ponedeljek, 22. april 2013

Bento

Ta vikend so imeli v Botaničnem vrtu Hanami festival (aka - Japonski dan), kjer so recitirali haikuje, hodili oblečeni v kimone, pisali pismenke in pili bancha čaj... Vse zaradi razcvetelih japonskih češenj:) In hrana? No, za malico so povabili goste, da si prinesejo svoj "bento box".
Kaj hudiča je "bento box"? No, škatla z bentom. OK, kaj pa je bento? Ja, to je pa nekaj, kar si že ful dolgo želim naredit, hehe, je na moji listi že vsaj par mesecev...
Aja, tako fizično? Ja, to je kosilo za seboj - tako v najosnovnejši obliki:). Kot imajo v ZDA svoj lunch box, imajo na japonskem bento box. In ker tam dajo precej na dekoracijo hrane, so se mamice spomnile, da bi bilo tudi kosila, ki jih dajo otrokom (ali možem) s seboj v šolo/službo, fajn malo okrancljat. In potem so svoje naredili še anime in manga,... in bento je postal hobi, rodilo se je kup zvrsti bentov, meni so najljubiši tisti "srčkani" - "cute bento" (kakšno presenečenje, a ne?;)... No in takega sem si želela naredit, kosilo za s sabo si tako jemljeva v službo:)
Zato smo tudi me s puncama naredile bentose za seboj. Tale zgoraj je bil za malega, aprilski, ker pač še ni na nobeno reč posebno nor (ok, na žoge, ampak to bi bil malo dolgočasen bento:D). Zato je dobil "aprilskega" - z dežjem in soncem, čisto primerno današnjemu dnevu, ko smo videli oboje, hehe. 
Za dežnik in fantka sem uporabila tiste sirčke v rdečih ovitkih (nesramno dragi, ampa nesramno luškani;), za oči in dežne kapljice nigelo (začimba, zgleda kot en črn sezam), za sonce rumenjak trdokuhanega jajca in za oblak košček sira. Vse skup je postavljeno na sendviču iz dveh toastov s sirovim namazom, okoli pa je motovilec.

Mala temnolaska si je zaželela seveda vilo (torej brez presenečenj;) in jo tudi dobila: vila leži na modro obarvanem rižu (ja, vem, groza, umetna barvila, itd... se strinjam, niso zdrava, ampak od enkrat in od tele količine ne bo nikomur hudega:). Je pa naredilo veliko veseja, ampak pojedli smo pa vsi rajši bolj naravno obarvan riž;) čudno je jest modrega. 
Sama vila pa je cela "naravna" : obrazek je izrezan iz plošče iz sira, oblekica je iz rdeče pese, krila in noge iz beljaka trdokuhanega jajca, lasje iz nastrganega korenčka, prav tako rožica na njeni čarobni paličici, rajf je iz koščka mini paradižnika, čarobna paličica iz bučke, oči iz nigele in ustnice iz paradižnika.
Vila leta nad cvetočim travnikom iz petršilja, mete, motovilca in zelene, posejanega z rožicami iz rumenega in oranžnega korenja ter olive. pa seveda je zraven še ena mušnica iz mini paradižnika in beljaka.

Jajce je spet rumenjak, oblak pa tokrat beljak. Čarobni prah, ki leti iz paličice pa je sezam.

Mala škratjeslovka si je seveda želela škratka in ga tudi dobila. Škrat mora seveda nujno imet gobico in ta je tudi iz tistega sirčka in koščka rumenega korenja. Škrat sam je iz mini paradižnika, nosi korenčkove škorenjce in kapico (z obveznim cofkom iz olive), obrazek ima iz sira, usta iz koščka paradižnika in lase iz inčunov (sardonov). Krošnje dreves so iz bučke in debla iz rumenega korenja, rožica pa iz oranžnega  hodi pa po motovilcu.
In oči? Naj bo kar lačen? No, tudi zanj smo naredile eno škatlico:). Napolnile smo jo s solato iz motovilca, češnjevega paradižnika, korenja (spet zrezanega v rožice), v kotu desno je še polivka v posodici (tisto belo desno spodaj) in seveda riž.
 Iz kuhanja riža naredijo Japonci celo umetnost, seveda sem si morala prebrat, kaj pa kako, ker sem firbec in po vsem prebranem sem mislila, da je naredit nekaj takega cela znanstvena fantastika... Dejansko je pa čisto lahko:). Riž spereš, namočiš, odcediš in skuhaš, tako da vpije vso vodo, ga pustiš, da odstoji in potem delaš iz njega kroglice, ki res krasno skup stojijo! Lahko mi verjamete, ker to so moji res čisto prvi bentoji!
Naredit kroglico je čisto lahko s pravilno kuhanim rižem (ki mora bit nujno okroglozrnat oz. kratkozrnat, moj je bil arborio, prvotno za rižote) . Naredila sem eno ala hello kitty (oči in brki so iz nori alge, nosek pa iz sira).
in eno tradicionalno - boljalimanj trikotno s koščkom norija spodaj. Komaj čakam, da vidim, kakšne vse bentoje so naredili drugi! Se lahko marsikaj naučim:). Internet je res krasna zadeva!

