četrtek, 24. februar 2011

Šivanje za otroke

Mlad je treba začet, a ne?;) Mal heca. Ampak tole je fajn vaja za male prstke, pa še začnejo si predstavljat, kaj sploh pomeni "grem šivat".
Ideja ni moja, tudi kuža je "ukraden" iz Ottobra, lahko pa komot narišete sami po svoje (samo moja brinetka je videla tegale in hotela točno tega, zato smo tega sprintali in nalepili na karton (naš je bil od škatle od kosmičev).
Torej: sprintate enostavno slikico, kjer je glavna ena črta, ali pa jo narišete, nalepite papir na karton (pazite, da ga celega premažete z lepilom, ne samo po robovih, saj bo papir precej preluknjan in nočete da odstopa od kartona). Potem po tej črti z debelo iglo ali tanjšim žebljem (ali obojim) naredite luknjice, da bo otrok lahko prišel skozi karton.
Vtaknete prejico v šivanko, zavozljate oba konca v vozel, da se ne more nit iztaknit, vdanete v prvo luknjico in date otroku,da se zabava:) Seveda mu/ji ni treba it po črti, če bi rajši šivala drugače:) po črti bojo še celo življenje hodili ("Because you're mine - I walk the line" - Johnney Cash)

sreda, 23. februar 2011

Eclerji

 Zadnjič je beseda nanesla na Pariz in ker imava nanj tako lepe spomine, ki jih verjetno še nekaj časa ne bova mogla podoživeti na kraju samem;), sem si zaželela prenest delček Pariza sem. Kako drugače bi to naredila, če ne s hrano? (Saj me poznate...) In s katero drugo hrano, če ne s sladkarijami, po kateih so znane Pariške slaščičarne? (Mimogrede, v Parizu sem bila visoko noseča in že nenoseča sem zelo sladkosnedna...verjetno mi ni treba dalje razpredat;)...)
 Zato vam danes "predstavljam" eclerje: v bistvu zelo enostavno pecivo: za osnovo je kuhano testo - to testo je meni strašno simpatično, ker se res iz tistih nekaj najbolj osnovnih sestavin (moka, maslo, voda - ne gre bolj enostavno;) naredi najprej taka pacasta zmes, potem pa gosta kepa, ki se čisto odlepi od sten,... skratka čarovnija:). Pa to še ni vse: ko v malenkost ohlajeno testo vmešaš jajca, nabrizgaš z okroglim nastavkom (ali z vrečko, ki si ji odrezal/a en kot ) paličice in daš pečt, vse skupaj tako lepo naraste in poprej male paličice zavzamejo naenkrat cel pleh! Še enkrat čarovnija:) Vsaj za take otroke kot sem jaz;)
Ko so eclerji pečeni in ohlajeni, jih prerežemo (jaz jih še vroče, da se prej ohladijo, ampak to se baje ne sme, ker naj bi skup padli - meni do zdaj še niso, ne vem, me majo očitno radi;) in vanje samo nabrizgamo odišavljeno in sladkano stepeno sladko smetano z zvezdastim nastavkom (priporočam, da imate dve vrečki, da vam ni treba ene vmes umivat, ampak to je ekstra za lenuhe kot sem jaz, hehe). Zapremo eclerje (narahlo, da ne stisnemo smetane ven) in jih po vrhu premažemo s čokoladno glazuro (lahko samo čokolada, meni je všeč, če dodam še malo maščobe (margarina, maslo ali olje), da je glazura mehkejša - se tudi lažje je potem). Pri glazuri in smetani ne šparat, to je hrana za uživat, pravi ecler mora bit rahel, slasten, čokoladen,...

Seveda obstajajo še druge variante: z vanilijevo ali čokoladno kremo namesto smetane, pa namesto čokoladne glazure je lahko karamelna, itd... Ampak "princip je isti, sve su ostalo nijanse", če citiram Đoleta;)...

