30 marec 2015

Domači rezanci


Spomladi začnejo kure spet bolj nest jajca, stare modrosti pa Neža ali katera že odveže kuram rit (čeprav je ta januarja, česar nikoli nisem preveč razumela - takrat še ni nekega obilja jajc... no, ampak zdaj pa so že:) Če imate to srečo, da od koga dobite domača jajca, potem morate vsekakor poizkusit jih uporabit v testeninah! Sicer pa so dobra jajca talne reje, kokoši baterijske reje se resnično zelo matrajo in tisti evro lahko not prinesemo, če si ne kupimo kake pregrehe, ki itak ni zdrava za nas;).

No, zdaj ko imamo jajca, na delo:) Zakaj tolikokrat promoviram testenine? 
- ker so dobre
- ker so po moje vseeno čisto zdrave (mnenja so različna, nekateri so čisto proti navadni moki, nekateri tudi proti jajcem, ampak testenine lahko naredite tudi s polnozrnato moko in brez jajc - te sicer niso bile take, kar je očitno po njihovi barvi, potem je najnovejša moda, da je gluten strupen (če bi bilo to res, bi pomrli vsi, ki jejo sejatan;)
- ker so tako raznolike
- ker jih imamo vsi radi
- ker jih imajo otroci praviloma radi
- ker se očitno kažejo praprimorski geni:D
- ker je italijanska kuhinja zdrava (torej ne samo testenine, ampak še omake, ki pridejo zraven)
- ker jih lahko ponudiš samo z zelenjavo, pa je vseeno dovolj beljakovin (če so domače, jajčne vsekakor)

Predvsem pa, ker vsi uživamo v njihovi izdelavi:) Navadno delamo po najbolj enostavnem receptu: 1 jajce na 100 g moke (večinoma množimo s št. oseb, torej pol kile moke in 5 jajc za nas).

Ker naju zdaj punci skorajda ne rabita več:) Pa tole je bilo napisano in slikano še predlani!

Ker so luštne na otip, fino jih je spravljat v kupčke,...
Ker o rezancih še nisem pisala, so pa tako noro enostavni - flikneš skozi drugo luknjo na strojčku, pa je:)

Ker lahko tudi iz rezancev naredite lazanjo, če jih pač postavite v tenko plasti (smo pač nori na lazanje, kaj naj rečem?;)
Dober tek!

23 marec 2015

Pralineji za obletnico

Za Valentinovo sta punci dobili eno knjigico o pralinejih. Zakaj? Zato, ker ju imam rada. Ker je vsak blesav izgovor/praznik dober, da dobita luštno knjigico:). Da bosta lahko svojim (bodočim) fantom delali pralineje (ljubezen gre skozi želodec;), če že hočete neko povezavo. Ker je bila cenejša kot če bi vsakemu kupila par bonbonov, pa sem vedela, da bojo bolj veseli in je bolj zdravo... Ker sem jo kupila že na novoletnem sejmu in so jo zvohali, ko sem jo prinesla domov in so verjetno malo slutili, da jo bojo dobili, ampak ko pride dedek mraz je že dovolj drugih daril in sem rajši malo počakala, ker dedku mrazu pa res ne morem v zelje hodit, ne? Ker... 
je praktično imet knjigo o pralinejih za kako darilce... Tokrat sta imela deda in babi 41. obletnico poroke in je bil kot nalašč dan za preizkusit kak recept...
 Tile pralineji so kavino-orehovi. Orehe sta trla temnolaska in oči, zmlela jih je pa čisto sama (čisto navdušena, odkar so šli s šolo na delavnico v mestni muzej, kjer so imeli vse, kako so delali v "starih časih"). Če usposobim stari likalnik na oglje, mi bo še speglala vse:D.
Meni je preostalo samo še, da sem jim pomagala zadevo sfiniširat in da sem jih zdevala v lepo škatlico:), ki jo je potem mali uporabil za ropotuljico in vse skup ob dostavi ni izgledalo ravno tako kot na sliki:D. Babi vseeno navdušena (pa še deda ni pozabil na obletnico, so mu ptički prišepnili en dan prej;).

