Ločene počitnice

 Brez skrbi, ne ločujeva se (še, hehe, nikoli ne veš, kaj te za vogalom čaka:D), vedno pa del poletnih počitnic preživimo ločeno, da so lahko otroci čim dlje na morju. Nekaj časa smo skupaj, nekaj časa pa sem sama z njimi (navadno pol-pol), saj je očijevo delo poleti precej terensko in ga pač rabijo tam. Bilo bi pa škoda, da bi z otroki ždeli v vroči Ljubljani, če se lahko hladimo na morju;). Sama imam srečo, da večinoma delam delo, kjer me lahko poleti pogrešajo, ker je zatišje in na morju porabim čisto ves dopust ali pa delam odddaljeno ponoči (zdaj recimo pišem to ob 2:58 - po tem, ko sem napisala, kar moram:D).

Tako čiste poti sicer NIKOLI ne vidimo in vsak dan jo občudujemo in uživamo dolker traja:)

To je že stara zgodba, odkar imava otroke delava tako. Ampak letos je oči malega vzel na teren, kjer pomaga in uživa v svoji strasti, punce pa smo ostale na morju - same cel teden! Navajeni smo tičat skup, zato smo mislile, da bo to kar problem. Ampak glej in se čudi... nam je prav lepo! Vse je čisto, pot do vrat ni podobna kaki videoigrici, kjer moraš pazit, da se ne nabodeš na trnek, ne zapleteš v laks, ne stopiš na ribiško palico, nič ne smrdi, ker se ne razkraja nobena "vaba za ribe", nobenih starih cot, umazanih od rib, nobenih rib v hladilniku, kamor bi me dale sladico, ki ni pokrita in se bo navzela vonja, nobenih hlač na sredi terase:D... Tako smo bile tega vesele, da sem morala prav slikat pot od terase do vrat, da bomo imele za referenco, kaj je možno:D.

Ne delamo nič posebnega, tu se ne dogaja nič strašnega, ampak nam je super!

 

 

Nobena ne bi želela bit tako ves čas, en teden pa vsem trem prav paše. Naše želje, način življenja, hobiji, urniki in karakterji... so precej bolj usklajeni in precej manj je prepirov (da ne rečem, da se doslej še nismo niti enkrat skregale - ne katera z mano, ne med seboj - niti enkrat samkrat, niti mičkeno!) Tega res nisem pričakovala! Punci uživata, jaz imam pa občutek, da imam pravi dopust, čeprav ponoči delam!

Naredile smo njuno pecivo iz pudinga, delale zapestnice iz ostankov blaga, se potepale po vasi in kopale... Nič posebnega, ampak takoooooo fajn! Nasmeški povejo vse;)...

 
Ampak kar je še bolj zanimivo, je to, da nam je vsem to kar malo tečno. Prvi dan, ko smo se vračale s plaže, sem si rekla, da je to kar malo strašljivo, ker je bilo toliko lažje - punci sta že veliki, vse razumeta in vse se da zmenit. Neprimerno manj dela za mamo... Ko smo prišle domov na sladoled, je zlatolaska vzdihnila, da je kar malo sitno, da je tako fajn, ko fantov ni. Isto je čutila temnolaska. (Pri nas imamo pravilo, da sme vsak čutit, karkoli čuti in to tudi na primeren način povedat, zato jima ni problem rečt, če nikogar ne pogrešata ali če ga. Nihče ne pričakuje, da ju morata pogrešat ali da ju ne smeta.)

Punci sta veliko bolj potrpežljivi tudi druga z drugo, če je manj raznega teženja. Nisem si mislila, da smo lahko tako zelo usklajene...

