Vik in krik iz otroške sobe. Pa ravno sem mislila v miru pojest kavin jogurt... Ahja... Najprej se seveda kot vsaka "spodobna" (beri: lena:D) mama potuhnem, če bosta mogoče sami rešili in se delam, da ne slišim nič (lahko se vam zgovarjam, da je to zato, ker ju učim, da se sami zmenita, ampak v resnici se mi samo ne da vsakič vstat:D).
Potem pride vrišč k meni, da se ne morem več delat... "Mami, ona je pa...!!!" "Mami, jaz sem hotela...! Ona mi je pa...!!!" Saj se ne spomnim več niti za kaj točno je šlo, mislim, da sta obe hoteli imet tale kovček za porcelan od palčkov, pa vsaka ga je hotela drugače uporabit... Pač tipičen otroški prepir;) (če ste mislili, da se moji punci nikoli ne skregata, ne, to ni res - se, nismo popolna družina:D)
Mislim, da ni kreganje nič strašnega, to je pač del življenja, ne najbolj prijeten, ampak potreben. Včasih se moraš skregat, ker se ne moremo vsi o vsem vedno strinjat in nam ni vedno vseeno, kako se kaka reč konča. Važno je po moje samo to, kaj potem s tem prepirom naredimo:
- lahko ga ignoriramo, se delamo, da ga ni, to se mi zdi najslabša možnost, ki samo zamere kopiči,
- lahko se zderemo, zaloputnemo vrata in se kujamo vsak v svoji sobi (če imamo dovolj sob za vse skregane ljudi, seveda:D - mi jih nimamo, tako da tudi ta možnost odpade:D)
- lahko se pa tudi zmenimo - to zahteva en vložek truda in energije vseh udeleženih in še mediatorja (beri starša), ampak se mi zdi daleč najboljša možnost:). Ker če se takole pogovarjaš z otroki in jim pokažeš, da se da najt kompromise, nekaj, kar bo obema ok, jih potem lepega dne kar sami začnejo iskat - in dejansko se potem kar sami zmenijo - bingo! To pomeni manj tistih vriščev, ko moraš dvignit svojo leno rit in več tistih, ko lahko v miru poješ jogurt do konca:) That's what we're looking for:D!
In takole je ratala ena taka fajn spontana in luštna ideja:) Ena je hotela televizijo (ki je nimamo, zato se pač igrata, da je nekaj drugega tv) ena pa cel kovček in se z njim igrat. No, potem smo se zmenile, da bomo naredile televizijo:)
Dala sem jima papir, vzeli sta barvice in Ronja je sama začela obrisovat kovček, da dobi velikost ekrana:) - nihče ji ni tega rekel! Sem šele potem dojela, kaj se je v bistvu spomnila!
Potem je to izstrigla ven, vmes je Lejla risala like, ki bojo igrali risanko:)
In gotovo - televizija:)
Tako: pa imate namesto dveh vreščečih prepirajočih se otrok dva anglečka s temile velikimi učki, ponosna da je kaj:)
Ki se ne naveličata svoje ideje še kar nekaj časa, režeta, rišeta, igrata,... in SODELUJETA! Se splača, ne? Noro, kakšna transformacija, ko metulj iz gosenice!
No, na to se poizkušam spomnit vsakič, ko se mi ne da premaknit svoje velike riti (saj mogoče ne zgleda tako velika kot se v takih trenutkih čuti, to je optička varka, kadar se ti ne da it mirit otrok, dobiš vsaj 20 kil gor:D)
Ni komentarjev:
Objavite komentar