22 marec 2015

Lego festival - poročilo

 
 No, ker sem vas ravno vabila, sem vam verjetno dolžna še poročilo, ne? Ja, smo bili na Lego festivalu. Za vse, ki vam je všeč malo bolj na kratko, tule je pozvetek: 
- Bi šli še enkrat? - Ne.
- Zakaj ne? Neoriginalno. Mislim - Legice so že bile originalne, niso bile fejk (to me ne bi motilo:D), samo uporaba je pa zelo neoriginalna - vse samo po setih, tako kot piše na škatli...
- Kaj za dodat? Mogoče smo imeli nerealna pričakovanja in neprave informacije. Mislili smo, da so to organizirali ljubitelji legokock, ne trgovina legokock. Temu primerne so bile tudi vse aktivnosti (ki jih bolj kot ne ni bilo, vsaj ne za občiajnega obiskovalca, ki nima ne vem kakih hudih setov;). Pričakovali pa smo, da se bo dalo kje sestavljat kako hudo reč, recimo. Pa je bilo vse samo za gledat... Sem mislila, da smo ta sistem pri otrokih že prerasli, da zdaj že vemo, da otroci rabijo "hands on" varianto. Ampak zgleda so tile organizatorji še šolani po starem sistemu;).
 Tule zgoraj si lahko tekmoval s svojim vozilom, vendar so bili pogoji, iz katerega seta mora bit, itd... Nekako ne spodbuja ravno ustvarjalnosti, po mojem skromnem mnenju...
 Tako smo samo gledali... Svitu je bila najbolj všeč tale Duplo železnica.
 Tale robotek, ki sestavlja rubikovo kocko, je najbolj navdušil očija:).
 Tole je bilo višek originalnosti: iz dveh setov si lahko na nekem tekmovanju sestavil vozilo čisto po svoje! :D In to je zdaj razstavljeno... Ne vem, no, že samo na Instructibles najdeš vsega vraga, kar je precej bolj zanimivo...
No, moja nežna netekmovalna dušica je bila najbolj očarana nad plakatom Disney legota:D. Skratka: tole ni za male punčke, ne glede na to, kako zelo imajo rade lego kocke:D. Mogoče za kakšne fantke, fanatike na zbiranje različnih setov, ki zelo radi sestavljajo točno po navodilih - to mi nismo, tako da... smo bili kar malo razočarani (če še niste ugotovili:D). Drugo leto gremo rajši kam na izlet:).

20 marec 2015

Pomlaaad

Tole tudi čaka še od lani in niti nisem mislila več objavit. Ampak ker je ravno prvi pomladni dan in slikic našega praznovanja še nimam na račkotu, pa naj bo tole - ker pomladi je skoraj treba izkazat dobrodošlico:) Čeprav češnje še ne cvetijo v Lj, ampak na primorskem pa:)

Ko so češnje cvetele, 
sm prvič vidu jo, 
kako skozi mene strmi v nebo...
Sonce je sijalo
v njene oči
ki so se zgubile v daljni temi... 