 
Zakaj bi bilo to tako strašno zanimivo? Zato, ker so jima odnosi tako globoko vsajeni kot nekaj dobrega, da jima (oz. nam) je tečno, če je (za določen čas) lažje brez nekoga, ki ga imaš zelo rad. Čuden občutek, vsekakor. Verjamem, da je to marsikomu jasno kot beli dan, saj so mi to rekle vse žene/partnerice, s katerimi sem se tu pogovarjala:D. Da je fajn, ko so same ženske. Ta univerzalna lojalnost med ženskami me je kar presenetila. Ves čas nas prepričujejo, kako bi se vse zgarbale med sabo - jaz sem pa tu z dvema najstnicama in uživamo na polno, pa vse ostale imajo iste izkušnje:D. *Vem, da dosti ljudi pravi, da je fino, če je par dalj časa narazen. Tudi v nastopu enega stand-up komika, je neki par odgovoril na vprašanje, kako sta ostala več kot 30 let skup z "ločene počitnice":D. Tega si sama sicer ne bi želela, všeč mi je, da jih preživljamo skup in nekak ne bi videla smisla, če bi si ne želela bit skup takrat, ko imava največ časa... Lubi pa mi je enkrat na to vprašanje odgovoril prav z istimi besedami, je bilo prav hecno (očitno ipak paševa skup:D).

Seveda bo fino, ko se bosta XY pridružila - saj ju imamo rade! Si je pa vseeno fajn kdaj odpočit živce;)

Hkrati sem zdaj videla, da je včasih lahko to tudi dobro in še več - da je lahko dobro, da tudi otroci niso cele počitnice skup. Lani sta maladva šla na tabor in je temnolaska tudi uživala sama z mano. Da bi jih namensko ločevala mi prej ni padlo na pamet, saj nikoli nismo dajali enega otroka k eni babici/dedku in dva k drugi (pač nihče nima neke želje preživljat počitnice tam, silila jih pa ne bova, vsi trije so radi kak dan sami pri dediju, ampak hočejo bit skup), zato so hočeš nočeš, ne da bi to planirali, bili vedno skup, razen ko je kdo šel kam s šolo ali na tabor (kakršenkoli že), takrat je bilo pa pogrešanje navadno prav grozno... Ampak na morju, same punce... je drugače, izgleda. Smo rekle, da moramo drugo leto ponovit, hehe:).
Zato ideja, če imate slučajno možnost bit ločeno nekaj časa vsak z enim delom podmladka - zna se zelo obnest;). Sploh tale XX varianta:D.
Pa vi? Preživite vse počitnice skup, grejo otroci v kolonijo, jih imate že sicer tako in tako ločeno (poznam par, ki si otroke med počitnicami super razdeli - en mesec pri enem, en mesec pri drugem, tako da sta mala ves čas na morju - si pa ne predstavljam, da jih 1 mesec ne vidim... in sem vesela, da mi to ni treba - ampak njim lepo dela). Mi je pa vedno zelo zanimivo poslušat različne variante, kako si ljudje organizirajo te zadeve - marsikatera rešitev mi nikoli ne bi prišla na pamet in je strašno zanimivo, zato se tu res priporočam:).

Potovalni dnevnik - kako ohranimo spomine:)

Čisto hitra objavica o tem, kako lahko ohranimo spomine... na ustvarjalen in luškan način:) Kaj to je, sem pisala že na angleškem blogu in celo razlagala na yt kanalu, ampak tu pa sem vam hotela naštet par prednosti takega ustvarjanja:)

Zakaj ne bi samo slikali s telefonom? Nič nimam proti fotkam, vendar pa se vsaj jaz, ko smo v nečem, kar nam je zelo všeč delat, dostikrat ne spomnim slikat - mogoče sem dinozaver, ampak to mi je v bistvu všeč, takrat smo v trenutku in se ne spomnim na foto. Če pa se že, pa si dostikrat ne želim motit trenutka z elektroniko...

Včasih pa to niti ni praktično ali pa je celo nemogoče - ko se z z zlatolasko zdaj na morju vsako dopoldne raztegujeva (več o tem kdaj drugič;), ne morem zraven slikat - če bi, to ne bi bilo več to...

