torek, 30. november 2010

"Sledi stopinjam"

Na snegu se lahko gremo tudi razne igrice. Lahko se recimo gremo "sledi stopinjam" oz. "hodi za mano" - nekdo naredi gaz oz. stopinje, ostali pa stopajo v njegove stopinje. Seveda se menjavamo v vlogah, da vsak enkrat vodi:) In kadar so starejši/večji spredaj, naj seveda hodijo bolj po malih korakih, saj male nogice ne morejo naredit takega koraka kot velike;)




Kam sta zdaj šli? To je ena čudna igrica... Jaz bi rajši gosenico!
Vidiš: korak po koraku, tako kot grem jaz po Ronjinih stopinjah:

Veliko veselja na snegu!

ponedeljek, 29. november 2010

Snežena gosenica

SNEEEEEEEEEEEEEEEEEG!!!!!!!!!!!!!!! Za vse bolezensko zaljubljene in zasanjane, ki niste sami opazili oz. za vse, ki ste ravnokar prileteli iz Marsa ali pač ne živite v Sloveniji: ta vikend je pri nas snežilo!!! Fejst! Toliko, da je zdaj kar precej čez 10 cm snega! In kot vsak normalen starš, sva se snega seveda zelo razveselila:) Že res, da smo se k dediju cijazili po primorski avtocesti 30 km/h  tja IN nazaj grede, ampak sneg vseeno ponuja tooooliko zimskih radosti! (in to od punce, ki obožuje poletje in sovraži zimo in bi imela ves čas 35°C+). Ampak če že imamo zimo,  mraz, plundro in zastoje, je sneg ena boljših stvari na njej:)

Iz njega lahko recimo naredimo sneženo gosenico - ko to možnost omeniš svojim najljubšim otrokom v garderobi vrtca, se seveda tako zelo mudi, da naredimo prvi poizkus kar na vrtčevskem igrišču:
 
Ves sneg bom pohrustala! Njam-njam-njam!

Seveda smo morale naredit še eno gosenico pod blokom - na Lejlino željo (Ronja je hotela snežaka - in ga dobila, seveda;) ampak to drugič, da ne bo post predolg):

Ta naša gosenica se je spravila kar na zelenje, kar ga je še ostalo.
Pojedla nam bo novoletni - bor?;) Njaaam!!!
  
Uživajte na snegu in ga izkoristite do konca! Nikoli ne veš, do kdaj bo trajal...

Lok

Kot ste mogoče prebrali, smo šli zadnjič (že pred časom, zdaj je vse pod snegom;) po kostanj. In kot vsak normalen hrček, sem tudi tam stikala za rečmi, ki bi nam še kdaj prav prišle - teh je v naravi seveda ogromno. Zato sem se omejila na nekaj in ena od teh je bila kriva veja oz. palica, ki sem jo našla na tleh. Takoj sem vedela, kaj bom z njo!

Ja, res je, imam 2 punčki in delale smo lok! Pa kaj potem?;) Tudi punčke včasih rade streljajo. Poleg tega gre pri loku tako ali tako za nekaj drugega. Loki so enostavno fajn. Kdo od vas si nikoli v življenju ni želel poizkusiti streljati z lokom? Takim, ki bi deloval? No? ... torej: loki so ok tudi za punčke.


Za naredit pravi lok mora biti človek kar močen, da upogne tisto žilavo trdo palico in naveže nanjo dovolj močno vrvico. Zato hvalabogu obstaja tudi enostavnejša različica, narejena tako hitro, da to zdržijo celo najmlajši (beri: najbolj nestrpni) otroci, ki jim nič ni dovolj hitro: enostavno samo na oba konca zataknite močnejšo elastiko in to je to.
Če veja nima dovolj izbočenega "hakeljčka", na katerega bi lahko elastiko zataknili, pa naredite utor (navaden kuhinjski nož se čisto obnese - preizkušeno na enem koncu), da elastika ne bo uhajala dol - ne samo, da tako lok ne bi bil funkcionalen, lahko bi elastika tudi useklala po prstkih nič hudega slutečega malega lastnika - torej elastika naj bo dovolj trdno zasidrana na obeh koncih).