Takrat sem ji reku, 
naj pozabi na vse,
da je dons tisti dan,
ko loh še enkrat začne...
 Spet cvetijo češnje! Spet je pomlad! Vem, dete sem, vsi že veste, da je pomlad in vse cveti... ampak reeees obožujem pomlad! (Poleg tega - kje pa naj težim, če ne na svojem blogu:D) Vsako leto komaj čakam pomlad, ampak letos sem jo pa sploh komaj čakala! Še nikoli tako težko kot letos! In je prišla! In mi prinesla vse, kar sem si želela - no, nekaj je še v delu, ampak delamo na tem:)
Zato mi je tako pri srcu vsako praznovanje pomladi:) Lampijončki na praznik cvetočih češenj, škratki na patrikovo, lučke na gregorjevo, svečke na gregorjevo in svečenico, vse obožujem:). In na srečo je v družini več takih otrok, ki jim tudi ni treba 2x rečt:). Celo kak velik otrok se najde:D.
Kaj vse mi je prinesla pomlad? No, ptički so mi na predvečer gregorjevega prinesli eno rdečo knjigco, ki v praksi pomeni VEČ ČASA. Kar je pri meni ena glavnih in najbolj redkih in dragocenih dobrin, tako da - ptički so zakon:). Malidve pravita, da bomo vsako leto praznovali moj dr. - ker bomo šli spuščat na ta dan vedno ladjice:D je bilo slučajno glih na predvečer gregorjevega, hehe. In za vse firbce: ja, tudi letos smo šli - po zagovoru in zakuski direkt na Gradaščico, hehe. Pred zagovorom sem še lepila našo ladjico (na sliki ni naša, so vse slike meglene, ker je bilo že temno), alfa samček se je samo za glavo držal in rajši ni komentiral:D. Je rekel, da je itak vedel, da me ne bi mogel prepričat:). Pameten dečko, ni kaj:). Ampak kaj pa naj - če sem pa lani obljubila, da gremo letos tudi? Kaj sem pa vedela, da bo glih ta datum:D. No, saj se je vse lepo izšlo:).

19 marec 2015

Lego

Naj vas povabim na Lego festiva! 
- Kdaj? Ta vikend: soboto od 10 do 18, v nedeljo od 10 do 15.
- Kje? V OŠ Koseze (v Ljubljani).
- Cena? Đabe.
- Zakaj? Ker vsi vejo, da so Legice ena super duper igrača, ker jih imajo skoraj vsi otroci radi in tudi moji niso izjema (čeprav je ljubezen precej neenakomerno porazdeljena, prva jih skoraj ne povoha, druga pa obožuje, mali pa je nekje vmes, rad ima Duplo;).
Za tiste, ki pa bi radi v lego kocke vnesli še nekaj učenja (ker se recimo vaše dete ne mara tako zelo učit kot ima rado legice) ali ne morete na festival, pa bi se radi malo igrali s svojimi otroki, pa vam je samo zlgat kocke dolgčas, je tu link z več lego dejavnostmi

In za tiste, ki uživate v grajenju Lego struktur, tukaj najdete raznorazne načrte - tile so originalni, je pa čuda raznih navodil na netu, zgradite lahko vse od purana do vesoljske ladje! (zato pa so legice zakon:). Moji sicer navadno ustvarjajo po navdihu: ko smo iskali stanovanje, sta ves čas gradili našo novo hišo, kjer je imel vsak svojo sobo in navadno smo imeli cel živalski vrt, vključno z žirafo, slonom, itd... tak je bil pač njun idealen dom:). No, vsak svojo sobo imajo (spijo pa zdaj vsi v isti, na svojo izrecno željo:D), slonico in žirafe hodimo pa še vedno gledat v zoo, boljše kot nič;).

13 marec 2015

Ko se ptički ženijo

Kot vsako leto smo šli na predvečer gregorjevega na Gradaščico spuščat ladjice, o čemer sem že večkrat pisala, ampak kot vsako leto so slike zanič, ker imam pač foto, ki ima samo avtomatske nastavitve:D. Tako da vas ne bom mučila s slikicami teme z nekaj belimi krogci;) Rajši ena slikica naše praznične dekoracije iz kartona:
 In kaj smo počeli na Gregorjevo kot vsako leto? Pekli kruhke - ptičke v gnezdu iz malo boljšega krušnega testa.
 Oblikovanje je zeloooo enostavno in si ga malo bolj v detajle lahko pogledate tu, sicer pa hiter povzetek: zvaljate kačico in jo zavozljate, malo sploščice en del za rep, drugega lahko še oblikujete v glavo (po želji dodate kljunček in klinčke za oči) in to je to:)
 Spekli smo še gnezdece zanje, vendar se nasliki skoraj ne vidi. Narejeno je iz kite testa, ki je bila ovita okoli sklede.
 