Kaj je rešitev? Da stvari opišemo ali narišemo ali polepimo, kakorkoliže se najrajši izražamo... v ustvarjalnem dnevniku:) Ki lahko počaka na zvečer, ko imamo čas čečkat v svoj mali zvežček:). To je ena prednost pred fotkami - da ni treba, da nastane v istem trenutku, kot se bodoči spomin dogaja...

Druga prednost je pa to, da v tem dnevniku zelo nadzorujemo, kaj bomo zapisali ali narisali - skrbno izbiramo spomine in lahko poudarimo to, kar se nam zdi pomembno in izpustimo to, kar bi samo motilo "sliko". Tako se obdrži vaša verzija spomina (seveda lahko pri tem pomagajo tudi otroci - z idejami, z besedilom (njihove domislice je vedno zabavno zapisat) ali pa celo z izdelki - ko smo delali letos kartice z mašinco za izrezovat oblike, mi je mala naredila takole morsko deklico:). Ni boljšega načina, kako ohranit spomin na naše ustvarjanje!

In tretja prednost je to, da to, kar sami narišemo, opišemo ali naredimo, se nam bolj živo usidra v spomin - drugače kot druge stvari - to je dokazano - nisem si tega jaz zmislila (čeprav se popolnoma strinjam z rezultati in bi tudi po izkušnjah enako rekla). Ampak spomini se drugače zapišejo, bolj so živi, ko pogledaš to, kar si risal, navadno še leta po tem, točno veš, kje si risal, kako je dišalo morje, vse... vse je bolj živo! Tudi če nisi umetnik;). Poskusite, če ne verjamete;)

Toplice - primerjava

Kot veliko ljudi, smo tudi mi imeli še turistične bone za porabit. Ker nismo vešči raznih mahinacij oz. nismo mahnjeni nanje, smo jih izkoristili tako, kot so bili mišljeni - v turizmu. Ker imamo vsi radi vodo in že komaj čakamo morje in ker smo bili prvič zelo zadovolni v termah Čatež (razen da jim je gretje preveč delalo (kar mene ni motilo:D), vse ok), smo se spet odločili za toplice. Tokrat je bilo mišljeno, da porabimo še bone babic in dedkov (kasneje se je malo spremenilo in smo pač porabili vse svoje, tudi za letos, ki bi jih sicer rajši za kaj drugega, ampak to je druga zgodba:D in takrat tega še nismo vedeli), zato smo izbrali druge (in dražje) toplice z vključenim zajtrkom - terme Snovik.

Kako je bilo? Po pravici povedano smo bili vsi razočarani - s seboj smo vzeli še dedija, saj je imel on tudi turistične bone za porabit:). In to je bilo vse fino fajn, ampak same terme nas pa ne bojo več videle.

Imajo en notranji bazen in enega zunanjega (plus čofotalo za otročke). Sicer imam rajši večje vodne površine, sploh pa globlje (taki bazeni so tudi čistejši in manj klorirani, kar je za nas precejšen plus, tu je bilo res precej kemije - mali je imel še reakcijo zaradi verjetno preseženih kvot - na splošno v bazenih nima takih problemov) in tobogani so samo zunaj - vendar to ni bilo tisto, kas nas je zmotilo.

 Domovanja so bila luškana - simpatične hiške in vse je bilo z okusom urejeno - prvi vtis ok in okolica z gozdovi je res prekrasna!

 Na klančku med termami in apartmaji je bila tudi tale luštna škratovska hišica - verjetno imajo pozimi not jaslice, sicer si nismo mogli predstavljat, zakaj bi bila namenjena:), je bila pa luškana.

 

 Tudi v samem apartmaju je bilo pohištvo lepše kot v Čatežu, vse bolj dodelano - vidi se, da ko so te toplice postavljali, so veliko vložili v dizajn in kvaliteto apartmajev...

Omare iz pravega lesa,

lepo opremljene sobe...

Res, da nismo mogli bit vsi v enem apartmaju, saj ima apartma 2 zakonski postelji (ena je v bistvu kavč, na sliki spodaj), ampak ker smo imeli s seboj dedija, to ni bil problem - smo si razdelili otroke in sta dva spala v njegovem apartmaju, ena pa pri nama. Vse ok zaenkrat.

