sreda, 16. maj 2012

Nikoli se ne vdaj ali Opravičilo, zahvala, odgovor na "WTF si zginla" ipd...

Ja vem... Long time no type... Se mi zdi, da me čaka nekaj zagovarjanja/pojasnjevanja/razlaganja... Zato sem tudi malo odlašala s to objavo - ker se nisem hotela delat kot da ni nič, ker sem rada iskrena... In včasih je fajn prej premislit, kako kaj povedat;) Ta post sem mela v glavi že kake 10x napisan, vsakič je bil malo drugačen, ampak ker se zadnjih nekaj verzij vsebinsko ne spreminja bogvekaj, je verjetno čas, da ga natipkam;) Pa še kup bolj veselih in luškanih reči čaka na objavo, tako da let's get to it!
No, počasi se daleč pride, naredite si kavico, to bo dolg post - in veste, da če jaz napišem "dolg", da to pomeni, da bo salamensko dooooolgo:D. Če se vam ne da, ga komot preskočite; če skratim pričo, lahko strnem vse skup v: "Mela sem krizo, ampak vmes smo z malimi vseeno delali svašta in nekaj od tega boste gotovo v kratkem videli tudi tule:)". Za vse mazohiste, ki radi berete dolgovezenje pa izvolite:) Torej:
"Zakaj sem izginila iz bloga?"
Vem, komot bi rekla (in vsi bi mi verjeli), da je za mojo odsotnost na blogu kriv tale: 

Ampak ni. Mali je krasen in najbolj izi dojenček, kar sem jih kdaj imela. Celo ponoči spi! Včasih tudi podnevi! Dobrovoljček, cukerček, super fantek!
- Lahko bi rekla, da je to zato, ker je Picassa ukinila "blog this" knof in nisem našla nove poti, pa se mi ni dalo vsake slike posebej gor dajat - kar je res, me je spravljalo v bes, ampak ker v blogu že dolgo čaka ogromno že napisanih objav s slikami in vsem vred... je jasno, da to ni bil pravi razlog. Torej ne. 
- Lahko bi rekla, da je to zato, ker sem  našla novo obsesijo, zaradi katere sem zanemarila še kakšno staro strast (oprosti, srček - mogoče ne pokažem, ampak si še vedno Naj!)... Ampak ne, tudi potočop ni kriv. Mi je pomagal, kvečjemu, saj veste: učenje, kreativnost,... zaposli misli:) Pa še malo samozavesti ti da, če ti nekaj gre:)
- Lahko bi rekla, da so me tamali izmozgali, ker so naporni, ker mam vse tri doma (kar je tudi res, ampak v resnici sem zadnje 3 mesece in pol glih milijonkrat boljše (v vseh pogldih) kot prejšnjih 9 mesecev:D)... Ampak tudi to ni res.

In to bi bilo verjetno nekaterim precej bolj všeč - če bi se zgovarjala na te stvari zgoraj;) - ker je to lažje (ampak tisti itak ne berejo mojega bloga, tak da nima veze, sem lahko brez slabe vesti iskrena, hehe;). Ker to enostavno ni res,  oz. vse zgoraj je res, ni pa pravi razlog, torej ni čisto res, jaz pa mam rada tapravo resnico - se mi zdi praktična, tudi če ni vedno najbolj luštna. Torej, zakaj sem zginila za dober mesec in pol?
Zato, ker se nisem mogla iskreno podpisat "večna optimistka", ker se en čas nisem tako počutila - in ker nerada puščam stvari nerazčiščene in sem imela precej za predelat. In to je malo trajalo. Kaj je to bilo? Hm, dolga zgodba, ampak tu pa je v glavni vlogi tale:

"Kaj zdaj - tale ni nič kriv, je pa v glavni vlogi zdaj?" No, on ni nič kriv, zanj sem se samo bala (jaz, pa oči, pa vsi zdravniki, pa nekaj prijateljic, ki so poslušale moje jamranje - hvala vam...) Ker že vsi virtualni vrabčki čivkajo, da pišem preveč in predolge poste in da se ne da vsega skup brat in ker je to res dolga zgodba, se bom tokrat potrudila res čim bolj strnit (ne obljubim, da bo ratalo) - torej na kratko: kot večinoma veste, imam vedno zelo zaj* nosečnosti (na splošno ne preklinjam, sploh ne na "mami blogu", ampak ta post bo izjema, kot lahko vidite že v naslov:D - ker se enim stvarem enostavno ne da drugače rečt;), če mate otroke zraven, pa berite zafrknjene, čeprav to v resnici ni dovolj ekspresiven izraz, verjemite;D). 