Seveda pa ni težko ugotovit, kdo je imel na koncu največ zabave z njim: očiiiii!

Sodobni Winetou:

sobota, 27. november 2010

Vetrnice

Verjetno ste že opazili, da mi je uspelo pod naslov dnevnika stlačit tole sličico (na kar sem strašno ponosna, saj sem sicer računalniški analfabet - in en od razlogov za ta blog je tudi to, da se malo naučim teh zadev). No, pa sem mislila, da mogoče koga zanima, zakaj ta slikica. Dolgo sem iskala pravo med bilijoni naših slik in ta se mi je zdela pravšnja, ker združuje 3 stvari, ki jih imam rada in o katerih bom pisala na tem blogu: otroke (sploh moji punčki na sliki), naravo (v ozadju) in ustvarjanje (vetrnice v rokah):

 To niso edine 3 stvari, ki jih imam noro rada, vsaj še 2 sta (lubi in glasba), vendar o tem ne bom tu pisala, ker otroci in ljubezen do lubija niso ravno kompatibilni kar se teme tiče (čeprav so oni posledica le-te ljubezni...) Ampak saj razumete: ne morem pisat na veliko o seksu oz. "odrasli ljubezni" v enem postu in potem o cofkih v drugem - ker je publika lahko neprimerna;)  Rock & roll pa... Hm, enako kot tista odrasla ljubezen - čeprav so otroci dostikrat posledica le te oz. rock&rolla in čeprav je fajn, da je oboje prisotno v domu (si pač ne morem predstavljat doma brez R&R, ampak to je čisto subjektivno;), to ne bo glavna tema. Mogoče kdaj za intermezzo:). Pa še slikat se ga ne da! Glasba je pač za poslušat... Torej se držimo v gl. tega, kar vidite na sliki.

No in če morda koga zanima, kako se to vetrnico naredi, je stvar zelo preprosta: vzameš kvadrat tršega papirja ali kartona (če papir ni dovolj trden, pa lahko 2 zlepimo skupaj), na kvadrat narišeš obe diagonali (diagonala = črta od enega kota do drugega, ki gre čez sredino - vsaj pri kvadratu) in zdaj zarežeš po obeh črtah iz vseh 4ih kotov proti sredini - nekako 2-3cm do sredine (na sredini se diagonali sekata). Zdaj vsak drugi krak primete in zvijete proti sredini (ne ga prepognit!), zlepite in na koncu sredino prebodete in z močno buciko (super se obnesejo tiste za pluto) pripnete na palčko oz. pač kamor že hočete. Če ni jasno in če bo koga zanimalo, lahko enkrat poslikam postopek. Ni tako komplicirano kot se mogoče bere.

Zakaj bi kdo sam delal vetrnice, ko jih lahko kupiš za evro ali dva (ali 5 - niso vedno ravno poceni) na vsaki turistični točki? No, vsekakor so tiste vetrnice precej barvno omejene, tu pa lahko damo domišljiji prosto pot in naredimo točno take, kot si jih želimo. Pa še zanimivo je videt, kako taka stvar nastane iz kosa paprija:) Taka mala magija za male očke:)
In zakaj bi sploh naredil ali kupil vetrnice? Hm, poleg tega, da so vetrnice kul - vrtijo se v vetru in super izgleda, če plešemo in se vrtimo z njimi v rokah, je to je še ena od tistih poceni stvari, ki pa naredijo veliko veselja - tu je dokaz:
 Res skoraj nič ne rabiš, večina nas ima vse potrebno že doma: karton, svinčnik, radirko, ravnilo, škarje in lepilo, pa še risalni žebljiček ali trdo buciko za v pluto in paličico ali ščipalko, kamor bomo vetrnico prtrdili. Na sliki lahko vidite vetrnici od spredaj in od zadaj, vrtijo se pa, če se mi z njimi v rokah vrtimo okoli svoje osi ali pa če dovolj močno piha veter (in je vetrnica postavljana v pravo smer, seveda). Je še par trikov, da se vetrnice res lepo vrtijo, ampak o tem kasneje, če bo koga zanimalo.