In zraven smo jedli domače maslo, ki smo ga naredili prejšnji večer, ko sem malo predolgo stepala smetano in si rekla: eh, boljše dobro maslo kot preveč stepena smetana... Moram priznat, da je z miskerjem maslo neprimerno hitereje narejeno kot na roke (kdo bi si mislil, a ne?:D). Ali pa je bila kriva kupljena smetana in je zato šlo tako hitreje:). No, saj bomo gotovo še poizkušali, ker nam je všeč, da je domače maslo nekoliko mehkejše, saj ga ni treba stepat tako dolgo, da bi se izločil čisto ves pinjenec.

11 marec 2015

Inukšuk

Še ena zanimiva Eskimska stvar je inukšuk. To je bil neke vrste kažipot oz. markacija, znak, da je tam že nekdo bil. Včasih je označeval meje, včasih prostor za lov, dostikrat pa je bil njegov namen samo povedat bodočim mimoidočim, da je tam že nekdo bil. Z našimi razvajenimi očmi je to seveda hecno: kdo bi tovoril ogromne kamne enega na drugega samo zato, da bo nekdo drug vedel, da je tam že nekdo bil... Vendar če se postavimo v njihovo kožo... je v tistem snegu in ledu, ko nisi čisto prepričan, če si na pravi poti... pa zelo pomembna informacija in topel občutek, ko vidiš, da je tu že nekdo bil:)
 Naš inukšuk je bil seveda miniaturen, nisem vlekla kamnov, velikih za pol mene in težkih za 5 mene, enega na drugega. Ampak izgleda pa podobno:)
 No, ta inukšuk je naredil tamali:) Ima malo drugačen način gradnje, bolj v stilu vrstnih hišic:D. Ampak verjetno bi Eskimi še vedno vedeli, da je nekdo bil tu, samo da je bil ta nekdo malo mlajši;)
Tako smo jih naredili nekaj... Je pa to čisto fajn vaja za motoriko - uravnoteženje kamnov. Pa zabavno je:). Mi smo jih postavljali še na sprehodu in upali, da kakemu malemu škratku ali vili polepšajo dan:).
 In danes, ko smo šli spet tja in seveda ni bilo več sledu o teh kamenčkih (vmes je parkrat snežilo in se stopilo;), sta punci iskali drevo, v katerega smo postavili inukšuk! Ne moreš verjet, kako si vse zapomnijo!