Z zaj* ne mislim, da mi je slabo (kar mi je), da ves čas bruham (kar tudi vedno), da sem skoz nekaj bolana (kar tudi vedno sem), da v nosečnostih požrem več antibiotikov in drugih tablet kot sicer v 10ih letih, da se mi poslabšajo alergije in astma, da ne morem delat, kot bi rada (kar se mi je tudi vedno prej ali slej zgodi), da nama prepovejo raznorazne intimnosti (kar tudi vsekakor ni fajn), itd... Ne, s tem mislim, da se moram vedno za te moje ljube otroke bat, ali bojo preživeli do poroda ali ne, ker moje bolezni v nosečnostih niso samo raznorazni prehladi in viroze, ampak se vedno najde še kaj eksotičnega in potencialno smrtnega za malega podnajemnika v meni.

"Ampak zakaj si potem šla zdaj, ne prej?" Saj zdaj ja vidiš, da so vsi trije zdravi in ok? Pusti stat, kar je bilo, pa bodi srečna. Ja, vidim, da so ok in zdravi in krasni in vse:) In sem zelo srečna, da je tako:). In ja, v nosečnosti se sem grizla in se bojevala, da sem ostala "večna optimistka", zato sem tudi lahko pod tem imenom blogala:). Ampak enkrat moraš vseeno plačat račun, predelat, kar je bilo in postavit stvari na svoje mesto;). Seveda sem si oddahnila, ko sem videla Svita, da je ok (pa še čisto zadnji dan, par ur, predno se je rodil, me je na smrt prestrašil, ko se je nehal premikat! Don't you do it to me baby!) in to je bilo najvažnejše in to me je še kar nekaj časa držalo v oblakih:). Vendar pa sem potem vseeno morala uredit misli in postavit stvari na svoje mesto. Taka sem - moja družinica ima to rada, moja primarna družina pa to sovraži, hehe - odvisno od gledišča :D.

"Kake stvari, kako mesto, kaj zdaj bluzi, hudiča?" No, gre v bistvu za enostavno reč: nekako se mi ni zdelo fer se podpisovat kot "večna optimistka", ko sem imela krizo, ker se mi je sesul sistem: nisem mogla razumet in izgubila sem zaupanje v ljudi... Razlog je zelo enostaven: težko sem verjela, da so ljudje dobri, če so tako kruti. In to ne "kr eni ljudje", ampak ljudje, ki jih imam zelo rada. Evo, to je to. 

Ne, če kdo slučajno ni na tekočem in je to pomislil: to NI On. On je super, edini, ki mi je RES stal VEDNO ob strani, me prenašal sitno in utrujeno in zlomljeno in žalostno in jezno in besno in se milijonkrat pogovarjal ene in iste stvari, ki mi niso šle v glavo, me probal potolažit in mi razložit, česar včasih še sam ni razumel, ker je butasto, pa se je vseeno trudil, da bi mi bilo lažje... Pa vmes še skuhal, pa malidve zrihtal;) Brez njega bi se zrušila v prah. In to je bil moj največji strah med nosečnostjo - da se mu kaj zgodi - ker ne vem, kako bi to preživela, ker sem vedela, da sem tako hudičevo ranljiva in da prav nič ne morem naredit, da ne bi bilo tako! In da karkoli je z mano narobe, bo trpel še nekdo drug, nekdo, ki ga imam najrajši na svetu (imam pač 4 ljudi najrajši na svetu, to je aksiom). Ja, imela sem vedno svoje 3 (zdaj 4) svetle točke, ampak vseeno zna bolet, predvsem pa je ljudem, kot sem jaz težko razumet nekaj, kar ni logično, zakaj bi te kdo, ki ga imaš rad, hotel prizadet... In tudi si ne moreš kar rečt, da nekoga ne imej rad. Po svoje hvalabogu:)
Pravijo, da se moramo "osredotočit na dobro in pozabit slabo" - češ, zakaj se sekiraš za tiste, ki so te prizadeli, bodi vesela, da so bili drugi fajn. Zadnje sem - vesela in hvaležna, za prvo pa je odgovor enostaven: ker jih imam rada.

