Joga za otroke

No, ko smo ravno januarja in smo se že pogovarjali o novoletnih sklepih, sem razmišljala, kaj si ljudje največkrat obljubijo in ugotovila, da sta hujšanje in šport zelo visoko na seznamu;)  Sama sicer še nisem imela takih novoletnih zaobljub, ampak za tiste, ki rabite malo motivacije pri športanju in za tiste, ki rabite kako idejo, kako lahko sploh kakorkoli migaš doma, v zelo malem stanovanju, pa bo mogoče dobrodošla ta ideja. Seveda ne samo za tiste, tudi za tiste, ki si želite samo najt kako novo idejo, kako se igrat z otroki;)

 Navadno se vsi dobri nameni sfižijo, ko zmanjka motivacije, zato ima telovadba doma, z otroki eno zelo zelo dobro stran: ko otroci takole uživajo, si želijo še in še... In potem te naslednji večer spet zagnjavijo: "Mami, kdaj bomo spet telovadile?" In mami je to seveda veliko boljša motivacija kot to, da je to zdravo, da je to fajn za postavo, prebavo in splošno počutje, itd... itd... Enostavno je en "mami, prosim" veliko močnejše orožje od tehtnice, ozkih hlač ali podobnih trikov, ki jih ljudje uporabljajo. Vsaj meni se zdi. In mami dvigne svojo rit in gre pozdravit sonček in naredit leva in svečo in noja in most, pod katerim so riba, želva in rak in vse ostalo... Ok, vem, od joge ne boste shujšali, ampak boste pa gibčni in fit. Pa če jo delate z malčkovim tempom, se da tudi shujšat, po moje;)

 Najprej opozorilo, da nimam pojma o jogi, da nisem nikoli hodila na noben tečaj, niti nisem imela kakih prijateljev, ki bi me učili ali kaj podobnega, skratka sem čisti samouk in samo delam vaje po eni knjigi, ker ima lepe slikice (naslov je "Joga" - kdo bi si mislil;) Zato vas ne bom učila asan, ker bi se verjetno jogiji zgrozili, če bi me videli. Ampak vseh vaših morebitnih očitkov se otresem s tem, kar je rekel en pameten svamiđi: "Gram prakse je vreden več kot tona teorije."

Torej: joga za otroke. Kaj hudiča je to? Vsi, ki mislite, da je to prava joga, se motite;) Joga za otroke je veliko bolj zabavna, veliko manj meditativna (beri: dolgočasna;) in veliko bolj aktivna. Z otroki ne moreš ene poze delat 10 minut, ker bojo pobezljali vmes. Ne poznam 2 ali 3 letnika, ki bi to zdržal več kot 1x 1 pozo in ki bi se tega veselil in bil pripravljen še kdaj to počet - bit 10 min. pri miru - ste znoreli? :D

Če torej obvladate jogo, se boste morali najprej malo prizemljit kar se tiče tega, kaj je z malčki možno. Ko to sprejmete, se boste imeli odlično:) (to ni samo moja ugotovitev, to je ugotavljala tudi dolgoletna učiteljica joge tule).

 Meni je bilo neprimerno lažje, ker sem še sama en otrok in mi je tak način veliko bližje kot klasična joga - najljbuši samček me vedno heca, da delam "power jogo", ker si pač pozicije pri meni dokaj hitro sledijo;) In malim to paše, to je ravno malčkov tempo;) (prosim, ne tukaj vlečt nobenih vzporednic in zaključkov;).

 Če slučajno niste tako zelo otročji, ali pa se tega še ne zavedate, potem je tu nekaj idej, kako jogo ali katerokoli telovadbo približat otrokom:

 - živali: otroci zelo radi oponašajo živali! Pri jogi je veliko poz poimenovanih po živalih, kar vam je lahko v veliko pomoč. Samo ne delat joge kot na tečaju, da ste vsi tiho in čisto pri miru čakate v eni pozi 10 minut - ker bo otrokom dolgčas. Če pa vsi na ves glas zarojvete v levu, se majete, ko iščete ravnotežje pri drevesu, sikate, ko se zvijete v kobro in z rokami oponašate rakove klešče, ko se prepognete v klešče... bo veliko bolj zabavno:) (mogoče boste ugotovili, da tudi za vas, hehe)

 - zabava v druženju - torej interakcije: naredite jogo zabavno, tako, da nekatere poze animirate ali da nekateri delajo eno pozo, drugi drugo, vi pa ju povežete z neko idejo: recimo kadar jaz delam most, malidve obvezno gresta spodaj in tam kampirata (kar je tudi zelo fajn za vztrajnost, saj potem res držiš lep most, če so otroci spodaj;) Kadar delamo čoln, vidmo želvo (sedimo z razkrečenimi nogami in se poizkušamo dotaknit tal s trebuhom) in potem se dve želvi obrneta skup in še veslamo - po dva in dva se primemo za roke in se nagibamo naprej in  nazaj. Ker smo me 3, naredimo tako, da se mojidve želvici postavita ena za drugo (tamala spredaj) in jaz nasproti njima in potem tako veslamo vse tri. Ko naredimo svečo, jo nekdo prižge in sveča gori (vrtiš stopala) in potem jo nekdo upihne in ne gori več), itd...

