torek, 28. januar 2014

Martinove lučke

Martinovega kot otrok nikoli nisem marala, ker takrat navadno nismo bili doma in sem imela dve možnosti: 
- ali smo šli k babici in so se ga nekateri odrasli napili (na srečo ne moji starši, ampak vseeno je bilo dovolj pijanih, da mi ni bilo všeč) in mi težili, da moram poizkusit mlado vino in mošt, česar nikoli nisem marala (še zdaj ne pijem vina - očitno dobro dela taktika, da težiš otroku, da naj proba to kislo pijačo in se mu vonj zagravža do konca življenja:D)
- ali pa smo šli k teti, kjer mi je bilo dolgčas, ker se ni čisto nič dogajalo, nisi imel kaj počet in me je vedno zeblo, ker so imeli za moje razvajene pojme zelo mraz (živeli smo v bloku, tam je bilo res toplo:) Boljše kot prva možnost, ampak vseeno ne nekaj, česar bi se kdaj veselila.
 
Tako da Martinovo nikoli ni bil moj priljubljeni praznik... Dokler... nisem zvedela za tele lučke (lučke obožujem ko malo dete, ogenj in svetloba... kaj češ lepšega? Ok, vodo, morje... ampak ta je itak izven konkurence:D. Če odštejemo morje in vodo, ki v zimski Ljubljani niso ravno opcija, so torej ogenj in lučke top:)). In lanterne so mi bile vedno všeč:) 
Lanterne na Martinovo pa sem "odkrila" čisto slučajno, na Škucovih packarijah, ko so otroci izdelovali lanterne, da bojo z njimi šli potem zvečer po Tivoliju, organiziralo društvo nemškogovorečih družin... Prej še nikoli nisem slišala za to tradicijo in če sem prav razumela, je pri nas prej (ko smo bili mali, otroci socializma;) niti ni bilo - imajo jo pa v Nemčiji že dolgo, tam je Martinovo en pomembnejših praznikov, pri nas pa ga z lanternami praznujeta društvo nemškogovorečih družin in waldorfska šola (pa gotovo še kje kdo, pa še ne vem - zato imam pa vas, da mi poveste;).

 Tako smo letos šli na lučkanje - po poti od Waldorfske šole pa do Hospica - očitno je vsakič drugje, tako da moramo bit naslednje leto na preži. Lanterno sem tokrat spackala puncama sama na hitrco iz tega kar je še ostalo v našem domovanju ob selitvi (to ni bilo skoraj nič). Topljenim sirčkom sem ukradla škatlico, ji naredila v pokrov luknjo, vzela kos peki papirja in s spenjačem naredila osnovo, na katero sem z navadnim lepilom za papir prilepila posušene stisnjene ginkove liste. Vse skup sem s kosem žice obesila na palčko (polovico razpadle lesene pincete za obračat ražnjiče:D). Narejeno v 10ih minutah, plus fanatično iskanje kakršnegakoli materiala, kar bo vam verjetno prihranjeno (upam, da tudi meni naslednje oz. zdaj že to leto:). Ko gremo spet, seveda:)
Ker so dnevi še kar kratki, čeprav se hvalabogu že nekaj časa daljšajo in ker so lanterne nekaj zelo čarobnega, jih komot delate s tamalimi tudi v zimskih dneh, ni treba čakat naslednjega Martina;). Ki je bil sicer čisto prijazen in dober možakar (no, vsaj za vojaka;), ki vsekakor ni nič kriv za vse tisto pijančevanje:).

nedelja, 26. januar 2014

Waldorfski sejem

Kaj smo še počeli pozimi? Šli smo na Waldorfski sejem v Waldorfsko šolo kot že 2 leti do sedaj. Zakaj? Ker je noro! Magično, lepo, čisto nekaj posebnega za otroke:) Šolo spremenijo v krasen prostor, kjer je vsaka učilnica nekaj posebnega - seveda je bila puncama najbolj všeč palčkova dežela v vrtčevskih jaslih in vilinska dežela, na katero smo čakali ko utrgani, ampak pravita, da se je splačalo. Tukaj je nekaj utrinkov, takih, kakršne pač lahko ujame fotoaparat v rokah neizkušene amaterke:D - beri: tele stvari zgledajo v živo precej lepše;)

 Tole je delček naravne mizice (naravna mizica = sezonska miza = naravni kotiček). Tale ideja z lučkami v lampijončkih (plodu volčjega jabolka - Phisalis) me spremlja že kakih 10 let in drugo leto upam, da jo bomo lahko dejansko izvedli - samo najt moram kje kaka volčja jabolka, da jih oropam:).

Takole lepo imajo tam poslikane table - ta šola ima malo drugačen pristop in je vse zelo povezano z umetnostjo, zato morajo tudi učitelji risat na tablo svoje umetnije. Zadeva je bila vsem tako všeč, da smo se odločile, da bomo doma naredile eno veliko tablo in bomo gor slikale razne pravljice, ki jih bomo brali:). No, odločila in naredila jo bom verjetno kar jaz, onidve sta samo gledali s tistimi učki...