"Zakaj pa potem zdaj spet pišeš blog, a zdaj ti je pa logično?" Ne, še vedno mi ni logično:D. Ampak sem si dala čas do svojega rojstnega dne (je že mimo:), da to rešim in če nekaj obljubim, se res potrudim, da to naredim (če ne pozabim:D). No, tega nisem pozabila (ne znam, tudi če bi hotla;) in čeprav sem obljubila sebi, sem vedela, da to delam ne samo zase, ampak predvsem za tiste, ki jih imam najrajši (glej slike, hehe;). Trudila sem se zmenit, trudila, da bi razumela, vendar so odnosi dvosmerna cesta in ne moreš z glavo skozi zid. Torej sem morala najt drugo pot: in je ratalo, zdaj se lahko spet podpisujem kot "večna optimistka".  
Kako sem si zdaj vse skup uredila? Ja, nekatreri ljudje so kruti - ampak ne vsi. Res je, da vidim, da so ljudje bolj sebični kot sem nekoč mislila, ampak samo to mi še ne bo sesulo sistema:). Ja, na vse se ne moreš zanest, včasih se pač zmotiš, j* ga. Ampak na nekatere se vseeno vedno lahko. Ja, ko pride kriza, te bojo morda nekateri pustili na cedilu ali te zabodli v hrbet, ampak so pa zato tu drugi, ki te bojo ujeli in pozdravili - pa mogoče nanje sploh nisi računal. Vedno je kdo:) In to je lepota življenja:) Zato se splača vseeno ne zapret v školjko ali hišico.

Baje psihoterapevti pravijo, da lahko premagaš probleme s terapijo ali pa s kreativnostjo. Kar se mojih najljubših tiče, je sicer najboljše se kar takoj zmenit, pa potem ne rabiš nič več. Ampak ker pri vsh to ne gre, se strinjam: kreativnost je super, vendar pa se lahko pri tem zapreš vase in postaneš en ljudomrznež. Lahko bi v miru ves čas potočopirala in se zabubila vase. Ko sem videla, da se mi začenja dogajat, da me ljudje ne veselijo več tako kot nekoč (razen tistih 4ih, ti me bojo vedno:), sem se ustavila in zabubila - čas je bil za preobrazbo, hehe. Očitno še ravno pravi čas:)
Kaj lahko torej naredim, ko življenje zavije dol? Poleg tega, da ne padem v depresijo ali obupujem zaradi slabih izkušenj, lahko vidim tudi dobre in poizkušam dat svojim otrokom največ, kar lahko (klasika;). Ena od teh "največ" stvari je gotovo iskrenost in  to, da svoje probleme rešujem - ne da se delam, da jih ni ali jih pač "pozabim". Zato je ta post iskren. Ne (samo) zaradi vas, ampak predvsem zaradi mojih malih. Oni si zaslužijo mami, ki lahko pove, kako sranje se ji je dogajalo in se pri tem ne joka ali besni, ampak reče: bilo i prošlo, j*, tako je življenje, bilo je "dole", zdaj gremo pa spet "gore" :D. Ampak tako, da to res čuti - ne da "pozabi";) Ker otroci vejo, če blefiraš, celo odrasli otroci, hehe. 
In če kaj, bi rada dala svojim otrokom vzgled, da se splača vztrajat, borit, da nikoli ni za obupat, pa naj zgleda še tako grozno! Ne moram jih obvarovat pred vsem tistim "hudim", ki se jim bo zgodilo, lahko jih pa naučim, kako se tega lotit. Kačo je treba prijet za glavo, bika za roge, itd... premislit za nazaj in gledat naprej:D...

