22 oktober 2020

Zaprašene igrače oz. Risanje s plastelinom / slanim testom

Pred leti je temnolaska dobila zanimivo igračko od dedka Mraza - pištolice za risanje s plastelinom oz. slanim testom (ker Play dough ni isto kot tisti naš trd plastelin za modeliranje in če boste tistega dali sem not, je zaboga ne boste spucali - naši so včasih dali navaden plastelin v veliko stiskalnico za playdough, pa je groza ga spravit ven (in če ga ne, potem ne dela več) - ne vprašat, kako vem - večkrat preizkušeno...) Mala je bila tega zelo vesela, vendar je ni takoj odprla (ni ravno tipičen otrok;).
Dolgo dolgo je tole nedotaknjeno ležalo v škatli, ker je tej moji mali veliki punčki vsega škoda in špara ko hrček (bogve po kom ima to;).... Ampak maladva sta si to strašansko želela sprobat, saj je zdaj že mali starejši kot je bila temnolaska, ko je to dobila... In zadnjič se je velika sestra udala in prinesla zadevo dol...
Kaj pa je to tako posebnega, da je treba za to na blog pisat? V bistvu ne gre za igračo samo . čeprav jim je bila všeč - ampak bolj za to, da vas spomnim na raznorazne igrače, ki se vam valjajo nekje - mogoče celo še neodprte (ker se mi malo zdi, da nismo edini;)... Da bi jih bilo pametno ali preizkusit ali pa dat komu drugemu (ali vrtcu ali šoli ali zavodu, ...)
Jutri popoldne se začnejo jesenske počitnice in čisto možno je, da bomo letos večinoma vsi doma... Zdaj je idealen čas, da daste ven vse tele zadeve in jih porabite ali daste v škatlo za doniranje - še pred trumo praznikov, ki prihaja čez slaba dva meseca, ker takrat se znajo igrače nakopičit (ali pa imamo samo mi tako radodarne dobre može in babice in dedke;). In tako lahko igrače, ki vašim otrokom niso več zanimive, za praznike dobijo otroci, ki jih morda nimajo (vprašajte v zavodih, azilih, vrtcih, ali pa če poznate kakega otroka, ki nima te sreče, da bi odraščal v izobilju) in hkrati vi naredite prostor v vašem stanovanju za darila, ki jih dobijo otroci čez praznike. Tako naredite trojno dobro:
- otrokom ni dolgčas čez počitnice in imajo nekaj novega za igrat se
- igrače so uporabljene in ne zasedajo samo dragocenega prostora
- kar ni več zanimivo, gre v darovanje in osreči druge otroke
- po praznikih boste imeli prostor postavit nove stvari nekam, ker kaj se vedno najde (ne delajte si utvar;)
 
Povedala dovolj zgodaj?;)

19 oktober 2020

Težave pri branju in seveda rešitve

O teh težavah ne vem prav veliko, ker sem imela srečo, da jih najini otroci niso imeli, zato si bom zelo pomagala z že prej omenjenimi navodili, ki smo jih dobili v šoli. 

SUBVOKALIZACIJA: polglasno branje s premikanjem ustnic (kadar naj bi otrok bral potiho), saj to zavira hitro branje - tako lahko bereš samo tako hitro, kot izgovarjaš, kar je precej počasneje kot lahko sicer beremo.

REGRESIJA ALI VRAČANJE NAZAJ za nekaj besed in ponovno branje, ker nismo bili dovolj pozorni na vsebino. To se meni še vedno dogaja, kadar berem strokovne članke:D. Otrokom pomagajo vaje za koncentracijo branja, odraslim pa navadno kava:D.

SLABA KONCENTRACIJA PRI BRANJU je povezana z nezanimanjem za branje, odporom oz. premajhno motivacijo.
Na koncentracijo vplivajo zunanji in notranji dejavniki; na zunanje lahko vplivate tako, da izklopite radio in tv, ko otrok bere, se udobno namestite; če mu paše, ga vmes crkljate, da je čim bolj luštno...
Notranji dejavnik pa je motivacija in splošno počutje (če je otrok lačen, bolan itd...) To rešimo tako, da otrok bere sit in relativno spočit in da otroka na njemu primeren način motiviramo: pri našem malem deluje to, da bere to, kar ga zanima in to deluje veliko boljše kot karkoli drugega. So stvari, ki lahko pomagajo ali pa so kontra produktivne (recimo bralni listi) - ko smo bili med korono in počitnicami doma in ni bilo bralnih listov, ker nimamo printerja, je mali veliko rajši bral, samo da ni treba tega nikamor vpisovat (čeprav se midva podpiševa, vseeno to sovraži - starejša sestrica je pa to oboževala in bila ponosna na svoj list z dokazi). Različni so in bolj kot jih različno obravnavamo (glede na to, kakšni so in kaj rabijo), boljši bojo rezultati. Bralni listi so super za nekatere (en najin otrok), groza za druge (en najin otrok) in čisto vseeno, ali so ali niso (en najin otrok) :D... Kaj potem lahko vi naredite? Najdite drugo motivacijo - tako, ki bo delala za vašega otroka. Če rabite ideje, sem jih precej natresla tukaj in tukaj, tu pa so še razni predlogi za branje mimogrede.

15 oktober 2020

Kako si naredimo lep dan, ki bi moral po vseh pravilih biti grozen

Letos so bili otroci prvič nekaj dni sami z babico na morju. Ampak kot se verjetno še vsi spomnite, letos ni bilo ravno navadno leto in tako sva morala na vrat na nos ponje na Hrvaško, saj bi sicer morala v karanteno, kar seveda ni bilo sprejemljivo zaradi najinih služb... Oni bi sicer lahko prišli domov še par dni kasneje brez karantene, ampak če bi midva šla en dan kasneje, bi bila midva v karanteni, oni pa ne - se niti ne trudim več razumet teh pravil :D. In tega seveda niso prej povedali; sva pa klicala en dan prej na ministrstvo, kjer so nama razložili, da bo verjetno tako - zato sva bila dovolj pametna, da sva verjela, da je lahko vse skup tako neumno:D. Tako sva šla ponje v četrtek zgodaj zjutraj, pred zasedanjem seje in smo lepo prišli zvečer nazaj, celo brez grozečih zastojev, ki jih na koncu koncev sploh nikoli ni bilo... Ampak pustimo korono. 
Kako si torej narediš lep dan, kadar nisi pri volji za to, recimo ko moraš na vrat na nos, stresno, po celem precej stresnem in neprespanem tednu nekam na pot, pa ne veš, če bo šlo vse ok, pa kako so mali itd...
Iz Ljubljane sva štartala ob 3:00 ponoči in bila temu primerno zmatrana ob sončnem vzhodu, ko sva čakala na prvi trajekt... Oba sva bila neprespana in crknjena ko vola in na tem, da bova sitna, pa sva se nekak zadržala:) - to je prvi nasvet - ne se skregat:).  Včasih se je treba zato aktivno potrudit, ampak če se oba, gre:). Vzhod je bil lep in včasih uspe obrnit dan, ki bi po vseh pravilih moral bit grozen...  Tako sva se vozila čez čudovito pokrajino, bilo je toplo in v avtu sva imela glasbo... Pa kaj češ lepšega! Celo pogovarjala sva se lahko, ker naju ni nihče prekinjal:D.
Potem sva končno videla svoje male:) - kar je bilo seveda sploh fajn, saj sva jih že kar pogrešala (obratno pa še bolj;)... 
Pa še vsi so se oblekli v doma narejene oblekice - ni bilo niti namenoma, niti nisem najprej opazila, ampak take malenkosti ti lahko naredijo dan - najdite jih:). 
Ko sva čakala ladjo, ki jih bo pripeljala, sva na sprehodu po pristanišču videla, da ponujajo vožnje s podmornico... Tako sva se jih odločila presenetit:) Zato smo šli najprej v center Malega Lošinja in naleteli na tale stolček, ki je bil malemu tako všeč, da sem ga morala slikat. Mogoče pa ga nekega dne izrezljamo:)... To je tudi taka malenkost. Če imate le čas, se ustavite - ni treba vsega kupit, lahko slikate, si napišete, karkoli - otrokom ni važno, da to stvari imajo, važno jim je, da vidite, kaj jih zanima in si vzamete čas zanje. Vsaj za moje to velja, verjetno niso edini;).
Potem pa v podmornico! Bom enkrat objavila vse skupaj, ker je bilo res zanimivo (saj sva oba biologa, mali totalni navdušenec nad ribami in punci nad morjem... - skoraj ne moreš falit;))... Tako smo obrnili dan na lepo:). Punci sta bili zjutraj že na robu živčnega zloma, ker nista navajeni, da se ves čas vse spreminja (saj sem tudi jaz spontana, ampak na drug način - kadar nekaj rečem, držim, pa so navajeni;)... No, tole jih je vsekakor vse resetiralo. To je še ena ideja, če imate težek dan - poskusite  ga resetirat - navadno pomaga sprememba okolja ali pa kakšna taka aktivnost, nekaj, kar preseka tarnanje in tiste vrteče se misli in skrbi...
 
Potem smo se odpeljali in vmes iskali kakšno luškano plažico, kjer se bomo v miru skopali - še zadnjič, preden se vrnemo domov... Pa še ljudje se manj kregajo, če jim ni vroče v avtu;). Tudi to bi lahko bil reset gumb, ampak ga niti nismo več rabili - zdaj smo bili vsi že samo srečni, da smo skupaj:). Ampak ustavite se kje - če ne marate plaž, pa na sprehodu, narava dela čudeže, tudi na grozne dni! (ali še posebej takrat) Če ste na grozen dan doma, pojdite ven objet prvo drevo in se mu zjokat - dela:).
Našli smo primerno plažo, ki ni bila preobljudena in jo vsekakor lepo izkoristili:) Mimogrede, to je še en nasvet za naredit si lep dan - če vam le ni preveč smotano, se gibajte - vsaj malo - skoraj vsi imamo kak šport, ki nam je všeč in če se le da, ga izkoristite na tak dan! Tudi če vam ni do tega - ko boste začeli, vam bo zapasalo, garantiram!
In potem smo se nazaj grede ustavili še enkrat, na neki lepi razgledni točki. Sama sem se čez Lošinj in Cres vozila celo življenje, parkrat na leto, vedno smo tjagrede divjali (kolikor se pač s starim zmahanim avtom, natlačenim s 5 ljudmi in hrano za 1 mesec to da;), da bi ulovili ladjo; oče je bil vedno živčen, ker ni maral prehitro vozit in ker tu vsi divjajo (zdaj zelo dobro razumem zakaj je bil živčen, tu res vsi divjajo in tudi sama ne maram divjat, sploh pa ne z otroki v avtu)... 
Ampak tudi nazaj grede se nikoli nismo ustavili ne tu, ne kje drugje, da bi se tega spomnila. VNe vem točno, zakaj. Res smo se včasih vračali zvečer, vendar ladja večinoma pride popoldne že od pamtiveka, tako da mi ni jasno. em, da je bil vedno problem, da nimamo brisač s sabo, ker smo jih pač pustili na vikendu, ampak zdaj se mi to ne zdi ravno "deal braker";). Morda sta si starša samo želela čim prej prit domov... Ampak vsekakor se splača ustavit na kaki lepi točki. Tudi čas, ko smo čakali na trajekt smo punce lepo izkoristile (mali je spal v avtu in oči ga je prijazno čuval, ker smo se me čisto prepozno vrnile, da bi lahko šel še on na en điro... oprosti, lubi, še enkrat!)
Poanta vsega? Dostikrat je vse odvisno od tega, kako na nekaj gledamo... Lahko bi se skoncentrirala na to, kako naju skrbi, če bomo nazaj grede čakali ko kreteni na cesti in na meji; na to, kako pravila nimajo smisla; na to, koliko ur (ni)sva spala ta teden; v kakšnem stanju bova dobila male; ali bo kdo na meji kompliciral; ali so šefi pravi čas videli email; itd itd... Lahko bi se skregala, še preden sva dobila male. 
Oni so bili na robu z živci zaradi celega tedna (babica je bila živčna zaradi korone, oni zato, ker je bilo vse drugače)... Potem so tu še male stvari: na primer vsako leto gremo nazaj grede iz morja z vlakom in to jim ogromno pomeni, to je družinska tradicija... Bili so čisto nesrečni, ker letos ne bo tako (ob četrtkih ni zveze z vlakom)... Lahko bi se kujali. Ampak otroci razumejo, če jim razložiš. Ne pričakujejo, da bo vedno vse po njihovo - samo poizkusijo, če bi se dalo;). Včasih večkrat;). Kar je tudi prav, ne? Da ne odnehajo takoj, ob prvi oviri - to jih učimo;). In ko rečejo, da si želijo, da bi šli z vlakom, lahko to mi odrasli sprejmemo prijazno, lahko sva iskrena, da bi tudi nama bilo to veliko lažje, ampak da si bomo zdaj pa naredili krasen družinski dan, ki si ga bomo vsi zapomnili... Pustiš, da čutijo, kar čutijo, pa daš zraven alternativo v smislu "vsi za enega, eden za vse", to vedno dela, otroci so radi del družine (pa odrasli navadno tudi;). *In če rabiš kavo, si narediš ali greš po kavo, da ne težiš vsem ostalim;).
Tako: lahko bi se skregali takoj, ko smo se videli... Pa se nismo:). Tu je par idej, kaj lahko naredimo, da povečamo možnosti, da dan uspe in upam, da komu pride prav, ker včasih se da. Ne vedno, včasih pa:). In ker nikoli ne veš, kdaj bo to, se splača vedno poskusit:). 

Še povzetek za vse, ki se hitro zgubite med mojimi besedami:
- ne se skregat z lubijem in presekajte pričkanje med otroki v smislu: "bomo premagali tale čuden dan in ga naredili lepega, vsi skup" Naredite "zunanjega sovražnika" - smotane okoliščine, ki jih vsi skup hočete premagat
- najdite lepe malenkosti: lahko je to lepa izložba, način, kako je lubi dal roko na vašo ramo, lahko je to najljubša pesem na radiu ali kakšna prisrčna domislica vašega naraščaja... karkoli - kdor išče, ta najde!
- resetirajte dan z nečim, kar je drugače - ali greste ven iz stanovanja, če ste doma, ali skupaj narišete nekaj, gledate kratek film, karkoli, česar navadno ne počnete, pa vam je vsem všeč
- gibanje / šport: vkomponirajte ga nekak v težek dan - ne se prenaprezat, ker ko smo čisto zmatrani, se hitreje poškodujemo (slabši refleksi in mehkejše vezi, utrujene mišice, itd...), ampak delajte nekaj - lahko greste na sprehod, lahko plešete po kuhinji s svojim naraščajem, lahko otrokom pokažete vojaške vaje, karkoli...
- pojdite v naravo: to vedno pomaga, lep, grd, hladen, vroč, kakršenkoli dan je vedno lepši, če smo vsaj malo zunaj...
- vzamite si čas za ljube - ni treba zdaj imet maratonskega pogovora - ampak toliko, da lahko vsak pogleda to, kar ga res zanima, pa če je to mimoleteči čmrlj, izložba ali ribičevo vedro...
- bodite iskreni, povejte, kaj res rabite in kaj si želite in poskušajte drugim dat to, kar oni rabijo in si želijo - velikokrat nam največ pomenijo tiste malenkosti;)...

12 oktober 2020

Spodbujanje branja - ideje, natečaji, domislice...

Hehe, res moram objavit vse, kar imam že napisano, saj se je tale objava prej začela z: "Zdaj že veste vse o branju, kako pa to nadaljevat naprej? Po koroni, ko ne boste več ves čas z njimi doma? Tule je nekaj idej..." Hehe, no, zdaj bomo kvečjemu SPET z njimi doma:D... Ampak ideje vseeno prav pridejo, ne?