09 marec 2015

Banok - eskimski kruhek

Še vedno je vreme bolj zimsko, ta teden naj bi bil spet minus, tako da ajde, pa dajmo še kako eskimsko:). Kadarkoli imamo kakšno temo, moramo seveda nujno tudi jest v tem stilu. Vendar je to pri Eskimih po pravici povedano nekoliko težje... Zelo redko namreč tukaj najdeš tjuljnje meso ali severnega jelena;). Tudi sicer moram priznat, da bi bil tjulenj ena zadnjih živali, ki bi jih jedla (nimam nič proti Eskimom, na njihovem mestu bi jih seveda jedla, samo že tako težko spravim meso dol, od tjulnja bi ga pa še malo težje). Vseeno nam je uspelo jest trsko, ki nam jo je po naključju pred kratkim podaril en zelo fajn ribič, ko se je vrnil iz ribolova na Švedskem (grejo s kamperjem in napolnijo zmrzovalnik, vedno kupi ribiško karto, brez skrbi;). Potem smo jedli še lignje, ki smo jih dobili od babice - sicer jadranske, ampak se ni nihče pritoževal nad tem;).
 Končno pa nam je še Kvasko (škrat, ki piše v en zvezek recepte za kruh, to ma tamala nekaj zmenjeno, bom enkrat objavila nekaj o tem) napisal recept za bannock - eskimski kruhek. Eskimi seveda niso imeli pšenice in ta kruh delajo šele od prihoda belcev dalje, vseeno pa je to zdaj že lep čas njihov tradicionalni kruh, tako da šteje:) (Navsezadnje so tudi žlikrofi naša nacionalna jed, pa do Kolumba nismo imeli krompirja, tak da ne mi bit pikolovski, ok?;).)
 Naredi se ga zelo enostavno, ker ni vzhajan (itak, saj nič ne more vzhajat pri tistih temperaturah):
v moko vmešate pecilni prašek, po želji še rozine, prilijete vodo in zamesite, da dobite mehko testo, ki ga zgnetete in oblikjete v ploščate kruhke. Te spečete na ponvi na obeh straneh in to je to (nekateri pečejo na maščobi, jaz sem kar na suhi ponvi, orginalno je bilo na vročem kamnu ali na palčki nad odprtim ognjem). Pri vseh korakih lahko pomagajo še tako mali otroci, ker ni nobena zadeva nevarna ali strupena:).
Sedaj dodajo Eskimke oz Inuitke (kakor želite) v testo še jajca in sladkor, kadar ne taborijo (tam pač nimajo dostopa do tega). Mi smo naredili takega brez jajc in sladkorja, rozine pa smo dali. In je bil prav zelo dober! Našemu očiju so pa Eskimi vedno bolj simpatični:) Ribe, lignji, tale kruhek... Pravi, da niso napačni:). No, če bi mu postregla surovega tjuljnja, bi si verjetno premislil:D.

Ob tem pa si lahko poslušate še grleno petje Eskimk (v nasprotju z Mongoli so tam pele samo ženske, kadar so šli moški na lov, da so si krajšale čas - vedno v paru in so se šle, katera dlje zdrži, preden ji zmanjka sape ali se začne smejat).

Dober tek!

08 marec 2015

Dan žena

 Vsem delavnim in nedelavnim, pridnim in lenim, zaposlenim, brezposelnim, mamam in nemamam, poročenim, izvenzakonskim in samskim ženam želim lep praznik! Vem, to je že "pase", ker je kao komunističen praznik, ampak kot veste, jih imamo radi in nima veze, od kdaj in od kod je praznik - če nam je všeč, je naš! In s tem praznikom sem odraščala in se še zdaj pač vedno spomnim žensk v svojem življenju vsaj s kakšno čestitko. Škodit ne more, navadno jim pa nariše nasmeh na obraz:).
Tule je ena tortica za vas, ki sem jo enkrat naredila eni babici za dan žena. Upam, da vam je všeč (pa še idealna za diete je - od gledanja se ni še nihče zredil;).

 Uživajte in pustite se crkljat, če se najde kdo, ki bi vas želel pocartat:)

05 marec 2015

Zelena urica

 Tokrat bi vas rada povabila ven! Čeprav bi sama najrajši prespala celo zimo (koncept hibernacije pozimi se mi zdi genijalen, vendar pri nas ne deluje (sem že poskusila in kot Lakotnik nesrečna obupala:D), je vseeno boljše naredit kar se da iz tega, kar imamo, pa čeprav to ni poletje;).
Pred kratkim sem brala članek na netu o tem, kako je bit zunaj grozno pomembno za otroke, kar že itak slišimo na vsakem koraku in naletela na podatek, da naj bi se 90% naših ljubih spominov iz otroštva dogajalo zunaj. Kot vsak normalen človek sem hotela hipotezo takoj ovreči in začela vleči na plan svoje otroške spomine... Vraga, res je! Potem sem povedala to lubiju in glej ga zlomka, tudi on se spomni skoraj samo lepih dogodkov zunaj! Nisva mogla verjet, ampak zadeva očitno ni iz trte zvita! Tako sem se malo zamislila... Gremo dovolj v naravo? Čez vikende navadno gremo kam, ampak vsaj en dan je navadno precej nabasan z raznimi opravki, čez teden pa je ta narava včasih omejena kar na igrišče, park, vrt... Kar ni slabo, ampak... so še boljša "naravna igrišča", čeprav malo dlje...
 