Moja mami pravi, da je treba vse samo pozabit in se delat, da ni nič, pa je, čas vse reši, itd... Ampak po mojih izkušnjah se to ne obnese najboljše in gre kvečjemu zato še v naslednjo generacijo. Zato tega ne bom delala - itak nikoli nisem bila znana po tem, da bi poslušala "dobre nasvete" prejšnje generacije (lahko si mislite, kakšen odziv je ta lastnost sprožala pri "starejših generacijah") - navsezadnje imam dojenčke brez pleničk, to že nekaj pove, koliko dam na tradicijo;). Če je kaj dobrega, vzamem, ker vidim, da je dobro; če se mi zdi bullshit, pa me težko prepričaš, da je to "treba", ker se "spodobi", ker je "tako bolj prav" ali kar je še teh "bullshit" argumentov. 
Vem, da se bo tudi mojim otrokom dogajalo kaj hudega (upam, da čim manj in čim manjkrat), da se bojo moji otroci tudi sekirali in reševali bogvekake svakojake probleme. S tem sem pomirjena; seveda bi jim privoščila plesat skozi življenje, ampak vem, da bojo najverjetneje tudi kdaj padli - in se mi to ne zdi nič tako groznega, če se potem poberejo;). Ampak zdi se mi res neumno, da bi se ubadali z istimi problemi, s katerimi sem se že jaz! Naj si najdejo svoje:D.
Jaz pa jih bom poizkusila naučit, kako se plaziš in plaziš ko ena gosenica in se ti zdi, da ne prideš nikamor, ampak iščeš dalje in ne nehaš. In potem se malo zabubiš in razmišljaš - in zletiš kot metuljček:) Vem, nekateri pravijo, da se nima smisla matrat kot gosenica, da kar skoči, pa zleti. zakaj bi bil prej žalosten, pa jezen, pa vse, kar je negativnega? Enostavno takoj oprostiš in si ves srečen... Vendar po mojem biološkem znanju (in psihološkem opažanju) to ne gre tako - če se gosenica ne trudi in plazi počasi naprej in hoče preskočit naporno fazo, potem do metulja ne bo nikoli prišla - kvečjemu bo padla na tla, kjer jo bo nekdo požrl;). Tako da je že boljše lepo počasi fajtat in potem enkrat razširit krila:) Ker potem lahko res zletiš, ne pa samo padeš na tla - to ni isto;).
Tako: to bi rada dala svojim otrokom: da se poberejo. Da jih nič ne požre. Ali pa da tudi če jih kaj požira, da se ne vdajo. Saj ste videli tisto žabo, ki davi štorkljo "nikoli se ne vdaj":). In da vejo, da so na drugi strani vedno ene roke, da jih ujamejo. Zaenkrat najine:). Kasneje pa upam da še kakšne:)

Upam, da bojo vedno vedeli, da bojo najine roke vedno tam, da jih ujamejo, če naju bojo res rabili, ampak ravno tako upam, da naju bojo čim manj rabili v sončnem življenju:). 

Če pa boste kdaj žalostni, obljubim, da bom hotela videt/vedet. In če bom lahko, bom pomagala. In če/ko mene ne bo, bo gotovo kdo drug, ki vas bo imel dovolj rad. Ker vas je nemogoče ne imet:)

Kaj meni pomaga, ko sem žalostna? No, zdaj vsekakor tudi otroci - enostavno ne moreš bit ves čas nesrečen, če imaš pa take cukre doma:). Vse je lažje, ker vidiš, da ima življenje hudičevo simpatičen smisel:). Ampak tako, da grem čez, da res predelam reči pa mi pomaga: v prvi vrsti seveda alfa samček, potem pa glasba, neprespane noči, v katerih izmozgam, kar mam za razmislit, moje plavanje 1x tedensko (jap, tu so otroci skrčili zadevo iz 4 na 1 hehe - zato pa drugje nadoknadijo, da so v plusu:), v zadnji fazi tudi kreativnost, da lahko v miru delam nekaj, kar mi je všeč in premišljujem zraven - čeprav sem še vedno najbolj ustvarjalna, kadar sem srečna - takrat vse leti:) 
Kaj pa vam pomaga?
In kako sem si na novo postavila sistem? Ljudje so zame še vedno dobri - večinoma - enako kot prej. Nekateri so sicer blesavi, nekateri delajo bedarije zaradi svojih obrambnih sistemov, ki niso logični, zato jih ne moreš logično razumet, nekatere je preveč strah samih sebe (ali mene?), da bi se lahko zmenili, nekateri pa enostavno ne vidijo okoli sebe, ker so preveč skoncentrirani na to, kar se dogaja njim. Se zgodi. Nočejo slabega, ampak ko to naredijo, nočejo videt, ker je to pač težko. In če ne vidiš, ne moreš popravit. Zato še niso slabi, samo nevarni včasih. Take pač ali pustiš za sabo ali pa jih držiš na distanci, sploh kadar si bolj ranljiv, pa je. Rad jih imaš lahko še vedno, zaupaš pa pač tistim, ki jim lahko - in upaš, da se ne zmotiš prevečkrat:D. Sliši se izi;). In v bistvu je - kadar se mi ne dogaja kaj res hudega, to ni neka znanost:).

