Minljiva umetnost - risanje z moko v naravi

Danes smo šli spet v gozd... delat takele obrazke iz moke,listja in drugega organskega materiala..To je ena od idej v prihajajočem tečaju o ustvarjanju v naravi z otroki in sem jo hotela preizkusit pa sem  uporabila kar svoje male za poskusne zajčke:) In odlično so se obnesli!

Navodila: posuješ moko (po želji obarvano z začimbami; ko posuvaš moko, si lahko pomagaš s cedilom in žlico, če jo posuvaš skozi šablono - recimo iz škatle od paprinatih robčkov,  ki ima tako lepo ovalno luknjo:)) in jo okrasiš z listi, vejicami, kamenčki...

In sem pokazala eno - najbolj groteskno zadevo, hehe...

In sami so jih naredili še veliko boljše...

Vsak po svoje...

Bi poskusili? Tole lahko počnejo otroci vseh starosti, saj ni nič strupenega (ok, pazite, da ne trgate strupenih rastlin, seveda;). Pa zaščitenih tudi ne. Ampak saj to je jasno;).

Huraaaaaa, počitniceeeeee!!!

Takole je iz šole pridivjal moj mali, ko sem ga v četrtek prišla iskat...

In na poti iz šole naju je pozdravila tale tabla... Jap, življenje se vrača... :)

Pri nas imamo navado, da otroci za zadnji šolski dan nosijo iste obleke, kot so jih za prvi šolski dan (na srečo je vreme 1. septembra večinoma precej podobno vremenu konec junija:). In vedno jih slikam preden grejo v šolo, na prvi in na zadnji šolski dan. Vse skup ne vzame nič časa, je pa tako luškana tradicija, ki jim neverjetno veliko pomeni...

Med drugim tako tudi vidimo, koliko so zrasli - po oblekah in po tisti smreki zadaj;)

In ker dobijo za prvi šolski dan doma narejene obleke po meri in željah (sami izberejo kroj, barvo in blago), jih vedno radi nosijo, tako da vsak izgovor prav pride, hehe.

 

 Zdaj pa... je treba naredit načrt, kaj vse bi/bomo počeli med počitnicami: mi imamo navadno na začetku počitnic posvet, kjer vsak pove, kaj si želi počet, zato da lahko vsak dobi tisto, kar mu je najpomembnejše - itak se želje zelooo prekrivajo. Na morju včasih pišemo "summer bucket list" - torej seznam poletnih dejavnosti, kaj si kdo želi počet čez počitnice - to je lahko nekaj tako enostavnega kot "jest tak in tak sladoled", preplavat 500 m, naredit salto:D, karkoli... pač seznam stvari, ki si jih želi izkusit v tem poletju. Na morju imamo celo knjižice, kamor to zapisujemo (in ilustriramo;). 

Zbiramo ideje: kaj bi vi dali na seznam? Koga zanimajo naše?

Gospodinjska opravila za otroke

 Od kod pa zdaj to? No, to je še ena navada, ki smo jo nekak spontano uvedli, pa se je lepo obnesla - večje spremembe v obsegu in načinu izvajanja gospodinjskih opravil, ki jih pričakujemo od svojih otrok, delamo med poletnimi počitnicami. A si nora? Takrat imajo otroci čas za zabavo! Pa ja ne bo takrat revež doma pospravljal! Pa ves čas nekam gremo, pa so dopusti, pa sprememba okolja, pa so pri babici, ki jih razvadi, pa je treba pakirat, pa vse,... kje se bom pa zdaj s tem ukvarjal/a? Zakaj pa ravno zdaj?

No, verjetno se vsi strinjamo, da enkrat se bo treba, ker še nisem srečala otroka, ki bi kar sam od sebe odrasel v krasno lepo vzgojeno bitje:D. Kdaj bi se torej rajši - med šolo, ko imajo otroci kup testov, pa "naj se rajši uči revež, zdaj imajo toliko vsega...", čez vikend, ko imajo športne aktivnosti "ah, danes ga res ne bom matrala, ko ima pa ravno tekmo jutri/je ravno prišel iz tekme...", ko greste dostikrat na izlet ali k tisti zgoraj omenjeni babici in vas sploh doma ni (stanovanje se pa kljub temu samo razmeče, to mi nikoli ni jasno:D)... Kdaj torej? Odgovor bo vedno "ne zdaj" :D.  

Ampak nekje moramo najt čas za to, če hočemo, da se otroci spremenijo v bitja, ki nam več pomagajo, da bojo nekoč sposobni živet sami in se ne bojo ves čas kregali s svojim partnerjem in bojo znali tudi isto od njega/nje zahtevat.
Ampak to naj bi prišlo spontano in sproti,... saj mali otroci radi pomagajo, to se bo samo razvilo... Jap, mali miceni otroci strašno radi pomagajo in zelo pomembno je, da jim pustimo, da pomagajo, čeprav naredijo več škode kot koristi, to je vsem, razen njim, jasno;). Ampak potem pride čas, ko se jim ne da več, vsak pri večini. Včasih so utrujeni od šole, včasih bi bili ves čas s prijatelji, včasih je kaj tretjega. Ampak gospodinjstva pa ni tako dosti manj (malo manj je, ko otroci odrastejo, priznam;), ampak še vedno preveč, da bi vse delali starši sami, vsaj za moje pojme. Mi vsak dan kuhamo in veliko ustvarjamo. Vem, da če bi bili otroci do 16h v šoli in bi doma samo gledali tv ali viseli na tablicah, ne bi bilo  tako nasrano. Ampak ta življenjski stil nam je vsem všeč, tudi njim... Torej pričakujem, da ga tudi pomagajo vzdrževat;).

Vem, lepo se sliši, da bomo vse sproti rešili, ne da bi karkoli načrtovali in če vam to uspeva, čestitam in se priporočam za nasvet, kako;). Ampak večina nas ni tam - večina nas nima popolnih otrok, popolnih partnerjev in ne samo to, celo sami smo daleč od popolnosti:D (sama imam izredno velike fizične spomenike svoje nepopolnosti - v obliki ogromnih škatel starih oblek za predelavo - nikakor ne najdem časa, da bi se jih lotila, hkrati pa se nikakor ne morem ločit od njih, ker vem, da jih nosit nihče ne more, so pa še uporabne za predelat in to je groza stran vržt:D) Mimogrede, če se kdo počuti poklican, da me spreobrne: ne, ne rabim pridige, ker dvomim, da bi kaj spremenila (verjemite, da so ljudje že poskušali:D - ampak edini, ki bi to lahko spremenil, je lubi, on pa tolerira to moje hrčkarstvo, tako da... sprejmem svoje nepopolnost na tem področju;).