Mali balkonček tudi ok, čeprav je bilo bistveno bolj hrupno, ker se sliši vse iz toplic gor - vendar ima to lahko tudi prednost, da sta starša v apartmaju in kuhata kosilo, pa lahko mimogrede gledata dol na zunanji bazen, kjer se kopajo starejši otroci (plavalci;) - ne puščat neplavalcev samih!!!)

Končno smo prišli do tistega samopostrežnega zajtrka... Ni da bi se ravno hvalil s ponudbo ali kvaliteto, ampak nisem prav dosti pričakovala (vendar če ste bili kdaj v toplicah na rehabilitaciji, recimo Dolenjske ali Strunjan - tam je ta zajtrk na čiiiisto drugem nivoju!)... Tu je bilo na voljo par salam, en sir, neke marmelade, ki naj bi bile domače, vendar ne verjamem (poznam domače marmelade;), max. 2 vrsti kruha, nobenih malih kruhkov... skratka ni bil ravno presežek, ampak kot rečeno - nisem ne vem kaj pričakovala.

Ampak res pa nisem pričakovala take umazanije! Sem mama 3 otrok, ki ne komplicira prav fejst - beri: moji standardi niso prav visoki, ker sem jih že 5x spuščala (prvič, ko sem živela v neke vrste študentskem domu:D)... Ampak... tole je kozarec, ki sem ga napolnila na avtomatu za vodo pri zajtrku... je bil po tem čiiiisto prašen zgoraj (vem, da se na sliki ne vidi dobro, ker pač ne znam slikat, ampak garantiram, da je bilo bljak!) Razumem, da se zgodi, da kdo pozabi obrisat avtomat sem in tja, vendar se je tole moralo nabirat kar dolgo, da je en kozarec odnesel toliko. Ampak ena reč - se zgodi.

Ampak ne gre samo za to - taka stvar te sicer odbije, ampak nihče ne bo delal cirkusa zaradi ene umazane mašine... Vendar ni bila samo ena mašina... Na zajtrku če si prišel bolj pozno (recimo 3/4 ure pred koncem), je vsega zmanjkalo, vse so že odnašali in nisi dobil več nič pametnega. Če si prišel bolj zgodaj, ko je gneča, je bilo osebja vsekakor premalo in tisti, ki so bili, niso bili ravno motivirani - kar nekaj časa smo čakali, da smo se lahko usedli za mizo, ki smo jo prej sami izpraznili, vendar nismo imeli krpe, da bi jo pobrisali, osebje pa ni bilo navdušeno nad tem, celo po tem, ko jih je lubi prosil, če bi lahko pobrisali mizo... 

V vseh toplicah doslej, v katerih sem kdajkoli bila, je osebje gledalo, da si se lahko čimprej nekam počil in je bila to prioriteta - ne pa prestavljanje žlic v marmeladah ipd. Vedno je kdo takoj skočil pospravit mizo, da se usedeš. Na splošno nisem prav zahtevna stranka, v vseh toplicah doselj mi je bilo všeč, povsod so se mi zdeli zelo prijazni (ok, v Čatežu gospa na recepciji ni najboljše govorila slovensko, ampak smo se nekak sporazumeli - ne kompliciramo za vsak drek;). Ampak kot rečeno - bilo jih je premalo in verjetno jim je vse skup padlo dol, kar čisto razumem. Res se je videlo, da niso čisto nič motivirani in razen dvema, se je vsem na daleč videlo, da nočejo bit tam. Verjetno imajo dober razlog - kadar vodstvo ne dela dobro z zaposlenimi, se to hočeš nočeš vidi. Ponekod so ljudje sami motivirani in delajo dobro kljub vsemu (recimo na rehabilitaciji v Strunjanu, ker imajo fizioterapevti še kak dodaten motiv, recimo da bi stranka lahko spet hodila), vendar ne gre pri vseh poklicih in na dolgi rok ne moreš tako delat, enkrat poči...