Tako: to je to. Zato sem zdaj lahko spet srečna:) Zelo srečna:) Ker vem, da se vseeno bolj splača preveč zaupat kot premalo. Ker prvo sicer lahko boli, drugo je pa lahko nepopravljivo: ko nekoga ni več, tega ne moreš več popravit in se sekiraš, zakaj mu nisi dal več sebe... In ker sem ateistka, imam samo to eno življenje, da naredim najboljše iz njega. Zato j* ga - moja sestra bi rekla, da je to tarot karta "norec", ki sem jo vedno potegnila, ko je še imela obdobje tarota in nam prerokovala (ona je na te duhovne reči mahnjena, jaz sem bolj prizemljeno bitje;), ampak obe pa radi skačeva iz višine in letiva v sanjah:) - razlika v tem, ali je to "res" ali so sanje, pa je samo v dojemanju in je malo preveč zafilozofirano za tale blog;).
 
In spet sem mirna:). *Če se mi ravno vsi trije ne derejo;), pa če si nisem ravnokar polila čaja po tipkovnici, pa če mi potočop gre, ne pa da česa ne razumem (tega res ne prenesem:D), pa če se mi ravno ilustrator ne sesuva,... no, par je še teh čejev - ampak to so taki površinski če-ji - kot sem enkrat nekje prebrala eno mamo, ki pravi, da je kot ocean: na površju razburkana, globoko v sebi pa mirna. Sliši se sicer super, samo upam, da so tamali dovolj velike ladjice, da jih "površje" ne premetava preveč:). Sicer pa je zdaj spet bonaca in popoldne lagani maestral in se nimajo česa bat:)... Sicer pa tudi burja ni slaba, ker prinese lepo vreme - to je pač tista gosenica faza:D. Pa če dobro premislim, je tudi jugo fajn, ker nosi dolge valove v katere se ej fajn metat... Skratka: "La vita e bella."
Mogoče je Svit zato tako skuliran dojenček - ker je res! Ali pa so res fantki bolj flegma, kar sem tudi že dostikrat slišala - moj vzorec je premajhen, tako da težko kaj rečem - sploh po komaj slabih 4ih mesecih:)

PS: obljubim, da bo naslednja objava pa spet "normalna", vesela in ustvarjalna:) Čaka vas kup idej za ustvarjanje z malimi otroki, obdelali smo precej tem, hodili okoli... Skratka: stay tuned - ne bom več ušla za tako dolgo;).

16 komentarjev:

Andreja Z pravi ...

Punca, sama sem vesela, da si nazaj. Ker te rada prebiram, čeprav skoraj nič ne komentiram (packa, saj vem). In hvala za tvojo današnjo iskrenost. Le kdo bi zmogle, če ne ti, večna optimiska, kajne?

Anonimni pravi ...

Ooo pa smo dočakali. Zelo veseli, da si predelala težko obdobje in se bomo lahko spet učili in veselili ob tvojih poročilih.

LP,
redna bralka

Anonimni pravi ...

Pogrešala sem te na blogu in v živo ;), pozdrav iz Ankarana

N pravi ...

Pozdravljena nazaj. Lepo, da si predelala kar je bilo treba in se vrnila nazaj k nam. Sem tiste hruške potresene s sladkorjem tolikokrat videla, ko sem gledala če je že kaj novega, da so mi šle že prav na živce :-)

Anonimni pravi ...

Ajoj, kilometrski post o posledicah, ne pove pa pravega vzroka. Se ti ne zdi, da bi bilo ga fajn omenit, da bi vsaj vedeli zakaj se gre?

veri pravi ...

No, saj sem ga omenila - bala sem se za Svita, ali bo preživel in ali bo zdrav, ker sem imela zelo rizično nosečnost z ogromno omejitvami, vendar se to nekaterim meni ljubim ljudem ni zdelo nič hudega, ampak "jamranje" (kar že samo po sebi ni glih luštno;) in so imeli svoje ideje , kaj naj bi takrat počela (ena mini selitev -ideja, nad katero se je moja ginekologinja samo zgrozila;) - kar je (dokazano) ogrožalo malega in ker se ni dalo zmenit, tudi ko sem povedala, kako čutim in kaj si mislim, sem bila prizadeta.
Žalostna in jezna sem bila zato, ker res ni fajn občutek, da se tvojim bližnjim j* za tvojega otroka, če hočeš čisto direkt;) Zahteva se mi je zdela izredno sebična brez kančka empatije(no, se mi še vedno zdi, samo da me ne mori več).

Je pa post namenoma osredotočen na to, kako greš čez težko obdobje, ne na to, kaj se je dogajalo - ker se mi zdi, da bo ljudem bolj pomagalo to, kot pa jamranje, tega je že tako dovolj;). Pa ne vem, če je fer na blogu razlagat detajle, ki se ne tičejo samo mene - kar se mene tiče, sicer ni problema, imam čisto vest, ker sem res poizkusila vse, kar sem se spomnila, vendar pa verjamem, da bi koga prizadelo, če bi javno objavila vse svoje misli na to temo - niso vse glih za rožice sadit;).

Anonimni pravi ...

Glej sej te razumem, in vesela sem zate, da si predelala in šla naprej - tako je tudi edino pravilno, ker drugače te to vedno spremlja in bv trošiš energijo na tem. Koristno napisano za tiste, ki tega ne vedo (če se prej ne izgubijo v bologu :)) Ampak kaj, se ti je zgodilo, pa je tudi fajn vedet. Ker sem dobila občutek, da je blog namenjen tisti osebi, ki te je prizadela, ker edino ona ve zakaj se gre in ji je kristalno jasno in ji sedaj sporočaš, da kljub vsemu si ti ok.

veri pravi ...

Ja, čisto razumem, da je fajn vedet, zakaj se gre, če se človek že muči z branjem predolgega teksta - zato sem pa naredila povzetek na začetku;). Jaz bi bila tudi jezna, če bi to brala in ne bi mela pojma, kaj je bilo narobe:D. A je zdaj dovolj jasno? Dala sta mi občutek, kot da jima je popolnoma vseeno za Svita - in jaz nikakor nisem mogla kar mimo tega (saj veš, otroci pa jaz...) Vem, da nista tako mislila - zato pravim, da nista slaba. Sta pa tako delala - zato pravim, da sta lahko nevarna zame (in v tem primeru zanj).

Sicer pa ne, ni namenjeno njima, ker ne bereta tega bloga (vsaj kolikor vem;), nista glih ciljna publika zaenkrat;). Če bo kdaj kdo od njiju to videl, pa mislim, da je tudi lahko čisto zadovoljen/a, ker znam bit precej bolj pasja, kadar so moji otroci v igri (pa četudi še nerojeni;).
Pa namenjeno je mojim otrokom - ne delam si utvar, da bojo to kdaj brali, ampak bolj zato, ker ko nekaj napišeš, to stoji, vsaj zame. Zato je fajn, da lahko napišem, da je zdaj tako - nek preizkus/ dokaz, da res je:) - sicer ne bi mogla napisat, bi me matralo.

Je pa to jasno tistim, ki jim je tudi namenjeno: alfa samčku in prijateljicam, ki so mi stali ob strani - in ti hudičevo dobro vejo, zakaj se gre:). Saj se ne zapiram vase za 9+ mesecev - povem, če me kaj mori:). Saj na koncu moraš it sam čez, ampak je pa lažje, če maš družbo pri tem;)

Anonimni pravi ...

Če so pričakovanja večja od realnosti, smo ponavadi razočarani. Ljudje so kakršni so, vzemi ali pusti. Različne situacije nam samo pokažejo njihov pravi obraz, ki je bil vedno enak, samo naša precepcija je mogoče bila drugačna. Dojemanje dejanj drugih ljudi, pa ponavadi pove največ o nas, ne o njih :).

veri pravi ...

Hehe, teorijo razočaranosti poznam;) Jasno, da se včasih pač zmotimo in ravno o tem govori ta post - da to ni nič hudega - tudi če koga dojemaš drugače/lepše, pa se v določeni situaciji izkaže drugače, da se zato ni treba zabubit.
Je pa po zame normalno, da potem odžaluješ za tistim človekom, kakršnega si videl, ker ga pač več ni, podobno kot če človek umre ali če se razideš s fantom - lahko ti je ok kot kolegaali celo prijatelj, še bližje ga pa ne želiš. Šele ko se od tistega posloviš, lahko sprejmeš tega "pravega", ki je tak, kot je vedno bil - če ti je še vedno ok tudi ta verzija;).

Anonimni pravi ...