Dober tek!

sobota, 19. februar 2011

Bučna lazanja

 Njoke smo že delali, pite smo že pekli, kruh smo že pekli (aja, to moram še poslikat in objavit), ampak še precej je jedi, katerih priprava je zelo zanimiva za male glavice in so zelo dobre tudi za velika (in mala) usta:). Ena takih je lazanja. Lazanja je super jed! Ko enkrat poizkusiš taprvo (beri: tapravo), ne moreš več brez nje (vprašajte najljubšega samčka: baje je včasih ni maral, ampak meni je izziv naredit stvari, ki jih kdo ne mara, tako, da jih potem začne marat - pa on tudi vse poizkusi in mu je res skoraj vse, kar naredim, všeč, tako da imam ful srečo, se zavedam:)... No, kakorkoli že, kljub temu, da baje ni maral lazanj (od dobro obveščenih virov:), je bil po prvi, ki sem jo spekla, zaprisežen oboževalec in še danes, če mu hočem narisat nasmešek na obraz, predlagam: "Kaj pa če bi naredila lazanjo?")
Naše lazanje navadno niso tiste "navadne", mesne, z bologneze nadevom in goro bešamela. Ker smo pač pretežno rastlinojedi (čeprav vsejedi) in ker nam je paradižnikova omaka veliiiko bolj všeč od bešamela. Ampak to je stvar okusa, o njem pa vemo kaj (se ne razpreda;). Ampak to, kakšna bo lazanja, ne igra vloge pri zabavi ob ustvarjanju le-te, saj za vsako rabimo testo, zvaljano v tanjše plošče. In tu tiči tisti zabavni del, v valjanju testa in seveda v zlaganju različnih plasti!
Ok, ok, priznam, lazanja (z domačim testom) ima tudi svojo temno plat: čas priprave. Ampak dejansko to ni tako zelo zamudno, kot se mogoče zdi. Vsaj ko imaš prakso, ne. Meni je recimo lažje naredit svoje testo in ga zvaljat kot pa it v klet po suhe kupljene plošče za lazanjo... Ampak jaz sem baje čudna (tako pravijo, sebi se zdim čisto normalna;)
 No, ampak tudi če ji priznam zamudnost priprave, se splača. Domače testo je namreč neprimerno boljše: tako po okusu kot po čvrstosti, lepše se poveže vse skup, ker ga prej skuhaš in so plošče mehke, da lahko plasti lepo zatesniš, skratka vse skup je lepše in boljše.

