22 december 2015

Zavijanje daril v blago, zlatolaskin 4. rojstni dan

... ali kakšno je praznovanje in torta, kadar je mama bolana:D.  Bolj nikakvo, ja. Ampak otroci niso zahtevna bitja in so zadovoljni, samo da je torta. Na srečo, ker sem na njen rojstni dan praktično vsako leto bolna. Verjetno je kaj na tem, da nas nori december izčrpa - neprespane noči, obiski in milijon opravkov naredijo svoje... In do njenega rdja se še ne uspem sestavit, ker je res komaj počakala na novo leto... Sicer pri sestričinem pa navadno parkiramo ali razpakiravamo na morju:D. Ampak njima je važno, da je torta, samo da je.

Pa čeprav ni niti pečena (je pa zato čokoladna;). In čeprav je nikakvo okrašena samo s smetano in črkastimi bonboni.

Pa seveda da so darila za rojstni dan:) 

Če bi kakšen bradač (dobri mož, ki decembra nosi darila) rabil navdih, kako zavit darila:

Kadar je darilo iz večjega kosa blaga, kot so recimo v tem primeru zavesice za okoli postelje, ali pa recimo posteljnina...

se da druga darila lepo zavit vanje. In izgleda lepo, je zelo naravi prijazno, saj ni nobene odpadne embalaže in še otrokom je strašno všeč!

Namesto lepilnega traku, uporabite kar sponko, pa je:).

19 december 2015

Blazinica sovica

Verjeli ali ne, tole je bilo darilo za fantka! Ne, nič skrbet! Prej sem se posvetovala z mamico in vsaj 3x preverila, če čisto resno misli z roza in "fluffy", puhasto zadevo... Ampak ker ni odstopala od svoje zgodbe, da ima njen mali res rad take reči... sem mu naredila eno puhasto meheko blazinico. Zdaj je že velik fant in bi mi verjetno tole sovico v glavo zabrisal:D, ampak takrat mu je bila pa baje zelo všeč:).

 Ko zdaj gledam to sliko izpred ihaha let, mi je sicer kar malo nerodno, ker je zadeva nekam "wonky" (kako bi temu rekla po slovensko? Ne najdem prave besede, pa če me iz kože daste!), ampak vsi se učimo, ne?;)
Blazinice za otroke se mi zdi, da so kot šalce (ja, ok, skodelice;) za odrasle - čeprav jih vsi imamo, ni nikoli ravno problem, če dobimo kako luškano:D. Otroci si radi delajo šotore, brloge in podobno in tam povštrčki vedno prav pridejo:). Tako, če ste čisto brez idej;).

17 december 2015

Puloverček


Ideja za vse pridne pletije - do novega leta (ali božiča, za tiste, katerim nosi božiček), so nekatere pridne rokice sposobne splest takle puloverček, ker za malčke je seveda majhen. Ne moje roke, seveda, jaz sem kupila knjigo, ko sem imela prvo malčico, kupila prejo, ko sem imela drugo malčico in dejansko spletla zadevo, ko je bil tamali malček:D. Ne me jagat, no, saj so precej skupaj rojeni:D. Ja, ja, pletenje ni ravno moja reč:D. En pulover za malčke v par letih, to je zgleda moj maksimum, hehe. Ampak ta je pa ljubljen, hehe.

Slikice izpred dveh let, ampak puloverček mu je pa še prav:D. Dobra stran doma narejenih oblek je, da so lahko kroji taki, da dlje trajajo:). Spleteš daljše rokave in jih najprej zavihaš in tako je zadeva vsaj mojim malo bolj šlank otrokom prav par let:). Tako ideja, če je slučajno še kakšna lena pletilja, ki bi tudi rada, da če že plete par let, potem še nosijo par let:D.

Druga dobra stran je, da lahko narediš take gumbke, ki pašejo zraven, ki so otročku všeč in so recimo znakec njegove (takratne) skupine v vrtcu:). Saj veste, hudič je v detajlih. In midva se dobro razumeva, detajli so mi bili vedno všeč:). Tile so iz Fimo mase, lahko pa bi jih izrezljali iz lesa, če bi imeli potrpljenje za to;).