Ok, sem zašla - ampak pod črto - vsi smo obupno nepopolni in ko taki nepopolneži živimo v skupnostih, ki se jim reče družina, ves čas skupaj... trčijo različni interesi en ob drugega... in jih je fino rešit. In najboljše je to reševat takrat, ko je najmanj drugih trenj in stresov in so ljudje najbolj dobre volje - torej poleti, ko ni šole - vsaj če nimate popravcev;). 

Takrat lahko ponastavite količino opravil, ki jih pričakujete od svojega podmladka, takrat mogoče tudi najdete več časa, da pregledate, kako so delo opravili (ker to JE ključno, če hočete, da bo narejeno). Ker pač ni treba ves čas nekoga nekam vozit;). Takrat lahko preizkušate različne kombinacije (kdo dela kaj in koliko česa), dokler ne najdete nečesa, kar se vsem udeleženim zdi pošteno in sprejemljivo (to je KLJUČNO!) - in potem to ovekovečite, da bo veljalo do nadaljnjega - do naslednje take ponastavitve (mi delamo generalno revizijo 1x letno, popravke pa navadno med vsakimi počitnicami).

Nekoč sem poslušala Juhanta, ki je rekel, da starši "premalo pričakujejo od malih otrok in preveč od velikih". Mislim, da se po opažanju kar strinjam s tem. Ne rečem, da mora malček ali 5 letnik pomivat nože, ampak svojo sobo pa lahko pospravi. Vse igrače, s katerimi se je igral, lahko pospravi. Tudi perilo si znajo pospravit v predal. Tudi pomest znajo (ne bomo zdaj o tem, kako;) - ampak so učljivi, če jim pokažeš - ne pa da rečeš super, potem pa greš pometat za njimi - to se bo vama obema zdelo blesavo in noben ne bo tega dolgo počel). Niso neka nebogljena bitja. Samo trajalo bo. Ampak se splača - za kasneje - take a tip from one who's tried. 

In ko malo zrastejo, pa se jim ne da več, si ne rečt, da "naj rajši šolo pridno dela", ali pa da 8 letnik ni dovolj star, da bi nekaj konkretnega pospravil/počistil. Je. 8 letnik je že zelo sposobno bitje: če kdo ne verjame, pa naj pobrska po netu, imaš milijon videov, kaj vse delajo zelo zelo mali otroci... Ne rečem, da bi morali svoje vzgajat tako rigidno, da bojo drilali neke reči tako, da bojo pravi mojstri v tem. Ampak tudi ne rečem, da jih pa moramo samo pustit, da se učijo v šoli, naredijo dn in hodijo na trening in to je to. Nekaj vmes;). 10 minut aktivnega pospravljanja za družino (to pomeni ne samo za sabo) na dan - to se mi nikakor ne zdi preveč, se pa kar pozna. Pa kakšne reči sproti: da odnese vsak svoj krožnik v pomivalca - to je dodatni bonus, da bojo potem lepo pojedli iz krožnika - ker se nobenemu ne bo dalo potem ostankov metat v koš (vsaj pri nas je tako:) in ali spirat krožnika pod vodo:D.

Mi imamo sistem listkov, kjer je gor zelo podrobno napisano, kaj ima kdo za naredit vsak dan - dela je za cca 10 minut če lepo delajo ali 15-20, če se vmes valjajo ali smilijo samim sebi - izjema je petek, ko morajo pospravit svojo sobo, kar lahko traja precej dlje, če so jo vmes fejst nasrali, ampak so si sami krivi in tu sem tudi najbolj prizanesljiva :D. Bom enkrat naredila posebej objavo, če koga zanima, kaj imajo za naredit in kako to izgleda, ker je res dober pripomoček... Mogoče se vam to ne zdi velika pomoč, ampak meni se pol ure gospodinjstva na dan manj kar pozna! In oni to vejo. Ker jim povem. 

"Kaj zdaj misliš, da se bom vsakemu najstniku zahvaljevala, ker je pa pobrisal mizo pa odnesel smeti? Saj je tudi on nasral!" Takole je: če jih je odnesel sam od sebe, pravočasno (preden vse ven leti ali smrdi)... potem ja, če vidiš, je fajn omenit. "Pa saj to je vendar njegova dolžnost!" Ja, ampak a vam ni fajn, če vam šef v službi reče hvala za poročilo, ki ste ga morali (vaša dolžnost;) napisat ali pa če partner opazi, da ste naredili nekaj, česar sam ne mara delat (lubi recimo VEDNO spuca pekače - sama SOVRAŽIM pomivat posodo (ker sem jo kot mala morala vsak ljubi dan za 5imi ljudmi, ki niso nikoli pazili na količino), sploh pa sovražim pucat velike štoraste reči! 100x rajši pomijem ves pribor in kozarčke kot pa en velik lonec, v katerem se je nekaj konkretnega kuhalo... (imamo pomivalca, ampak ga vedno napolnimo do konca, pa še kaj ostane - kot rečeno, kuhamo vsak dan za 5 ljudi in če kdo ne verjame, da se toliko nabere, vabljen na ogled:D)... In če se spomnim, mu rečem hvala. Čeprav tudi on tu živi in je tudi on jedel iz tistega pekača... Ampak hej, a ni to bolj fajn? *On recimo ne mara umivat kavokuha ali česarkoli, kjer rabiš zobotrebec, da spucaš. Meni to ni problem. Zakaj si ne bi olajšala stvari:) Zgledi vlečejo;).

Otroci so PAMETNI. Če bojo videli, da vidite in cenite njihov trud, se bojo trudili. Ker se splača marsikaj naredit za to, da se počutiš koristen in del skupnosti in da je ljudem, ki jih imaš rad, lepše, to je nagrada, ki jim več pomeni, kot če bi jim opravila plačevala (jih ne, vsi smo del družine in to delo je "za družino"). Otroci niso neka lena grozno sebična bitja, ki ne bi hotela nič prispevat k družini. Če svoje male vprašam: "Kaj bi se ti pa zdelo fer? Da to jaz naredim?" bo VEDNO odgovor: ne! Njim se tudi ne zdi fer, da bi mi delali za njimi. Vejo, koliko so sposobni: mala se dvigne na palici (chin-up)14x, jaz pa nikoli... katera je zdaj močnejša:D... Vejo, da znajo marsikaj in da so sposobni in nočejo bit zajedalci. Izkoristite to! 