"Je pa po zame normalno, da potem odžaluješ za tistim človekom, kakršnega si videl, ker ga pač več ni, "

Ne da ga več ni, ga nikoli ni bilo, samo ti si si ga slikal takšnega ;). Žaluješ lahko za eno imaginarno sliko. Jaz pravim HB, da pridejo takšne situacije, da ne živimo celo življenje v zmoti :).Ker se večkrat zgodi, da imamo o kom napačno sliko, ker si jo sami takšno naslikamo in nočemo "videt" in ne "slišat", ko nam sami pravijo, da niso takšni kot se nam zdijo. Potem pa mora priti 1x do tega, da "spregledamo".

Anonimni pravi ...

Živjo :) ponavadi te samo berem, tokrat ti moram pa po prebranem še jaz nekaj napisati.
Tvoji otroci so lahko srečni, da te imajo ;) kar verjetno so in ko bodo odraščali bodo šele kako zelo je to res. Zelo malo je mam, ki se tako posvetijo otrokom in ki jih lastni otroci tako zelo zanimajo (mogoče je pa krivo to, da zadnje dni gledam preveč super nanny- jebat ga izpiti se približujejo in se ne morem v tišini učit;)). Sama sicer še nimam otrok, ampak ko jih bom imela boš definitivno en od mojih zgledov.

Kar sem ti hotela napisati je en ''citat'', ki mi je tako všeč, da ga imam nalepljenega zraven računalnika:

' When we say thing like 'people don't change' it drives scientists crazy; because change is literally the only constant in all of science. Energy. Matter. It's always changing, morphing, merging, growing, dying.
It's the way people try not to change that's unnatural. The way we cling to what things were instead of letting things be what they are. The way we cling to old memories instead of forming new ones. The way we insist on believing despite every scientific indication that anything in this lifetime is permanent.
Change is constant.
Howe we experience change that's up to us.
(In zdej un ta njapomembnejši del ;))
It can feel like death or it can feel like a second chance at life. If we open our fingers, loosen our grips, go with it - it can feel like pure adrenaline.
LIKE AT ANY MOMENT WE CAN HAVE ANOTHER CHANCE AT LIFE. LIKE AT ANY MOMENT WE CAN BE BORN ALL OVER AGAIN.

Meni pomaga to vidit- mogoče bo tudi tebi narisalo nasmeh na obraz.

Lp pozdrav tebi in tvoji lepi družinici,
Niki

(ful dolg komentar na ful dolg post ;))

veri pravi ...

Ja, se strinjam z imaginarno sliko - vendar si lahko tudi nanjo navezan:D. Vem, da se sliši neumno, vendar je res. Ni ga več je mišljeno, da ga ni več niti v tvoji glavi;).
A vi nikoli ne jokate, kadar berete knjigo in glavni junak umre? Pa veste, da ga nikoli ni bilo in nikoli ni umrl... Vseeno ap je del vas. Kar se mene tiče sem tu (in še marsikje) s South Park-ovcema: namišljeni/nerealni junaki dostikrat na nas vplivajo bolj kot večina realnih oseb v našem življenju. Vsaj zase vem, da je to res. Iz knjig sem se naučila več kot od marsikaterega učitelja...

NIka, hvala:) Se zeloooo strinjam s spreminjanjem - vsi se spreminjamo - hvalabogu - če bi bila z lubijem še vedno taka, kot sva bila, ko sva začela hodit, verjetno ne bi bila še zdaj skup. No, vsekakor ne bi imela otrok, hehe. Znanstveni pristop mi je zelo blizu;). Edini keč je, da se ne moreš sam odločit, kdaj se boš na novo rodil, kot se gosenica ne more odločit, da zdaj ma pa dovolj plazenja in da bo metulj - lahko skoči, ampak bo padla, tako da je največ,kar lahko narediš po moje to, da se trudiš in lezeš naprej in enkrat boš prišel do te točke, ko boš prerojen:). Je pa to res fajn občutek, hehe.

In kot pravijo za dojenčke: "The only thing constant about babies is that they are constantly changing", se mi zdi, da to velja za vse:). Meni je všeč, da se spreminjamo, nič nimam proti temu. Vseeno pa jokam, kadar moje iluzije ali namišljeni junaki umrejo, jokam ob filmih, knjigah in v realnem življenju, če se mi kaj takega zgodi. Včasih sem bila "tough big girl", pa sem mi potem to ni zdela več prava pot.
To je tudi ena od stvari, ki bi jih rada dala svojim otrokom: da vidijo, da ni nič hudega, če kdaj jokaš - ker ne boš vedno:). In ne rečem, da velike punce ne jokajo. Velike punce se ne derejo, da ne zbudijo malega bratca, jokajo pa lahko vedno, če so žalostne;). In mami jih bo prišla potolažit;).