 Ne me vprašat, kaj je vlekel za sabo s tisto špago, ker nimam pojma! neko igračko, verejetno. In pod igračka je mišljeno nekaj, kar se primarno uporablja v druge namene, pa se je odločil imet navezano na špago:D.

Hlače so sicer tudi bile doma sešite in jih je nosil 2 leti, ampak te mu pa niso več prav. Blago ni tako raztegljivo kot pletenje in tudi noge rastejo bolj kot roke, pa en zavihek prej prerastejo, hehe:D. 
Veselo pletenje, šivanje in ustvarjanje!

15 december 2015

Darila za nečaka


Kaj je pred leti prinesel dedek Mraz nečakoma? Takrat sta bila še manjša in se je lahko malo bolj igral;). Zdaj imata bolj ozka zanimanja in so bolj aktualne kupljene igrače - bodo imeli pa škratki, palčki, babica Zima in dedek Mraz več časa za delat darila za druge otroke, hehe:). Vsaj v principu;)

Tole so bile fižolaste vrečke za metat - odrežeš dva kvadarata iz filca, ju po želji okrasiš z začetnicami ali kakim luštnim znakcem (vsi vozli naj bodo zadaj;), oba kvadrata sešiješ skupaj, pustiš odprtino, skorzi katero napolniš vrečki s fižolčki, rižem ali plastičnimi peleti (če želite, da so pralne in če jih lahko kje dobite - v tem primeru se priporočam, da skrivnost delite, ker jih nisem našla nikjer). Zraven je bilo navodilo za vse mogoče igre, ki se jih lahko greš z njimi.

Potem je tu družabna igrica Dirka, ki si jo je dedek Mraz kar sam zmislil, je pa zelo enostavna, saj sta bila takrat nečaka še mala: igralca postavita cesto, izmenično mečeta kocko in vsak s svojim avtomobilčkom vozita proti drugi strani, toliko polj, kolikor pač kdo vrže. Zmaga, kdor prvi pride na cilj. lahko vozita oba v isto smer ali pa nasproti. Pride enkrat v kratkem še malo bolj podrobna objava o tem.
 
Zadnji je bil set za delat snežaka, ki je vseboval: dolg rdeč šal, narejen iz flisaste deke, korenček, kapo, kose oglja, velike gumbe in navodilo. Vse skupaj je bilo z lepo pentljo zavezano na veliko sirkovo metlo. Originalno in ko so naši mali dobili enako reč od dedka Mraza, so bili zelo veseli in jo tudi takoj ob prvem snegu uporabili:).
PS: če pa kdo rabi pomoč pri kakem od teh daril, pa naj pove:).

12 december 2015

Telefonček

Še en poskus, ki so ga pred leti prinesli škratki v adventni tovornjaček: telefonček. Ideja, stara kot svet, verjetno smo v tej ali drugačni obliki to vsi počeli... Ko sem bila mala, smo imeli v OŠ nogometno igrišče ograjeno z veliko kovinsko ograjo, ki je bila v bistvu samo stojalo iz votlih železnih cevi. Verjetno so mislili kdaj to končati, pa je zmanjkalo denarja ali volje, ampak meni je bilo super, da so pustili zadevo tako kot je. Ker je bilo šolsko dvorišče večje od samega tega igrišča, smo lahko letali okoli te "kao" ograje in bilo je super! Najboljša so bila drevesa na koncu igrišča, ampak drugo najboljše je bila ta ograja. Vsak odmor sem prepričevala sošolke in sošolce, da je šel eden od nas na drugi konec igrišča in smo se pogovarjali skozi te železne cevi:). Tista šola je še vedno taka, celo ravnatelj je še isti in enako osovražen od vseh mogočih, pa precej manj od učencev;), samo punci žal ne hodita tja, tako da tam ni telefončkov. Bodo pa baje na njihovem igrišču zasadili drevesa, to je glavno:).