Tole so delčki velike naravne mize, kjer so bile predstavljene različne pravljice. Iz katere točno je zgornja slika, žal ne vem.

Tale pa je iz Deklice s svetilko.

Tule so palčki /škratki v velikem kristalu. Ta je bil puncama zelo všeč in že razmišljam, kako bi lahko kaj takega naredila...

Tukaj so kot očitno vsako leto spuščali ladjice - orehove lupinice s svečkami (tiste male za na torto) za jambor. Moraš pihat, da se dotakne skale, vendar ne premočno, da ne upihneš svečke. To smo lani delali tudi doma, so prinesli škratki v adventnem tovornjačku.

V teh zgibanih lanternah so gorele svečke in vse skupaj daje res lepo atmosfero...

Tole je bilo všeč meni - sončni sistem na stopnišču...

In v tole igračko sta se zaljubili, sploh tamala - res je noro lepa! Palčkova hišica z gugalnico na vrvicah in še eno gugalnico za dva (tisto gor dol) in lestvico za v nadstropje...

...in stopničkami na drugi strani... Na žalost se ne spomnim oz. ni bilo nikjer napisano, kdo to dela, da bi vam lahko napisala. Tamala si je želela tako hišico, samo da bi imela strehico in posteljico in to pa ono, itd... Skratka, očitno jo bomo morali naredit, da bo čisto taprava:D. Saj veste - s škrati ni šale:)

četrtek, 23. januar 2014

Padalec


Ker sem vam še dolžna en kup poskusov iz adventnega tovornjačka, kamor so jih nosili naši škratki in ker me je že nekaj mamic v živo in na blogu vprašalo, kaj počet z bolnimi otroci doma, je tu ena ideja, ki je bila letošnji hit zime:). Padalec. Zelo enostavna reč, vse, kar rabite imate 100% že doma, otroci pa obožujejo (vsaj moji, ampak mislim, da bi bila tale ideja všeč res skoraj vsem, ker je dinamična in luškana).

Kaj potrebujete oz. kaj so škratki natlačili v tisti mali zabojček v tovornjačku? 
- kos plastične vrečke - razrežeš vrečko, da dobiš kvadrat (če so otroci večji ali če ne nosijo tega škratki, jim seveda lahko date kar škarje in vrečko in naj se sami zezajo s tem:D)
- figurico - lahko je plastična iz legokock ali kakega playmobila (mi smo to figurico podedovali oz. dobili skup s stanovanjem:D) - če ste ultra natur, lahko date tudi leseno, samo potem mora bit pa malo manjša, ali pa padalo toliko večje, da ne bo samo dol padlo vse skup;)
- močnejšo nitko ali tanko vrvico
- košček plastelina ali čebeljega voska, če hočete bit čisto eko;)
- pisarniško sponko
* po želji še navodila

Tule so navodila, ki so jih škratki spisali za punci:) in s katerimi si mogoče lahko tudi vi kaj pomagate:


na plastično folijo na vseh štirih koncih kvadrata  privežeš niti, ki naj bodo cca 50 cm dolge (za vse skup rabiš torej cca dobra 2 metra). Druge konce niti priveži na pisarniško sponko tako, da bojo vsi konci približno enako dolgi (ni glih na mm haklih, približno pa le naj bo, sicer se padalo ne bo lepo razprlo oz. ne bo zajelo dovolj zraka).

Pisarniško sponko zdaj oblikuj v sedež - kot en L in nanj s plastelinom pritrdi figurico in vrzi iz balkona ali vrha stopnišča dol. 

Najbolj zabavno je, če je več otrok in je eden zgoraj in vrže dol, drugi spodaj gleda, pobere padlega padalca, ga nese gor, zgornji gre dol in gleda, ko ga zdaj durgi otrok vrže. Tako se tudi precej naletajo po stopnicah in potem dobro spijo;). Ok, to ne gre, če so otroci strašno bolni, da komaj gledajo, ampak saj veste, kako je... večinoma niso tako zelo fejst bolni in bojo skakali okoli v vsakem primeru;).

No, vsaj moji... So tako hitri, da so vse slike neostre:D. Uživajte z malimi:)

sreda, 22. januar 2014

Pohajkovanje po mestu

 Kaj počet z otroki pozimi, če ni snega? V bistvu isto kot pozno jeseni:D - izključene so samo ideje, ki vsebujejo jesensko listje in plodove, ker teh pač zdaj ni več v izobilju. Ampak ČE so otroci zdravi, je vedno zakon, če jih odpelješ ven, še toliko bolj, če živiš na malem.
Enkrat smo že razpravljali na dolgo in široko o tem, da vsak pač izkoristi to, kar ima na voljo - tudi pri vzgoji otrok. Mi živimo v mestu in smo izkoristili bližino centra za pohajkovanja in oglede raznih rastav na obrežju Ljubljanice.