Po kar konkretnih raziskavah sodeč, je to, kako dobro otroci berejo, tesno povezano z akademskim uspehom kasneje v življenju. Ne, ne mislim, da je nujno, da otrok odraste v akademsko čudo, sploh ne - vendar pa bi jim rada dala vse možnosti, da bi lahko postali, kar bi si pač želeli. Torej je fino, če radi in dobro berejo;). Poleg tega v knjigah najdeš like, ki se počutijo tako kot ti in si malo manj sam, tudi kadar ob sebi nimaš nikogar, ki bi čutil tako kot ti. V njih so rešitve, ki se jih sam ne bi domislil. V knjigah so svetovi, ki so zelo zanimivi in v katere lahko odplavaš, kadar je tu dolgčas (recimo med poukom, mislim, da sem več kot pol šole preživela v svoji glavi:). Skratka knjige so fajn, pa akademija gor ali pa dol. 
Book Pictures, Images, Stock Photos | Depositphotos®
Zato sama vedno oprezujem okoli, če bi kje našla kaj, kar spodbuja otroke k branju. Vem, da ni v vseh šolah in v vseh krajih enako možnosti, vendar če dobro gledate in morda še kdaj kaj predlagate, se kar nekaj najde:
* Knjižnica vsako leto organizira natečaj "Poletavci, poletni bralci". Projekt poteka v več slovenskih knjižnicah, tudi v manjših krajih in se splača vprašat - tudi če v vaši knjižnici tega nimajo, boste verjetno lahko sodelovali, če pošljete v kakšno večjo knjižnico;). V Ljubljani s tem ni težav, saj MKL to organizira in tako vsako leto poleti naši otroci berejo  - vsaj 30 dni po pol ure na dan (letos mali ni bral po pol ure, je pa bral vsak dan - za 7 letnika to verjetno ni tako strogo;).
poletavci splet120
* V šolski knjižnici imajo projekt Čukec, kjer morajo v 20 tednih od začetka novembra (po jesenskih počitnicah), do konca maja, prebrati vsaj 5 knjig (za bronastega čukca), 10 za srebrnega ali 20 za zlatega čukca. Da so knjige prebrali, dokazujejo s tem, da napišejo obnovo (večji otroci) ali pa ilustrirajo dogodek iz knjige (prvi in drugi razred; prvčkom lahko berejo tudi starši).

* K nam domov je včasih hodila vila Bralinka, ki je za vsakih 7 prebranih knjigic prinesla kakšno majhno presenečenje (večinoma pri njej doma narejene malenkosti, ki pa jih je bila temnolaska zelo vesela)...
* Branje JAZ-TEBI, TI-MENI: to imava z najmlajšim - najprej bere on meni slikanico, potem jaz njemu 1 poglavje iz kakšne daljše knjige (najrajši je imel Medvedka Puja, toplo priporočam, zelo prijazna knjigica); če bere x-krat več, tudi jaz več poglavij;). Pa seveda Mali princ in Morski portreti (ja, ta otrok ni ravno po Jusu:D)... Ja, tu nimam nobene slike, ker takrat nihče ne slika;). Med korono sva prešaltala na to, da mu vmes kvačkam igračke, kadar mi bere. Pri očiju pa imata zdaj ta sistem - saj v bistvu je isto - če se ti potrudiš, se še jaz zate.

* Če imate mlajše otroke, je zelo fino, če jim starejši berejo - tako se starejši naučijo zelo dobro brat, ker mlajši otroci čisto res ne bojo razumeli, če starejši ne bo lepo bral - tako se veliko bolj potrudijo in se naučijo lepo brati z ločili itd... Zato najina temnolaska bere boljše od babic in dedkov že odkar je zbrala - imela je namreč ogromno motivacijo, da bi jo mala dva razumela;). In hkrati mlajšim otrokom nekdo veliko bere - kar je spet dobro za kasneje, ko se bojo sami učili brat... (Lahko pa se to obrne proti tebi in tako mali noče brat, ker mu itak starejši bere - zlatolaska se ni naučila hitro brat, dokler ni dobila Harryja Potterja (hvala, J.K. Rowling!), saj ji je bilo čisto lagodno, ko ji je sestra brala... Šele ko je bilo tega premalo in je šla zgodba prepočasi, se je odločila vzet vajeti v svoje roke. Na "čudežno knjigo" za malega še čakamo, ampak dokler vmes dnevno vsaj malo bere, je ok.
Kot lahko vidite, pri nas nimamo enakih metod za vse otroke - ker niso enaki. Enega motivira to, drugega drugo. En rabi to, drugi drugo. Enemu gre na živce to, drugemu drugo. Če smo do vseh enaki, smo krivični. (Pa najstarejši tudi ni mogel starejši otrok brat, recimo;)

