Japonska kuhinja

Ko pomislimo na japonsko hrano, pomislimo na suši. Vsaj pri nas, ki nismo tako zelo razgledani, da bi poznali vse tiste njihove surove specialitete:D. Vemo, da jejo tudi surove ribe in da jejo riž, ki so ga pobrali od Kitajcev, pa da imajo radi vse mogoče morske zadeve. Pa seveda poznam soba nudle - to so špageti iz ajde in še kaj bi se našlo. Ampak nisem specialist za japonsko kuhinjo, umami ni moj okus, sladkor je moj okus:D. Sadje, sveža zelenjava, sladkarije... Ne pa ribe in mrzel riž:D. Ampak hej, en teden lahko jem tudi samo tako hrano, če bi bilo treba. Pa suši dejansko ni slab.

Poskusili smo tudi njihovo "teryaki" omako, vendar nam ni bila preveč všeč - v nasprostju s sojino omako, ki jo obožujemo. No, poskusit se splača, ne?

Tole so sušiji, ki so jih otroci naredili sami - midva se nisva taknila, oči jih je samo razrezal, jaz sem skuhala riž, to je bilo pa to). A ni fajn, ko otroci odraščajo in postajajo vse bolj uporabni v kuhinji in sicer?:) * Za vse, ki imate malčke - obljubim, da odrastejo, čeprav se vam trenutno zdi, da se to ne bo NIKOLI zgodilo;). Been there, done that;).

In seveda naš ljubi bento - okrašeno kosilo, ki ga je imel mali danes za kosilo - s pravimi onigiriji - to so te trikotne kuglice riža z eno progo nori alge čez... Tukaj  in tukaj je še nekaj drugih okrašenih kosil, ki jih lahko scimpra ena mamica z malimi otroki...

Vesela pošta, mamasta solidarnost in navidezna popolnost

O veseli pošti sem že nekaj malega pisala (to je neke vrste izmenjava raznih malih prčkarij, tudi za odrasle;)) - ampak za vse, ki ne verjamete, da je to res fajn ali ki si mislite - s tem bom imela samo delo, ravno tega mi še manjka... Tole vse je prispelo v paketku, ki mi ga je poslala moja super dopisovalka! Veš, kako ti to naredi dan!

Ko sem odprla vse skupaj, so mi skoraj učki skočili iz jamic! Ogromno strašno luškanih stvari! Zakaj mi je toliko poslala? Ne vem. Mogoče zato, ker sem jo razumela, da je težko z malimi otroki, ker nisem bila "pametna" kot skoraj vse mame malo večjih otrok češ "ah, saj jaz imam tudi otroke" ali "vsi smo šli čez to" ali kakšna podobna puhlica.

Zakaj to pišem? Ker boste vsi/e kdaj srečali kakšno izmučeno mamo... tako z dojenčkom... tako z malčkom... tako z vrtčevskimi otroki... otroki pod 6 let... mogoče z otrokom s posebnimi potrebami ("pa kaj, je pač malo bolj živ" itd... ne pomaga kaj dosti se mi zdi - sama imam srečo, da moji otroci nimajo "posebnih potreb", vseeno pa slišim kak pogovor kdaj... in si lahko po obnašanju predstavljam, kako se kdo počuti)...

Ko naslednjič vidite tako mamo, ji povejte, da je težko. Da veste, da je težko, objektivno težko - z malimi otroki je težko, ker je ogroooomno dela, ves čas moraš bit zraven, ves čas nekaj rabijo... In da bo boljše - in KDAJ bo boljše. Vsaki mami se razvedri obraz, ko ji poveš, da bo pri 2 letih njen otrok vsaj približno spal vsaj neka ur v kosu. Ja, lahko izgleda ta rok še zelo daleč... ampak ko veš, da bo enkrat KONEC vseh neprespanih noči (vsaj zaradi otrok, no;), takrat ti je pa vseeno lažje. Povejte jim, da delajo najboljše, kot lahko in da ne moremo bit ves čas popolne.

 

*Mi smo danes (pisala v nedeljo) super luštno skupaj ustvarjali popoldne (pride objava v petek, da boste imeli za čez vikend idejo;), se smejali in bili ko iz kakšne osladne družinske komedije... zvečer pa smo se pričkali okoli pospravljanja, nekdo je jokal, nekdo se je jezil in kujal, nekdo je težil, nekdo je čakal, kdaj bo konec (vsaj eden:D). Ista družina, isti člani, ista mama, isti oče... Ni vedno vse tipi topi. Nikjer. Na blogu  in drugi na socialnih medijih objavljamo/jo ideje, kako si naredit dneve lepše, ampak to ne pomeni, da so vsi naši dnevi ves čas lepi!

