot rečem, da naj vržeta tja, kjer je narisan olupak od banane ali pa jogurtov kozarček (pa zdaj niti ni več treba rečt, sta poštudirali sistem, ker zdaj ne mešata več kant:).