Zmenite se, tako da bo vsak delal tisto, kar bi najrajši in če je treba, še kaj drugega, s čimer se bo strinjal. In držite se svojega dela dogovora: če je vaš razlog - "lej, če vi naredite to, imam jaz več časa za vas," bo to delalo samo, če boste potem RES imeli več časa za njih. Ne pa, če boste potem tisti čas, ki ste ga dobili, zabili na telefonu, za računalnikom ali za knjigo;). Saj vem, da ste pametni in fajn in ne bi tega nikoli naredili, ampak včasih vsakega zanese, pa je fajn, da se malo počekiramo včasih;). Vsaj taki nepopolneži kot smo mi;). Če kdaj rabite pomoč samo zato, ker ste zmatrani do konca in rabite počitek, to POVEJTE TOČNO TAKO! Sploh najstnikom! Najstnik vam bo šel na roko, če ga prosite za uslugo (da naredi kaj dodatnega recimo), ker ste crknjeni - ker ve, kako je to. Ne bo pa naredil, če ga boste napadli, zakaj morate ves čas vse delat za njim in bi mu radi na ta način podvalili še nekaj dodatnega. 

Zato pa rabimo te kalibracije - ker otroci rastejo in so vsako leto več sposobni - in zato to delamo poleti, ko smo vsi najboljše volje, ko je dolg dan, ko ni šole, ko je manj stresa... A sem vas prepričala?:D

Slikanje z zemljo

Še ena torkova naravoslovno-umetniška idejica: slikanje z zemljo. Ko sem bila mala, smo dopustovali na otočku, kamor je zahajal tudi slikar Tone Lapajne, bil je zelo fajn človek in inspiracija za tole luštno idejo - njegove slike z barjansko zemljo so še zdaj zelo cenjene in seveda čisto na drugem nivoju - ampak kolikor sem ga poznala, bi bil zelo vesel, če bi vedel, da nekje neki otroci ustvarjajo z zemljo, čeprav brez veziv, aditivo in čeprav naše slikice niso na nivoju visoke umetnosti:).

Zadeva je zeloooo enostavna: v gozdu, na vrtu, v parku,... naberete malo zemlje - 2-3 žlice so čez glavo!

Če je zemlja polna organskega materiala, jo lahko posušite in presejete. Če je po sušenju trda ko glina/ilovica, jo nastrgajte z navadnim ribežlom in potem presejte.

Dobite lep rjav prah... Tega zmešate z vodo (bolj redko bo bolj bledo, bolj gosto bo bolj močna barva) za najbolj enostavno varianto - ali pa z raznimi vezivi, če bi radi bolj obstojno barvo (jajce za tempero, gumi arabiko in kapljico medu za akvarele, akrilno vezivo ali razredčeno PVA lepilo za akrile, itd...)

Mi nismo komplicirali in sem zemljo zmešala samo z vodo - ker tole ne bo viselo v galeriji in mi je popolnoma vseeno, če te slike ne ostanejo na vekomaj veke, je to čisto ok.

Če naberete zemljo različnih odtenkov, lahko naslikate cele pokrajine. Lahko pa naslikate samo osnovne oblike in potem dopolnite s par črtami, narisanimi s flumastri. Enostavno, hitro in zelo veselo:)

* Če kdo poskusi, se priporočam za povratne informacije, saj sem ravno sredi snemanja tečaja o tehle naravnih ustvarjanjih (sicer v angleščini), pa vedno prav pride, če veš, kje se lahko zatakne ali kaj je komu všeč:).

Kruhki

Recept za kruhke je na dnu spodaj, če se komu ne da brat zgodbic;) Kruhke sta oblikovala zlatolasčka.

Ko so bili moji otroci še mali, so mi ljudje z večjimi otroki žugali, češ, "boš že videla, ko zrastejo, se jih pa ne da okoli prinest z raznimi malimi traparijami, hočejo ipade in najnovejši telefon in videoigrice in kar je še teh tehničnih pošasti..."

 In sem s strahom čakala, da se nam to zgodi... Ampak maladva nočeta niti pametnega telefona, kaj šele kaj drugega! Tastarejši ga je dedi kupil za rd, ampak ga ne uporablja kaj dosti. Računalnik je mala dobila, ker ga je rabila za šolo, za malega smo si ga izposodili v šoli... Nihče si ne želi kake hude elektronike... Prav čudni so, verjetno imam sama največje želje po raznoraznih tehničnih rečeh, vsi ostali so zadovoljni v smislu: "saj še dela" in "manj je, boljše je":D.

In ne boste verjeli - še vedno se jih da neverjetno osrečit s kakimi malimi traparijami - v tem primeru kruhki:). Še vedno jih radi oblikujejo po svoje... In po tihem vam moram priznat, da se mi zdi, da jih to ne bo nikoli minilo... Mene že ni - čeprav ko sem bila mala, nismo pekli kruha doma, ampak bi bila pa v 9. nebesih, če bi ga:D. In očitno je to dedno - ok, ali pa privzgojeno;) - vsekakor je šlo naprej. Rabi kdo recept, kako razveselit male in velike otroke (in tudi kakega soroditelja;), ker svež kruh imajo vsi radi, še tisti, ki sicer nismo kruharji - za nekoga, ki ni nor na kruh, ga neverjetno veliko spečem:D)...

 RECEPT

V bistvu je to izredno poceni in izredno enostavna reč - v kakšno kuhinjsko čudo, ki meša, daš 

* moko - včasih smo dajali po pol kile, zdaj je naša družina nekoliko zrasla (člani mislim, število je isto in se naj ne bi več spreminjalo:D), mešam, kar imam pri roki, kakor sem navdahnjena, kakor si mali želijo, večinoma pa je glavni razlog to, katera moka je gor in katero bi bilo treba iskat v klet (tista potem izvisi:D); bele pšenične ali pirine moke dam navadno manj, včasih je sploh ne dam, ma meni se zdi, da je kruh taka hvaležna reč, ki vedno rata...

* vodo - cca 3,5 dl na pol kile moke, če daš tudi težke moke, kar jih vedno damo, redko delam bel kruh,

* kvas - pol tavelikega zavojčka - kocke - torej 24 g, če ga boste čim manj časa vzhajali oz. lahko samo 8 g, če ga boste pustili vzhajat dlje

* sol -  eno malo poravnano žličko na pol kile moke za kake bolj sladke kruhe (koruzni, ajdov...) oz. do 2,5 žlički za kak ržen kruh

** po želji žličko sladkorja - po pravici povedano, se mi zdaj večinoma ne da it po sladkor, ker imamo za v kavo ipd. rjav sladkor, tega mi je pa škoda za krmit bakterije, belega imam pa v veliki posodi, ker je samo za pečt kdaj pa kdaj... in se mi ne da z žličko rovarit po tisti posodi:D... skratka - jaz ga velikokrat izpustim, pa je do zdaj še vedno vzhajalo - res pa imam srečo s testom, lubi pravi, da meni vse vzhaja... tako da - če imate težave z vzhajanjem, le dajte kak cuker kvasovkam - lahko je seveda tudi med ali kako drugo sladilo (samo ne umetno, seveda, tisto pa ne bo delalo, mora imet kalorije:D)

** po želji lahko dodate že zdaj ali kasneje že kakšna semena (mi obožujemo bučnice (krasno pašejo v ržen ali polnozrnat kruh), pa laneno seme (povsod paše), imamo zelo radi tudi sončnice, proso (to dvoje zelo lepo paše v koruzni kruh, sicer gre pa povsod) in sezam (tu paše, če daste v testo malo medu) in mak (mak se poda h pšeničnemu kruhu, kjer smo vodo nadomestili z mlekom)... skratka, karkoli v bistvu:D), na koščke narezane oreške (orehi super pašejo k ajdovem kruhu), suho sadje ali celo čokolado (v tem primeru dajte samo 1 žličko soli;), ali pa salamo, sir (na koščke narezano, seveda), olive (lahko so cele ali narezane) - za te reči lahko vzamete bolj slano testo. Nekateri komplicirajo z dodajanjem ostalih sestavin šele potem, ko zadeva prvič vzhaja, kar se mene tiče vzhaja tudi, če daš že takoj, zato se ne sekiram in vržem not vse, kar mislim, že takoj:D) *Če boste testo oblikovali oz. ga boste dali otrokom v obdelavo, potem je za lepe gladke obrazke in podobno domišljijsko afnarijo boljše, če zadeva nima preveč večjih koščkov trdih dodatkov (kako proso, lan, mak in sezam pa ne motijo). Za hlebec ali štruco je seveda vseeno in uživajte! 

 

Zmešajte vse skup v mašini ali na roke, pustite malo vzhajat (po navadi je dovolj že to, da vse ostalo vsi skup pospravite, pripravite moko, pekače, itd...), razdelite kruh na par delov, pomokajte pult in pustite otrokom proste roke. PO želji še enkrat vzhajajte (če se vam ne mudi preveč;) in dajte pečt na cca 220°C - čas je odvisen od velikosti vaših umetnij. To je to:)

Najstniki

(moji "nasveti" čisto na dnu, če se komu ne da vsega brat;)

Najstniki so baje čisto svoja bitja, ki nimajo želje po komunikaciji z ostalim svetom, tako mi pravijo. Ne vem. Sama imam dve najstnici, ki to nočeta bit in mala pravi, da to vsekakor še ni, ker je stara dvanajst, kar je v angleščini še "tween" in ne "teenager"... Ok, miška, bodi, kar si želiš;). Zame boš tako vedno moja mala punčka, pa tvoja sestrica tudi, kot sem vama že obljubila;).

Starejša se je že sprijaznila, da bo za večino sveta najstnica, vendar moram priznat, da se še ne obnaša preveč najstniško, razen občasnega zavijanja z očmi, ki pa je, moram priznat, pogosto prav srčkano. Zaenkrat ne meče ne nje, ne malih dveh. Vem, vem, bom že videla! Vem, vem, nimam pojma in nočem bit pametna - razmišljam samo o tem, kar vidim, pri otrocih, ki so stari toliko kot naši (13 (kmalu bo celo 14), 12 in pol in 9 in pol trenutno). 

In vem, da se starši zelo različno odzivajo na tele najstniške stiske in upiranja. In čisto možno, da me za prvim vogalom čaka cela štala! Razumem in nočem nikomur solit pameti. Vseeno pa imajo tudi najstniki par človeških lastnosti;).

Po mojih opažanjih imajo najstniki navadno radi iskrenost in humor. Celo če pride od nekoga, s katerim si niso sami izbrali preživljanja prostega časa. Naj dam primer, da bo malo lažje, ker je vedno vse lažje na primeru: zadnjič smo se zmenili (po več letih prepričevanja babi;), da sta babi in deda prišla na Primorsko, kjer živi dedi (moj oče), da so fantje lovili ribe. Krasno je naneslo, da je bil isti čas tam tudi lubijev brat z družino. Naši otroci so zelo podobno stari - njihova prva fanta sta po pol leta starejša od najinih punc, zadnji fantek pa je par let mlajši od najinega (midva sva pač kampanjica, kaj češ;). Vse prav, vse ok. Razen, da se enemu od nečakov REEEEEES ni dalo bit tam. Ni delal nobene štale, samo dal je pa jasno vedet, da mu je to odveč;). Razumem ga, da se mu ne da več preživljat časa z družino.To je baje normalno in čakam, da se to zgodi tudi pri nas (na srečo se še ni, se pa že par let pripravljam in čudim, da se še vedno hočejo cartat:).

Mislim, da si tudi najstniki želijo neko strukturo in hierarhijo, ki se ji bodo sicer upirali (kot je to pri malih otrocih), vendar jo vseeno rabijo. Tokrat je štirinajstletnik sicer moral zraven, ker je bil mami nekaj dolžan, vendar je bilo to zadnjič, kot mi je razložila njegova mama, zato nameravajo prodati avtodom, saj je še premali, da bi ga samega pustili doma (kot je mama rekla, bi jim razsul hišo, saj je prepričana, da bi 1 h potem, ko bi odnesli pete, mali že priredil pri njih zabavo:D). Ji čisto verjamem. Pri starih starših noče bit, ker tam nima prijateljev, s svojimi pa tudi noče več. In nastane problem... 

 Starša sta ga vprašala, kaj bi mu pa bilo všeč, kam bi lahko šli skupaj, pa je rekel, da kakšne tuje prestolnice, to bi šlo... Nič nimam proti potovanju v tuje prestolnic. Nič nimam proti kompromisom. Vseeno pa mislim, da ni rešitev, da se cela družina prilagaja enemu članu, mislim, da to tudi za tistega ni dobro... Z avtodomom sta imela starša precej veselja in po pravici povedano se mi zdi škoda. Mogoče je to samo povod in ne razlog, mogoče sta se tudi sama najedla, vendar nisem bila ravno prepričana. Vem, da je lahko govorit, ker (še) nimamo takih problemov. Vem, da imam dve punčki, ampak brez skrbi, imam tudi fantka, vse me še čaka;). Ampak vseeno mislim, da je v vsaki skupnosti boljše delat kompromise - enkrat popusti en, drugič drugi.