Tale popolni, super duper lepi trenutek ni zrežiran, je pristen - vendar je nastal 2 minuti po tem, ko sva skoraj spakirala vse skup domov, ker je mali non stop težil. Potem sem se spomnila, da imam s sabo stvari za risat in je veselo risal, pridružila se je še sestrica, naenkrat nihče ni bil več lačen in midva sva veselo akrirala dalje... popolno... Ampak na sliki vidite samo idilični zaključek dneva - ne vsega prej...

  

Tako - za tisto mamo, ki je to rabila slišat;). Nihče ne slika jeznih in žalostnih otrok, ker se takrat trudimo situacijo pomirit in popravit. Ne zato, ker se to ne bi dogajalo;). Ko rešujemo konflikte, nimamo časa slikat, niti se ne spomnimo, pa še razjarili bi tistega, ki bi ga slikali (kdo si želi bit slikan, ko se jezi?):D

In tudi ko smo totalno izmučene, se ne spravimo objavljat ničesar;). Takrat gremo spat ali jest ali kaj podobnega:D. Zato - ne se sekirat - vsi smo pod kožo krvavi! Če vam ta blog naredi kdaj 15 minut bolj zabavnih, bo moj namen dosežen - nikakor pa ni namen, da bi kdo imel slab občutek, ker bi na blogu izgledalo življenje kot iz pravljice. Nikjer ni, je pa lahko lepša ali manj lepa zgodba in imamo precej vpliva, sploh na življenje svojih otrok:).  

Vsi ti trenutki so resnični, vendar niso samo taki trenutki;).

Male sreče

Ker obstaja precej dobra možnost, da ste zaspani in zmatrani, saj se je ravno premaknila ura - in to nazaj! - pride mogoče komu prav ena objava, kako se dvignit, kadar nisi ravno poln energije in veselja...

Trenutno se svet precej majavo postavlja na noge in vsi se bojimo, kdaj bo spet klecnil in ali se bo spet sesedel... Seveda ne vemo, kaj nam prinaša prihodnost (kot da sicer pa vemo, to je samo iluzija) in včasih te lahko to spravi v neko zakrčeno stanje, ki ni niti fajn, niti preveč produktivno. Kaj je rešitev?

Rešitev so male sreče - iskanje malih lepih trenutkov, dogodkov, slik, občutkov... Ko greste s psom na sprehod ali kar tako v naravo, ko greste na kosilo v službi ali ko greste iz službe domov... Vedno se najde kakšna mala lepotica kje... Ni treba, da so to rože! Nekaj, kar vam je všeč, karkoli, lahko so zloščena lita platišča (poznam ljudi, ki jih to spravi v dobro voljo:)). Nasmeh mimoidoče babice, otroški vrišč ob igrišču, karkoli! Lončnice, drevesa, lepe hiše, karkoli!

Včasih potem te male lepote najdejo pot na papir... recimo v narčtovalček - kjer te lahko vsak dan spominjajo na to, da je življenje lepo:)

Včasih ostanejo ovekovečene na fotografiji, ki jo lahko pogledaš, kadar se ti zdi dan preveč siv...

In včasih ostanejo samo v mislih/srčkih.

Včasih jih delimo z drugimi - fizično, ker so zraven ali prek slikice, če niso...

in včasih je treba pogledat samo skozi okno delovne sobe... Lahko vidiš hiše, ja. Lahko pa se kaj naučimo tudi od tehnologije - ta ne vidi hiš, vidi samo lepe oblake... Brez filtrov, brez urejanja, samo pogled je včasih dovolj:)

Koliko malih sreč bo/ste našli danes?

Na potep 2 km od doma

Baje se nam spet ptibližujejo razni ukrepi (in v času tega pisanja, še ne vem, kakšni bojo, sicer se pa tako ves čas spreminjajo:D)... Pa naj vas povabim v naravo blizu doma... Takole sem si enkrat vzela s sabo na bajer za pisat čaj, moj stiropor za sedet (ker sem zmrzljiva;) in zvezek... Marsikaj lahko narediš tudi zunaj!

