Oda moji varuški, učiteljici, tovarišu za kitaro...

 Sama sem imela srečo, da sem poleg staršev imela v zgodnjem otroštvu varuško - nisem bila v vrtcu, bila sem pri dveh zakoncih, ki sta me imela res rada, sploh ona. Tam sem bila par let, do šole, ampak se ne spomnim niti enega prepira. Ni da bi mi vse pustila, sploh ne. Samo imela sta avtoriteto, spoštovanje, brez groženj ali strahu. Nisem se ju bala. Vseeno sem ju ubogala. Imela sta svoja pravila in niso mi bila vsa po godu in potem smo se kdaj malo pogajali, kakšno mi je sčasoma uspelo omehčat, ampak do takrat sem se jih držala, vseeno pa se nikoli pri njima nisem počutila nemočna ali neslišana ali neljubljena. Tudi mami pravi, da se ne spomni, da bi bil kdajkoli problem, ko me je pustila tam, tudi na začetku ne. Čisto z veseljem sem vedno šla tja... Kar je čudno, če tako pogledam - nisem še slišala za tak primer, vendar ji čisto verjamem.

Vsem nam je kdaj težko držat ravnotežje in vsem je lažje, če je na dnu velika skala;)

Verjetno mi od tam ta moj nevzdržni optimizem, da bo mogoče pa vse ok, da bo pomoč od nekod prišla. Navadno ne od družine, ampak nekdo bo pomagal, ker bom nekomu všeč taka kot sem. Nikakor ne vsem, ampak komu pa. To, da ne bom všeč vsem, mi je bilo od nekdaj jasno, zato k temu niti nisem stremela, saj mi je bilo kristalno jasno, da če bi bila všeč nekaterim, potem niti pod razno ne bi bila všeč sebi, to sem se morala zgodaj odločit, ker nisem imela vedno enakih pogledov kot vsi v moji primarni družini;)... In sama sebi znam zagrenit življenje veliko bolj kot mi ga lahko kdorkoli drug (kar sem tudi vedno vedela:D). Ampak ne rabimo bit všeč vsem, rabimo bit všeč par osebam, pa tem fejst. In skoraj vedno v življenju sem imela občutek, da nekaterim pa bom (kar dostikrat jezi ljudi, ki jim nisem:D). To je veliko. Idealno je, če ti to lahko dajo starši in upam in mislim, da sem/sva to svojim malim uspela dat. Ampak tudi če to niso starši, so otroci iznajdljiva bitja in znajo najt starše tudi drugje (outsource bi rekli Angleži;).

Včasih se namreč s kom pogovarjam in če povem kakšno prigodo iz otroštva, jim ni jasno, kako sem taka, kot sem. Ampak imela sem še druge ljudi... Varuško, učiteljico likovne, tovariša za kitaro,...  Ki so me imeli radi ali/in verjeli vame. Otroci so iznajdljiva bitja;).

Včasih ti ti nadomestni starši pokažejo celo novo pot ali kariero:)

Zakaj to pišem? Ne, ne zato, da bi se pritoževala nad starši ali da bi obujala spomine na otroštvo - tako hudo mi še ne gre - nisem pretiran nostalgik, živim preveč v prihodnosti, ne preteklosti:D. Ampak zato, ker to verjetno bere kaka učiteljica, varuška, vzgojiteljica... In mogoče ne ve, da je ali bo ravno ona nekomu ta skala, na katero se bo v odraslosti lahko naslonil... Ker vsi kdaj dvomimo, ali damo dovolj in ali sploh naredimo kako razliko... No, za protiutež tem dvomom to pišem. Če imate v življenju vsaj eno tako malo bitje, ki VAM zaupa in ga/jo imate iskreno radi in to pokažete, pa tudi če niste s tem bitjem v sorodstvu... potem ste starš - nadomestni ali pravi - glavno, da ima otrok človeka, za katerega ve in čuti, da ga ima rad...

Nostalgija, znanost in pospravljanje

 Moja mala me je opozorila, da že lep čas nisem nič objavila tukaj... Vem, da nekateri še uživate na dopustu vam iskreno privoščim! Večinoma pa smo že vsi bolj ali manj doma, zato ena ideja, kaj početi v zadnjih dneh pred šolo... Mi se navadno takrat zakadimo v pospravljanje, ker je to malo težje (beri. nemogoče:D) med šolo, šolskimi obveznostmi, milijoni športov (najinih in njihovih: akrojoga, plavanje, badminton, plezanje...) in zunajšolskih dejavnosti (glina, krožki, glasbena itd itd...)