 Drugi razlog, da se splača pa je veselje otrok (malih in velikih;) Večina otrok si verjetno ne predstavlja prav dobro, kako naredijo testenine. Pa je tako enostavno - vsaj za rezance in podobne ploščate zadeve... in večino otrok take stvari zanimajo (mene so, moje prijateljčke so, moji tamali zanima,....) Zakaj jim torej ne bi pokazala? Če nimate "mašince" za valjat rezance, lahko zvaljate plošče tudi z valjerjem, samo malo bolj se boste namatrali. Lahko pa vprašate babice, one navadno imajo take stvari;)
Preizkuisla sem že ničkoliko receptov za testo za testenine, ampak po mojem skromnem mnenju najboljši prav najenostavnejši recept, ki se glasi: 1 jajce na 100 g moke, po potrebi prilagajamo, če je moka zelo suha dodamo lahko še žlico ali dve vode, če je testo premokro, pa dodamo še malo moke. Nič soli, nič olja, nič drugega, samo jajca in moka. Preverjeno 100x in super deluje.
Ko vam postane dolgčas, si seveda lahko zakomplicirate življenje in dodajate še rumenjake, vendar je te veliko bolj pametno porabit v sladoledu;). Dobite pa bolj bogato testo, ampak moje mnenje ostaja nespremenjeno: ni take razlike v okusu, da bi se splačalo žrtvovat rumenjake, ki hočejo v sladoled! Še ena dobra ideja je, da del moke v testu nadomestite z grisom (pšeničnim zdrobom).
Tisti, ki ne smete jajc, se ne ustrašit! Testo za testenine lahko naredite komot brez jajc! Lahko date samo moko in vodo in ja, nič ne bo narazen padalo in ne rabiš jajc zato, da bi moka in voda skup držali - saj iz njiju lahko skuhamo lepilo! Ampak za lazanjo ne delat lepila, dajte več moke, da bo zadeva skup stala;)
Potem lahko seveda dodajate raznorazne zelenjavne pireje namesto dela jajc ali vode in dobite obarvana testa (špinača za zeleno, korenček za oranžno, paradižnikova kaša in sladka paprika za rdeče,...) Ampak o tem bolj podrobno kdaj drugič.
No, tole pa ni šlo v testo, ampak je to omaka za vmes - lazanja seveda rabi vsaj 1 omako, navadno pa še več. Tale je bila bučna in tole rumeno je v glavnem buča z dodatki, ki jo prepražiš in podušiš in potem zmečkaš z vilicami.
Medtem ti pridni otroci "popravljajo" tvoje zvaljane plošče testa in se neznansko zabavajo:) Predno jih flikneš v vodo, jih pač še 1x skoz spustiš, da dobijo spet neko obliko, pa je:
Kuhane plošče (kuhane so takoj, ko priplavajo na površje, to je zelo hitro) damo na krpo in jih ne prekrivamo preveč, da se ne zlepijo, potem pa začnemo zlagat lazanjo: plast nadeva, plast testenin, plast nadeva, plast testenin,... tako v najbolj enostavnem primeru.
Bolj komplicirane lazanje imajo več nadevov, ki jih včasih polagamo enega na drugega in niso vedno testenine vmes (taka je recimo ribja lazanja, ki je zelo dobra, ampak ima tudi kup piskrov za pomit;)
Daš v pečico na cca 200-220°C (malo odvisno od nadeva, nekateri pečejo celo samo na 180°C, meni se ne da čakat) in pečeš od 20 min do 1 ure (spet odvisno od nadeva (večina lazanij ima vse stvari že kuhane, nekatere pa tudi še kako surovo, ali pa iz hladilnika in te je treba dalj pečt).
Poleg tele bučne smo v zadnjih dveh letih delali še:
- lazanjo s skuto: presenetljivo ok, sva pričakovala, da bo presuha, pa je bila čisto fajn,
- paradižnikovo lazanjo z mocarelo in olivami: zelo dobra, verjetno moja  najljubša
- ribjo lazanjo s špinačo in paradižnikovo omako: samčkova najljubša, mislim da tudi Ronjina top,
- lazanjo z ocvrtimi bučkami in paradižnikovo omako: saj je bila dobra, ampak to je pa toooliko dela, da se je ne spravim več delat, razen če bi si jo kaka moja punčka zaželela za poroko - do takrat bom pozabila, hehe;) - pa če mene vprašate, ni neke razlike v okusu, tudi če se izogneš pomokanju bučk v zmesi moke in začimb in potem še cvrenju le teh
- lazanja s štirimi siri: kako bi lahko bilo kaj zanič, če ima 4 sire?;)
- gobova lazanja: "rustikalen" okus, močen in nama zelo všeč, tamalimadvema tudi, imata radi gobe
- mehiška lazanja s koruznimi tortiljami in črnim fižolom: o tem mogoče kdaj malo več napišem, ker imam slikice;)
- klasična vegetarijanska: itak ful dobra: veliko zelenjave in skuta in paradižnikova omaka - ne moreš zafrknit s temi sestavinami;)
- brokolijeva lazanja s paradižnikovo omako in tunino iz konzerve: najlubši samček se je pritožil, da njegova najljubša ni ribja, ampak tale impro lazanja; to je bila lahka poletna lazanja, ki sem jo naredila na morju čisto po navdihu in bila je izvrstna, saj smo imeli najboljše sestavine: svež sredozemski paradižnik, domač brokoli,... njamsi, resno!
- čisto paradižnikova lazanja: se še peče, tako da poročam kasneje, kako se je obnesla
Tako, da ne boste vegiji rekli, da je lazanja samo za karnivore:) Bologneze res, ampak to je po moje najslabši predstavnik lazanij;)
Ekola, takole izgleda en grižljajček. Dober tek!

petek, 18. februar 2011

"Joga" na solinah

Mogoče se kdo med vami še spomni, da smo šli na sečoveljske soline in drugega posta o jogi doma. No, ampak če je družina dovolj otročja, se lahko gre "jogo" tudi na izletih. Najprej smo delali lastovko: Lejla
Ronja:
in ne boste verjeli, tudi oči:
potem pa še orla - mami:

 Zakaj bi to kdo počel v debelih bundah, pa pri minusu? Zato, ker je bolj zabavno kot ves čas samo notri, na podlagi in v trenirki. Zato, ker je fajn delat vaje za ravnotežje na manjšem štrlečem količku, ker ima človek večjo motivacijo, da ne pade;) Pa ker je pri nas treba vsak lep dan, ko otroci niso bolni res do maksimuma izkoristit, hehe. Pa ker je čisto zares zabavno:)

četrtek, 17. februar 2011

Sladki prazniki

 Ok, tale post čaka še od decembra, ampak j* ga, bolje ikad nego nikad, pravijo. Vmes so bili novi prazniki (kulturni dan in valentinovo), tako da sem ga lahko nadgradila, hehe.
Pa kmalu še dan žena, tako da je mogoče čisto ok čas za nekaj sladkih idej, s katerimi lahko presenetite svoje boljše ali slabše polovice, četrtine, genodajalce ali sodelavke, učiteljice, vzgojiteljice,...

