sreda, 09. februar 2011

Pite

 Da je zima je čas za igre na snegu, smo že ugotovili. Da se da zunaj vseeno kaj počet, tudi če ni snega, tudi. Vendar je pozimi (tudi če ni snega) mraz in ko pridemo not, si želimo, da nas nekaj prijetno pogreje, recimo kaka vroča čokolada ali čaj... Ampak vseeno - nekaj še manjka, kajne?
Res je, zima je popoln čas za pite - tiste lepljive, sladke, "comforting", ki jih ješ še vroče, direkt iz pečice, ki se še kadijo, ko jih režeš in ki omamno dišijo, da se cedijo sline še sosedom;)
Kako pridemo do take omamno dišeče dobrote?
Najprej naredimo testo: moji punci radi pomagata, tako da to ni problem:
natehtamo moko in maslo, po želji dodamo kak rumenjak ali celo jajce ali samo nekaj žlic hladne vode, vse skup lahko za začetek zmešamo v multipraktiku in...
 ...zamesimo testo. Ko je gotovo, ga damo v posodo in pokrijemo ali pa ga zavijemo v folijo, da se ne izsuši in damo na hladno (v hladilnik, ven ali v hladno shrambo, če imate kaj takega).
Medtem naredimo nadev in si pripravimo pekač. Razvaljamo cca 2/3 testa v krog, malo večji od pekača, ga obložimo in nadevamo s pripravljenim nadevom. Zvaljamo preostanek testa in pokrijemo pito, zatesnimo robove in naredimo na sredi eno večjo ali več manjših luknjic, skozi katere bo uhajala para, da ne bo testa ob robovih dvigovalo in a bo nadev lepo gostljat. 
Če nam je kaj testa ostalo, lahko pito še dekorativno okrasimo (recimo naredimo na vrh oblike sadja iz katerega je nadev) ali pa naredimo krhke kekse za h kavi ali kakavu.
 Spečemo in - vola, pita je na mizi!

Seveda pa lahko naredimo tudi drugačne pite - recimo odprte (torej nepokrite zgoraj):
 Spet se lahko igramo z robom, da ga malo okrasimo po želji, igramo se lahko z nadevi,...
 In pojemo v dobri družbi:) To je nepogrešljiva sestavina za uživanje ob dobri piti.
Še en nasvet: najboljše pite so iz starih knjig, takih od naših babic ali pa da so vsaj recepti od takrat. Pite niso neka moderna dietna hrana. Pite so "comforting", torej hrana za potolažit. Testo je navadno krhko ali izjemoma listnato, zato ne štejte kalorij. Pite so za crkljat! Hujšali boste po crkljanju s hrano, s kakim drugim crkljanjem;)
Me smo spekle že jabolčno (klasično "babičino" zaprto in odprto, pa obrnjeno - znano kot tarte tatin in še eno podobno), slivovo, češnjevo, rabarbarino, robidovo z jabolki (ta je na sliki zgoraj), grozdno, borovničevo pito, pa pito iz različnega jagodičevja, hruškovo z mandlji in hruškovo z zvezdastim janežem (ta je na sliki spodaj),... In nobena ni ostajala. 

Resno, pite se splača sam spečt - to je pač ena od tistih hran, ki ne bojo nikoli tako dobre zunaj, ker morajo še čisto sveže na mizo, da imajo tisti pravi učinek:) Preverjeno. 

Pa še nekaj: zadnjič sem v eni fajn kuharici prebrala, da so pite prinesli izseljenci iz Anglije v Ameriko in da so jih tisti "prvi naseljenci" (ne vem, zakaj se jim tako reče, če so bili pa že Indijanci stoletja prej tam?) jedli za zajtrk - vsekakor fajn tradicija:)

V planu za pozimi imamo še bučno, banoffee, pomarančno pito,... Uf, zakaj ima dan samo teh bogih 24 ur?

2 komentarja:

Anonimni pravi ...

o, hudo! se da dobiti kak preizkusen recept?

veri pravi ...

Seveda. Danes sem recimo spekla limonino pito iz Ramsayeve knige. Spečeš sladko krhko testo iz četrt kile (250 g) moke, 125 g masla (torej 2:1 za moko), 1 jajca in 90 g sladkorja. Spečemo najprej slepo pri 190°C, da se testo zlatorumeno zapeče, potem pa napolnimo s kremo iz 2 jajc, 4 rumenjakov, 180 g sladkorja, 2 dl smetane in soka dveh limon. Pečeš pri nizki temeraturi (110°C) cca 1 uro, pustiš, da se ohladi, da se bo krema do konca strdila in to je to. Po želji posipaš še s sladkorjem. Bom enkrat objavila še bolj natančna navodila, če bo koga zanimalo.