- zgodbice: otroci imajo po večini radi pravljice in teme. Če jogo zapakirate v pravljico, bo bolj zanimiva. Sestavite zgodbico, v kateri uporabljate besede za razne asane (položaje) in jih med pripovedovanjem postavljajte. En primer take zgodbice najdete tukaj (je v ang.) Lahko so čisto preproste, otroci niso zahtevni - vse je ok, samo da delate skup:) Veliko položajev se da povezat v logično zgodbico: metuljček pristane na rožico (lotos), pod mostom so vodne živali (riba, želva, rak), ko pozdravljate sonce, to pogleda najprej na vzhod, pa ga pridejo gledat vsi črvički, pogleda čez gore na zahod, na koncu pa še na severu eskimčke pozdravi... Ena poza ima lahko več imen (in jih tudi ima, samo guglajte;), če tako želite, lahko date svoja, nihče vas ne bo ganjal!

 Kar se tiče sproščanja, sem bila ob svojih živahnih malčicah zelo skeptična, ampak ker nikoli ne vržem puške v koruzo ne da bi vsaj pogledala, ali je kakorkoli uporabna, sem poizkusila. In moram priznat, da sem bila zelo pozitivno presenečena! OK, Lejli seveda ni tako zanimivo, da bi to dolgo zdržala in pač pleše tačas okoli, ampak Ronji pa to ful dogaja! Naša vaja je res preprosta: uležemo se na hrbet in pomislimo na nekaj lepega  - park, morje,... Potem se od nekod prikaže lepa žareča zlatorumena kroglica in jo vzamemo. Zdaj ta kroglica lebdi nad nami in se kotali od prstov na nogah proti glavi in tako otrok pomisli na vsak predel sebe, da ga začuti in sprosti. Nisem mogla verjet, ko si je moja živahna 3 letnica na koncu naših vaj vedno želela naredit še to!

 Tudi kar se tiče raznih meditacij sploh nimam pojma, ampak ker se mi zdi sposobnost koncentracije kar fajn zadeva, sem rekla, da bom poizkusila kaj čisto enostavnega z malima. Vzela sem eno od tistih dveh vetrnic, ki jih vidite v glavi bloga in jima razložila, da bomo poizkušale čim dalj skoncentrirano gledat v sredino te vetrnice. In moram priznat, da sem bila spet presenečena! 

Ni vsak dan pravi za meditacijo, ampak kadar pa začutite, da so se otroci toliko umirili, da bi lahko poizkusili, je pa po moje vredno, ker je fajn, da urijo koncentracijo na en tak zabaven način, da jih nihče ne sili (tega bo dovolj v šoli;). Pa da se umirijo recimo pred spanjem je itak zaželeno;) Vzemite to kot pozitivni stranski učinek;)

Predvsem pa se ne obremenjujte: jaz malih zelo dolgo sploh nisem popravljala, niti jima na začetku nisem dajala navodil, kako bomo kaj naredile (slike so od takrat), ker bi jima bilo to popolnoma nezanimivo, njiju je zanimalo, kaj bomo sploh delale - to pa se pokaže, ne pa pove. Samo delala sem in onidve zraven po svoje. Ko sta sami pokazali veliko veselje do tega, sem počasi vsakič vzela eno pozo, ki sem jo malo popravila. Tamali so gibčni: če vejo, kako je treba naredit, bodo svašta zmogli! Ampak ne vsega naenkrat! Naj delajo tudi po svoje, škodilo jim ne bo, če malo migajo:)

Ronja zdaj že sama hoče naredit boljše, bolj podobno pravemu gibu in dostikrat sama prosi za pomoč: "Mami, a mi pokažeš, a me primeš, pomagaj mi," itd... in je super ponosna, ko pride v pozo in jo pohvalim, da je super naredila ali da je naredila boljše kot mami, itd... Se mi zdi to boljše, ker ni prisile in je samo veselje: ravno to pa bi jima rada dala: ne znanja joge, ampak veselje do gibanja.

Probajte, garantiram, da otroci uživajo! Vi pa tudi, če se ne obremenjujete s tem, kako to izgleda - pa saj ste doma, koga briga, kako to izgleda! Da vam vlijem poguma: tele fotke so iz začetka naše telovadbe, kot vidite je vse razštelano - ampak mele smo se pa super:) Zdaj smo že bolj sinhrone, sploh midve z Ronjo, Lejla ima še svoj način večinoma, ampak to po moje sploh ni važno. Pri jogi res velja, da je važna pot, ne cilj:).