Za enega poštenega biologa je skoraj higienski minimum, da je rad zunaj, v naravi. Za otroke je baje to nuja. Ampak pozimi se človek včasih težko spravi po napornem delavniku še ven z otroki, sploh če je dež ali/in sneg in mraz... Na srečo prihaja pomlad:) ampak dokler ne pride... Mi imamo sicer ta privilegij, da je šola dovolj blizu, da gremo peš, pa vendar dovolj daleč, da je to vsakodnevni sprehod vsaj pol ure, kar je boljše kot nič:), ampak vseeno to ni ravno isto kot it v "pravo naravo"!
Moji punci sta nori nanjo! Vedno sta za (razen če ravnokar nekaj ustvarjata, pa še takrat nista proti, samo bi šli potem, ko končata, kar pa zna trajat...). Tudi v dežju (če pravilno vprašaš, recimo: " A bi šli gledat, kako rišejo deževne kapljice kroge v jezero ali bi rajši šli direkt domov?" "Jaaaa, gledat kapliceeee!") Ampak naš mali... on je druge sorte kaliber... Počasi ugotavljam, kako se ga da obrnit, vendar je še vedno precej omejujoč dejavnik. Priznam, da mi ob tečnem malčku dostikrat ni bilo toliko do tega, da bi ga vlekla nekam, kjer bo ves čas težil in smo bili rajši kar pred hišo, kjer je oboževal svoj peskovnik (sploh potem, ko je bilo v njem več svinjarije kot peska). Ampak zdaj je peskovnik pospravljen (za tiste, ki se sprašujete zakaj - zato, ker bomo s temi sosedi živeli še lep čas in se ne bi radi že takoj skregali), sploh ker imamo še malo večje plane za tamalčke zunaj;)...
Torej: če bi radi bili več v naravi, poglejte, kaj/kdo je v vaši družini omejujoč dejavnik. Vi, otrok, čas, okolje, nujni obiski,...? Pri nas je bil tokrat malček in zmrzljivost vseh punc. Rešitev za malčka: ponavljanja (skoraj) vsak dan, da postane zadeva rutina in potem jo vzljubi (kot skoraj vsi otroci vzljubijo rutinske stvari, ne vem, zakaj, taki so;) in malica, ki jo odneseš s sabo. Rešitev za zmrzljivke: poleg zimskih oblek še topel čaj, če gremo za dalj časa ven. Dela čudeže. Pa tudi malice se ne branita;). Mimogrede: nepremočljive obleke pri nas ne obstajajo, mogoče bi šlo s kako suho potapljaško obleko, ne vem...
 
Kako se torej spraviti več ven?
Kot rečeno, za male (in tudi marsikateraga malo večjega) otroke dela čudeže rutina. Tudi za veliko odraslih, mimogrede. Če ste med njimi ali so med njimi vaši otroci, potem si dajte na urnik, da greste vsak teden nekam v naravo, v bližini doma, nekam, kjer vam je lepo. Tudi če je to samo park z igrali, za začetek;).
Baje imamo 80% več možnosti, da bomo nekaj naredili, če zadevo načrtujemo in damo na urnik. Preizkusila pri pucanju in res deluje:). Ker smo pri vseh pohodniških zadevah nekoliko odvisni od vremena, lahko načrtujemo tedensko, mesečno in letno. Recimo sama sem si rekla, da bi radi obiskali bližnji bajer vsaj 50x v tem letu. To je malo več kot 1x/teden, ker smo poleti en mesec na morju. In zdaj beležim rezultat s štampiljko žabico, ki skoči v rokovnik na dni, ko nam to uspe. (Ne z živo žabico, ampak ta je lepša. In ne, žabe nimajo za nas strupene kože, da bi nam kaj bilo, če jo primemo;).

Naredite zadevo zabavno in zanimivo - ne samo za otroke, tudi za vas! Če vam je dolgčas ždeti na enem in istem kraju vsak teden in čakati, da se otroci naveličajo igrati z vodo/palico/igralom/drug z drugim,... si najdite za počet nekaj, kar vas bo zamotilo, lahko pa celo kakšen hobi, ki se sklada s tem. Otroci namreč praviloma NE uživajo na dolgih pohodih, kjer je namen prit od točke A do točke B. Tudi nekateri odrasli smo taki friki;). Nekateri rabimo nek drug cilj kot samo točko B, nekateri uživamo v opazovanju narave in sovražimo to, da je treba nehat gledat vrano, kako odpira oreh zato, ker se mudi naprej do velecenjene toče B, kjer ni nobene vrane, ki bi odpirala oreh in torej živ dolgčas;)... Imam take otroke in se spomnim/vidim sebe;).
Zato: če želite, da mali obožujejo naravo, jim dajte čas v naravi - na enem mestu! Mali se zlepa ne naveličajo tiste ene luže, ki so si jo izbrali in lahko ure dolgo potiskajo palico v ribnik, če jim to dovolite... Ja, za starše to ni vedno tako zelo sproščujoče, ker pač ves čas čakaš, da bo kdo čofnil v vodo (vsaj dobro zagazil not, no;) in ves čas razlagaš mimoidočim, da veš, da se otroci igrajo na robu in da ne bojo celi not padli in da bojo preživeli, če bi;), ampak zanje so to tisti spomini... In zanje se splača, ne? Kadar se vam ne bo dalo, pomislite na tistih svojih 90% lepih spominov... Vsaj meni pomaga:).
Ampak nekaj morate počet tudi sami vmes, da se vam ne strga ob scenarijih, ki se vrtijo v glavi marsikateremu staršu ob taki igri (da bojo otroci padli v vodo, da se bojo umazali (mene to ne gane, ampak nekaterim je to zelo težko videt), da si bojo kaj naredili, itd...) Kar se mene tiče, se za te stvari ne sekiram tako zelo, ker so mali kar spretni in ker se mi ne zdi ravno cela štala, če kdo stopi v vodo - gremo pač domov, od tega mi še noben ni zbolel, je vrtec topogledno veliko bolj nevaren, tam vedno zbolijo:D.
Mi pa zna ratat dolgčas (slikica, kjer se igrajo ob vodi je nastala ob cca 3 urnem postanku na eni točki:D; ok, 3 ure ni bilo (se mi je pa zdelo:D), 1 uro smo bili pa res tam, na istem delčku!). Kako torej zamotit svojo glavo? Lahko gradite mini stolpiče iz kamenčkov (slika zgoraj), opazujete naravo, poslušate glasbo, če so vaši otroci dovolj stari, da jih ni treba non stop poslušat (čakam, da mali zraste...) in če ne zahtevajo ves čas komunikacije (proti temu se še vedno borim s temnolasko). Dober hobi je fotografija ali pa risanje/slikanje, če ste dovolj hitri s skicirko in vas ne motijo otroci/potencialni mimoidoči. Če niste preveč sramežljivi, pa bi lahko vmes vadili tudi kak taj-chi ali jogo ali kaj podobnega. Če ne morete brez, pa lahko izvlečete tudi svoje pametno čudo, samo da date otrokom mir v naravi in jih ne ganjate ves čas naprej;).
Saj je verjetno res neka dodana vrednost tudi to, da otroci vidijo uživat starše v naravi, tako da se splača poizkusit še kaj drugega, kjer boste sami začutili naravo, ampak če se otroci gugajo na igrišču ali raziskujejo bližnje grmovje, pa res ni nič narobe, če medtem čvekate s prijatelijco, ne imet slabe vesti;). Samo da jim damo mir:). Ali pa vzamite svojo prijateljico kar na sprehod in v miru čvekajta kar v živo:).

Seveda je še kup stvari, ki jih lahko počnemo v naravi supaj, kot družinica oz. z otroki: od risanja, opazovanja vsega živega, do poskusov (slika zgoraj), orientacijskih pohodov, itd... Ampak več o tem kdaj drugič, eno po eno;). Kam greste torej ta vikend?

02 marec 2015

Odtisi lubja

No, tale reč čaka že leeep čas - še iz časov pred najino 2. skupno selitvijo, zato vidite zadaj avtomobile:D. Nič bat, seveda smo šli tudi v park in gozd, ampak moji punci sta... kako naj rečem? Podobni meni:D - vse morata TAKOJ poizkusit:D. Ja, v bistvu mali ni nič drugačen, samo tu še ni niti hodil, kaj šele risal:).

Kaj počneta? Raziskujeta različno lubje. Kako? Prislonita na drevo papir in z voščenko drgneta po njem - struktura lubja se lepo prenese na papir in od različnih vrst dreves boste dobili zelo različne vzorce:). Zakaj bi bilo to fajn počet? Da se naučimo videt raznolikost, da je zanimivo v gozdu/parku/devoredu tudi pozimi, ko ni jesenskega živopisanega listja, ko ni pomladanske barvitosti in ko je sicer mogoče malo bolj dolgočasno;).

Seveda pa lahko to delate v vseh letnih časih:). Potem lahko zadevo razširite še na merjenje obsega debel (če nimate metra, lahko to izmerite kar z rokami - koliko otrok je treba, da objamejo eno deblo:), pa na obliko drevesa, če so otroci večji, in tako naprej. In še opozorilo - ko bojo otroci enkrat objeli drevo, bodo to počeli ves čas in nehote ste vzgojili "objemalce dreves". Če imate zelo glasne otroke, lahko poizkusite tudi s poslušanjem krošenj dreves - sploh če malo piha in če je na drevju še malo listja, zna prav čarobno šelesteti...

Zakaj? Ne gre za neko učenje biologije v ranih letih, bolj za to, da dovolimo otrokom, da spoznavajo svet na različne načine. Ker se otroci učijo z vsemi čuti in ker je potem to bolj zanimivo. Ker je otrokom všeč, kadar je nekaj malo drugače ali kadar normalni poti, kjer so vsak dan, dodate eno malo zanko. In ker se tako naučijo videt male detajle, ne da bi jih to kdaj zares učili:):

in so očarani nad tako enostavno stvarjo kot so kapljice rose na listu ali travi (slike niso ravno dobra prezentacija te čarobnosti:D, ampak kaj češ, nisem ravno fotograf, pojte ven, pa poglejte, kako lepo zna izgledat, ok?;)...

In najboljše pri vsem tem je? Da bojo to za vedno imeli, nihče jim ne more vzet tega, ne glede na vse krave (debele ali suhe;) in ker je to  zastonj, jih bo lahko vedno razveselila kapljica rose na listu (ker je res lepa, ne sodite po sliki;)... Kar je včasih veliko, ker včasih res rabiš, da te nekaj razveseli... In kapljic rose in odpadlih listov je veliko:). In lepih oblakov in kapljic v luži tudi. Večino nas razveselijo sončni žarki, ampak dež in meglenosivo jesensko jutro ali zimski dan pa niti ne. Otroci še niso tako zacementirani in bi bilo škoda, da ne bi tega vsaj poizkusili ohranit čim dlje:).
Pridite pogledat še za spomladanske ideje, ki jih mrgoli!:) Med drugim načrtujemo eno daljšo temo o jezeru/bajerju, ker ga imamo zdaj ravno blizu:).