Še nekaj detajlov:

To je tista nevidna polivka od blizu:

In v botaničnem vrtu - temnolaska v cvetju...

Svetlolaska, ki duha narcise...

oči, ki gleda, ali bo mladim lokvanjem uspelo pognati koreninice do dna...

In koooončno - piknik!

Ronja je navalila direkt na nori! Nenavaden otork:)

Mali si je enega kar odnesel stran, da mu ga kdo ne bo vzel:D

Priznam, to (tako okrašena) ni hrana za vsak dan (oz. je, če imate služkinjo, ki bo delala vse ostalo medtem, ko se boste vi igrali z bentoji;) - ni sicer tako hudo, za vse 4 smo rabile manj kot 2 uri, pri tem, da smo zraven kuhali še kosilo (sicer v glavnem oči:). Vseeno nimamo vsak dan pol ure časa za dekoracijo kosila, zato pravim, da ni ravno hrana za vsak dan. Ampak je pa zabavna in luškana in čeprav je izdelava nečesa takega z otroki zraven precej zahtevna, se vseeno splača:) Pa še vse ostanke ti sproti pojejo (ker seveda so odrezki sira in končka tako sploh in oh najbolj njam:D) in ni treba toliko pucat (ok, seveda je treba pucat več, kar vmes nasmetijo, ampak gledamo pluse, ok;). Včasih ko bi najrajši vse skup nekam poslala in zarobantila, pa ju slišim, kako vriskata od veselja, kako je nekaj fajn... in si mislim... da se splača... in upam, da se jim nekam zapisuje... da jih imam rada:). Potem pa pride mali in prevrne kako bučno olje in robantim, kdo je pustil omarico odprto, hehe:).

