četrtek, 05. marec 2015

Zelena urica

 Tokrat bi vas rada povabila ven! Čeprav bi sama najrajši prespala celo zimo (koncept hibernacije pozimi se mi zdi genijalen, vendar pri nas ne deluje (sem že poskusila in kot Lakotnik nesrečna obupala:D), je vseeno boljše naredit kar se da iz tega, kar imamo, pa čeprav to ni poletje;).
Pred kratkim sem brala članek na netu o tem, kako je bit zunaj grozno pomembno za otroke, kar že itak slišimo na vsakem koraku in naletela na podatek, da naj bi se 90% naših ljubih spominov iz otroštva dogajalo zunaj. Kot vsak normalen človek sem hotela hipotezo takoj ovreči in začela vleči na plan svoje otroške spomine... Vraga, res je! Potem sem povedala to lubiju in glej ga zlomka, tudi on se spomni skoraj samo lepih dogodkov zunaj! Nisva mogla verjet, ampak zadeva očitno ni iz trte zvita! Tako sem se malo zamislila... Gremo dovolj v naravo? Čez vikende navadno gremo kam, ampak vsaj en dan je navadno precej nabasan z raznimi opravki, čez teden pa je ta narava včasih omejena kar na igrišče, park, vrt... Kar ni slabo, ampak... so še boljša "naravna igrišča", čeprav malo dlje...
 
Za enega poštenega biologa je skoraj higienski minimum, da je rad zunaj, v naravi. Za otroke je baje to nuja. Ampak pozimi se človek včasih težko spravi po napornem delavniku še ven z otroki, sploh če je dež ali/in sneg in mraz... Na srečo prihaja pomlad:) ampak dokler ne pride... Mi imamo sicer ta privilegij, da je šola dovolj blizu, da gremo peš, pa vendar dovolj daleč, da je to vsakodnevni sprehod vsaj pol ure, kar je boljše kot nič:), ampak vseeno to ni ravno isto kot it v "pravo naravo"!
Moji punci sta nori nanjo! Vedno sta za (razen če ravnokar nekaj ustvarjata, pa še takrat nista proti, samo bi šli potem, ko končata, kar pa zna trajat...). Tudi v dežju (če pravilno vprašaš, recimo: " A bi šli gledat, kako rišejo deževne kapljice kroge v jezero ali bi rajši šli direkt domov?" "Jaaaa, gledat kapliceeee!") Ampak naš mali... on je druge sorte kaliber... Počasi ugotavljam, kako se ga da obrnit, vendar je še vedno precej omejujoč dejavnik. Priznam, da mi ob tečnem malčku dostikrat ni bilo toliko do tega, da bi ga vlekla nekam, kjer bo ves čas težil in smo bili rajši kar pred hišo, kjer je oboževal svoj peskovnik (sploh potem, ko je bilo v njem več svinjarije kot peska). Ampak zdaj je peskovnik pospravljen (za tiste, ki se sprašujete zakaj - zato, ker bomo s temi sosedi živeli še lep čas in se ne bi radi že takoj skregali), sploh ker imamo še malo večje plane za tamalčke zunaj;)...
Torej: če bi radi bili več v naravi, poglejte, kaj/kdo je v vaši družini omejujoč dejavnik. Vi, otrok, čas, okolje, nujni obiski,...? Pri nas je bil tokrat malček in zmrzljivost vseh punc. Rešitev za malčka: ponavljanja (skoraj) vsak dan, da postane zadeva rutina in potem jo vzljubi (kot skoraj vsi otroci vzljubijo rutinske stvari, ne vem, zakaj, taki so;) in malica, ki jo odneseš s sabo. Rešitev za zmrzljivke: poleg zimskih oblek še topel čaj, če gremo za dalj časa ven. Dela čudeže. Pa tudi malice se ne branita;). Mimogrede: nepremočljive obleke pri nas ne obstajajo, mogoče bi šlo s kako suho potapljaško obleko, ne vem...
 
Kako se torej spraviti več ven?
Kot rečeno, za male (in tudi marsikateraga malo večjega) otroke dela čudeže rutina. Tudi za veliko odraslih, mimogrede. Če ste med njimi ali so med njimi vaši otroci, potem si dajte na urnik, da greste vsak teden nekam v naravo, v bližini doma, nekam, kjer vam je lepo. Tudi če je to samo park z igrali, za začetek;).
Baje imamo 80% več možnosti, da bomo nekaj naredili, če zadevo načrtujemo in damo na urnik. Preizkusila pri pucanju in res deluje:). Ker smo pri vseh pohodniških zadevah nekoliko odvisni od vremena, lahko načrtujemo tedensko, mesečno in letno. Recimo sama sem si rekla, da bi radi obiskali bližnji bajer vsaj 50x v tem letu. To je malo več kot 1x/teden, ker smo poleti en mesec na morju. In zdaj beležim rezultat s štampiljko žabico, ki skoči v rokovnik na dni, ko nam to uspe. (Ne z živo žabico, ampak ta je lepša. In ne, žabe nimajo za nas strupene kože, da bi nam kaj bilo, če jo primemo;).