Ampak ko sta dobili tole, sta bili še v vrtcu nasproti "tiste moje" šole, hehe. Ta poskus izgleda sicer težji, vendar je preverjeno primeren za predšolske otroke:)

Škratki so v predalček adventenega tovornjačka prinesli:
-  dolgo vrvico
- elastiki
- pisarniši sponki
- navodilo
* od doma potrebujete še dva papirnata tulca od wc papirja ali papirnatih brisačk
* malo peki papirja in 
* iglo in škarje

Navodilo: peki papir raztegni čez en konec tulca in zapri z elastiko. Na sredo naredi luknjico in s šivanko potegni skozi vrvico. To na drugi strani priveži na pisarniško sponko (samo vozel bi predrl peki papir, sponka ima večjo površino in je zato bolj nežna, ker je sila na posamičen del manjša). Enako naredi še z drugo rolico, drugim kosom peki papirja, sponko in drugim koncem vrvice. Nato se otroka postavita vsak na svoj konec sobe (ali čez 2 ali 3 sobe, če je stanovanje bolj malo;), tako da je vrvica čisto napeta. Na znak začne en od njiju govoriti v tulec, drugi pa da svoj tulec k ušesu in poizkuša razumeti,kaj prvi govori. Potem zamenjata vlogi, vmes si še 10x tečeta povedat, kaj sta rekli in se režita ko pečena mačka;).

10 december 2015

Darila za malega tenisača

Ker je december mesec obdarovanj, pride mogoče komu prav ideja za malega tenisača. Temnolaskin najljubši sošolec je pred kratkim praznoval rojstni dan in spomnili sva se tehle darilc:
Ker je prav dan pred praznovanjem izgubil svojo najljubšo oranžno kapo, sem mu sešila novo, toplo, podloženo in s teniško žogico na čelu:
Malo sem bila negotova glede velikosti, vendar sem baje zadela:). Ko sem ga  naslednjič videla, jo je nosil:). In ker se kroj dobro obnese, bo mogoče babica Zima naredila kapice za nečake, da jih dedek Mraz raznosi:).
Za zraven sem naredila še en obesek za ključe v obliki teniške žogice, ker tretješolci že sami hodijo domov in zato že rabijo svoje ključe:).
 Edino kupljeno darilo je bila ena zelo fajn knjiga Zvite žice in iskriva vezja od TZS, ker si mali želi postati znanstvenik, izumitelj pošasti, pa mu bo knjiga pomagala na tej poti:).
 Da pa mu ne bi bilo treba čakati tako dolgo in ker vedno kako darilo naredimo tudi skupaj s povabljenko, sva mu s temnolasko naredili še set za izdelavo pošasti: najprej smo parkrat napihnili in izpihnili balon, da se bo lažje napihnil, ko bo treba. Potem je ona narisala na napihnjen balonček pošast, nato pa ga je izpihnila in s pomočjo lija sva not natresli sodo bikarbono. Nato je balonček zavezala z elastiko. V prazno in čisto plastenko pa sva nalili kis in jo zaprli z zamaškom.
Na kartonček sem napisala še navodila: odveži elastiko iz balončka in ga previdno namesti na ustje odprte plastenke (pazi, da se pri tem vsebina ne sesuje iz balončka). Ko si dobro zatesnil balonček na ustje, to dobro drži ves čas in postavi balonček pokonci, tako da se vsebina sesuje iz balončka v plastenko. Še vedno drži in glej, kako nastaja pošast!

08 december 2015

Upihni svečko izza ovinka

Predlani, ko so začeli škratki nosit v tovornjaček poskuse, so prinesli tudi tole in ker tako dolgo nisem objavila, sem že čisto pozabila, kako je ta poskus sploh izgledal. Prebrskala sem vse naše knjige s poskusi - nič. Na koncu sem ugotovila, da mi ostanejo samo še moji možgani in da se bojo pač morali spomnit. Najbolj so me begale tiste žice levo in desno od konzerve... zakaj je to bilo? no, potem sem se spomnila, da so samo "artefakt"! Tam so samo zato, ker smo za poskus uporabile hodulje (a tega tudi še nisem objavila, ne?)
No, skratka, zadeva ni tako komplicirana:)
 
Škratki so v adventni tovornjaček prinesli:
- čajno svečko
- slamico
- navodila 
* iz kuhinje vzamite še eno konzervo ali kak podoben predmet, mi smo vzeli te nesrečne hodulje, da so me potem begale:D
Navodila: prižgete svečko in jo poskusite upihnit - najprej normalno, potem s slamico, potem tako, da slamico obrnete stran  in na koncu tako, da med slamico in svečko postavite konzervo ali veliko skodelico ali kaj podobnega in pihate na sredo.
*Tako otroci dobijo občutek, kako potuje zrak, predvsem pa se vsaj moji neizmerno zabavajo:).

PS: letos so škratki prinesli prve dni kup drugih stvari, v glavnem karte za kam it in čeprav jima je to zelo všeč, sta se punci kar malo žalostno in precej zaskrbljeno spraševali, ali bodo sploh še nosili poskuse... No, zdaj so prinesli že padalca in balon raketo, klasiki, ki ju vsako leto nosijo:). Pride pa še kak novi:)
Če kaki škrati rabijo ideje, še seznam, kaj so naši škratki prinesli letos:
1.12.: najdi škrata (ker sta našli najprej samo škratico:D)
2.12.: karte za pravljico Pozavnozaver v knjižnici, mali pa je dobil karto za celovečerno risanko, ker je bil bolan in ni mogel ven:( Izbral si je seveda Neverjetne:).
3.12.: na "ta veseli dan kulture" so prinesli karte za muzej ali galerijo po izbiri - izbrali sta si Mestni muzej in pogledali razstavo o vodi. Mali je spet dobil risanko, tokrat Zverjasca, ker še vedno ni smel ven.
4.12.: ker se na sv. Barbaro daje v vodo vejice sadnega drevja, so prinesli bakrene kovance, da se ne bojo razrasle bakterije in letos še vodne kocke, ki so se ne samo napihnile, ampak celo obarvale vodo!!! Prava škratja čarovnija! Lani so prinesli kovančke, sladkor (za hrano vejicam) in navodilo, letos pa so namesto sladkorja prinesli vodne kocke:). Mali trenuno fašira vse te kocke z roko do komolca v vazi in lovi kovančke, tako da je bodo bakrenčki brez pomoči pri tej količini bakterij:D No, upam, da vejam vseeno uspe zacvetet:)
5.12.: karte za Miklavžev sprevod v centru Ljubljane - tokrat je lahko šel tudi mali princ:)
6.12.: Miha Klavž je napolnil nogavice, škratki pa so prinesli v tovornjaček malega parkeljčka iz volne, za v naravni kotiček
7.12.: poskus padalec: večji kos plastične folije (od vrečke), močnejši sukanec, figurica, sponka, plastelin in navodila.
8.12.: poskus balon - raketa: balon, laks (lahko tudi močnejši sukanec, prinesli so že vse mogoče, tokrat bomo očitno lahko poskusili še z laksom:), slamico in navodila.

Imate tudi vi kake škrate doma? Rabijo kako idejo za darilca? Lani sem napisala celo serijo in gotovo bo kakšna palila:
- osnovne ideje izpred let
- seznam, kaj so prinesli leta 2012
- ideje za mini darilca - stvari
- ideje za mini darilca - karte
- ideje za navodila za ustvarjanje, za recepte ipd...
- ideje za punčke in fantke
- ideje za sladkarijice
- ideje za velike fante, može, partnerje in podobne alfa samce v vašem življenju

Rabite še kaj?;) Otroci ne rabijo veliko za čaroben december, ogromno veselja naredijo najbolj poceni stvari, to me vsakič znova preseneti:).

04 december 2015

Škratka skrivačka

V bistvu ju sploh še nisem uradno predstavila! Sem ugotovila, da mi je tale objava obtičala med osnutki, haha:D. No, takale sta bila, ko sva ju z zlatolasko naredili.  

Ustvarjalni set je vseboval 2 spleteni cevki za noge, eno za roke, eno večjo za puloverček in eno srednjo za kapico. Poleg tega pa še leseno osnovo za telo, 2 leseni rokici in 2 leseni coklici a vsakega. Pa malo volne za lase in 2 gumbka za okras.

Oblekice bodo pletilje zelo hitro napletle, ker so to male in enostavne reči: cevke v gladkem vzorcu (torej 1 vrsta desnih in ena vrsta levih petelj).

Potem vse skupaj samo zlepiš skupaj in že sta škratka pripravljena na fotošut:)

Naša sta se skrivala pri dediju v limonah, ker smo bili pač tam tisto veliko noč pri njem in je zajček tja nosil škratke.

Takrat še nismo vedeli, da decembra oživijo... In so jih otroci sami postavljali v dedijevo maketo čolna, na drevje, itd...

Ko pa smo lani pozno jeseni izvedele, da so tile škratki decebra ponoči še kako živi in se radi hecajo (kot vsi škrati),.. pa je bilo veselje na višku:) Tako se zdaj že 2 leti skrivajo in nas vabijo počet kaj lušnega:) Jih imate vi tudi?
PS: seveda se lahko skriva tudi kaka mala živalca, punčka ali karkoli drugega, kar pač v vaši hiši ponoči oživi;).
PPS: Jutri pa (če mi bo račko zdržal) prideta še v raznoraznih pozah:).

28 november 2015

Ana plamenita

Obožujem ogenj! In tudi moji otroci ga! Zato je Ana plamenita res taprava za nas! Prvič, ko sem izvedela za to, leta 2012, sem bila popolnoma neprespana, zmatrana (imeli smo bolnega dojenčka;), ampak mi radovednost ni dala miru in sem šla ponoči, ko so mali zaspali, sama (kar se zgodi glih nikoli;) v staro mesto (ki je bilo takrat še pred vrati;) pogledat, kako izgleda. Spomnim se, kako sem srečala mamico sovrtčančka, ki me je gledala kot da sem iz Lune padla, ko sem ji povedala, da sem šla rajši na Ano plamenito, kot pa spat (ker je vedela, kako sem sicer;). Ampak če se je kdaj to splačalo, se mi je takrat! Še zdaj me spreletijo mravljinci, ko se spomnim, kako sem bila očarana in začarana, ko sem videla, kakšno so naredili staro Ljubljano! Magično, čarobno, neverjetno lepo! Tisto je bilo res uvau!!! Žal nisem imela s seboj fotoaparata, vendar se verjetno spomnite slik iz časopisov, ki so bile tako boljše kot bi lahko sama kdajkoli naredila...
Ampak tudi naslednje leto v ljubljanskih Mostah je bilo lepo! Takrat smo se na Ano plamenito prav odpeljali (kar je za nas ful podvig, ker nas zlepa ne spraviš v avto:D - ok, zdaj je že boljše, ampak leta 2013 pa smo imeli tega res dovolj, ker smo se vsak dan fjakali zaradi selitve in pripenjanje otrok v sedežke mi nikoli ni bilo strašno ljubo opravilo). Ampak nam res ni bilo žal! Sredi vse tiste dirke, klicanja, čakanja obrtnikov, letanja po trgovinah, obnavljanja, pakiranja, iskanja, seljenja in vsega skupaj... smo šli na Ano plamenito! Tokrat vsi skupaj:). In spet se je splačalo! Čeprav je bilo grozno mraz, čeprav sva bila crknjena ko cucka... je nekaj, česar se bomo vedno spominjali... Toplo priporočam:) In tisto noč smo prvič spali v novem domu:).
 Puncama so bili všeč tile duhci.
Svitu pa daleč najbolj goreča črta na tleh - bi jo najrajši prijel, če bi mu pustila... Ta otrok mi je v enih stvareh tako hudičevo podoben, da me je prav strah zanj... (ker so to ravno tiste reči, ki so mene silile (recimo, da preteklik;) v početje, ki ni najbolj zdravo - saj se je vedno dobro končalo, ampak ne bi rada, da preveč izziva usodo, mali adrenalin frik).
Tole je bila ena luškana ideja - žal se iz slike s flešem ne vidi tako lepo kot je bilo (brez fleša se ne vidi pa nič): ob potki, ki so jo označili s svečkami, so bile postojanke, kjer je sredi kartonaste škatle gorela svečka in osvetljevala bel krog (porisan peki papir ali nekaj podobnega). Postojanke so bile v bistvu spoznavanje in zaljubljanje: najprej sta se fant in punca pogovarjala, potem si se moral prijet za roke, objet, smejat, poljubit,... in mi smo vse to naredili pri vsaki postojanki in se jim je strašno fajn zdelo:). Na koncu bi si morali še izmenjat telefonske, ampak ker jih vemo že na pamet, smo šli dalje, v drug prostor...
kjer je mrgolelo malih svečk... Delali so jih mali obiskovalci - svečnike iz gline, not pa so bile čajne svečke. Tudi punci sta naredili vsaka svojega duhca iz gline, pogledali smo duhico, ki je plesala tam... 
In ravno pravi čas prišli na pravi ognjeni spektakel - ko nam je zmanjkalo baterij v fotoaparatu - tako da tu mi boste morali verjet na besedo - požiralci ognja, žonglerji z ognjenimi kiji, palicami in plesalka z ognjenim obročem... Vsi smo bili navdušujoči! Vroče priporočam:)

Na žalost Ane plamenite že 2 leti ni več v Ljubljani; sem vas hotela že lani povabit, pa ni bilo nič:(. Če to kdo od pristojnih slučajno bere, lepo prosimo Ano plamenito, da se vrne tudi v rodno mestece;). No, letos sem pa videla, da jo boste imeli Štajerci in sem si rekla, mogoče pa to berejo tudi v Maribori, pa bo kdo šel pogledat:). Sama se sicer na njihovi strani ne znajdem najboljše, da bi vam lahko posredovala link do galerije, ampak v živo je res čarobno! Se splača prit, Mariborčani!

27 november 2015

Waldorfski sejem

 Vsako leto gremo. Res je prvič najbolj čarobno, potem se pa malo začne ponavljat, ampak se vseeno splača it pogledat, sploh ker otroci ponavljanja ne dojemajo tako kot mi;)

 V vsaki sobi je kakšen naravni kotiček z raznoraznimi škratki in drugimi pravljičnimi bitji...

 Na tablah so prekrasne slike... Ki so me navdahnile, da sem naredila tablo:)

 Raznorazni mali škratki, narejeni večinoma iz filca in preje, včasih pa imajo telo iz storžka ali žirove lupine...

Waldorfcem je treba priznat občutek za estetiko - vse je lepo in v jaslih tudi vse miniaturno:).  V eni sobi vedno celo mizo naredijo v pravljično deželo, kjer so ponazorjene razne pravljice. Moja edina opazka je, da ta mah naberejo starši kar kjerkoli in da so to zelo velike zaplate mahu (ki je skoraj ves zaščiten)... Tako da tu bi morala šola malo delat na tem, da ne pustoši narave, sploh ker naj bi bila zelo za naravo... Če slučajno kdo to bere;). Sem sicer že rekla prisotnim, vendar so se vzgojiteljice hitro odmaknile, češ da to naberejo starši in da one nimajo nič s tem... (razen tega, da prosijo starše za to;).

Tole imajo vsako leto in delamo tudi vsako leto doma en dan v adventu, (kadar prinesejo škratki to v adventni tovornjaček) in navadno še kdaj med letom kar tako - pihanje ladjice iz orehove lupine s svečko (rojstnodnevne svečke se fajn obnesejo). 

Tele svetilke (lanterne) imam že dolgo v planu, pa še nismo prišli do tega... Niti letos na svečenico (res pa so nas malo zafrknile norice). No, mogoče mi uspe enkrat do Divalija - jup, je uspelo, letos za Divali smo naredili take lanterne, na srečo je veliko praznikov luči in svečk, hehe.

 Tole je freska na hodniku in moja želja, da bi nekoč nekaj takega poslikala na našem hodniku:). Vse kamne od Sonca;)

 Večino sejma sicer sestavljajo prodajalnice, vseeno pa lahko tudi tam najdeš kakšno dobro idejo:) Strašno si želim, da bi bila končno enkrat dovolj zdrava, da bi lahko na veliko delala tudi takele lesene reči... Kadarkoli se lotim kakih večjih projektov, me najmanjša bitja položijo dol:D. Verjetno zato, ker takrat nič ne spim:D. Ampak nekoč... upam, da preden še moj najmanjši zraste... In upam, da bosta punci še dolgo "otroka":). Sicer pa mi mogoče kdaj priskoči kdo na pomoč;).