Kako vem, da imate naravo blizu doma? Ker živite v Sloveniji (vsaj večina, ki to bere, no;). In tu je narava povsod - mi živimo v Ljubljani, pa imamo še vedno tole lepoto manj kot 2 km od doma... Pojdite na kak izlet - v bližini doma:)

Uživajte na sončku!
 

Kitajska kuhinja

 

Kitajsko zelo pogosto jemo, zato po pravici povedano niti nisem prav zelo komplicirala. idej je ogromno, knjig imamo ogromno, dokaz spodaj;) - pa še naprej na desno so tajska, vietnamska in malezijska kuhinja in velika knjiga Red hot, ki jo veliko uporabljam za obtežit karkoli, pa malo v kuhinji, saj mali niso navdušeni nad "hot:) Zato smo nekajkrat jedli zelenjavni ali zelenjavno-mesni vok, enkrat z rižem, enkrat s kitajskimi vlečenimi nudli, enkrat s steklenimi rezanci...

Seveda smo jedli pečeni riž - tega imajo pri nas vsi zeloooo radi (no, jaz tudi:), ampak res - kadarkoli to naredim, je cela družina strašno srečna. Pa tako enostaven je za naredit (sploh če ti otroci ostrgajo korenček;). Prejšnji dan skuhaš riž (če se le da, sicer pa pač tisti dan, samo se bo bolj lepil na vok - sama navadno naredim 2x več riža en dan, ko ga itak jemo, pa ga imam še za naslednji dan za pečeni riž)

Pred leti smo nekoč delali domače kitajske piškote sreče - lahko jih pa tudi kupite...

Sicer pa ima kitajska kuhinja celo morje dobre hrane: za vse mesojede je klasika pekinška raca, če imate čas ali če greste jest ven, lahko naredite dim sum ali jaozi, to so taki kitajski ravioli/tortelini, skratka polnjene testenine iz testa iz riževe moke. NJami! Objava o tem čaka še iz leta 2012, tako da so se vse vezi s fotografijami vmes že potrgale:D. Tako da bom verjetno prej še enkrat naredila kot šla brskat za slikami:D.

Če pa nimate časa, lahko naredite samo en zelenjavni vok in vlečene rezance zraven - to so tisti kitajski nudli, mi jih imamo strašno radi in smo jih tudi zdaj jedli.

 

Radi imamo tudi vroča lepljiva rebrca in pa soparjene kruhke - in zelo lepo pašejo skupaj - to čaka, da pride na obisk dedi, ker ima on tudi to rad;). 

Razne spomladanske zvitke si bomo prihranili, ker so popularni tudi v drugih azijskih deželah in če vietnamci trdijo, da so njihovi, pa naj bodo:).

Vsekakor moramo jest še kaj z morskimi sadeži, sploh rakci, ki smo jih kupili v ta namen - ampak tudi za to bo še precej priložnosti, saj se bomo podili čez celo obmorsko Azijo in Oceanijo... kdo gre z nami pogledat Tajsko, Vietnam, Malezijo...?

Mala darilca zadnji trenutek

Za mamice... ali babice... Naši babici sicer praznujeta dan žena, ne materinskega dne, tako da sta tole že dobili... Ampak če rabi kdo idejo;)

Tako malenkost rabi skoraj vsaka babica - mala beležka/blokec za zapiske ob čaju... Za vse drobne ideje...

 Rabi kdo navodila, kako to naredit, ali si predstavljate? Tole je malo drugačna beležka, saj je iz treh delov - ima tri snope papirja not, zgrajena kot "concertina", torej kot nek cikcak. Za platnico je debelejši akvarelni papir, pobarvan z vodenkami in gor nalepljena izrezka iza kartona (vse to lahko pomagajo naredit otroci:), ob robovih potemnjena z blazinico za štampiljke. Vse skup se zapira z navadno elastiko (reciklirano iz starih oblek;)).

Preste - kako narediš prave bavarske preste

* Uf, pozabila sem slikat pečene - ko pride hrana iz pečice, pri nas navadno nihče ne misli na fotoaparat...hehe. No, ampak za tiste, ki bi jih mogoče zanimal sam postopek izdelave prest - pravih bavarskih prest... Zakaj bi to kdo počel? Ker so domače preste neprimerno boljše kot kupljene, ker naredijo dom domač, saj celo stanovanje diši po sveže pečenem kruhu, ker je zabavno in ker lahko to počnejo otroci vseh starosti - pri tem se jim res nič ne more zgodit:). *Je pa kuhinja potem cela od moke, ampak to je del "domačnosti", ok?;) *Ne, dragi moji otroci, to ne pomeni, da si želim imet celo kuhinjo svinjsko, prosim ne berite vsega dobesedno!:D Samo da jo toleriram zato, da lahko kuhate, kar pa še predobro veste, hehe;).