Ok, draga moja, ampak KAKO??? Najstniki so grozni, nimaš pojma! Verjamem, ampak naj vseeno poskusim - kaj je doslej delalo pri mojih najstnicah:

- razložite najstnikom,  KAJ se jim dogaja in ZAKAJ. Več kot razumejo, lažje jim bo (pa še biologije se jim ne bo treba piflat, ker bojo že vse razumeli;). Če vedo, da so zdaj bolj občutljivi, bodo morda včasih pogledali za nazaj, ali je bratec res tako grdo rekel nekaj ali pa imajo mogoče samo slab dan in vse slišijo malo bolj napadalno. Če razumejo, kaj se dogaja v njihovem telesu s hormoni, jim bo lažje prenašat vse to nihanje (ker to se dogaja tudi mojima puncama, samo ju ne obremenjuje toliko, ker vesta, kaj je to in zakaj in da bo minilo). Pred časom so temnolasko precej metali hormoni - ne v smislu seksualnega razcveta, ampak bolj čustveno - bila je res zelo občutljiva in hitro postala otožna ali zelo dramatično jezna ali žalostna. Če je bila otožna, ej vedela, da se lahko pride samo stisnit (jasno mi je, da se moj mali, ko bo najstnik, ne bo hotel stiskat z mamo:D - ampak pri puncah to gre;). Če je bila žalostna ali jezna, pa pač počakaš, da prvi naval mine in ko se spet vklopijo prednji možgani razčleniš situacijo. Navadno so precej zmedeni in tudi njim ni to všeč - ampak če jim razložiš, da v bistvu niso nič krivi, da se jim to dogaja in da se je vsem, v taki ali drugačni meri in obliki... jim je lažje. Naučiš jih krotit kake impulze, da ne naredijo kašne prevelike štale takrat, to je pa to.

- bodite iskreni. Ja, vem, trapasto je, ampak včasih je boljše bit trapast, ker mislim, da so najstniki že dovolj veliki, da itak vidijo skozi tiste blesave fasade. Na tem dotičnem druženju se je dečko ves čas držal bolj pri strani, za živo glavo se ne bi nasmejal in ko smo končno šli, smo bili slučajno malo bolj skupaj, pa sem mu rekla z nasmeškom "kako čas beži, ko si v dobri družbi, a ne?" In ne boste verjeli, fant se je nasmejal! Vedel je, da mu ne očitam tega, da bi rajši bil s prijatelji in vedel je, da razumem, pa je to bilo nekak ok celo od neke tete, ki jo vidi parkrat na leto (živijo v tujini). Ni treba, da smo vedno "odrasli" - lahko smo iskreni: hej, mogoče nikomur od nas ni toliko do tega, ampak se splača za kak lep spomin kasneje ali ker to nekomu drugemu pomeni itd...

- sprejmite, da jim nekaj ni ok, dovolite, da to izrazijo, ampak to še ne pomeni, da morate vse svoje plane spremenit, da se bojo nasmehnili. Saj najstniki razumejo, da se ves svet ne vrti okoli njih. Vsi si kdaj želimo bit pocrkljani in vsi kdaj rabimo, da se nam ljudje prilagodijo, vendar vsi razumemo, da to ne gre ves čas. Če rabi čas, da se kuja, mu ga dajte, hkrati pa naj bo vseeno vabljen zraven (to ni vedno besedno).
Mimogrede: tudi moj mali je bil zvečer po vsem skup že zmatran in nerazpoložen (vstal je zgodaj, oči je bil malo nervozen, ker ni vedel, kako bo šlo (deda je bolan), ves čas se je nekaj spreminjalo, kot je pač to normalno kadar je veliko ljudi, nismo imeli naše hrane itd - pač nabere se več mali traparij...) Na srečo je še mali in sva se lahko stisnila (stiskci vedno pomagajo;) in sem mu lahko razložila: "Razumem, da se ti ni dalo, ampak dedu je to res veliko pomenilo, saj si videl in to je nekaj, kar mu lahko damo. In včasih je kaj v tistem trenutku neprijetno, kasneje pa postane lep spomin." In potem smo razglabljali o tem, kako je to mogoče in kako se to zgodi in na koncu je bil ok. VEM, da to ne bo šlo, ko bo najstnik - ne bova se crkljala, ampak upam, da se bova vseeno še lahko iskreno pogovarjala. 

In še zadnji, za moje pojme najboljši nasvet:
- vprašajte jih po rešitvi: pri nas to strašno dobro deluje! "Kaj bi pa ti rad/a? Kako bi rad/a, da reagiramo? Kaj naj bi po tvoje naredili? Kako bi rešil/a situacijo? Kaj bi se pa tebi zdelo fer?" in najbolj pomembna: "Kaj pa ti rabiš/si želiš od mene?" Prvič oni vidijo, da ni prav lahko najt neke pametne rešitve in bolj sočustvujejo s tabo, ki se trudiš, da bi prav reagiral. In hkrati ti lahko dajo dober nasvet. Dobiš zelo iskrene in dobre odgovore, ki jih je vsekakor treba resno jemat. Najstniki, ki smo jih vzgojili, nočejo bit zajedalci, nočejo, da smo jim sluge in hočejo bit fer člani tropa - iz tega ven se da marsikaj zmenit.
Hkrati ga pa tudi mi poserjemo. Tudi če nečesa nismo hoteli (kot starši), lahko se otroci tako počutijo - in potem, ko vse to privre na plano, se lahko zadevo uredi. Otrok ali najstnik vidi, da res nisi hotel, da bi se tako počutili in da ti ni vseeno, da ti je hudo, če si ga prizadel in ti mu razložiš svoje motive, zakaj si naredil nekaj (in vidi, da je bil navadno nek banalen blesav razlog) in prideta skup. 

Pri nas to vedno uspe - praksa dela svoje:D. Nihče ne želi pometat stvari pod preprogo, se zgodi, da se bi najprej rad pogovoril en, potem pa drug, ampak oba razumeta, da je treba najt čas, ko bosta oba pripravljena na pogovor - in navadno ga hitro najdemo, ker si navsezadnje prav nihče ne želi bit skregan;). Imamo šimpanzje pravilo, da ne gremo skregani spat;). Včasih pa si moramo vsi ohladit glavo, preden lahko kaj konstruktivnega pripomnimo. Najstniki pri tem niso izjema.

Tako, zdaj pa samo čakam karmo, da me v rit ugizne:D... Se vedno malo bojim pisat take reči, ker se mi zdi, da samo kličem hudiča, "ko sem pa tako pamenta":D. Ampak ko pa faza mine, pa že pozabim, potem pa nikoli ne napišem... Pa mogoče vseeno komu kaj prav pride.

PS: povejte, če tole "modrovanje" komu prav pride, ali je bolj teženje - ker čisto razumem, da se lahko razume na oba načina in nočem staršem pametovat brez veze;). Pa da ne tvegam karme za brezveze, hehe:D.

Naravni dnevnik

Ste ga že kdaj naredili? Kaj pa? Naravoslovni dnevnik. "Kaj hudiča pa je to?" Lahko je navaden zvezek, lahko fensi skicirka, lahko si ga sami izdelate iz risalnih listov ali česarkoli podobnega... Moj je iz risalnih listov in naslovnica je iz škatle od kosmičev ali testenin.

"Ok, ok, razumem, ampak zanima me, zakaj se uporablja!" Za to, da vanjo lepimo raznorazne spominke iz naših pohajkovanj v naravi, da vanj rišemo in slikamo spomine iz izletov, da skiciramo zanimive reči na sprehodu... Omejitev je nebo!

 Lahko vanj nalepite pero, ki ste ga našli v gozdu ali na travniku ali pa sprešan list triperesne deteljice, ki ste ji dodali četrtega (kaj, saj pravijo, da je vsak svoje sreče kovač;). Lahko pa svojo najdbo naslikate in daste domišljiji prosto pot pri oblikovanju in barvah - nihče ne pravi, da mora bit naravoslovni dnevnik realističen - prav nikjer še nisem videla takšne zahteve! Lahko seveda rišete realistično, če znate, ampak za naravoslovni dnevnik to sploh ni potrebno!

V čem pa je potem trik? Trik je v tem, da tako bolj pozorno opazujemo naravo, okolico in se bolj sprostimo, ker nismo z mislimi v službi pri tečnem šefu ali tistemu druženju, ki nas čaka, pa se nam ne da ali pa pri delu, ki se je zataknilo. Trik je v tem, da ko si naslikamo nek trenutek, si ga bomo zapomnili - ne glede na to, kako zanič bo slika - preverjeno velikokrat, na več ljudeh, zato res lahko zagotovim, da je tako! In ne samo to! V nasprotju s tistim klikom na telefonu ali fotoaparatu, da naredimo sliko, terja risanje malo več pozornosti (razen če seveda profesionalno slikate in iščete pravi kot in osvetlitev, se ukvarjate s kompozicjo, itd itd...) - ker moramo bit bolj osredotočeni na svojo skico, se nam vsi občutki, ki smo jih imeli ob tem, nekako bolj vtisnejo v spomin - ne vem točno, kako to deluje, kateri hormon je pri tem tako prisoten, vem pa, da deluje!

Zato poskusite kdaj! Če so listi v zvezku pretenki, da bi nanje lahko kaj pametnega prilepili, zlepite dva ali tri skupaj, da jih učvrstite. Enostavno, poceni, pa naredi veliko veselja! Vsem;). Pa še če se ustavite na sprehodu pri tisti omiljeni luži, ki je naše dete ne more prečkat, ne da bi se igralo tam vsaj pol ure... nam je malo lažje počakat, če vmes to dete rišemo;). Ali pa kakšno bližnje drevo. Ali pa če vmes iščemo popoln listek za našo zbirko...

PS: se opravičujem, ker je slika v angleščini, ampak iz mojega prihajajočega tečaja, ki je namenjen malo širšemu občinstvu;).

Solata perfecta

Kooooončno je prišel čas sveže zelenjave! Mislim take iz vrta! Naša babi ima veliiiik vrt, no, v bistvu njivo, kjer pridela zelenjave dovolj za našo celo družino - nikakor mi ni jasno, kako ji to uspe, ker smo pravi zelenjavožeri, ampak ji! In zdaj je veliko sveže solate - raste hitro in vedno je dobimo celo skledo!

Pa se mi je zdelo, da bi mogoče še komu bila všeč tale solata, ki ji je najljubši samček nadel ime "solata perfecta". Verjetno ni treba razlagat, od kod to ime - njemu in tudi otrokom zdaj se namreč zdi popolna:). Po špansko je pa zato, ker sva nekoč pred daaaavnimi časi... dobrih 20 let nazaj... jedla na bone cesarsko solato v neki mehiški restavraciji. In je bila obema strašno všeč. In sem jo seveda takoj morala poustvarit doma, mislim da že naslednji dan... Ker jasno nisem imela vsega, kar so imeli tam, niti njihovega recepta, sem improvizirala... in nastala je... (drumroll;)... solata perfecta.

Lubi pravi, da je še boljša od cesarske solate! Baza je iz zelenjave, ki jo imate, v tem primeru: solata, korenček, paradižnik... lahko so tudi kumare, kar pač imate sveže zelenjave, ki je dobra v surovem stanju. Vse očistite in narežete na primerne koščke. Polivko improviziram iz česar pač imam, navadno je not jogurt, malo limoninega soka ali kisa, kako olje ali ogromna žlica majoneze, včasih žlička gorčice, pa seveda začimbe - če se le da, sveže sesekljane (karkoli zelenega je ok: bazilika, timijan, drobnjak..., samo s kako meto ne pretiravat;)...

Čez pa damo smetanovo-sirovo omako iz neke prepražene/podušene zelenjave (bučke ali šparglji ali karkoli pač) - popražite zelenjavo, dodate sir, da se stopi (super paše plesnivi sir, ala gorgonzola ali dor blue), že zajetno žlico smetane in omaka je pripravljena! Po solati posujemo še na koščke narezano, marinirano in popečeno meso (v našem primeru dedov puran) in če hočete bit res fensi, še na koščke narezane in na suhi ponvi popražene indijske oreške.  Čisto na vrh jo potresemo z na kocke narezanim in popečenim kruhom. Njaaaamiiiiiii!!!! Poskusite, ne bo vam žal! In otroci takole zmažejo vsak pol kile zelenjave kot bi pihnil! Je pa treba zadevo takoj pojest, saj solata, ki je bila v stiku z vročo zelenjavo, hitro uvene. Ampak to pri nas še nikoli ni bil problem:).

Družinski sestanki

 Vem, sestankov imate že v službi poln kufer. Ne zamerim vam, verjetno ni človeka, ki bi se sestankov veselil... ok, mogoče ena lubijeva sodelavka... potem se pa konča:D. Ne marajo jih udeleženci, ne marajo jih voditelji. Ampak je razlog, zakaj jih vsi toleriramo. Ker (včasih) delujejo - če so pravilno izpeljani!

Zato ker lahko sproti rešiš probleme, ki se počasi pritihotapijo in razrastejo, če nihče nič ne ukrene, zato, ker lahko planiraš vnaprej, da veš, kdaj ima kdo kaj in kaj kdo kdaj lahko in česa ne more, kaj kdaj kdo rabi itd itd... Skratka - lahko so uporabni za organizacijo.