Naredite zadevo zabavno in zanimivo - ne samo za otroke, tudi za vas! Če vam je dolgčas ždeti na enem in istem kraju vsak teden in čakati, da se otroci naveličajo igrati z vodo/palico/igralom/drug z drugim,... si najdite za počet nekaj, kar vas bo zamotilo, lahko pa celo kakšen hobi, ki se sklada s tem. Otroci namreč praviloma NE uživajo na dolgih pohodih, kjer je namen prit od točke A do točke B. Tudi nekateri odrasli smo taki friki;). Nekateri rabimo nek drug cilj kot samo točko B, nekateri uživamo v opazovanju narave in sovražimo to, da je treba nehat gledat vrano, kako odpira oreh zato, ker se mudi naprej do velecenjene toče B, kjer ni nobene vrane, ki bi odpirala oreh in torej živ dolgčas;)... Imam take otroke in se spomnim/vidim sebe;).
Zato: če želite, da mali obožujejo naravo, jim dajte čas v naravi - na enem mestu! Mali se zlepa ne naveličajo tiste ene luže, ki so si jo izbrali in lahko ure dolgo potiskajo palico v ribnik, če jim to dovolite... Ja, za starše to ni vedno tako zelo sproščujoče, ker pač ves čas čakaš, da bo kdo čofnil v vodo (vsaj dobro zagazil not, no;) in ves čas razlagaš mimoidočim, da veš, da se otroci igrajo na robu in da ne bojo celi not padli in da bojo preživeli, če bi;), ampak zanje so to tisti spomini... In zanje se splača, ne? Kadar se vam ne bo dalo, pomislite na tistih svojih 90% lepih spominov... Vsaj meni pomaga:).
Ampak nekaj morate počet tudi sami vmes, da se vam ne strga ob scenarijih, ki se vrtijo v glavi marsikateremu staršu ob taki igri (da bojo otroci padli v vodo, da se bojo umazali (mene to ne gane, ampak nekaterim je to zelo težko videt), da si bojo kaj naredili, itd...) Kar se mene tiče, se za te stvari ne sekiram tako zelo, ker so mali kar spretni in ker se mi ne zdi ravno cela štala, če kdo stopi v vodo - gremo pač domov, od tega mi še noben ni zbolel, je vrtec topogledno veliko bolj nevaren, tam vedno zbolijo:D.
Mi pa zna ratat dolgčas (slikica, kjer se igrajo ob vodi je nastala ob cca 3 urnem postanku na eni točki:D; ok, 3 ure ni bilo (se mi je pa zdelo:D), 1 uro smo bili pa res tam, na istem delčku!). Kako torej zamotit svojo glavo? Lahko gradite mini stolpiče iz kamenčkov (slika zgoraj), opazujete naravo, poslušate glasbo, če so vaši otroci dovolj stari, da jih ni treba non stop poslušat (čakam, da mali zraste...) in če ne zahtevajo ves čas komunikacije (proti temu se še vedno borim s temnolasko). Dober hobi je fotografija ali pa risanje/slikanje, če ste dovolj hitri s skicirko in vas ne motijo otroci/potencialni mimoidoči. Če niste preveč sramežljivi, pa bi lahko vmes vadili tudi kak taj-chi ali jogo ali kaj podobnega. Če ne morete brez, pa lahko izvlečete tudi svoje pametno čudo, samo da date otrokom mir v naravi in jih ne ganjate ves čas naprej;).
Saj je verjetno res neka dodana vrednost tudi to, da otroci vidijo uživat starše v naravi, tako da se splača poizkusit še kaj drugega, kjer boste sami začutili naravo, ampak če se otroci gugajo na igrišču ali raziskujejo bližnje grmovje, pa res ni nič narobe, če medtem čvekate s prijatelijco, ne imet slabe vesti;). Samo da jim damo mir:). Ali pa vzamite svojo prijateljico kar na sprehod in v miru čvekajta kar v živo:).

Seveda je še kup stvari, ki jih lahko počnemo v naravi supaj, kot družinica oz. z otroki: od risanja, opazovanja vsega živega, do poskusov (slika zgoraj), orientacijskih pohodov, itd... Ampak več o tem kdaj drugič, eno po eno;). Kam greste torej ta vikend?

Ni komentarjev: