31 oktober 2011

November

Spet je čas za "mesečno objavo". November res ni moj mesec - nikoli ga nisem marala in očitno ga niti moji otroci ne marajo, ker se noben ni hotel rodit takrat;) (no, zdaj upam, da bo tako ostalo, hehe). Ampak brez njega ne pridemo do veselega decembra, tako da najboljše, da najdemo kake fajn stvari za počet med tem navadno zelo mrzlim in meglenim mesecem. Ja, že začne se žalostno:
- z dnevom mrtvih, 1.11. - oz. nekateri to zdaj imenujejo "vsi sveti". Kar se mene tiče, mislim na svojo babico in ona definitivno ni sveta, ker ni bila verna (vsaj ne v klasičnem smislu), tako da zame je to dan mrtvih, vi pa kakor vam drago:). Navadno grejo ljudje ta dan na pokopališče (nekateri tudi v cerkev) - sama se mu navadno okoli 1. izognem, ker je sama gužva in ker na srečo na pokopališčih še nimam svojih ljubih (razen omenjene babice). Prižgem pa včasih svečko ali naredim nekaj z mislijo na tiste, za katere mi je žal, da niso več tu... Lani sem spletla tegale medvedka - v spomin na babi, ki me je naučila plest:) Letos sem spet malo pletla, vendar zadeva še ni končana. Vem, da bi ji to več pomenilo kot pa da se furam 100 km daleč na pokopališče in prižgem svečko na prostoru, kjer je tisti del, ki ni nič v primerjavi s tem, kar je pustila. Ampak ta moja babi je bila malo drugačna (mamo v genih, hehe;) Ostalih treh ne hodim obiskovat, ker mi zanje ni prav hudo in bi bilo licemersko.
- 11.11. Martinovo: tradicionalno spečejo ljudje polnjeno gosko ali purana ali kaj podobnega in zraven ponudijo mlince in rdeče zelje. Mi navadno naredimo domače mlince in rdeče zelje, zraven pa kvečjemu eno nogo od kake perutnine, ker bi sicer jedli to gos še cel mesec;) Pa seveda povsod požegnajo prvo vino (to mi ni bilo nikoli jasno?- zakaj je treba vino žegnat - da bolj ali da manj zadane? Ampak ajde, slovenci veliko pijejo in mora imet tudi vino pečat, da je ok;). No, tega pri nas ni, ker nihče ni ljubitelj vina. Brez kakršnekoli slabe vesti prekinjava vse tradicije, ki se nama zdijo nesmiselne in si vpeljujeva v naše družinsko življenje nove običaje, ki so nama všeč, čeprav so od drugod (recimo praznik luči - mislim, da ga bolj rabimo kot pa popivanje - pač vsak po svoje;) Nimam pa nič proti mlincem in goskam (sploh živim:) in rdečemu zelju:)
- 14-19.11. Frankfurt po Frankfurtu: knjižni sejem; sicer spet kar v knjigarni, ampak vseeno se splača it pogledat, kaj je novega.
- 16.11. medarodni dan strpnosti: otroke naučimo, da smo si različni, da pa ni s tem nič narobe - po možnosti podkrepimo s kakim poznanim primerom, da jim bo jasno, o čem vi to... lahko delamo lutke različnih ras, lahko se pogovarjamo o trenutnih problemih med sorojenci (razen če imate otroke, ki se nikoli ne skregajo - v tem primeru - svaka čast;).
- 20.11. svetovni dan otrokovih pravic - otrokom lahko ob tej priliki razložimo, kaj so njegove pravice oz. si izberemo eno, recimo, da se ga nihče ne sme dotikat na intimnih predelih (razen ko ga umivamo ali ko ga zdravnik pregleda, ampak otroci itak čutijo razliko in ni problem - samo povedat jim je treba, da je ok, kar čutijo) in da nihče nima pravice zahtevat, da bi se ga otrok dotikal, recimo. To je fajn, da jim povemo - ja, zgodaj - tistim, ki to zahtevajo, se 4 leta ne zdi nič prezgodaj - tako da boljše da mi prehitimo njih kot obratno - bolje prečiti nego lječiti.
- 21.11. evo, to bo pa nekaj za vse, ki se jim tega bloga niti brat ne da;) svetovni dan televizije: torej dajte otrokom brez slabe vesti tisti kup risank, danes je pač dan tvja in uživajte v urici prostega časa;) Magari ob gledanju najbolj neumne oddaje;)
- 23-27.11. slovenski knijžni sejem: tu lahko božiček in dedek mraz nakupita knijge za vse knijgožere, verjetno pa boste našli tudi kaj zase;)
- 24.11. mednarodni dan brez nakupov: torej - na ta dan bi se lahko vzdržali šopinga, kaj pravite? Saj itak prihaja december, še poln kufer boste meli trgovin;)... V ZDA pa praznujejo zahvalni dan in ker je ravno tako, lahko otrokom razložite, kako so nekoč belci "odkrili Ameriko" - pač nekaj stoletij zatem, ko so jo "odkrili" rdečekožci in nekaj tisočletij zatem, ko so jo odkrile vse avtohtone živalske in rastlinske vrste;). In če imate na Indijance mahnjen podmladek, lahko tudi čisto tradicionalno praznujete zahvalni dan s tem, da se v mislih ali na glas zahvalite za vse, kar je dobrega v vašem živeljenju in spečete bučno pito, purana in sladki krompir (ima še nižji glikemični indeks in je baje bolj zdrav od navadnega, meni pa je tudi po okusu bolj všeč, je res sladek in tako nore oranžne barve!) In razložite otrokom odkod izvira ta praznik: da so vse te dobrote Indijanci dali belcem, ki so sestradani prišli čez ocean in tako so le-ti lahko preživeli zimo (če bi njihovi vrači in šamani boljše napovedovali prihodnost, jim verjetno ne bi dali nič...) Za vse skeptike pa še iskrica od Marka Twaina: "Krasno je bilo, da so odkrili Ameriko. Še bolj krasno bi bilo, če bi jo zgrešili.":)
- od 24. do 27.11. je v Lj. tudi smučarski sejem; če smučate, lahko tu kupite rabljeno opremo, pa verjetno se še marsikaj drugega dogaja, samo midva nisva ravno na zimske športe mahnjena, tako da se ne spoznam ravno kaj dosti, kaj tam ponujajo... Samo povem, da je, za tiste, ki jih to zanima;)