Iz istih razlogov, kot jih toleriramo v službah, jih je včasih fino imet tudi doma. Toplo priporočam tedenski družinski sestanek - mi ga imamo navadno v soboto dopoldne, po zajtrku - včasih smo hitro gotovi, včasih traaaja... ker se je nabralo enih reči za razrešit... Ampak se splača žrtvovat eno dopoldne v vikendu za to, da se imate potem vsi skup naslednji dan in pol lepo, ne?

Kakšna je agenda? Pač vsak pove, če ga kaj teži, če si kaj želi drugače, če mu gre kaj na živce, če se čuti neupoštevan itd... In če se da, predlaga kakšne rešitve (navadno je treba najprej slišat obe strani, potem pa iskat rešitve, najbolj deluje to, da kar udeleženca pozveš k idejam - tako bosta tudi vaše lažje sprejela;).

Najprej sem mislila, da smo samo mi taki čudaki, da imamo te družinske sestanke - ampak ker je delalo, smo jih na tihem vedno imeli, samo o tem nisem pisala. Zadnjič pa poslušam eno fajn psihoterapevtko Ester Perel, kako razlaga o tem, da je to zelo uporabna taktika, ko so jo spraševali, kako se v mešani družini ne poklat med korono:D. No, evo, pa imate še strokovno mnenje, da to res dela, če meni ne verjamete;). 

Priporočam, da izberete čas, ko ste vsi - SITI in NASPANI in SE NIKOMUR NIKAMOR STRAŠNO NE MUDI - zato jih imamo mi v soboto zjutraj PO zajtrku, vi pa najdite svoj čas, ki bo zadostil tem pogojem;). Seveda, če v soboto kam gremo, prestavimo in pri dediju navadno nimamo sestankov, ampak vam povem, da se kar pozna, kadar ga spustimo... In je navadno treba potem naredit kak uregntni sestanek:D.

Se strinjam, da za to gre čas in tudi nekaj živcev, ampak na koncu koncev se splača - tudi kreganje je precej časovno potratno, da o živcih ne govorim;).

Risanje z moko

 Vsi zvesti bralci/ke tega bloga že veste, da imamo pri nas zelo radi divali (indijski praznik luči) in vse kar sodi zraven. Ena od teh reči je rangoli (iz raznobarvnega peska ali soli narejen okras na tleh) - in ta je navdihnil tole luštno ustvarjanje z otroki v naravi. Mi ne bomo uporabili soli, ker bi ta spremenila kemijo tal in uničila kakšno tamkajživečo bitjece, česar seveda nočemo - mi bi radi bili naravi prijazni obiskovalci;).

Zato si bomo naredili slike iz moke in raznih v gozdu najdenih reči - paličic, kamenčkov, listja... Za začetek tale smejko! Vam ne bi naredil dneva, če bi ga videli in vedeli, da je zadeva biorazgradljiva in nikomur ne škodi? Kadar ne boste vedeli, kaj počet v naravi z otroki - tole je preizkušeno zelo enostavna in zelo priljubljena reč - pa rabiš eno pest moke in to je to - poceni, nestrupeno, neškodljivo in zabavno - kaj češ lepšega?

Palačinkova torta

Zadnjič je mali imel nekaj za nalogo in razumel, da morajo besedilo tudi naredit - no, nam je bilo prav:)

Naredit naj bi namreč moral palačinkovo torto - in jo je naredil! Pravo, s smetano čez!

Vsi smo bili navdušeni! Sestrica jo je celo slikala!

Če ne veste, kaj malim naredit za kosilo - palačinkova torta bo vedno zalegla:) Malo za pocrkljat na koncu šolskega leta;).
 

Najboljš-najslabš

 Konec šolskega leta je navadno precej napet čas, saj je precej pestro v šoli: vsaj naši trije ves čas nekaj pišejo - pa dokler so petke, še nekak gre, ampak so vseeno živčni - si predstavljam, da zna bit pri komu še težje, če rezultati niso taki, kot so si jih otroci in/ali starši želeli... sploh po tejle "poskusni" šoli na daljavo... 

In kadar je precej živčnosti v zraku, se hitro začnejo prepiri, baje je zdaj marsikje precej pestro... In takrat se hitro cela družina "zacikla", slaba volja se prenaša iz enega na drugega člana, zato sem mislila, da bi par četrtkov namenila reševanju teh slabih volj in težav. Pa povejte, če komu kaj pomaga:) ali bi rajši nazaj samo igrice in učenje in kako hrano sem pa tja. Tole je ena od najbolj enostavnih idej / taktik (oz. kot se zdaj popularno reče: orodij:D) za izboljševanje odnosov in ne zahteva nobenega dodatnega časa, ker se dogaja dobsedno MED skupnim obrokom.

 

Ta ideja, ki so jo pri nas otroci takoj pograbili, je "najboljš-najslabš" - vem, popačeno je in sploh in oh grozno za vse pikolovske slavistke;) ampak - deluje:). Seveda lahko rečete "najboljše - najslabše", pa bo verjetno tudi delalo. Kako to izgleda? Pri kočerji (to je tisto pozno skupno kosilo, ki ga imamo vsak dan, pač nek skupni obrok vzamite, saj verjetno jeste 1x na dan skup...) vsak član družine pove, kaj v tem dnevu (od prejšnjega kosila do tega kosila) mu je bilo najbolj všeč in kaj mu je bilo najmanj všeč oz. mu ni bilo všeč. Pri vsem skup smo precej fleksibilni, včasih kdo pove več stvari, ki so mu všeč in se ne spomni, da mu kaj ne bi bilo, včasih ima kdo slab dan in je več slabih stvari, pa se težko spomni kaj dobrega, ampak to navadno vseeno vsem nekak uspe. Ni treba, da je nujno ena stvar, skratka, ampak fino je, da je vsaj ena dobra;).

Zakaj bi to delovalo?

- ker na ta način starši na prijazen nevsiljiv način ostajamo v stiku z otrokom

- ker ima otrok priliko povedat, kar ga teži, ne da bi za to posebej moral zbirat pogum ali čakat na pravo priliko - ker že ve, da je ta čas temu namenjen, mu je lažje, ve, da bo slišan in ima pozornost

- ker je cela družina skup in posluša en drugega

- ker kadar se dva (ali več) članov skrega, navadno vsi rečejo, da jim je bilo to najslabše in imajo tako eno skupno lastnost - in hkrati željo, da bi to popravili... Iz tega ven je veliko lažje mediirat:). Oba vidita, da je drugega tudi prizadelo...