Tako sva letos nekje našla stare diskete. In seveda bi bilo škoda vse skup samo zagnat v koš, poleg tega je tako in tako lepo stvari ločit, ker se različno reciklirajo (upam, da se). Tako smo diskete odprli in pogledali not - otroci so se naučili, kako je zadeva včasih delovala in kako na podoben način deluje CD (ja, to dejansko še poznajo, ker imamo gor glasbo, smo dinozavri;)

Potem smo plastiko vrgli v plastiko, male kovinske delčke sem spravila za svoje ustvarjanje, ker pogosoto tanka pločevina pride prav, tiste mehke diske pa bom uporabila za šablone za svoje tiskanje z gel ploščo. In tisto belo tkaninasto reč, ki je skrbela, da na disketo ni prišel prah, smo uporabili kar za pucat. Vem, da ni ravno visoka znanost, vendar je zanimivo, otrokom je zanimivo videt, kako se je zadeva odprla, kako se je vse vrtelo in sploh jim je bilo neverjetno, kako malo je šlo na takole reč:D. Še pomnite, tovariši?;)

 

Zapestnice iz ostankov blaga

Kaj smo torej delale ta blaženo mirni teden, ko smo bile same? Med drugim tele zapestnice iz ostankov blaga, perlic, žice in vezic. Poceni reč in izredno praktična, saj so zapestnice zelo močne a gibke, da jih lažje spraviš na roko (oz. ni treba da so za to gigantske - nimajo vsi takih mini rok kot jaz - sem naredila par zapestnic za prijateljice, ki jih niso mogle stlačit gor, preden sem se naučila, da so moje roke ("hands" del) nenormalno mičkene:D)...
Ko so bili otroci mali, smo vedno med najhujšo vročino doma ali brali ali ustvarjali (navadno pa oboje) - da so bili v senci, pa da niso umrli od dolgčasa in težili, kdaj bojo lahko šli na plažo in da nam ni treba jest v najhujši vročini, ko nikomur ne paše. Ker ima veliko ljudi tu ta ritem in ker vsi radi ustvarjamo, je bilo to vsem fino. Tako se je to nekak obdržalo do danes. POgledamo, kaj imamo in ustvarjamo s tem:).

Ok, jasno mi je, da nima vsak na dopustu s seboj klešč, ampak včasih si jih lahko kje sposodiš od kakega prijaznega hišnika;). Me smo vse potrebno imele doma, ker pač dopustujemo v mamini hiški, ki kot vsaka hiša potrebuje neko zelo osnovno orodje. Perlice so še od "predotroškega" časa, ko sem včasih imela čas delat nakit za prijatlejice;). Zdaj bojo prav prišle zanju in za njune prijateljice (ker ne vem, če bojo moje prijatlejice pri 40ih še nosile raznorazne perlice in boho zadeve;). In seveda za porabit moje gore ostankov blaga - ker sem znana po tem, da ne morem vršt ničesar stran... in ker je recikliranje moja strast, kakor se to čudno sliši:). No, angleži bi rekli "upcycling" - to mi je najbolj všeč, ko narediš stvar boljšo kot je bila prej, preden je postala smet:).

Že pred leti sem našla tale luškan video navodilček, zadnjič pa še tega in smo vse skup malo po svoje skombinirale. Kako?
1. Odrežeš vezico na željeno dolžino in pazite, da se konca prekrivata ter ju zlepite skup
2. Oviješ zapestnico s trakom iz blaga (krasen način z aporabit tiste male ostanke, s katerimi nimaš kaj počet;) - take stvari imam vedno rada, ker imam vedno milijon koščkov, ki mi jih je škoda stran vršt) - na koncu zavežeš z vozlom in/ali zalepiš.
3. Oviješ vse skup z žico, na katero sem pa tja daš kako perlo ali perlico:) - zaključki po želji - spirale ali vtaknjeni med blago, samo pazite, da ne bojo bodli. Če nimate žice, lahko povijete z vrvico, prejico, tudi z laksom bi šlo (ampak me smo srečne, da trenutno ni laksov okoli:D)

To je to - simpl ko pasulj:). Naredile smo nekaj zapestnic za darila za prijateljici, ki tu godujejta in še nekaj za njiju. In vsekakor jih bomo še delale - in tu in doma (in kolikor ga poznam, se nam bo verjetno pridružil tudi mali;), on ima zelo spretne prstke in ustvarjalno glavico) - no, zdaj ga pa že malo pogrešam, se verjetno čuti, ne?:D Prekrasno mirno popopldne, preživeto v senci, da mi mojih punčk ne bo sonce scmarilo;). Vidite - ne rabiš ne vem kaj za naredit spomine;). Ali boho nakit.