Maja pravi ...

Veri, dobrodošla nazaj! Sem oz vas vse prav pogrešala.
O joku pa - moja tašča non stop zabija Svita če joka, mislim a je narobe, če fantek joka ko je žalosten, ko npr risanka ne gre po njegovi domišljiji...
Drži se in upam da se kaj vidimo! Pozdravček vsem, super si/ste!

veri pravi ...

Maja, glede joka sem bila kar vesela, ko sem dobila punčki, ker sem mislila, da jima ne bojo ljudje težili, če jokata - ampak glej ga zlomka - zadnjič je Lejla zunaj padla ali ne vem kaj že in joka in jaz jo tolažim, pa ena stara mamka zraven komentira, da to pa ne gre, da tako velika punca joka... Ja, kaj pa naj? Se reži, če jo boli? Sem vedela, da hoče dobro, ampak bi jo pa najrajši vprašala, če ona pa nikoli ne joka... Ker to je tako hudimano svetohlinsko, da jih pitamo/jo s tem, kako morajo veliki vse požret, potem pa to buta na vseh nepravih koncih ven.
Tako da sem s tabo, tudi naš Svit bo smel jokat, če bo žalosten, pika:). Ok, upam, da ne bo neka jokica, da ga ne bojo zafrkavali, ampak zaenkrat je najbolj flegma od vseh treh in najmanj jokav, tako da če tak ostane, ga ne bo mel kdo kaj rugat;).

Anonimni pravi ...

Hehe, hvala tebi za en fajn način starševstva;)
uf, če jokam med filmi, knjigami,..? itak ;) in znam tok začet (npr. med zeleno miljo) da je boljša polovica mislila, da je konec sveta; dobesedno ni vedel kaj mi je, da sem tok začela tulit - pa sva ga skupaj gledala. jokam že preventivno, če recimo preberem kaj bo ;)

ja kaj pa druzga kokr znanstven pristop? Glede na to, da se ne morem prepričat da bog nekje obstajala oz. da obstaja nek načrt, je to skor da logično. In mi je žalitev, če mi kdo reče, da je bog to planiral zame. Oprosti ampak za vse svoje dosežke in napake sem kar sama naredila- po svoji pameti in nespameti (na temo ateizma je ful dobra knjiga Bog ni velik, če je še ne poznaš). In moje življenje je evolucija mojih izkušenj. Zato si pa ne smemo očitat napak,pa zakej nismo prej odreagiral, pa če bi šli lahko nazaj bi pa vse drgač naredil(ok, ene 2 stvari bi spremenila in se res skor z glavo v steno zaletavam zakaaaaj sem šla v to- ampak po drugi strani pa če ne bi blo tko, pa verjetno ne bi spoznala dragega tko da je blo za neki dober), ampak pomislim kaj bi blo če ne bi naredila tega - se ne bi neki naučila; o sebi ali pa o drugih. Sem se tok naučila iz svojih napak, da jih bom še kar ene par naredila :). In mislim, da je to tist kar se mormo sami naučit in eventuelno svoje otroke, da prevzamejo odgovornost za svoje življenje in da jih ni strah drugim povedat kaj si mislijo.

Kdaj si prerojen? Pomoje se pa nekak odločiš - ne glih glede svojih celic; glede tega pomoje nikoli nismo na novo rojeni in se ne nehamo spreminjat. Ampak psihično - ti si sama naredila ta korak k prerojenju, ne more nihče tega naredit, pa bi bilo dostikrat lažje če bi lahko kdo drug to naredil. moja najstniška izkušnja to zelo dobro ilustrira, ampak ta pa res res ni za objavo. Jo še zelo malo mojih na novo spoznanih prijateljic pozna. ampak narediš ta korak in svet je prec takoj lepši :)

Tako da, ne smeš se sekirat in obremenjevat preveč z ljudmi okoli sebe. Bodi tisti človek za katerega te imajo tvoji otroci, pa je (lastni) svet takoj lepši.
kokr mam namreč fajn mati, mi je žal da nisva tkole skupaj ustvarjali pa uživali in prov za takšne stvari ti bojo otroci hvaležni.
Meni se zdiš super pa te osebno sploh ne poznam, tko da očitno nekaj delaš prav ;)

lp, Niki