četrtek, 25. november 2010

Domača darila

Celo krdelo dobrih mož že sopiha k nam, palčki in škrati so do vrha glave zaposleni z nakupovanjem in pripravljanjem daril, zato je čas, da izpolnim obljubo iz uvodnika in vam napišem nekaj idej za darila, da boste tem bogim upehanim pravljičnim bitjem vsaj malo olajšali nori december.

Ta darila sem sicer naredila za rojstne dneve, vendar pa nikjer ne piše, da palčki in škrati ne znajo kvačkati ali šivati (ok, res so to v principu fantje, ampak verjetno imajo kako palčico zraven, kako bi se sicer razmnoževali... sploh pa obstajajo tudi moški, ki pletejo - tako so mi vsaj povedali tisti s televizijo;), videla v živo res še nobenega nisem;).
 Darilo št. 1 torej: za svakinjin rojstni dan - skvačkane rokavice brez prstov (za mamice z malimi otroki precej praktična zadeva - prste rabiš, da tem malim bitjem (ne mislim palčkov) brišeš noske, rokice, deliš hrano,... Vseeno pa je fajn, če je toplo v roke, zato so za prehodne dni, ko je še nad 0°C tele rokavičke čisto primerne (če nisi na biciklu;). So zelo hitro skvačkane in jih očitno oz. preverjeno zmore celo čisti začetnik - sama nisem še NIKOLI  v življenju NIČESAR skvačkala - to je moj prvi izdelek - ever! Rabila sem cca 4 ure, pa sem vmes imela še malidve na grbi;) (res pa ju je oči precej animiral:).
Darilo št. 2: za nečakov rojstni dan - sedežna vreča: no, tale ne bo narejena v 4 ih urah, rabiš kar dobro noč zanjo...
Vsaj če ti zmanjka vsega možnega: blago je šlo "na knap", ampak mi je uspelo vse postavit tako, da ga je bilo dovolj, večji problem so bili ježki (seveda sem imela modrega ježka ravno en meter in nič več... grrrr!), še večji problem je bilo polnilo (stiroporne kroglice)! Ki ga je zmanjkalo. Zato sem šla in žrtvovala našega "črva" (materinsko blazino) in ga izpraznila v vrečo - še vedno je bila čisto prazna. Ja, vem, lahko polniš tudi z drugimi stvarmi (razrezano peno) - tudi porabila. Ja, vem, lahko daš notri tudi peno, ki jo sam narežeš - "done". Ja, tudi koščke polnila za igračke. Res je, uganili ste, vse je notri. Tudi koščki blaga, ki ostanejo so dobri za polnilo. Been there, done that.

Torej: s pomočjo vsega naštetega in na koncu tudi lubijevo pomočjo (največje delo je bilo odganjati tamale stran, ker se je med šivanjem večer prevesil v noč in potem v jutro in sta že vstali...) - no s pomočjo vsega tega mi je nekako uspelo napolniti ta monstozum. Na sliki vreča ni najboljše postavljena, samo nisem jaz slikala - jaz sem tačas delala torto;) (glej spodaj:), tamalidve pa nista vedeli, kako bi to moralo bit - tako da je malo več naslonjala, ampak to bojo že sami poštudirali, kako jim bo pasalo imet.

 
Dobra stran te prebedene noči na račun pomanjkanja materiala in tele impro lige je to, da sem dodobra spraznila škatlice z ostanki blaga - vse, kar je bilo majčkeno, je letelo v vrečo... Kajti spravljam res vse odrezke blaga - tudi samo nekaj cm2 velike! "Ker za kako aplikacijo pa ravno to rabiš..." In potem se kopiči in kopiči... No, zdaj sem naredila red:)

Za oba (nečaka in svakinjo in vse ostale v družini) pa je bila še tale torta v obliki njihove nove hišice, za katero smo jim čestitali tule. (Rjavo je garaža)


Poleg obiska sorodnikov pa se je v istem vikendu zgodil še rojstni dan Ronjine najljbuše sovrtčanke, ki je dobila domačega krokodila, sešitega iz nogavice (ročno pobarvane nogavice, da je dobil krokodil tak vzorček):
Baje je postal njen ljubljenček:) - ampak več o tem v postu o domačih igračkah, ki sledi kmalu:) (Za njim je Ronjin krokodil, narejen iz moške dokolenke.)