Tale se je puncama posebej usedla v srce - Koliščarji. Bilo mi je zelo žal, da je bila razstava ravno v našem najbolj hektičnem času in nisem mogla izkoristit vsega potenciala, ki se je kar sam ponujal: tema koliščarji je namreč res zelo zanimiva in ponuja ogromno aktivnosti: od predenja volne, delanja glinenih lončkov, do makete, ogleda barja, muzeja itd... Same take stvari, ki bi bile mojima puncama strašno všeč! Najhujše je, da se jih zdaj že sami spomnita in jh predlagata in me vprašata, kdaj bomo delali to pa to...

Ampak tudi če imaš samo urico ali dve časa, se ga da lepo izkoristit:). Koliščarje bomo pa gotovo še obdelale ob priliki. (ja, jima pustim, da se vesita po ograji - nikoli ne padeta in sta spretni in gresta do tam, dokler zmoreta - temnolaska na splošno rajši korak manj, da je v varni coni, tamala pa direkt do roba).

Če greste na potep po stari Ljubljani in vaši otroci niso navajeni trgovin, potem zna biti tudi to svojevrstno doživetje:) Izberite kakšno načičkano malo trgovinico, kjer otroke odobravajo (ne kakega zateženega fensi šmensi antikvarjata, kjer vas bojo že na pragu napodili, če imate obiskovalce pod 10 let;) - pokukate pa lahko, da vidite, kako in kaj - ker so tudi antikvarjati zelo različni, v nekaterih celo radi vidijo tudi otroke in sprejemajo celo vrtce!:)

In ogledovanje (oz. otipavanje - ja, smo vzeli, da se kipe gleda, ne tipa, ampak ta je tako impresiven, da bi ga še jaz pošlatala;) kipov...

nedelja, 19. januar 2014

Škucove packarije

Uh, dolgo časa, nič bloganja. Kako naj začnem prvo objavo v novem letu? Najboljše, da nič ne kompliciram, ker če bom iskala pravo, še dolgo ne bo nič. Torej naj vas povabim na Škucove packarije. Čeprav je tam že tako dovolj gneče, ker so zelo priljubljene:). Ampak samo tako, če še niste vedeli, ker sem tudi sama čisto po naključju lani videla letak v knjižnici (mestni) in od takrat dalje smo zapriseženi:)

Kaj je to? Najprej je predstava (gledališka ali lutke, nastopajo ali dijaki vzg. šole ali pa kakšni profesionalni gledališčniki, kakor kdaj, vsako ima svoj čar), potem pa je še delavnica, navadno kaj na temo iz predstave. Punci obožujeta (itak - onidve sta nori na lutke... kaj mi je tega treba bilo?:D)... Celo poletje sta me gnjavili, kdaj bo spet... No, zdaj je spet.

Pa mali? Ja, on je še mali. Ne, on ni na lutke mahnjen (vsaj zaenkrat). Tamala je pri njegovem letu mirno gledala celo predstavo in bila vsa začarana in srečna, on ne gleda mirno in tudi ni nič kaj strašno srečen na predstavah, kar tako glasno pove, da greva navadno predčasno ven:D. Če ste med tistimi, ki jih to moti, se vam iskreno opravičujem, vendar če bi šla ven takoj, bi tulili trije - punci, kje sem in on, kako si drznem it in ne vzet punc s seboj:D. Ko vidi, da je dolgčas, pa si seveda želi it sam z mano ven.

Potem sledi ustvarjanje, kjer bi punci radi naredili vse, kar je možno (včasih dajo par stvari na izbiro, mišljeno je, da izbereš eno;)... Mali pa to tolerira glih samo, če ga pustim, da toči vodo iz bobna za vodo... Ker pri tem vse polije in bi v Škucu verjetno ne bili več zaželena stranka, mu prav dolgo ne morem pustit... da ne govorimo o tem, da je tudi sam takoj cel moker. Skratka: Škuc ja, tudi z enoletniki, če so oni taki, da jim je to všeč;). Moja enoletnica ga je oboževala, moj enoletnik pa ne, se premalo dogaja - edino ko je prišel Ceferin je še nekak kolikortoliko zavzeto gledal:D. Čim se pa začne nek navaden dvogovor pa je - dooolgčas;)

No, ampak se splača animirat malega nadebudneža (kadar ga pač ne moremo uturit očiju in it same punce - to je itak zakon, če njiju vprašaš - pa tudi če mene, ker je ful lažje;) - ker sta res veseli, da gresta na te reči. 
Aja pa še to: predstave in delavnice - vse je zastonj:) Da ne boste rekli, da se otrok ne da tudi poceni zabavat:) Res pa je treba do tu prit, če niste iz Lj...