 Temnolaska se je pred leti zaljubila v tole hišico za mala bitja in mogoče pa jo uspe naredit kakim škratkom še letos, da jo dedek Mraz prinese...
Se vidimo jutri?

25 november 2015

Oljenke

Pred 2 letoma, ko smo bili prvič na noči muzejev (3. sobota v juniju, če koga zanima;), smo se zaljubili v to in gremo vsako leto. Lani smo vse preštudirali, kaj imajo kje in šli čisto na koncu še v Prirodoslovni muzej, čeprav je bilo že zelo pozno (jap, ta slika spodaj je bila posneta ob 22:30) in smo šli prej že po celi stari Ljubljani z Mestnim muzejem in si ogledali vse znamenitosti Emone ter končali ob rimski pojedini in so se malim že kar malo zapirale učke... vseeno pa je adrenalin naredil svoje in seveda niso hoteli it že domov. 
Poleg tega - v PMS/NMS (Narodni in prirodoslovni muzej sta v isti hiši) so imeli neke zanimive delavnice in... morali smo it vsaj pokukat... Tisti učki, saj veste... Pogled malega kužka, ki te tako milo prosi, da naj greš nekam, kamor greš zelo rad (profesionalna deformacija),... težko je bit pameten, odgovoren, realen, vztrajen in sploh in oh dober starš, ko vidiš tiste učke in si misliš - eh, pa pojdimo samo pogledat, 5 minutk;). Čeprav je ura že 10 zvečer...
No, verjetno si lahko mislite, kako so se stvari odvijale naprej... Ko smo prišli in pokukali, smo seveda MORALI ostat, ker so delali oljenke in punci sta se seveda takoj zakadili, študentke, ki so vodile delavnico, so bile vse srečne, da so prišli otroci in jih takoj povabili zraven in zdaj sva imela še več učk z vprašujočim pogledom, ki so naju gledale, ali bova pustila svojima navdušenima hčerkicama to veselje ali bova huda odgovorna starša in ju naterala domov;)... skratka - če mislite it samo pokukat, vedite, da boste na teh stvareh ostali;).
 Ampak bili smo zelooo veseli, da smo šli:). Ker punci sta sijali od sreče in tisti spomin je bil vsekakor vreden poooznega odhoda v posteljo (pa v svoj zagovor: to je bilo 21. junija - takrat je NAJDALJŠI dan, no!) In tako smo domov odnesli PRAVE oljenke, iz prave gline, še celo odtis na vrhu je tak kot so ga imeli v Emoni in še stenj so nam dali zraven. Povedali so nam, da lahko zadevo spečemo kar v navadni pečici in za to bo dovolj, bo delalo, samo bolj krhko bo. Ampak ker ima dedi eno mini pečico, ki peče zelo vroče (vendar ji ne dela termostat), smo ga nahecali, da jo je zvlekel ven (najprej je nepremišljeno rekel, da ni problema, potem pa ni mogel vzet nazaj;) in smo spekli to glino čisto "propisno". Edino malo je trajalo - letos jeseni nam je vse to uspelo:D.
 Ampak se je splačalo počakat:). Na divali smo tako prvič preizkusili oljenke: v manjšo luknjico smo dali stenj, v večjo pa nalili olivno olje (itak sta povezani), pri tem je fino stenj tudi napojit z oljem, ampak to se kar samo naredi, ko nalivaš;). Olje je po moje lahko tudi kakšno drugo, mi smo poizkusili za prvič original - kakor so imeli Emonci.
In ju prižgali... Gorita čudovito! Ne moreš verjet! Plamen je ves čas lep, enakomeren in zelo svetel! Še očija smo navdušili, hehe:) Mislim, da bomo naredili še kakšne:) Hvala še enkrat Narodnemu muzeju za lepo delavnico, letos gotovo spet pridemo:)
Enako reč bi lahko naredili iz Das mase ali pa celo iz polovičke pomaranče, samo da ima slednja malo več šans, da se polije...