Za Prešernov dan gremo zmeraj v kako galerijo ali muzej, letos sva nameravala celo izlet v Lipico, pa so nam jo zagodli virusi in smo bili lepo doma. Da bi pa vsaj malo praznovali kulturni dan, smo prebrali pri nas zelo priljubljeno pesmico (Povodnega moža, kakopak) in naredile smo figovčke v spomin na našega "doktor Fig-fig-a":
 Za valentinovo smo naredile eno kičasto rdečo malinovo smetanovo-skutino srčkasto tortico. Ker moj najljubši samček ni ljubitelj tičino mase, niti kupljenega marcipana in ker je bila ta torta ipak Zanj, sem se vsem modelirnim masam izognila in torto prelila z želejem iz pomarančnega soka in rdeče želatine (ne moreš verjt, kako živo barvo da). Tisti, ki se tudi nad želatino zmrdujete, lahko vzamete agar in sok rdečih pomaranč (jaz jih nisem imela).
Punci sta seveda z veseljem "pomagali", zato torta ni neka poosebljena lepota, ampak sporočilo je vseeno uspela prenest;). Ja, je zamazana ob robu, ker sem imela preveč mase za moj model in sem morala za želatino potem obod modela odstranit in ga namontirat višje, da sem imela kam nalit žele.
 Tule je recept:
PODLAGA:
- 80g masla
- 200 g piškotov ali/in ostankov biskvita oz. poljubna mešanica

KREMA:
- 5 listov želatine
- 400 g skute (lahko tudi malo več, skute dam vedno "dobro vago";)
- 125 g kisle smetane
- 4 žlice sladkorja
- sok in naribana lupinica 1 limone
- 200 ml sladke smetane (spet cca, sama nisem merila)
- 300 g malin (jaz sem dala več, verjetno nekje 350 - original je bilo cca 400g, vendar sta malidve precej vmes pojedli)

Za dno zmeša 80 g stopljenega masla z 200 g piškotnih in/ali biskvitnih dobtin (jaz sem imela grancereale piškote in ostanke nekega biskvita - kadar obrezujete torte v kake čudne oblike in veliko biskvita ostane, se splača ostanke posušit in zdrobit v drobtine - tako potem ostanejo kar nekaj časa, kot navadne drobtine - samo res suhe morajo bit). Maso daš v model in malo potapkaš, da se bo sprijela (ne pretrdo, da ne bo dno trdo ko kamen, ne premalo, sicer bo krema zgornjo plast drobtin sabo nesla in bo težko mazat. Potem daš zadevo na hladno (v tem letnem času lahko kar ven, bo najhitreje in najceneje)
Za kremo pa namočiš želatino v hladni vodi, stepeš smetano, zmešaš skuto, kislo smetano, sladkor, sok in lupinico, v vse to vmešaš še stepeno smetano in namažeš cca 1/3 kreme na podlago, čez posuješ maline (jaz sem mela zmrznjene, domače - hvala, babi! Če imaš zmrznjene, jih NE odtajaj prej, sicer se bo vse razpacalo), čeznje namažeš še ostalo kremo, poravnaš in daš spet na hladno, da se strdi.
Medtem za obliv namočiš 3 liste rdeče želatine in stisneš sok 3-4 pomaranč, da dobiš nekje 250-300 ml soka, želatino segreješ (jaz najrajši v mikrovalovki v stekleni posodici za cca 10-30 sek. na max. moči - odvisno od količine želatine), potem pa ji zelo počasi postopoma priliješ pomarančni sok, ves čas mešaš. Dobra stran tega, da kar želatino samo stopiš, ne pa celega soka je to, da se ohrani več vitaminov, ker soka ne pregrevaš, pa da se vse skup hitreje strdi, ker ko vmešaš dobre četrt litra hladnega soka, se tudi tista želatina precej shladi - zato bo torta veliko hitreje gotova:)
PS: pa dovolj velik pekač vzemi, hehe, da ti ne bo treba packat in napol strjene torte dajat iz modela, pa modela višje prestavljat;)