04 oktober 2020

Kako učimo otroka brati - tehnika

Nadaljevanje prejšnje objave, kjer si lahko preberete male trike, kako otroke na prijazen način prepričat, da vsak dan berejo... Ta objava pa bo bolj skoncentrirana na samo tehniko branja, ki sem jo pobrala iz tistega lista, ki nam ga je dala razredničarka na roditeljskem sestanku: žal ne vem avtorja, da bi ga citirala (če kdo ve, se priporočam - naslov je bil "Kako pomagamo otroku pri branju", ne vem, ali je to napisala ona, malo pa dvomim, ker je bilo videt, kot da je bilo že nekajkrat skopirano) - ni prepisano, je pa povzeto z mojimi komentarji;). 
Naš mali sicer že kar lepo bere, tako da zanj večina teh nasvetov niti ni več prišla v poštev, vendar so se mi zdeli dobri in bodo morda prišli prav komu drugemu (nam je zmanjkalo nebralcev, več jih pa nimava v planu;).
Torej, ko ste otroka na prijazen način prepričali, da je branje ena res fajn zadeva, pride tatežji del - tehnično učenje branja, ki zna bit malo frustrirajoče (se spomnim sebe, kako mi je šlo na živce, ko sem se matrala z branjem kot mala)... 
Otrok naj KAŽE S KAZALCEM OD ČRKE DO ČRKE IN GLASKUJE - to pomeni, da vleče glas, dokler ne prepozna naslednjega glasu, ki ju nato POVEŽE V ZLOG in tako nadaljuje do konca besede.
1.) Pazite, da otrok ne črkuje, ampak da vleče glasove. Skratka naj ne črkuje J-A-N-A, ampak vleče - jjjjjjaaaannnnaaaa. Samoglasnike je lahko vleči, neatere soglasnike se tudi da, druge soglasnike je pa težje, sploh nezveneče - te naslonimo na sosednji samoglasnik in preberemo cel zlog.
* Pomaga, če otrok zna prepoznati začetni, srednji in končni glas v besedi, zna črkovati in prešteti črke v besedi. Lahko se igrate tudi besedne igre: iščete besede, ki se začnejo na isti glas (črko), delate besedno verigo (zadnja črka prve besede je prva črka naslednje besede), pripovedujete pravljice samo z besedami na eno črko itd... 
Moram priznat, da so meni te igrice precej dolgočasne, zato se jih nisem imela pretiranega veselja it - če ste taki kot jaz, najdite druge načine za isti rezultat; pri nas smo umirali od smeha, ko je mali začel brat in bral vse mogoče stvari, ko smo se vozili z avtom - med drugim razne kratice, ki smo jim potem dajali svoje ideje, kaj bi pomenile - recimo ZDS (še vedno ne vem, kaj to pomeni) je bilo "Zavod debelih svinj". (Zdaj me bojo pa zds-jevci ganjali:D).

2.) Na začetku izbirajte besede, ki imajo čim več samoglasnikov, saj bo tako otroku lažje vleči glasove. Pa besede naj bodo kratke, seveda. Tudi tega nismo upoštevali, ker je bil naš mali precej bolj motiviran, da prebere težko besedo iz knjige o morskih živalih kot lahko besedo "Iva" ali "Tina", on ni bil motiviran, da bi prebiral besede kar tako, na suho - hotel je brat tekst, kjer vse skupaj nekaj pomeni. Torej - prilagajajte te nasvete svojemu otroku - ni vse za vsakega. Če je otrok bistveno bolj motiviran pri nečem drugem, čeprav se jezi, ker mu ne gre, ampak se pa trudi in hoče prebrat, potem je to mogoče boljše - čeprav ni luštno poslušat;). Ti nasveti so, kako bi bilo čim lažje, ne pomeni pa, da moramo vedno it po najlažji poti, ker si včasih enostavno res želimo it po bolj strmi;). Vsaj moj mali je tak, pa midva tudi včasih;).

3.) Iz enostavnih eno- ali dvozložnih besed preidemo na tri ali štirizložne besede. Najprej vlečemo glasove po zlogih in potem vse zloge povežem v besedo.

4.) Lahko si naredite tudi stavnico - to so nam  predlagali že pri prvi hčerkici, pa pri tretjem še vedno nisem naredila... Mogoče bom vnučkom, hehe:D. Baje se jo da tudi kupit, seveda, saj se skoraj vse da kupit;). Kartončki z besedo in sliko in kontrolni kartonček z besedo, ki jo položi na prebrano besedo ali pa trakove z besedami ali kratke smiselne povedi. Če je vaš otrok izrazito kinetične narave (da se rad giba in se najlažje uči ob gibanju), potem se splača poskrit te zadeve po stanovanju, da jih išče in sproti bere. Tako mu ne bo dolgčas in bo branje povezoval z nečim luštnim (ker se rad giba in nori po stanovanju). Moji mali so bili najbolj motivirani s knjigo, ki jih zanima, zato tega nismo kaj dosti počeli - kar pa ne pomeni, da nimamo stanovanja polnega nekih listkov z besedami in povedmi... Samo to se oni igrajo in si puščajo tu in tam... Tako da - če imate več otrok in vaš mlajši ni navdušen nad branjem, bi lahko tudi starejše našuntali, da se igrajo na ta način - meni niti ni bilo treba, pri nas take stvari pridejo same od sebe, še ko jih nočeš:D. Vsaka dva dni najdeva nek nov listek z nekimi čudnimi sporočili in ko čukasto gledava, nama razložijo, da so se to šli eno igrico... in začnejo razlgat, kako je toaster bil škratja hišica in je bil na vratih seznam za kajjazvemkateroreč... skratka zabavno;).

5.) Če bi otrok rad bral neko slikanico, ki mu je všeč, saj ste mu jo že velikokrat prebrali, pa je ša malo težka zanj, jo berite skupaj - malo on, malo vi (če dobro bere, več on, če še ne bere tako dobro, več vi). Težje besede lahko napišeta tudi na kartonček in tako bo imel zbirko težkih besed. Tega sicer nismo počeli, ker ni bilo treba, ampak je čisto fajn ideja.
 Tale variacija tega nasveta pa je moja: če ima otrok rad določeno knjigo, naj bere to knjigo. Tudi "če je še pretežka". Mogoče boljše, da je malo težko, pa je motiviran, kot da je lahko, pa se mu ne da (najin mali doma komot z veseljem prebere celo slikanico, se je pa upiral na žive in mrtve prebrat 5 besed na listu, ki jim ga je dala učiteljica - in zahtevala, da berejo tudi to, ne glede na to, kako berejo itd... (sem vprašala, da ga ne bi matrala po nepotrebnem;)). Motivacija je pogosto podcenjena

In otroci so različni - starši naj bi poznali svojega otroka in tako lahko zberemo najboljše zanj - moj mali prenese precej frustracije, ki bi temnolasko že zlomila. Njej bi dala nekaj bolj zvezno težkega, ker je ona navadno precej bolj motivirana. On bo motiviran, če bo njemu zanimivo, tako in tako, ima zelo jasno idejo o tem in je boljše prilagodit metodo učenja njegovemu zanimanju, čeprav bo "pretežko". Ona bo srečna, če ji rečeš, lej, dajva najprej tole, je tudi luštno, ker bo ves čas napredek in bo tako bolj samozavestna. On tega ne rabi, rabi pa SVOJO motivacijo. Pa srednja? Ona je rabila samo Harryja (Potterja, seveda;).