Če kdo rabi točen recept za tele, ga tudi lahko napišem, gre pa iz praktično kateregakoli krušnega teste: npr. najbolj enostaven recept za kruh je: pol kile moke, cca 3,3 dl vode, žlička soli, žlička sladkorja in 24 g kvasa vse zgneteš skup.

Kvašeno testo vzhajamo, na hitro pregnetemo in razdelimo na kose.

Vsakega potem oblikujemo v svaljek, ki je na koncih ožji kot na sredini...

To lahko naredimo z vlečenjem  v zraku...

Ali valjanjem na površini...

Vsekakor hočemo tako obliko kot tista boa iz malega princa, ki je pojedla slona;)

Potem prekrižamo konca enega čez drugega... najprej enkrat in potem še enkrat, da je dvakrat zavito.

Zdaj zapognemo ves zgornji del navzdol in z vodo navlažimo končka, da se bosta lepo prilepila na spodnji, debeli del preste. Še enkrat malo vzhajamo (navadno medtem ko delamo naslednje preste, že prve dovolj vzhajajo), jih premažemo z jajcem, mlekom ali vodo, posipamo z grobo soljo, sezamom ali makom in jih spečemo v pečici (recimo na 220°C), da so zlatorjave barve. 

*Naše zbite preste (iz Goljatove knjige Kruh) se delajo drugače - nimajo odebeljenega spodnjega dela in niso 2x vzhajane, ampak jih pred peko na hitro skuhamo v kropu, da ne morejo več vzhajat, zato je testo bolj gosto in zbito. Tiste sem tudi že delala, so nam pa tele bistveno bolj všeč:).

** Če bi kakšna ostala, bi bilo zelo praktično za naslednji dan za kosilce, vendar se to navadno ne zgodi.

Patrikovo in pasti za škrata Leprekona

Letos so mali sami naredili vse pasti - sama sem v bistvu delala samo napoto, saj sem ponoči delala, da si škrat ni upal prit in je prišel šele iz 17. na 18., ko sem končno šla spat pred zoro:D.

Tole je bilo darilce, ki ga je naredil mali zelenemu škratu... A ni luškano?

Maldva sta mu naredila kup pasti! Tako iz bidona, da bi padel not...

Tako iz škatle, v katero bi splezal in pri tem padel dol v past...

Tako mavrično iz lego kock!

Z raznoraznimi vabljivimi napisi...

 

Pa še eno spet drugačno...

In kaj sem sama počela vse tiste noči? Tiskala s svojo doma narejeno želatinasto ploščo deteljice, hehe:D

 

 Škrat se sicer ni ujel, je pa pustil eno mičkeno darilce:)

Slepi test - znanstvena metoda s čokolado

Kako otrokom približat znanost? Z znanstvenimi poskusi, katera čokolada je boljša! In preden bo kdo preveč pameten, točno tako to počnejo pravi znanstveniki na fakulteti za živilstvo (preverjeno;) - samo da imajo malo večji vzorec - čeprav tudi 5 ni najhujše;). Pri nas obožujejo slepe teste!

 Kako to izgleda? Raziskovalec (beri: mama:D) naredi več različnih čokolad (ali karkoli pač poizkušate, mi smo preizkušali že različne vrste sira (samo narežeš na enako velike koščke in si nekako označiš, da jih ne zamešaš), maslo od različnih proizvajalcev itd...), vsako pripravljeno po njenih navodilih ali pa vse enako (kakor se odločite oz. kakor boste delali) in s skrbno izmerjeno količino mleka, da je res pošteno... Ostali ne smejo videt, katera skodelica je od katere čokolade. 

 

* Mimogrede: dvojno slepi test pa je, kadar tudi raziskovalec ne ve, katera reč je šla kam, zato morate označit skodelice in čokolade s številkami, seveda pa morajo bit v tem primeru skodelice enake, saj boste sicer vedeli, v katero ste stresli katero čokolado, razen če delata dva in si zakomplicirata, da pretresata iz tretje šalčke (tako en stresa v skodelico za pretresanje, ki je ves čas ista in ne ve, kam bo šla ta čokolada, tisti, ki pa pretresa iz te skodelice v tiste, kje bo pripravljena, pa ne ve, iz katere vrečke je prišel prašek v skodelici).