 No, tale pita ni bila za pranike, ampak kar tako za pocrkljat, narejena zelo na hitro, z eno bolno punčko v drugi sobi (medtem, ko je spala) in dokončana s to punčko na drugi roki;)
No, tole je bilo pa še iz novoletnih praznikov: tole je bila čisto navadna (to pomeni nič fensi okrašena) skutna torta za v "službico" (ta termin si je izmislila najina temnolaska in je tako posrečen, da se je takoj prijel;)
Za tiste, ki vas je zanimal recept, sem ga dala med komentarje, sicer je ta post čisto predolg:)

Tole so bile slivovi narastki ali nekaj podobnega (ne vem več točno imena), skratka slive z dodatki spodaj in sladek začinjen beljakov sneg za kapico.
No, najboljše pa za na konec, pravijo: zgoraj je kandirana lupinica bio pomaranč in bio limon (naredila sem še bio grenivke, samo niso slikane), spodaj pa zimsko deblo - oboje je postalo hit pri nas doma in se je usidralo, da bo naša tradicija za novoletne praznike.
Zimsko deblo je samčkova omiljena sladkarija, zato je doživela še 2 reprizi v 2 tednih;), poleg tega je zelo enostavno in hitro narejeno.
Kandirane agrume imajo pa tako in tako vsi radi. Sama se spomnim arancinov (kandiranih lupin od mandarin), zdaj pa sem poizkusila drugačen način in z ostalimi agrumi (če citiram Lovšina: "vedno je treba probat kaj več...")

 In kot vidite, je bila tudi ta varianta zelo uspešna:) Najboljše pri tej sladkariji je to, da tudi če vam po naključju kaj ostane, jo lahko uporabite v kolačih: je pa ceneje in boljše kot kupljeno kandirano sadje, pa še veš, da zadeve res niso bile špricane:)

Takale zadevica je lahko primerno dekorirana tudi čisto simpatično darilo za kakega sladkosneda ali domačo pekarico. Čokoladnega debla se pa tako nihče ne bo branil;).

nedelja, 13. februar 2011

Strunjanske soline

No, ker sem jih že dvakrat opevala (v ideja za izlete in v objavi o Sečoveljskih solinah), jih bom vseeno objavila, čeprav smo šli tja že predlani (tisto malo oranžno je Ronja, Lejla je komaj kak mesec stara - v zimskem slingu - homemade:), no, saj je pajac tudi, ampak zanj verjetno ne bi nihče vprašal, za sling pa vsi sprašujejo, kje sem ga kupila). To je bil en prvih daljših (torej "celodnevnih" izletov v 4):
Te soline so "samo lepe", ni nobenih stavb (no, vsaj ne delujočih), niso več delujoče, ni predstavitev, kako se pridobiva sol (ampak tisto je Ronja opisala kot: "totaln dolgčas";), tako da otrokom verjetno tu ne bo nič manj všeč, vsaj malim ne:)
So pa luštni mali mostički, plitvinice, nasipi,...
zalivčki:

sprehajalne potke,
in sonček - in to sredi zime!!!  In dokaz, da je bila z nami tudi novorojenčica:)
in v teh kalnih mlakužah bodo ostrooki ribiči videli celo ribe!
  Ker mi je ravno ostal prostor, bom tu odgovorila še na pomisleke ljudi, da je otrokom vseeno, tudi če nikamor ne gremo in smo ves čas samo doma na vrtu oz. pred blokom in da se torej ne splača nikamor jih vlačit:
- Prvič za moje otroke nisem čisto prepričana, da je tako, ker vidno uživata, ko se kaj dogaja. Seveda pa se je treba zavedat, da otroci gledajo svet drugače in da ne bodo uživali na predstavitvi zgodovine solin, da jim ni mar, kako stari so kapniki v jami ipd... Zato vzameš s seboj škatlo piškotov in dve flaški toplega čaja (oz. pač za vsakega otroka eno, da ni kreganja;) in med malico si lahko v miru pogledaš še razstavo. Otrokom (vsaj mojim) zelo dogaja, če lahko jejo kje drugje (očitno sta tudi onidve usekani na hrano, kaj naj rečem...)
- Drugič pa se mi zdi pomembno to, da uživava tudi midva. In midva ne bi uživala 100x pod našim blokom. Kdaj pa kdaj je prav fajn, ampak cel dan viset na igrišču, kjer "imam preštete kamenčke v peskovniku in poznam vse mravlje po imenu", pa bi mi postalo dolgčas. In najljubšemu samčku tudi (še prej;). Če bi bila sama (midva, brez otrok), se ne bi nihče spraševal, ali ima smisel, da greva v Postonjsko jamo, na soline ali kam drugam: vsi bi bili navdušeni, da kaj počneva za vikend, da je to dobro za zvezo, itd... A potem ko imaš otroke, pa to ni več fajn za odrasle? In če mi uživamo, to apriori pomeni, da oni ne? Meni se zdi, da v eni normalni družini velja prej obratno: ko en član uživa, začne to zanimat še druge... Tako se nama da bit cel dan zunaj, tako se onidve zamotita z nečim, kar je drugače kot ponavadi, vidita, da je svet raznolik... 

Ne delam si utvar, da "kaj odneseta" od učih poti ali razstav ali ne vem česa... V smislu "znanja o tem" gotovo ne. Vendar pa ne podcenjujem "latentnega učenja", tega, kar se "naučiš" tako sproti, mimogrede. To ni ciljano znanje, da bi zdaj vedeli, kako so sol pridelovali, zato bomo šli na soline kdaj kasneje, ko bosta že v šoli. Ampak občutek, da na svetu obstaja mnogo različnih stvari, poklicev, zanimivih dejavnosti,... to pa mislim da lahko dobiš na ta način. Občutek, da se da eno stvar naredit na več načinov, recimo. Pa raznorazne malenkosti, ki si jih prisiljen sproti povezovat, ti dajejo širino. Vem, da je meni to veliko pomagalo, čeprav nismo toliko okoli hodili (vendar sem imela srečo, da sem imela starejšo sestro, ki se ji je prvih nekaj let dalo igrat z mano, pa da sta moja starša po zanimanjih različna kot dan in noč).

In to, da onidve ne občudujeta kapnikov na isti način kot midva, ne pomeni, da kaj manj uživata - in zato mislim, da se splača.
Zato in zato, ker smo takrat skup, ker vsi delamo nekaj skupaj, vsi se čudimo istemu velikemu kapniku, vsi se kdaj zagledamo v isto sliko na razstavi... ali pa iščemo vsak svojo favoritko... in se o tem pogovarjamo. To se mi zdi pa vseeno bonus pred še enim dnem pod blokom, čeprav je lahko čisto fajn na domačem igrišču, ko si lahko bolj sproščen, ker točno veš, katero igralo bo ledeno in je treba zraven stat, katero je pa ok in dovolj nizko, da pustiš otroke same gor plezat in samo od daleč opazuješ. Oboje je ok, zato pa mi oboje delamo;). Poleg tega: roko na srce: koliko časa ste skupaj na vrtu, da vsi delate eno stvar oz. da delate nekaj skupaj? Večinoma takoj, ko se otroci zaigrajo, vsi skliznemo naredit kaj "nujnega" ali pa si vzamemo 5 minut zase. Kar ni nič narobe. Je pa vseeno fajn, da smo kdaj pa vsi skupaj, z istim ciljem, krepi timskega duha, hehe. In če je zanimivo tudi staršem, bodo dlje časa zdržali zraven;)

PS: ta teden smo hoteli it v Škocjanske jame, pa so nam jo virusi zagodli - pa kdaj drugič;) Če pa ste vi vsi bolj ali manj zdravi, uživjate še za nas!

sobota, 12. februar 2011

Ljubezensko pismo

 Zadnjič sem brala, da baje pisanje pisem izumira (kdo bi si mislil, a ne?;) Itak da je hitreje nekaj natipkat, pa še prej pride in zastonj je (kar ni zanemarljivo, če pošiljaš debelejše pismo nekam v tujino). Nisem pretiran nostalgik, čeprav sem si včasih veliko dopisovala, vseeno pa ima pismo v nabiralniku ali pa kar na pultu svoj čar... Sploh če je od "tistega nekoga"...
Ja, vem, poln kufer imate srčkov in Valentinovega itd... Vi si izkazujete ljubezen vsak dan;)... Ja, itak - zakaj si je torej ne bi danes? Danes, ko ni Valentinovo? Ne bi bil to največji upor?;) Mene je samček enkrat ful osrečil, ko mi je za valentinovo prinesel nov flumaster, ki se zbriše (za blago, stari je bil že čisto hin, nič se ni videlo, pa si nisem hotela novega kupit, ker je bil kao še ok, čeprav mi je skoz živce žrl) in potem 15.2. mi je dal še enega "da ne bo samo za valentinovo, pa da bom imela, ko bo prvi hin";).

In res mislite, da se splača trmarit in si 1 mesec na izkazovat ljubezni, samo zato da bomo "kul" in ne bomo padali na skomercializirani praznik (ki ima mimogrede baje pri nas tradicijo iz ne vem katerega stoletja;)) in vse srčke okoli? Ok, kakor komu paše:) Ampak za tiste, ki vas briga za to, kaj je "in", za to, kako je "in biti proti", kako je "in biti neskomercializiran", je tu ena idejica, ki vas ne bo stala praktično nič (ok, 1 A4 list papirja in po želji 1 nalepka), lahko pa naredi precej veselja:)
 Meni je sicer Valentinovo všeč. V bistvu so mi všeč vsi prazniki. Če bi bilo po moje, bi praznovali tudi Hanuko in Kavanzo in bi bili vsi dela prosti dnevi, hehe. Valentinovo mi je pa všeč zato, ker ima fajn idejo zadaj (praznovanje ljubezni je pač samo po sebi fajn, ne?), pa zato, ker je vedno milijon raznih malih idej povsod okoli, kako bi lahko osrečil svoje ljube - in te ideje si lahko potem lepo zapomniš in jih porabljaš celo leto... In tako smo en dan (januarja, hehe) punce delale pisma za očija. 
Ideja je verjetno stara kot svet - na prepognjen list šmir papirja narišeš polovico srčka, izrežeš, da dobiš šablono, ki izgleda nekako takole:
Nato pa šablono prerišeš na lep čist papir (nepopisan po obeh straneh) in ga po eni strani okrasiš, po drugi pa popišeš. Če si hočete stvari olajšat, lahko šablono (srček) prerišete kar na kak lep ovojni papir, na njegovo belo/enobarvno stran pa napišete pismo. Ampak jaz sem hotela bit bolj osebna in sem papir tudi same porisala (punci itak nista pisali ampak samo risali).
 Ko ste zadovoljni z vzorčkom, na drugi strani napišete, kaj vse vam je tako strašno všeč na vaši boljši polovici (oz. pač na prejemniku pisma), kaj radi skupaj počnete, s čim vas je očaral/a,... Pač, kar vam paše oz. kar paše tisti boljši polovici;) Vi že veste;)

Potem papir samo še zapognete po črtah, ki jih vidite zgoraj na  šmir papirju (najprej iz leve in iz desne proti sredini, potem pa zgornji del srčka dol in spodnjega gor), vse skup zlepite skup z nalepko ali povežite z lepim trakcem in že lahko polepšate nekomu dan:). Lahko en čisto običajen, siv, nemaren dan:) Garantiram, da dela!

četrtek, 10. februar 2011

Živalce iz gumijastih rokavic

 Enostavna in hitra ideja za natrpane dni, ko si recimo zaposlen/a z dekoriranjem tort (in rabiš rokavice, da vmešaš živilsko barvo v marcipan/sladkorno maso/... - ja, rabiš, sicer imaš čisto šekaste roke!) ali pa na veliko pucaš in na koncu pogledaš svoje rokavice in si rečeš: hej, to se da tudi bolj zabavno uporabit, jih umiješ in če niso preluknjane od vsega hudega, so uporabne za takelega zajčka.
 Idejo sem ukradla "naši" krasni zobozdravnici od malihdveh (žal mora Ronja zdaj k drugi, ker je že 3 leta stara), ki na koncu pregleda vedno naredi tako figurico (predlani je delala zajčke, lani pa mucke - hello kitty;). No, od pregleda je že dolgo minilo in zato je to lahko spet zanimivo:)
Potrebujete samo gumijaste rokavice (kao za 1x uporabo, mi jih uporabljamo dokler niso počene - ampak za tole rabite nepočene) in alkoholni flumaster za risanje po nijh.
Rokavice napihnete, zavežete spodnjo odprtino in zavozljate zgoraj poljubne prste (odvisno kaj delate - za zajca pustite dva prsta za ušesa, za mucko, ki jo drži Lejla in se je ne vidi dobro, pa zavozlajte po dva in dva prsta skup, da dobite trikotna ušesa). Narišite še gobček in oči in dobite nasmeh ali dva (oz. pomnoženo s številom otrok:).
Uživajte!

sreda, 09. februar 2011

Pite

 Da je zima je čas za igre na snegu, smo že ugotovili. Da se da zunaj vseeno kaj počet, tudi če ni snega, tudi. Vendar je pozimi (tudi če ni snega) mraz in ko pridemo not, si želimo, da nas nekaj prijetno pogreje, recimo kaka vroča čokolada ali čaj... Ampak vseeno - nekaj še manjka, kajne?
Res je, zima je popoln čas za pite - tiste lepljive, sladke, "comforting", ki jih ješ še vroče, direkt iz pečice, ki se še kadijo, ko jih režeš in ki omamno dišijo, da se cedijo sline še sosedom;)
Kako pridemo do take omamno dišeče dobrote?
Najprej naredimo testo: moji punci radi pomagata, tako da to ni problem:
natehtamo moko in maslo, po želji dodamo kak rumenjak ali celo jajce ali samo nekaj žlic hladne vode, vse skup lahko za začetek zmešamo v multipraktiku in...
 ...zamesimo testo. Ko je gotovo, ga damo v posodo in pokrijemo ali pa ga zavijemo v folijo, da se ne izsuši in damo na hladno (v hladilnik, ven ali v hladno shrambo, če imate kaj takega).
Medtem naredimo nadev in si pripravimo pekač. Razvaljamo cca 2/3 testa v krog, malo večji od pekača, ga obložimo in nadevamo s pripravljenim nadevom. Zvaljamo preostanek testa in pokrijemo pito, zatesnimo robove in naredimo na sredi eno večjo ali več manjših luknjic, skozi katere bo uhajala para, da ne bo testa ob robovih dvigovalo in a bo nadev lepo gostljat. 
Če nam je kaj testa ostalo, lahko pito še dekorativno okrasimo (recimo naredimo na vrh oblike sadja iz katerega je nadev) ali pa naredimo krhke kekse za h kavi ali kakavu.
 Spečemo in - vola, pita je na mizi!

Seveda pa lahko naredimo tudi drugačne pite - recimo odprte (torej nepokrite zgoraj):
 Spet se lahko igramo z robom, da ga malo okrasimo po želji, igramo se lahko z nadevi,...
 In pojemo v dobri družbi:) To je nepogrešljiva sestavina za uživanje ob dobri piti.
Še en nasvet: najboljše pite so iz starih knjig, takih od naših babic ali pa da so vsaj recepti od takrat. Pite niso neka moderna dietna hrana. Pite so "comforting", torej hrana za potolažit. Testo je navadno krhko ali izjemoma listnato, zato ne štejte kalorij. Pite so za crkljat! Hujšali boste po crkljanju s hrano, s kakim drugim crkljanjem;)
Me smo spekle že jabolčno (klasično "babičino" zaprto in odprto, pa obrnjeno - znano kot tarte tatin in še eno podobno), slivovo, češnjevo, rabarbarino, robidovo z jabolki (ta je na sliki zgoraj), grozdno, borovničevo pito, pa pito iz različnega jagodičevja, hruškovo z mandlji in hruškovo z zvezdastim janežem (ta je na sliki spodaj),... In nobena ni ostajala. 

Resno, pite se splača sam spečt - to je pač ena od tistih hran, ki ne bojo nikoli tako dobre zunaj, ker morajo še čisto sveže na mizo, da imajo tisti pravi učinek:) Preverjeno. 

Pa še nekaj: zadnjič sem v eni fajn kuharici prebrala, da so pite prinesli izseljenci iz Anglije v Ameriko in da so jih tisti "prvi naseljenci" (ne vem, zakaj se jim tako reče, če so bili pa že Indijanci stoletja prej tam?) jedli za zajtrk - vsekakor fajn tradicija:)

V planu za pozimi imamo še bučno, banoffee, pomarančno pito,... Uf, zakaj ima dan samo teh bogih 24 ur?