Tudi čistoča v samem apartmaju je bila - hm, no, vsekakor veliiiiiko pod Čatežem... Skodelica v omarici je bila recimo takale (spet nisem fotograf in moj telefon na blizu ne izostri, od daleč se nič ne vidi - ampak taka, da ne bi nihče od nas hotel iz nje pit - in midva sva pila vodo v Panami iz reke - dolga zgodba;)... nisem čistunka, ampak to, iz česar jem in pijem, imam rada čisto. Sploh pa to, iz česar jejo in pijejo moji otroci... Jasno mi je, da prejšnji najemniki niso mogli dobro pomit posode, ker je bil prašek razredčen in so si verjetno mislili, potem pa nič... Tudi na splošno razumem, da ljudje včasih za seboj ne pomijejo dobro, sploh kak starejši par - mogoče slabo vidita ali imata težave z motoriko itd... Ampak zato imajo v turizmu zaposlene "gospodinje", kot jih sami imenujejo, da pregledajo apartmaje in verjetno počistijo, če je potrebno... Ne moti me, če ima kuhinjska krpa luknje, vseeno pa ti da vedet, da to ni ravno prioriteta... Sama imam veliko rajši generično pohištvo in čiste skodelice, kjer mi ni treba za vsako pogledat, če lahko otroci pijejo iz nje, ko jo vzamem iz omarice... Kaj mi pomagajo lepe omare, če je posoda umazana?

In tu je bil naslednji problem, ki nas je vse malo razjezil, če sem iskrena. Navadno, kadar kam greš, te vljudno prosijo, da naredi pravo stvar - in večina nas potem to naredi. Tu pa ne - tu takoj grozijo - nobenega lista zraven lepo - "prosim, odnesite svoje smeti", samo grožnja, če ne boš... Pa še to en list na steni, ki ga komot spregledaš, ker izgleda kot razne birokratske informacije... To ni način...Vsaj nam ni bil všeč...

(O)cena? Ko sva malim povedala, da so bile te toplice 2x dražje od Čatežkih, niso mogli verjet - tudi njim se je zdela velika razlika - v drugo smer... Ja, tam je res veliko plastike in vse skup lahko deluje ceneno z vsemi tistimi plastičnimi piskajočimi igrali za otroke na vhodu in z umetnimi palmami ob bazenih itd..., vendar je čisto in ljudje so prijazni. Tu se je nasmehnila ena sama punca, verjetno še študentka ali dijakinja in sem se ji potem zahvalila za to. Tudi en reševalec je bil prijazen (en pa je ves čas piskal in težil ljudem (ne nam) za vsako traparijo, ki je dovoljena v vseh ostalih bazenih, pač mladi samci, ki bi radi bili alfa;)). En uslužbenec na blagajni je bil zelo korekten, vsi ostali pa - se je videlo, da nočejo delat tam ali pa da res ne znajo popolnoma nič (gospa, ki nam je računala bone, se je pri čisto vsakem zmotila (bilo nas je 6 z boni za nas in še pri tistih pred nami) in bi nam računala narobe in vsakič smo jo morali popravit - potem je pogledala še enkrat in videla, da imamo prav - ampak če ne bi točno vedeli, koliko bonov še imamo (in verjetno večina ne ve), bi jo precej kratko odnesli...)

Razumem, da so imeli delavci počasi vsega dovolj (čeprav smo bili začetek junija, v Čatežu pa maja), razumem, da je zdaj naval na turizem, ker morajo vsi bone pokurit, vendar si s tem načinom delajo zelo slabo uslugo... Vidi se, da vodstvo poskuša zmanjšat stroške z osebjem in stvarmi na minimum, kar te, če plačaš pošteno ceno, malo zjezi. Mislim pa, da je to dolgoročno zelo slaba strategija, ki se jim bo maščevala... Veliko nas je šlo na bone poskusit sem in tja za vikend, potem pa se bojo nekateri na podlagi tega odločili za počitnice. Mi sem ne gremo nikoli več, ne mi, ne dedi - čeprav bi verjetno vsaj kdo od nas bil njihova ciljna publika. 

V Čatež bomo pa še šli kdaj;). Strunjan je tudi super, zajtrki so nebeški, pa še morje je blizu, ampak na morju imamo dedija in ne rabimo tja v toplice - ampak če kdo rabi priporočilo;). Dolenjske toplice imajo najboljšo hrano, vključno z zajtrki (sama imam izkušnje izpred 20 let, ko sem bila tam na rehabilitaciji, ampak tudi mali, ki so šli večkrat s šolo tja na letovanja, se strinjajo), skratka - imate veliko drugih možnosti, ker zdaj, ko je konec bonov, si nihče ne bo želel zapravit svojega denarja za razočaranje... Če imate otroke ali imate radi čistočo in prijaznost, vsekakor boljše drugam, mi smo se imeli povsod drugod boljše.

Darila za učiteljice - domača in od otrok;)

 Kot že vrabci čivkajo, imam rada doma narejena darila - ki se jim ne vidi, da so doma narejena;). Mislim, da če se za nekoga res potrudiš, se to nekak čuti v izdelku - ne vedno, včasih ne uspe - ampak ko dlje časa delamo, postajamo boljši in se vedno bolj čuti...

 Take čestitke ne bi mogla kupit, ker jih ne prodajajo. Ker se ne bi splačalo delat čestitke za par evrov par ur... Pač traja, da izrežeš vse listke in cvetka in vse sestaviš itd...

Vsekakor ne bi mogla kupit kompleta, ki bi pasal skup;). Scrunchy ji je mali naredil lastnorčno sam! V njeni najljubši barvi:)

Mogoče to ne bo učiteljici nič pomenilo, mogoče pa, poskusit se splača. Tu vprašanje za vse učiteljice - kaj bi si želele dobit - vedno je to debata med starši na koncu leta...

 Ob čestitki je mini ustvarjalni dnevnik, v katerega si lahko napiše dogodivščine, ki so ji ostale v spominu od tega razreda ali pa sproti, za naslednjega. Če bi ga kdo rad naredil komu, je tule moj video navodilček:).

 Ampak pri nas otroci tudi sami vedno naredijo darilca za učitelje/ice, ki so se posebej potrudili/e:

Tole je škatlica z mafinom za super učitelja nemščine - če kdo rabi prevod: "Kaj je boljše - večna sreča ali jabolčni mafin? Nič ni boljše kot večna sreča in jabolčni mafin je vsekakor boljše kot nič." V originalu ima zadeva smisel, ker nemščina nima dvojnega zanikanja in potem pride: "Nič je boljše kot večna sreča in mafin je boljše kot nič" - mala sama spomnila, hehe:)
Mimogrede, ta učitelj je tako dober, da se moja zlatolaska, ki ji jeziki ne ležijo in sovraži nemščino kot jezik, sama HOČE vsako leto vpisat na dodatni izbirni predmet nemščina, že par let... Ni ji treba, težko se ji je to učit, ne mara nemščine, ker je en kup piflarije, včasih je ob učenju frustrirana, da ji je oči že parkrat rekel: "Pa zakaj se vpišeš na nemščino?" ampak ona se vpiše zato, ker je dober učitelj! in samo zato bo znala malo nemško... Če se kdo sprašuje, koliko lahko en učitelj spremeni;). Ne, ni res, da pač grejo na predmet tisti, ki jih to zanima - ja, grejo tisti in vsi, ki jim je všeč učitelj;).

In tole darilce za učiteljico kemije, kjer je našla element z njenimi začetnicami. Vem, da to ni v skladu z materialistično mentaliteto naše družbe, vem, da to ni "za pokazat", ampak vem, da dobrim učitejem to nekaj pomeni - sploh učiteljem, ki niso razredniki in navadno ne dobijo nič, čeprav se dostikrat tudi zelo trudijo...

Ampak počasi se vse skup nekam premika - ko smo letos zbirali denar, so iz ostanka kupili darila še za varnostnika in čistilke:).