 Potem jih daste na mizo in vse hkrati poizkušate (zraven naj ima vsak kozarec z vodo, da splakne usta med enim in drugim poizkusom. Zabavno in poučno:). In še izveste, katera je komu ljubša in dokažete, "da niso vse iste";). 

Kaj bi najrajši preizkušali?;)

Mongolski lonec

Pa še ena dobra hrana iz mongolije - mongolski lonec. Ampak, draga moja, tole izgleda kot fondi! Dragi moji, temu se reče ognjeni lonec ali mongolski lonec, neuki američani pa mu rečejo kitajski lonec, ker pač niso ravno znani po svojem znanju geografije;) in ne ločijo Mongolije od Kitajske;). Mogoče bi morali prebrat tisto ponedeljkovo objavo;).

Kaj je to mongolski lonec in kaj je drugače kot fondi? Fondi izvira iz Švice in v kotlu je stopljena sirova omaka. Mongolski lonec izvira iz Mongolije (da-a) in v kotlu je juha (ja, tradicionalno seveda iz ovce, kakopak;). Verjetno ni treba omenjat, da mi nismo kuhali juhe iz ovce... in ja, vem, da zato ni bila prvovrstna izkušnja in da to ni tako, kot je v resnici, jadijadi... ampak veste kaj? Rajši jemo dobro kot pa čisto tradicionalno;).

Zato smo naredili navadno juhico, not pa dajali marsikaj, česar ubogi Mongoli tudi večinoma niso imeli: precej zelenjave, ki vsa gotovo ne raste tam (bambusovi vršički, špinača, por, stročji fižol...), namesto ovce smo dali purana, ker pač dobimo bio purane in zato ne kupujemo drugega mesa in zraven smo dali riževe rezance, ki jih sicer sedaj vedno dajejo v mongolski lonec, tradicionalno pa jih verjetno niso imeli, saj v sušni Mongoliji riž ne raste... V svoj zagovor naj povem, da je bila večina teh reči tudi v receptu iz knjige "Vok, fondi in ognjeni lonec"...

 Imeli pa smo prava tradicionalna cedilca (na žalost take reči prav radi pakirajo po 4, tako da nam je eno sfalilo, ampak smo se znašli). Juha namreč na grelcu brbota v kotličku, ljudje pa vanjo namečejo vse, kar si želijo skuhat in potem s cedilci polovijo ven, ko je kuhano:

 Zabavno in če imate fondi, zelo enostavno kosilo, saj večine stvari ni treba skuhat, samo postavite na mizo, pa je (primerno za obiske in praznike). Če kdo misli, da otrokom to ne bo všeč, ker je juha, se moti - vsaj najini so zahtevali repete, tako da sem sredi kosila šla kuhat še eno juho, ker je te zmanjkalo! Sem mislila, da jo bojo imeli samo za kuhat ostale stvari, pa so vsi hoteli še juho! In vsi so naju fehtali, če lahko to še kdaj naredimo... tako da... vsekakor uspeh! 

 Verjamem pa, da bi bila reakcija čisto drugačna, če bi naredila ovčjo juho in zraven dala samo ovčje meso za kuhat notri, hehe:D... Ampak to imamo za naše male užitke, ne zato da bi sami sebe zezali;).

Mongolska hrana

 No, pa smo v Mongoliji! Rusija sicer res meji na kopico držav, ampak vzhodnoevropske in severne smo že obdelali, zdaj pa gremo v Azijo, torej najprej Mongolija! Zanimivo, da smo si jo izbrali, saj je to država, ki RES NI znana po svoji hrani... Ampak mi smo trmasti in nas to ne odvrača. Vem, ovce, ovce in še enkrat ovce... ki jih niti ne maramo jest... prav nihče od nas jih ne mara za jest... Ovce so nam luškane, volno imamo radi, radi jo nosimo, filcamo, radi kvačkamo, malo manj radi pletemo, ampak vsekakor vse rajši kot pa jemo ovce... In Mongoli ves čas jedo ovce - tradicionalno mislim, seveda imaš sedaj tudi mongolske vegane v mestih. Ampak mi ne raziskujemo toliko te nove fusion globalizacije, bolj to, kar je tradicionalno značilno za neko deželo - vendar nismo rigidno omejeni na zgodovinsko dokazana dejstva. Navsezadnje je to naše potovanje in to lahko delamo, kakor hočemo - a ni to fajn, nobene tršice, pardon, učiteljice, ki bi ti solila pamet, nobnega šefa, ki bi ti govoril, kaj smeš in česa ne;). Tako ni vrag, da ne bi tudi v Mongoliji našli kaj za jest, kar ni ovca! In tako smo našli kar nekaj hran.