Tako, pa smo prikoracali do konca tega trapastega meseca:) Zdaj pa veselo v december, mogoče vam bodo prišle prav tudi kakšne snežne ideje:).

27 oktober 2011

Vlečeno testo

Že dolgo nismo nič kuhali, ne?;) Slike so kot vidite stare (Lejla ima še dolge lase - zdaj jih ima SPET!), ampak smo zadnjič tudi delale vlečeno testo, pa sem se spomnila, da bi lahko tole objavila (imam probleme s picasso trenutno, pa ne morem novih slik direktno blogat, vse gor nalagat vsako posebej je pa pain in the...)
Torej, vlečeno testo naredimo iz moke (z belo, mehko je najlažje) in mlačne vode, da je mehkejše in bolj voljno, mu lahko dodamo še žlico olja in žličko limoninega soka ali kisa, to je pa to.
Kepo testa malo naoljimo, zavijemo v folijo in pustimo počivat 10 min do pol ure, medtem pogrnemo in pomokamo čist prt (najboljše, da imate enega posvečenega temu, saj fleki od olja, s katerim ste prej premazali testo ne grejo vedno lepo ven in še fino je, če ta prt ni opran z mehčalcem, saj bo sicer testo lahko dobilo okus po njem - ki ni dober;) in pripravimo otroke (beri: umijemo vse rokice in jih toliko nahranimo, da ne bojo ratali sitni v času vlečenja testa;)
Zdaj vzamemo testo (naj ga otroci odvijejo, plastična folija ima nek poseben čar - če ne verjamete, probajte;).

Malo povaljajte in razvlecite. Če bojo pomagali otroci, se vnaprej sprijaznite z luknjami v testu. Njih ne moti, če je testo v zavitku ali bureku potem bolj trdo, ker je debelejše - tako da - opravite s temi zadržki PREDNO greste delat to z otroki;)
Seveda morajo otroci dobit vsak svojo kuglico testa, ki jo lahko izmučijo do nerazpoznavnosti - robovi, ki ostanejo debelejši, so najboljši za to.
Pri mokanju znajo bit mali celo res v pomoč! Res pa bo pomokana tudi klopca/stol/karkolipač bo zraven mize;)
Ne vprašat, kako je izgledalo, ko se je odlepila;)...
Ampak izučilo je pa ni:D Saj pravim - tak štrudel ni za na tekmovanje - to je za zabavo, ok?

Kako ga lahko uporabite? Za vse vrste zavitkov, zdaj je veliko jabolk in ste lahko klasični, lahko ga nadrgadite vsaj z rozinami, lahko naredite kaj bolj eksotičnega... ali pogledate k južnim sosedom - oni iz vlečenega testa delajo baklavo, burek, sirnice,... Vlečeno testo je super, ker je tako smešno poceni in res je nekaj magičnega na tem raztegovanju na tako tanko, da dejansko lahko bereš skozenj! Morate probat (če še niste, potem ste pa itak že zasvojeni;).