Več daril pa naslednjič!

sobota, 20. november 2010

S'mores

Kaj hudiča je to? Ma, to je ena krasna zadeva! Aja, hrana, kakopak. To je zelo hitro narejena sladkarija, ki jo imajo skoraj vsi radi (vsaj za otroke pa lahko jamčim). To je v bistvu sladki sendvič in res ne bi moglo bit bolj enostavno: dva piškota, vmes pa košček banane in stopljena čokolada:
 Načina sta dva, en je hitrejši in meni ljubši (le zakaj;), drugi pa počasnejši in bo mogoče komu drugemu bolj všeč: na polovico piškotov (ki naj jih bo vsega skup vsaj 2x toliko kot je oseb, da dobi vsak svoj "sendvič") damo primerno velike koščke razpolovljene banane (razpolovljena je zato, da lepo stoji na keksu, da se ne rola gor in dol), medtem v mikrovalovki (ali nad soparo, ampak je precej bolj zamudno) stopimo čokolado, jo z žličko nakapljamo čez banano in pokrijemo z drugim piškotom (seveda ni odveč povedat, da ne šparat pri čokoladi;) Vola: postrežemo malim kobilicam, ki komaj čakajo na hrano in jih opozorimo, da morajo popihat smores, ker je čokolada seveda vroča. Tu lahko vidite zavzetost, s katero pihata (ker so jima smores res všeč:):

 Drugi način je, da namesto da stopimo čokolado, damo na banano kar koščke čokolade in pokrijemo z drugim piškotom in vse skup damo v pečico, dokler se čokolada ne stopi. Vendar bo potem tudi banana bolj topla in mehka (meni so ljubše bolj trde, za koga še nezrele, zato mi ta način ni všeč). In ker bo vse skup - banana in piškoti vroče, bo treba še bolj pihat - takrat bojo pa nestrpni otroci postali že ZELO nestrpni... Tako da - just a thought;)... Res pa je, da v tem primeru nimate umazane posode od čokolade (ampak to se itak vsi grebejo, da bi "pomili" - beri polizali čokolado, kar je še ostane not;). Imaš pa zato umazan pekač - sicer se nič ne zapeče, tako da ni hudega, ampak vseeno - pekačev ne maram prat, ker so štorasti - in tu se jim lahko izognemo:).

Dober tek!

ponedeljek, 15. november 2010

Kocke

Kocke so magične. Zadnjič se je ena navadna lesena kvadrasta rumena kocka (oz. kvader) znašla v očijevih kavbojkah in jo je odnesel v službo. Tam jo je odložil na mizo in vsak sodelavec, ki je prišel mimo, se je vtaknil vanjo: "Kaj pa imaš to? Zakaj pa se to uporablja?..." Nihče je ni mogel spregledat - res so neverjetne:)
Vsi otroci jih imajo (vsaj pri nas upam, da res) oz. bi jih morali imeti. Baje krepijo logično razmišljanje, domišljijo in še kaj. Ne vem, kako so do tega prišli, ker se nisem poglabljala, sva se pa s sestro res veliko s kockami igrali in imava baje ok logiko oz. matematično mišljenje, domišljije pa še več, tako da mogoče je kaj na tem. Ampak to niti ni pomembno. Pomembno je to, da so kocke otrokom všeč in niso škodljive. In da se znajo z njimi tudi sami igrat, kar je sploh super!

In gotovo je najpomembnejši vidik to, da jim enostavno pustiš, da se igrajo sami, kakor se pač vejo in znajo.

Ampak včasih (da ne rečem pogosto;) pa si otroci vseeno želijo starše, da se igrajo z njimi. In včasih si tudi mi želimo igrat z njimi. In za takrat par idej, kaj lahko delamo s kockami:
 
- poleg klasičnih: zgradit stolp iz čim več kock, lahko stvari tudi malo zakompliciramo:
- zgradimo stopl iz samih rdečih ali samih rumenih kock
- zgradimo stolp iz malih in stolp iz velikih kock in gledamo, kateri je večji
- vsak od nas da eno kocko na stolp - eno otro, eno starš, ( če vas je več potem še eno 2. otrok, eno 2. starš, itd...) in spet od začetka,...
- zgradimo hišo z okni in otroku pokažemo, kako lahko naredi luknjo v zidu, ne da bi ta razpadel
- sestavljamo kocke v voziček ali mečemo kocke skozi pokrov vedra
- sestavimo kocke v različne živali in naredimo zoo
- na velik karton narišemo ceste in pustimo otroku, da okoli njih zgradi stavbe izi kock
- če imate dovolj kock, lahko tudi zgradite hiške za pliškote
- če imate dva različno stara otroka, je super "vaja", da en gradi, drugi podira - ampak to navadno sami pogruntajo in ne rabijo nas zraven zato (razen da mirimo strasti, kadar delata z različnim tempom;) - navadno mali hitreje ruši kot veliki gradi;). To zna bit včasih "izziv", zato je praktičen trik, da malega animiraš toliko časa, da veliki zgradi eno hiško "za rušit", potem pa ima mir, da gradi to, kar bi res rad naredil, medtem, ko mali tisto prvo ruši. To se nam super obnese. Zdaj se že sami zmenita, kaj je za rušit in kaj ne.

Kaj pa se vi greste s svojimi malčki? Zbiramo ideje, kaj vse naredit iz kock, ker če bo ta zima kaj podobna prejšnji (beri: nonstop bolani), bomo vse notranje aktivnosti izkoristili že pred novim letom;).

nedelja, 14. november 2010

Današnje kosilo: zelenjavni obrazek in Jakčev čarobni fižol

Ta vikend sta punci bili bolj tako-tako (Lejla ima danes vročino, obe sta pa bolj jokavi že cel vikend - kar sicer ni v njuni navadi, sta vesela otroka sicer - hvalabogu!!!), pa še stanovanje preurejava (ljubi samček se bori s plesnijo, jaz se spopadam s svojim kompulzivnim hrčkarstvom in poizkušam dat kako stvar stran;) - skratka precej dela doma,  zato nismo nič kaj dosti vandrali okoli in nimam nobenih pametnih slikic.  Smo pa zato jedli:). In to dobro:). In veliko:).


Dostikrat mi ljudje napišejo, da bi radi videli, kaj jemo, ker se pač stvari včasih hecno imenujejo. Recimo tale Jakčev čarobni fižol: 


 Včasih pa imajo jedi zelo navadna imena, pa izgledajo hecno in bi jih jaz rada pokazala. Recimo tole zelenjavno faco - ok, ta je čudna, zato, ker sem hrano predevala iz take lepe glinene skodelice, kot jo vidite na prvi sliki in v kateri se je pekla. Malčkom pač ni pametno servirat hrane v vročih skledah;). Zato je tale obrazek malo hecen, ampak malihdveh to ni motilo.


Edino, kar ju je motilo, je bilo to, da je premalo paradižnika (samo usta). Ampak na to sem bila že pripravljena in sem zrezala 2 paradižnika za zraven - najini otroci namreč obožujejo paradižnik! Ne vem, kaj je narobe z njima, da nista normalna otroka, ki se kremžita ob vsaki zelenjavi...? No, nama je prav:) Ker njiju lahko dejansko "izsiljuješ" s paradižnikom: "če to pospraviš, dobiš paradižnik!" In že šiba! Ne moreš verjet! Ampak taki sta - izven serijski;) Le kje sta se vzeli, hehe...

sobota, 13. november 2010

Sendviči

Sendviči so bili dolgo najljubša hrana od mojega najljubšega samčka.  Ja, bili, dokler si nisva začela skup kuhat; potem je odkril lazanjo in vroča lepljiva rebrca in še marsikaj in od takrat mu sendviči niso več Številka 1.

Še vedno pa so mu ljubi, verjetno so še vedno top 10 in tako so se priljubili tudi meni, ki jih kot mala nisem marala - ampak to samo zato, ker so bili sendviči, kakršne sem poznala (dobivala od doma), zelo revni: dve zelo debeli rezini kruha (ne maram debelo odrezanega kruha, itak nisem kruhar - rada ga pečem, pojem ga pa zelo malo), vmes pa skoraj nič nečesa (recimo masla ali marmelade ali paštete ali pa kos sira (in to odrezan z nožem - jaz pa imam rada sir odrezan s sirorezom - da je na tanko odrezan, pa rajši več teh koščkov;)) - in to je bilo to: brez zelenjave, brez kakih fensi šmensi namazov, brez šunke... kar sem si želela. Skratka, kot vidite, sem že kot mala komplicirala;). Takrat me seveda ni nihče jemal resno in sem dobivala dve debeli rezini kruha z nečim na tanko namazanim vmes. Zato sem se zaklela, da bom sama delala drugačne, bogate sendviče, ki bojo otrokom všeč. In jih res:


Kako lahko tako navadno hrano kot je sendvič spremenimo v nekaj vsaj malo posebnega? Na več načinov: 

- lahko spremenimo obliko in način sestavljanja in naredimo recimo jajcvič - torej sendvič, kjer je v sredini pečeno jajce - stepeno jajce z dodatki (po želji, vsaj začinite ga res lahko;) spečemo v modelčku za mafine in vstavimo med dva popečena toasta oz. rezini kruha, ki smo ju izrezali z okroglim piškotarčkom (izsekovalcem za piškote).







 
- lahko spremenimo sestavine: uporabimo kak dober domač kruh in/ali pa vključimo bolj nenavadne sestavine v nadev ali uporabimo nenavadne kombinacije: recimo gorčica in jabolko (zdi se čudno, ampak paše) v tem malo bogatejšem sendviču (pa še šunka in sir, seveda), ga na obeh straneh namažemo z maslom in popečemo.





 - lahko signifikantno (močno) spremenimo velikost in naredimo mini ali pa MAXI sendvič:










- lahko naredimo tudi sendvič puzzle - sestavljanko (ta je iz bučnega kruha z orehi in drugimi dodatki, zato je tak čuden na pogled):













 In tako naprej... Možnosti in kombinacij je res ogromno, mali in veliki otroci pa bodo gotovo navdušeni nad preizkušanjem:)

Tiskanje s krompirjem

Bratranca od najinih punčk sta se preselila (skup z mamo in očetom, seveda) - in to v svojo lastno hiško, narejeno super ekspres (v enem letu! Še nikoli nisem slišala za nikogar, ki bi mu uspelo v tako kratkem času postavit hišo in se tudi preselit vanjo! Bravo!) Čeprav se sama niti pod razno ne bi upala vršt v tako ambiciozen projekt kot je hiša, pa sem vseeno posredno iz 2. roke uspela spoznat kar nekaj pravil igre:
- prvi zakon gradnje hiše: obrtniki zamujajo,
- drugi zakon: vreme je lepo SAMO takrat, kadar obrtniki nimajo časa oz. zamujajo - skratka, jih ni,
- tretji zakon: VEDNO pride kaj nepričakovanega (dovoljenja, delavci,...), 
- četrti zakon: mere se skoraj nikoli ne ujemajo, ker se hiša vedno skrči ali raztegne medtem, ko meriš prostor za pult, itd...
teh zakonov je kar nekaj, se mi zdi, pa sem samo od daleč spremljala...
 
No, in po vseh težavah, ki spremljajo gradnjo, smo seveda vsi veseli, da jim je uspelo in bi jim zato seveda radi primerno čestitali. Zato sem naredila tole čestitko:

Danes je resda že skoraj vse elektronsko in tako smo tudi mi dobili njihov novi naslov, vendar je še vedno kdaj lepo dobit kako fizično manifestacijo občutkov. Zato fizična čestitka. In ker ljudje nimajo non stop prižganega računala (upam;), je vsaj bolj staromodnim tetam in stricem verjetno pametno poslat tudi vizitko z novim naslovom mlade družinice. Zato smo se punce odločile, da jim pri tem pomagamo.
Naredile smo kartice z natisnjeno hišico, potem pa sem nanje natisnila še novi naslov (tega iz očitnih razlogov nisem slikala in objavila;).
Punci sta strašno radi pomagali in zelo uživali, Ronja me že fehta, kdaj bomo ponovile.
Za tiste, ki ste še vedno malo zbegani, kaj tiskanje s krompirjem sploh je, ker so vaši šolski dnevi mogoče že malo preveč zamegljeni v spominu: tiskanje s krompirjem je točno to: vzameš krompir, ga prerežeš, narišeš gor motiv in ga izdolbeš (dvignjena površina se bo odtisnila na papirju - če bo zanimanje, lahko poslikam postopek).
Nato prerezano stran malo popivnaš s papirnato brisačko ali wc papirjem, da se bo barva lepše prijela in jo naneseš s čopičem, peno ali valjčkom (po želji).
Barve so lahko katerekoli: tempera, akrilne,... vendar za delo z otroki priporočam prstne barve, ker se najbolj sperejo. Kljub temu oblečite otroke v "ustvarjalne majice" (beri: svoje/očijeve stare T majice, ki jih ni škoda in ste jih dali otrokom za ta namen, da bojo popacane), ker se nobene barve 100% ne sprejo iz obleke (to je pa prvi zakon ustvarjanja z barvami, drugi je, da grejo vedno za nohte;).
Končni izdelek: tele kartice (samo da so imele še naslov gor) smo jim poslale skupaj s čestitko. Upam, da jim bojo všeč.

petek, 12. november 2010

Kostanj

Tisti, ki ste brali prejšnje poste, že veste, da NE maram jeseni in zime (razlog je preprost, v bistvu jih je več, noben pa ni kompliciran: mraz, tema, bunde in plašči, ni morja, kopalk (ali nekopalk), ni sveže paprike in paradižnika, ni svežih zelišč, ni marelic, breskev, jagod, borovnic... in še bi lahko naštevala - don't get me started!). No, vsi ostali pa to veste zdaj.
Ampak ker sem rada fer, priznam, da je nekaj dobrih lastnosti tudi v tem času: eno smo že spoznali: piškote;), čeprav niso omejeni na jesen, tale danes pa je: KOSTANJ. Kakor je jesen smotana, je pa kostanj dober - in vsako leto me razveseli, ko postavijo stojnice, kjer ga pečejo: tisti vonj po kostanju na ulicah, pa nabiranje kostanja, kuhanje in pečenje kostanja doma, kostanjeve torte,... vse v zvezi s kostanjem je dobro!
Jap, čeprav sovražim jesen s svojo sivino, dežjem in vetrom, pa obožujem kostanj, pa tudi gobe imam rada (pač rada jem, kaj naj?;). Ampak kostanj je definitivno prvi v tej vrsti. Obožujem ga! Rada imam kuhanega, pečenega še rajši, v tortah pa najrajši:). Navadno nas z njim zelo zelo prijazno zalagata tast in tašča (hvala! vse pojemo:), vendar pa smo si želeli it kdaj tudi sami ponj:
Bili smo blizu famoznih Janč, kjer naj bi bilo veliko jagod in veliko kostanja - o tem bi se dalo razpravljati - naša bera je v tistem peharčku na prvi slikici... Ampak kljub skromnem naberku se je sprehod več kot splačal: na poti po gozdu smo videli tegale močerada, ki jo je tako urno brisal, da sem ga komaj dobro slikala (da ni bil ves razmazan oz."out of focus") - ne moreš verjet, da je to bitje tako hitro:
 Božali smo lesne gobe, gledali vse ostale (videli smo tudi mušnice, pa še en kup drugih) in se učili o tem, katere gobe so strupene in katere ne:
 Budno biologovo (beri: očijevo) oko je opazilo tudi tegale mini slepca, ki se je zvijal pod listi:
 Našli smo tudi enega ogroooomnega jurčka, vendar je bil že premehek za pojest:
 Oči, jaz te mam takooooo radaaaa!!!
Preizkusili smo tudi vetrnice, to pa vidite v glavi bloga. Zdaj kostanja verjetno ni več, ampak sprehod po gozdu je vedno fajn ideja, ne glede na letni čas in njegove trapaste karakteristike. Se pač oblečeš, ni kaj;) Če ne drugega, lahko v gozdu najdeš kup uporabnih stvari, ki doma pridejo prav kak deževen dan... Mi smo prinesli palico - uganete, kaj smo naredile iz nje? No, to pa naslednjič.