Na primer tatarsko omako - v principu je sicer verjetno niso prav veliko tam jedli (ali pač, navsezadnje so jedli precej mlečnih proizvodov, seveda od ovc), ime je dobila po tem, da jo ponudijo zraven tatarskega zrezka ali biftka, ki je definitivno njihov (nastal je tako, da se je meso sfaširalo, ko so ga dali konjem pod sedla in jahali na njem)... Mi smo jo jedli kar s krompirjem v oblicah - ker ga imamo radi in ker se je rahlo mudilo - konec korone prinaša odprtje raznih dejavnosti za male in velike... in seveda temu primeren tempo, hehe;) 

Tatarski biftek - tega smo kar kupili, pa sem ga žal pozabila slikat. BIftka rajši ne delam doma, vsaj dokler imam male otroke (sicer od tega, kolikor so ga pojedli, se verjetno ne bi niti okužit mogli s salmonelo, ker ne vem, če bi je lahko bilo dovolj not:D) no, nisva jih silila s surovim mesom, saj ga tudi sama ne spravim dol;).

So pa z veseljem jedli gambir - to je nekaj podobnega kot sladke pšenične tortilje, samo da se vmes še komplicira z valjanjem... Mi smo ga hoteli zvečer pojst kar s tatarsko omako, ker je bilo za kosilo premalo krompirja, omake je pa še malo ostalo - smo malo pozno ugotovili, da je tale gambir sladek, heho :D. No, pojedli smo oboje, samo ne skup;).

In seveda mongolsko meso, ki smo si ga privoščili dostavljenega na dom, hehe. To se res redko zgodi, nikoli ne jemo zunaj, niti ne naročamo hrane (iz več razlogov, noben ni načelen, vsi so bolj praktične narave;), ampak za kulinarično potovanje pa naredimo izjemo:) Evo, dokaz:

 

Spredaj mongolsko meso, zadaj pa riž in na trakce narezano zelje in korenje, ker brez zelenjave nismo preveč srečni;) Tisto je seveda domače izdelave;)

 In to je skoraj konec dokaza (še ena malenkost pride jutri;), da se da najt par fajn jedi tudi iz države, ki ni znana po svoji kulinariki, kjer celo praznovanja nimajo neke hude hrane, ker jim pač hrana ne pomeni kaj dosti (meni tudi ne bi, če bi ves čas jedla ovce in če bi živela nekje, kjer je ovčja juha smatrana kot "lahka hrana"... Z malimi smo pogledali, zakaj je tako - kaj sploh lahko raste v tistem mrazu in suši in vsem so se nam Mongoli kar zasmilili... Je bil pa mali očaran nad  njihovimi orli, s katerimi lovijo in nad njihovimi geri (to je v bistvu isto kot jurta, tak okrogel velik šotor)... 

 

In pri malih je res, da ko se ena vrata zaprejo, se pa druga odprejo... Kakor skrivnostne škatle niso bile več tako zanimive, pa je bil mali očaran nad čisto navadnim pripovedovanjem od Gingis Kaanu, tem, kako je postal vojskovodja, zduržil vsaj plemena, naredil največje cesarstvo na kopnem in imel neverjetno veliko potomcev... Brez pripomočkov, brez slik, brez vsega, samo jaz in on v naročju. In z velikim veseljem je gledal gere na pinterestu in vse tiste njihove ornamente, duša umetniška... 

Kaj je nauk zgodbe? Otroci se bodo v različnih obdobjih (ki so lahko tudi samo 1 teden narazen) učili na različne načine, enkrat bo nekomu zanimivo to, drugič drugo, enrkat se bosta zapodila v skrivnostno škatlo in ju par ur ne bo za dobit iz sobe, drugič bojo malo pogledali in bo to to, bo pa poslušal z odprtimi usti celo zgodbo in mu ne bo nikoli dovolj... Nikoli ne veš. Zato najboljše, da gremo s tokom, kar trenutno dogaja, kar jim je všeč, se prepustimo in uživamo z njimi... Baje nas zelo kmalu ne bojo več povohali... in bomo imeli čas za vse, kar sedaj odlagamo na kasneje;)...