- ker tako naučimo otroke, kako ostat v stiku s svojimi čustvi in jih prepoznat

- ker jim tako lahko pomagamo rešit kak problem, damo idejo, kako ga rešit, če se nekaj ponavlja

- ker se tako 1x na dan vsak član zazre in vpraša, kaj mu je naredilo dan in kaj mu ga je pokvarilo

- ker vidite, če se problemi ponavljajo (torej bi bilo fajn kaj naredit)

- ker lahko vidite, katere stvari težijo vaše otroke, pa si tega mogoče niste mislili

- ker je zabavno

- ker povezuje celo družino, vse člane med sabo

- ker se navadimo tudi na najbolj grozne dni opazit tisto nekaj dobrega - kar je tudi vedno fajn znat;)

Ok, izvedba... Po pravici povedano smo mi samo začeli s tem in si nismo postavili nobenih pravil (razen da delamo to med jedjo - to pa zato, ker se lačen človek zelo hitro skrega, vsaj pri nas;), zato je najboljše premlevat take reči, ko se lakota umirja;), ampak če res hočete pravila, si jih lahko izmislim - tole se mi zdi pomembno:

1. pravilo je, da moramo bit tudi mi - starši - iskreni. "Hm, vse lepo in prav, draga optimiskta, ampak... povej mi, kako naj rečem, da mi je bilo najbolj všeč ... z očijem, ko so oni že spali? To ni za otroke, no!" No, midva rečeva, da se nama je bilo fino crkljat zvečer. Saj ni treba, da vse opišemo v detajle, no;). Otroci štekajo, da je crkljanje fajn;). "Ok, kaj pa naj rečem, če se midva kregava? Ne morem tega otorkom povedat! To jih bo za vse življenje zaznamovalo!" Naj vam izdam skrivnost: otroci navadno vejo, kadar se starši kregajo;). Tudi če ne slišijo. Vzdušje je drugačno in oni niso debili. Ne jih tako tretirat, tega večina otrok ne mara - sama sem to sovražila. In nisem edina - zadnjič je prijateljica od hčerke veselo razlagala, kako vedno ve, kadar gre mami v kopalnico jokat in se ji zdi neumno, da mama misli, da se ji ne sanja. Otroci niso neumni! Recite pošteno: "Najslabše mi je bilo, da sva se z očijem kregala." Otroci ne bojo zagnali panike, če vejo, da se znata potem tudi pobotat. Če tega ne vejo, potem mogoče ni problem v tem, da bi jim morala skrivat kreganje, ampak rajši delajta na pobotanju;). Otroci so zelo praktična bitja - tudi oni se skregajo in se potem pobotajo - to se nobenemu ne zdi problem - če vejo, da se znata zmenit potem, jih ne bo nič strah;).

2. pravilo je, da vsi vsakega člana poslušajo in mu ne skačejo v besedo - ne glede na to, kako trapaste so njegove skrbi komu drugemu ali kako zelo se ne strinja z interpretacijo določenega dogodka, ki ga sam vidi drugače;). Tako vsak član družine dobi občutek, da je slišan - kar je vedno fajn;) in na dolgi rok zelo pomaga. Pa še da nam občutek, kako stvari vidi drugi, pogled z druge strani - to je vedno fajn...

3. pravilo je, da ne pametuješ nekomu, ki ima problem, kako bi on/a moral ne vem kaj vse in si je sam kriv, da je v zosu. Recimo če je nekomu najslabše, da je pisal slabo ali da še nima narejenega govornega nastopa, mu ne bomo začeli težit, "ja, kaj se pa nisi boljše naučil" ali pa "kaj pa nisi prej začela". S tem bi zatrli ravno to, kar je en od namenov tega - da se otroci sami zavedajo, kaj jim je v življenju všeč, katera dejanja jih peljejo tja in kaj jim dela same probleme. Če bo otrok vedel, da mu je težko, ker še vedno nima govornega nastopa narejenega in to ozavestil, je večja verjetnost, da kasneje svoje delovanje spremeni. Če mu mi začnemo modrovati, pa se verjetnost zmanjša, ker mu vzamemo tisto njegovo vest in zavedanje nase. Lahko ga kdaj prijazno vodiš/predlagaš, "A misliš, da če bi probala rečt prijatejlici, da bi se dobili tam pa tam, bi bila za?", če vidiš, da si želi pomoči, ampak tu je precej pomemben takt - saj ste starši, no, saj vidite, kdaj si otrok želi nekega vašega mnenja/rešitve in kdaj točno ve, kaj bi moral, pa pač ni;). Kot da se nam to ne dogaja;).

Mi se gremo tako, da nekdo začne (navadno se kdo sam javi) in ko konča s svojim delom, določi v katero stran bomo šli (sedimo za mizo in gremo po vrsti). Če mislite, da ne bo šlo, da vaši pa ne bojo za, ker so tako zelo zaprti ali ker imate najstnike ali ker živite z babico... Vi samo dobite kakega svojega otroka na svojo stran, pa bo šlo:). Pri nas imajo tamali to reč tako zelo radi, da se sami spomnijo, tudi če midva pozabiva in da celo, ko smo na obisku pri dediju, prepričajo še NJEGA, da se gre zraven. Enostavno ko pride vrsta nanj, vsi čakamo... in seveda prvič mu je bilo nerodno, potem se je pa sprijaznil in mislim, da mu je na tihem všeč;). Pa ne samo to! Kadar je pri nas na obisku kak prijateljček ali prijateljica, se brez zadržkov vključijo zraven - vsem se zdi fajn! Doslej še nismo imeli primera otroka ali najstnika, ki se tega ne bi hotel it! Tako da brez izgovorov, haha.

Ampak resno - poskusite, res se splača - tako enostavno, pa toliko stvari reši!

Okraski iz listja in vejic

V zadnjem letu in pol videvam precej napetosti v družinah... In to mi ni všeč, pri tem vedno otroci takratko potegnejo (pa starši navando tudi niso najbolj srečni;). In ker imamo srečo, da se imamo trenutno fajn, pa ker vem, katere stvari pomagajo, pa ker so otroci končno spet v šoli, da imam čas vse to sploh speljat:D, pa ker bi rada nekak pomagala, dala košček rešitve, ne samo jamranja naprej v svet, ki se še kar bori... bi rada to znanje, ki ga imam, te ideje, ki delajo, dala naprej...

Zato sem se spravila delat tečaj o ustvarjanju v naravi in z naravo za družine - in me zanimajo vaša mnenje o projektih, ki bi jih v tečaju delali. Enega sem že predstavila - govoreča drevesa. Naslednji je tale - kot neke vrste listne mandale - okraski iz listkov, vejic in podobnega...

Kako se vam zdi? Bi šli tole delat v gozd?