23 oktober 2011

Zelenjavna malica

Jesen je čas žetve, pa se vseeno zgodi, da ravno jeseni kar malo pozabimo na zelenjavo - ta ni več tako barvita kot spomladi in poleti in ker je zunaj mraz, nam zapaše kaj bolj konkretnega... in se spomnimo nanjo med kosilom, ko pripravljamo prilogo, sicer pa kar hitro pozabimo nanjo. Ampak zdaj, tik pred zimskim mrazom, se najbolj splača napolnit telo z vsem dobrim, kar nam zelenjava ponuja.
Zato so fajn zelenjavne malice:). Niso redilne, nekatere tudi zelo hitro pripravljene in se dobro prenašajo od doma do službe/šole. Zgornja zelenjavna malica (popečna bučka z začinjenim svežim sirom in rukolo in po želji (za bolj ojštre;) še s čilijem) je bolj za doma, spodnja pa je idealna za v službo, šolo, v park, na izlet...
Problem pri zelenjavi je, da jo je treba navadno prej nekoliko pripravit - tudi tisto, ki je užitna surova, je treba pogosto vsaj ostrgati, odstraniti neužitne dele,... In za tako početje v službi seveda nimamo časa, dostikrat pa tudi ne primernega prostora/pribora... Kako jabolko še operemo v bližnjem umivalniku, to je pa že maksimum;). Vseeno pa bi bilo iz več razlogov praktično, da bi večkrat na dan jedli zelenjavo, ne samo za kosilo... Kaj torej storiti?

Nič lažjega - prejšnij dan si zvečer najdemo 5 min. ko se otroci ukvarjajo en z drugim ali jih zamoti druga polovica para;) in umijemo korenček, stebelno zeleno, podzemno ali nadzemno kolerabo, mini paradižničke,... karkoli pač imamo pri roki - po možnosti naj bodo različnih barv - jemo tudi z očmi;). Očistimo zelenjavo, odrežemo konce, ostrgamo koreninsko zelenjavo, vse dobro umijemo in narežemo na paličice, ki so dolge ravno malo manj od vaše izbrane posodice. Lahko si to pripravimo seveda tudi medtem, ko pripravljamo kosilo - pač ostrgamo en korenček več, vzamemo pest mini paradižnikov, steblo zelene več kot ga bomo rabili za kosilo - in si to naštimamo za malico.

Potem različne zelenjave lepo nalagamo eno na drugo v raznobarvnih plasteh in na koncu pokrijemo s pokrovčkom in spravimo v hladilnik do naslednjega jutra, ko jo bomo vzeli s seboj:) Najboljše zadeva zgleda v kakih prozornih posodicah, v steklenih bi bilo sploh lepo, vendar so težje in če v službo/šolo kolesarite ali pešačite ali če boste tole pohrustali na izletu, boste verjetno rajši jemali plastične (so lažje in se ne razbijejo).
Če nimate nobene fajn posodicc, bo dobra tudi kaka prazna in čista embalaža od skute. Zaželeno je sicer, da posoda oz. pokrov dobro tesni, da se zelenjavna ne bo izsušila. Če pa zadeva ne tesni dovolj, si lahko pomagate tako, da na dno posodice in na vrh zelenjave položite rahlo namočen prtiček - lahko je papirnat ali iz blaga - samo naj ne bo opran s kakim mehčalcem, ki bi puščal vonj;). Če se posoda odpira, si pomagajte z močnimi elastikami.

Tako - nobenega izgovora nimate več, da ne bi kdaj za malico poleg tiste žemljice vzeli še malo zelenjave;).
In boste videli, da grickat korenček v službi niti ni tako zelo mimo kot se mogoče sliši... mogoče vas bojo sodelavci malo hecali, ampak če niste preveč občutljivi, vas to ne bo odvrnilo;)
Dober tek!

16 oktober 2011

Kruhki - ježki in mucke

No, september je minil in po skoraj enem mesecu v vrtcu, je skrajni čas, da otroci kaj zbolijo, ne? Se ne pritožujem, ker je bil to do zdaj rekord - skoraj 1 mesec v vrtcu! No, potem sta bili punci kar nekaj časa doma (pač vsaka je bila bolna 1 teden, pa se nabere vsega skup za dobre dva tedna...) in da ne bi vmes preveč pozabili vrtca, smo doma delale razne reči, povezane z njim: jap, spet mucke in ježki... Saj sem vas opozorila, da bojo povsod!
Najprej smo zamesile testo... polnozrnato krušno, če vas zanima;)
Potem smo ga zvaljale v svaljek in ga razdelile na več kosov, ki smo jih oblikovale v najbolj popularne živalce zadnji čas:
Tule je ježek - naredit ga je čisto enostavno: zvaljaš kroglico, jo povaljaš na eni strani v solzico, s svinčnikom ali palčko narediš oči in s škarjami izrežeš bodice:
takole:
in takole:
Lej, mami, ježek!!!
Seveda lahko bodice nakažete tudi z luknjicami, ki jih naredite s svinčnikom - otroci najdejo svoje rešitve mimogrede!
Ja, vem, svinčnik ni za v kuhinjo itd... Ampak glede na to, da ne poznam enega osnovnošolca, ki ne bi vsaj občasno grizljal svinčnika in glede na to, da sta mojidve še mlajši in tega ne počneta samo občasno, ampak skoraj vsakič, ko rišeta... se mi zdi nekak čistunsko, če bi rekla, da je tole nehigienično - navsezadnje se speče na 220°C;). Ramsey bi se križal, ampak pustit otrokom njihove rešitve je tudi nekaj vredno, ne?;)
No, takole so izgledale naše "umetnije", predno so šle v peč. Mucko naredimo tako, da zvaljamo kroglico, potem pa jo na eni strani stanjšamo v dolg rep, ga ukrivimo, nakažemo še ušeska in smrček in naredimo luknjice za oči - izi pizi - brez skrbi, otroci v tem vidijo muco, tudi če je vi ne;)
Pa še pečeni kruhki - kot vidite, se ježki in mucke med peko precej poredijo;)
Njamsi!
To je to za danes. Katere zverinice boste pa vi delali? A da imate žogice? Srečneži;) Gosenice? No, to tudi ni težko... Miške - izvedljivo:) Škratke - hahe, vso srečo s temi;)... Dokler niso zmajčki še gre;)...

Še recept:)
- 225 g polnozrnate moke
- 1 žličko soli
- 25 g masla
- košček kvasa (naš je bil cca 10 g)
- 1 žlička sladkorja
- cca 150-200 ml mlačnega mleka

Zmešaš moko, sol in sladkor, vtreš v moko še maslo in nadrobiš kvas. V sredo narediš jamico, zliješ vanjo mleko in vse skup zamesiš v testo (ni treba delat posebej kvasca, zdaj je kvas vedno dober in deluje:). Daš na toplo in počakaš, da malo naraste, potem pa razdeliš na kakih 8 delov, vsakega po svoje oblikuješ in spečeš pri 220°C, cca 15 min. Izi pizi:).

14 oktober 2011

Muca za na vrata

Kaj pa "tamala" in njena skupina? No, ona ni zamenjala skupine, se je pa zamenjala vzg. in se je skupina preimenovala, zato so rabili nov znak za na vrata. Ker so bili edini, ki ga še niso imeli in je imela vzg. že več kot dovolj dela z ostalim (zamenjali so sobo, ona pa še enoto vrtca, pa še kup drugih reči se je dogajalo), se mi je zdelo, da bi jim mogoče prav prišla ena muca za na vrata:) Saj zamenjajo jo še vedno lahko, če jim ne bo všeč...
 Je samo navadna s tušem narisana narisana muca na navadnem šeleshamerju, na oblačilih pa so narisani znakci vseh otrok v skupini - nič posebnega, ampak otroci in vzgojiteljici sta bili tako navdušeni, da so mi narisali vsak svoj znakec na papir in vzg. sta mi vse skupaj speli in dali, ko sem prišla po tamalo! Pa naj še kdo reče, da ljudje ne cenijo malenkosti!
Zdaj moram baje narisat še eno za doma - zahteva tamala...

12 oktober 2011

Oblekice za "spet v vrtec"

Sama nisem bila nikoli v vrtcu; imela sem krasno varuško in varuha, ki sta imela še precej energije, imela sta me rada in imela sta rada en drugega - kaj češ lepšega? - in tudi po njuni zaslugi zelo lepo zgodnje otroštvo:) Zato nisem imela pojma, kako je v vrtcu, slišala sem pa svašta - lepega in tudi malo manj lepega (sestra nanj nima tako lepih spominov)... Vsi pa so rekli, da je na začetku težko in da otroci jokajo (sama se ne spomnim, da bi kdaj jokala za k varuški, tudi mami se ne spomni, da bi - ampak nisem bila več tako mala takrat (mislim da 2 leti in pol) in je vseeno drugače - zato si nisem ravno predstavljala, kaj vrtec pomeni otrokom)...

Ko sta torej šli moji punci prvič v vrtec, sem si zelo želela, da bi jima to ne bilo pretežko, zato smo se o vrtcu že prej doma pogaovarjali (samo lepo, seveda;) in pripravljali - ena od stvari je bila tudi to, da sem vsaki sešila obleke za prvi dan. Seveda to ne morejo bit kakršnekoli obleke, ampak morajo imet vezo z vrtce, ne? Zato sem Lejli na majčko izvezla njen znakec - bila je čmrlj, če ga kdo slučajno ne spozna iz mojega neravno vzornega vezenja;) Prosim razumite - vezenje zahteva čas in potrpljenje - nič od dvojega pa avtorica nima ravno na pretek;) potrpljenje pokurita malidve, čas pa... no, tudi imata onidve prste vmes (pa še par drugih reči;).
Ne vem, če je kaj pomagalo, škodit pa ni moglo. In če ne drugega, je nekaj že to, da se vzgojiteljica nasmeje, ko vidi majčko z znakcem;) Zvita mami, hehe. No, vzgojitelijce so res vzljubile moji punčki, čeprav se mi zdi, da sta za to čisto sami krivi, hehe - pač težko ju nimaš rad, to je dejstvo:).
Ker sta šli 1. v vrtec pozimi, so bile obleke seveda malo bolj tople - tole je kompletek iz pliša, ki ga je Lejla oblekla za prvi dan. Blago sem imela še od b.k. ("before kids"), en mali kos in ker ima Lejli dolge noge, sem morala kombinirat z belim spodaj, da so bile hlače dovolj dolge;).
Ronjine majčke in hlač nimam slikanih od blizu, tako da se boste morali zadovoljit s tole slikico (madona sta bili še majhni!). Na njeni majčki je našita veverička (iz kosov blaga izrežeš in našiješ na sprednji del majce, potem pa majco sešiješ do konca - izi pizi- tehnika pač ne more biti ista, saj sta onidve različni, a ne?;)) in to majčko še zdaj z veseljem nosi Lejla:). Hlače imajo kup žepov, kar se iz te slike ne vidi, so ji pa še danes prav, takrat so ji bile malo dolge, danes pa malo kratke, vendar se še ni pripravljena ločit od njih;). No, itak jih dobi potem še Lejla in mogoče še kdo;)
No, letos pa je Ronja morala zamenjat skupino v vrtcu in ji to najprej ni bilo preveč všeč, že ko smo ji prvič povedali. Pa sploh je po 2 mesecih počitnic težko it nazaj v službo in vrtec... in je imel moj prvi otrok malo krizo (pač rajši bi bila doma - kdo pa ne bi bil rajši na dopustu?) Ampak v službo in vrtec je treba, tu ni kaj.  Da se pa to malo olajšat:) Že na morju smo se pogovarjale o vrtcu in pisale kartice stari in novi skupini (in seveda tudi Lejlini), ogledate si jih lahko tu.
Ampak tudi ideja z oblekicami nam je  postala tako všeč, da je postala kar tradicionalna in dobita zdaj vsako leto eno "mama-made" oblačilo za prvi dan vrtca. Letos je bil september čarobno lep (kdaj smo še imeli 30°C septembra??) in zato sem jima letos sešila oblekici. Ker nimam ne časa ne denarja letat po trgovinah z blagom, sta narejeni kar iz mojih starih majic:) Njiju ne moti, hehe.
 
Ronjina je iz ene mojih najljbuših majic, ki sem jo že jaz podedovala, ampak je iz tako noro fajn blaga, da je res luštna za nosit! Jaz sem jo oboževala, vendar ta majica ni dobro preživela terenskega dela v Panami in tamkajčnjega blata, ki je pustilo neizbrisljive sledi (poizkusila svašta, nič ni šlo dol, se drži hujše kot barva). Ker je majica kot rečeno tako zelo fajn material (ne vem - takega bombaža ne delajo več - ni mi jasno, zakaj so majice iz 70ih tako zelo bolj fajn za nosit?), mi jo je bilo škoda vršt stran ali dat za krpe in sem jo dala na velik kup oblek za poslikat. In ker sama nikoli ne pridem na vrsto (sem prepričana, da se to dogaja večini mamic z malimi otroki;), sem ugotovila, da je škoda, da majica stoji v omari in čaka na svoj trenutek odrešenja, če pa jo lahko predelam v luštno oblekico. In sem jo - narejena po moji najljubši temnolaski.
In ker je moja punčka morala letos zamenjat skupino in sem si zelo želela ji to olajšat, da bi to sprejela kot nekaj fajnega, sem jo še poslikala z znakcem njene nove skupine:
Lejla pa - hehe, ona je vedno svoja:) Ona ni menjala skupine, je pa dobila novo vzg., zamenjali so ime skupine in na novo so si izbirali znakce. Mala ima že več kot eno leto mahnjena na leve - ona je lev kralj in lev to in lev ono, levi povsod, že torto za 2. rojstni dan je imela levjo, če se spomnite;). Zato me ni čisto nič presenetilo, ko so mi povedali, da si je izbrala znakec leva. Ampak Lejla ne bi bila Lejla, če ne bi stvari malo zakomplicirala. Ko so izbirali ime skupine, so verjetno omenjali škratke in očitno si je ona enkrat vmes premislila, da bo pa škratek (vzg. mi je povedala, da bo lev, Lejla pa da bo škratek - skupina so pa muce...) Nisem vedela, če bo to izvedljivo (beri: če se bo vzgojiteljici dalo menjat sličice, ki jih je že delala za celo skupino) in sem rekla, da se bo to naslednji dan zmenila z njo v vrtcu. Seveda je vse to budno poslušala tudi starejša sestrica...

 In pazi to: moj dokaj plahi prvi otrok (Ronja) je na igrišču prišel do Lejline vzgojiteljice, ki jo je prvič videla in povedala, da si njena sestrica želi, da bi bila škratek, ne pa lev! Sem kar pokala od ponosa, ko mi je vzgojiteljica to povedala:) (no, najprej nisem mogla čisto verjet;) Kakšna dobra sestrica! Vzgojitelici je bilo vse skupaj tako simpatično, da ni čisto nič komplicirala in naredila še škratka, tako da je zdaj naša najmlajša škratek in vsa srečna:) Super vzgojiteljica, mimogrede! Ve, da taki mali detajli pomenijo otrokom ogroooomno! Vsaj mojim, no (sta po mamici - mahnjeni na detajle;)...)
To je to, kar ti lahko da sestrska ljubezen, hehe:) (tudi sama imam eno starejšo sestro, ki mi je recimo za enega pusta 3 dni rezala perje za kostum papagaja, ki sem ga nosila 3 minute;) Ampak zapomnila sem si ga pa za 30 let!) In mislim, da si bo Lejla tudi tega škrata za kar dolgo, hehe.
PS: s tem nočem prepričevat ljudi, da morajo imet več otrok - vsak naj jih ima, kolikor jih želi - samo povedat hočem, da so stvari, ki so vredne tega, da lahko dvema ali trem otrokom nudiš 2x ali 3x manj kot edincu. Vsako ima svoje + in -, ampak jaz svojega brata in sestre ne dam:) Upam, da bosta malidve čutili enako:)
 
No, vsekakor so po Ronjini zaslugi in zaradi Lejlinega entuziazma zdaj škratki povsod! Tako da kar počakajte na zimski čas, ko bojo viseli po smrečici in se skrivali pod jelkami:) Škratki so zakon! In ježki in veveričke in mucke (in miške in žogice in ribice in gumbki in sončki in lunice in gosenice... oz. kakrkoli že imate pri vas doma;)... Teh naših boste še siti, se mi zdi, hehe.

07 oktober 2011

Darila za ženske

Kaj dati za darilo, je večno vprašanje, ki zelo pogosto vznikne ob raznih pogovorih... In najboljše, da začnete že zdaj razmišljat, ker bo novo leto hitro tu, pa gotovo se precej rojstnih dni nabere vmes;) Tukaj je nekaj preprostih idej, primernih za skoraj vsak žep (najin trenutno ni ravno najgloblji in upam, da obdarovanci zato niso preveč razočarani - poizkušam pa ta primankljaj nadoknadit z malo iznajdljivosti in izvirnosti;). Ne vem, če vedno uspe - to je treba vprašat obdarovance. Ampak mogoče se komu utrne kaka res dobra ideja ob pregledu teh in že to je nekaj.

Tole je bilo darilo za svakinjo za rojstni dan - vse je doma sešito iz koščkov blaga, ki mi jih je dala ena fajn prijazna punca, ki ima dva sinova, ki roza in vijola ne šmirglata;):
- kozmetična torbica
- borša za v trgovino
- vrečka za kljukice (ščipalke, klinčke, kakorkoli že rečete temu, kar drži vaše perilo na vrvi;)
- star obešalnik, oblečen v blago in podložen, tako da razne oblekice na naramnice in puloverji ne bodo polzeli iz njega.
- in še dve blazinici, napolnjeni s sivko, za preganjenje moljev iz omar
Tole je bilo darilo za dedijevo "prijateljico" - čeprav čajnik in skodelici niso bili dragi, lahko dobro zgledajo, ko jih po svoje poslikaš:
- čajnik
- in dve skodelici:
Vse skupaj - pa še Lejlini prstki za bonus;)
Uf, ta post pa že dolgo čaka!!! Če vam povem, kako se je začel: približuje se dan žena in za vse tiste, ki ste boljše organizirani od mene in začnete delati darila prej kot zadnjo noč, je tukaj nekaj idej, s čim lahko razveselite svoje mame, babice, učiteljice, vzgojiteljice in druge ženske v vašem življenju (no, in moške, čeprav ne poznam nobenega, ki bi bil vesel take torbice kot je spodaj;), ampak verjetno pojedel bi pa ostala darila:):
Taki mini torbici pravijo pill box, našla pa sem jo na straneh Ottobre magasina (to je revija s kroji za otroke, moja najljubša revija, mimogrede).
 Zgornjo sem naredila eni babici, spodnjo pa drugi:
Naslednjič pa še ideje za vselitev v novi domek (ali pač kar tako, darilo, ki ga lahko prinesemo gostiteljem), pa darila za moške... Se bo nabralo nekaj idej do novega leta, hehe.
Nekaj idej boste pa našli še pri darilih za odrasle in pri domačih darilih.

05 oktober 2011

Poročna darila

No, zadnje čase pa se ljudje kar nekaj poročajo - ne vem, ali je to spet v modi, ali smo res že toliko stari (čeprav smo v bistvu že toliko stari, da se ljudje že ločujejo - sama poznam že dve punci, obe celo leto mlajši, ki sta že ločeni in spet poročeni, že z otroki v novi zvezi:)... Ampak kakorkoli - pomlad in poletje sta polna porok in treba je najti kako poročno darilo, pa magari simbolično (če na primer mladoporočenca na vabilo napišeta, da ne želita daril ali da bi rajši polog na trr).
Kadar ljudje že živijo skupaj precej let (kar je danes ob porokah prej pravilo kot izjema), navadno že imajo vse gospodinjske igračke, kar si jih želijo (in roko na srce - tudi niso vsi tako usekani nanje kot avtorica tega posta;); knjigo, ki je bosta vesela oba, je navadno težko najt, razne Kamsutre tudi niso primerne ravno za vsak par (sploh ker kot sem omenila - so to navadno pari, ki so skupaj že dovolj dolgo, da so uspeli pol kamasutre že sprobat (oz. vsaj to, kar jim je všeč), predno so se odločili dahnit "usodni da")... kupovat kak porcelan ali kaj podobnega uporabnega je nehvaležno, ker imamo različne okuse, kuhinjske krpe tako dobimo in damo za vsak praznik;)... praholovcev ni nihče preveč vesel... Torej kaj dati za darilo?
Vem, moj bratec bi rekel, da je absolutno vedno odgovor denar - ampak nismo vsi enaki;) In nekaterim je dobit denar od prijateljev mimo (čeprav on ne verjame, da taki obstajajo;). Pa tudi če že daš denar - kaj dati za simbolično darilo?
 Za simbolično darilo jima lahko poslikamo svečo, ki jo bosta prižgala, kadar si bosta želela malo romantike ali pa - če hočete bit bolj zvesti izročilu - takrat, kadar bosta imela težave in jo skupaj upihnila, ko jih bosta rešila.(Ko sem prvič izvedela za ta običaj, so prijatelji podarili paru eno res ogromno, visoko in debelo svečo... Sama bi se kar malo ustrašila, če bi mi dali tako s temi besedami... mislim, kaj res mislite, da mava toliko težav?;) Zato rajši mogoče kaj malo manj glomaznega, upamo, da ne bo dolgo gorela;).
 Za trenutke, ko ne vemo, kako nekaj povedat, ali pa si samo želimo razvajat svojega dragega/drago, pa prav pridejo masažni srčki - dotik pove več kot 1000 besed in je najboljše sredstvo za pomirjanje.
Kaj pa kaj vsaj malo večjega? No, moja prva asociacija na poroke je to, da so naporne - sploh za mladoporočeni par: priprave, hitenje, živčnost, ali bo vse tako, kot mora bit... In kaj rabita na koncu dneva in verjetno še kak dan kasneje? Sprostitev in malo miru... Ok, mir bomo itak dali, za sprostitev pa lahko poskrbi tale darilna košarica: v lep peharček sem zvila male brisačke (3 bele, 3 modre) in nanje položila prozorne srčke, ki sem jih napolnila vsakega z drugim zeliščem. Izbrano zelišče (ali mešanico) lahko damo v lepo prosojno vrečico (iz neke ala boljše gaze) in vržemo v kopel, da nas pomirja, vrečico sem seveda tudi zvila nekam vmes. Zraven je bil še masažni srček za nežno masažo in steklenica domačega čokoladnega likerja. Vem, da na sliki izgleda grdo, vendar tako je to, če se spomniš slikat zadevo v garažni hiši v prtljažniku od avta;). V živo je bilo boljše;).
 Če pa imate veselje s peko in so vaši prijatelji oz. sorodniki ljubitelji vaših slaščic, jim lahko spečete poročno torto.
 Sama se večkrat zmažem na ta način, pa je tudi ok;) Na žalost nimam slikic ostalih tort, ker sem jih na licu mesta sestavljala - sicer je ne moreš pripeljat (poročna torta mora, ja, enostavno MORA bit večnadstropna! Jaz si seveda znam zakomplicirat življenje in naredim vsako nadstropje s svojim okusom - drugo testo in druga krema;) ni treba toliko komplicirat;)  in takrat sem mela polne roke dela s krašenjem in nič časa za fotkanje;) Ena je imela mini vrtnice iz sladkorne mase posute naokoli po torti - enako kot nevesta po obleki, druga pa je bila okrašena s svežimi marjeticami.
 No, tale pa ni bila za poroko, ampak za bratcev rojstni dan - bi bila pa tudi primerna za poroko, če bi bilo ravno treba;) Čokolade se nihče ne brani, hehe.
Zdaj bo verjetno za nekaj časa mir s porokami, ampak mogoče pride kaka ideja prav za drugo leto;).
Pa srečne zakone in koruzništvo vsem;)
PS: ne, še vedno si nisem (oz. nisva) premislila;)

03 oktober 2011

Bučna juha

Sicer nisem ravno pristaš jeseni - kot že veste (čeprav sem rojena spomladi, sem z vsem bitjem, telesom, srcem in dušo poletno dete - kar se mene tiče, bi lahko bilo ves čas 30+), ampak priznam, da ima tudi jesen svoje dobre lastnosti. Ena od njih so gotovo buče. Pa seveda kostanj in gobe in še kaj... Ampak o tem kdaj drugič, danes bodo zvezde buče:) Zakaj? "Ker sem jaz tako rekla!" Hehe, sem si vedno želela enkrat ta stavek uporabit, ker je tako butast;) Pa nikoli do zdaj ni bilo prave priložnosti;)
Buče so res fascinantne: vseh mogočih oblik in barv so, vsega vraga lahko narediš iz njih, ni veliko dela z njimi pri kuhi (bučkam samo odrežeš konce in jih razrežeš, pa je - buče moraš navadno še olupit prej - ampak vseeno to ni tako zamudno in tečno kot lupit kifelčarja, recimo;) Ali pasirat robidnično omako... Ali... (vstavi poljubno zoprno opravilo v kuhinji)...) - pa še dobre so! Iz njih smo že delali bučno lazanjo, pa tule ste lahko videli bučni sladoled in tule bučne njoke, da naštejemo samo tiste, o katerih ste lahko tu brali...
Rumene/oranžne buče bodo vsemu dale krasno oranžno barvo in to se splača izkoristit:) Ampak obstajajo tudi buče bolj bledih barv, pa zato toliko bolj zanimivih oblik! Tele buče so "patišoni", meni zelo simpatične buče, nežnega okusa in zelo zanimive oblike, ki bi je bilo škoda ne izkoristit! Zato lahko v njih na primer postrežemo juho! Seveda juho iz njihovega mesa, ki smo ga prej izdolbli.
A da otroci ne bojo jedli? Greste stavit? Evo dokaz!
Kako naredite tako juhico - oz. po domače recept za bučno juho: najprej prerežete toliko buč, kolikor je jedcev (nas je bilo 5 - še dedi) malo nad sredino, da dobite pokrovčke, spodnjemu delu izdolbete meso (nekaj pa ga pustite, da "sklede" iz buč ne bodo točile), nato pa prepražite eno sesekljano čebulo in dva ali tri stroke česna, dodate na kose zrezano izdolbeno meso buč, popražite, dodate 1 nariban krompir (da bo juhico lepo zgostil), še malo popražite in zalijete z malo vode, začinite (lahko uporabite tudi jušno kocko) - vsaj s soljo, če imate pa srečo, da imate take fajn prijatelje, ki so oskubili svoje grmičke v vaše veselje, pa dajte not še evež majaron, lovor in seveda na koncu še petršilj. Ko je juhica kuhana (to ne bo trajalo dolgo), jo spasirate s paličnjakom in postrežete v bučah - v vsako date še žlico smetane in vejico petršilja - in njamsi!
Dober tek!