13 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Mi smo danes praznovali svetovni dan zemlje. Predvsem tudi zaradi razcvetene češnje.pa ne tam daleč na Japonskem, temveč zaradi tiste pred našim pragom. Niti najmanj nam ni treba gledati tja daleč na Japonsko in mučiti malih glavic s stvarmi , katerih bistva ne razumejo. Ko pa je toliko lepih in zanimivih praznikov okrog nas. Takih naših,ob katerih je prav da živimo in za katere je prav da izvedo tudi male glavice. Bistvo praznikov in običajev po našem mnenju pač ni le v nekem konzumiranju hrane, ko otroci jedo nekaj čudovito pripravljenih jedi in je njihova edina aktivnost pri tem, da migajo z ušesi, ko prežvekujejo.Da se namreč početi še marsikaj drugega,ravno tako ali pa še bolj zabavnega in resnično poučnega.Sicer pa vsak po svoje. Danes smo recimo mi kar s prstki slikali na staro modro rjuho razcveteno češnjo ker je naša zemlja pač praznovala in se ob tem pogovarjali, kaj vse nam naša zemljica ponuja in kako lahko nanjo pazimo. Potem smo posadili tudi češnjo - tako zaresno, ki bo ( upajmo) rasla skupaj z našimi malimi glavicami. Drugače, pa je ta mesec na splošno zelo pester in prazničen.Komaj smo pustili za seboj praznik cvetja- cvetno nedeljo in pa seveda veliko noč, že so tu novi zanimivi dogodki. Že v začetku meseca smo praznovali mednarodni dan knjig, ko smo iz domačih knjižnih polic navlekli vse mogoče knjige s pesmicami in jih prebirali, peli...ker je bil pač letos poudarek na otroški poeziji...potem smo skupaj sestavljali rime in pesmice, ter se posneli. Posnetki bodo čez več let zanimiv in zabaven spomin na ta dan.Kopijo posnetka smo poslali tudi dedkom in babicam...tako za šalo. Pozabili nismo na svetovni dan zdravja, ki je bil 7. aprila.Takrat smo doma spoznavali nekaj bolj nenavadnih vrst sadja, ki jih pač ne vidimo vsak dan in skupaj , nekaterimi s topimi in drugi z ostrimi nožki, naredili velik lonec sadne solate iz katere so skakali vitamini. Popoldne smo jo mahnili na sprehod do bližnjega doma ostarelih in pri njih pustili košaro naših domačih jabolk in želje, da bi bili čim bolj zdravi.Čez dva dni nas čaka jurjevanje pri prijateljih,ko bomo po vasi raznašali brezove vejice in se veselili pomladi. Ne bomo pozabili tudi na svetovni dan plesa, ki bo konec meseca, ko imamo v načrtu obiskati prvo zaresno baletno predstavo v naši prestolnici. Ob dnevu upora proti okupatorju bomo govorili o svobodi, prižgat bomo šli svečko našemu dediju, ki je prispeval k temu, da je nam sedaj lepo in da imamo mir, ter prebrali kakšno staro partizansko povestico ob katerih smo zrasli mi ta veliki. Seveda bomo tudi kresovali.kar doma na domačem travniku in pekli krompir in hrenovke na palicah, ter se pogovarjali o tem, kaj je sploh praznik dela in kako je z njim po svetu. navijamo za lepo vreme...Vse te dogodivščine ne pišemo na blog...temveč kar v srce..Tako je to pri nas doma - ne na Japonskem, ne na Irskem, v Ameriki.Lepo je gledati v širni svet,vendar je dobro prej poznati tudi stvari na domačem dvorišču in v domači deželici. Če se nisi sposoben poglobiti v svoje domače običaje ni čudno, da se tudi pri obravnavanju svetovnih rado zgodi, da se izgubi bistvo.
Bodite lepo in raje ostanite pri nas.

Anonimni pravi ...

Zakaj bi drugemu solili pamet "kako naj" in "zakaj tako in ne drugace", se posebej ker gre za tako lep in kreativen pristop k spoznavanju drugih kultur?
Hvala avtorici bloga, ker lahko spremljamo njena raziskovanja, avtorici komentarja pa lep pozdrav!
Sp

katja pravi ...

oh genialno... še dorbo da nismo rpišli ker bi čist falili s hrano in bi lahko smao bentili :-) to bi bilo še najblizje...enkrat nekoč morda ko bom babi ali ap parababi s epa lotim tudi dekoracije :-)

Skratka moj poklon!
K

veri pravi ...

anonimna 1:
Dan zemlje imamo tudi mi radi, čeprav bi težko to poimenovala tradicija v ožjem smislu - ko sem bila mala, ni nihče tu praznoval dneva Zemlje... Pa je vseeno fajn in danes ga poznajo vsi - ker so ga pač začeli praznovat:) Lani smo ga lepo praznovale in me slike čakajo v blogerju že 1 leto, pa nekak ne najdem časa (če ne naredim takoj, kar pozabim)... Letos pa nisem nič slikala, tako da ne vem, kdaj bo kaj o tem na blogu. Če pa ni, pa to ne pomeni, da tega ne praznujemo. Samo nekatere stvari so tako samoumevne (kot recimo barvanje pirhov), da jih vsi delamo in vsi že vejo, kako se to dela, da ne rabi nihče nobene moje ideje o tem...

Razcvetele japonske češnje pa imam pred nosom tako v službi kot čisto blizu doma, v botaničnem vrtu, tako da to ni nekje daleč, ampak doma, hehe. Kaj čem, to so pač posadili, moje biološko srce bi rajši kako avtohtno vrsto, samo j* ga, mene ni nihče vprašal - zdaj pač potegnem najboljše iz tega, kar je - drevo ni nič krivo, da ni od tu in je lepo, ne glede na izvor.

Male glavice so se prav fajn mele, da se je mami končno spravila realizirat okrašeno kosilo, ker je okrašena hrana pri nas vedno hit, ne glede na to, kakšen je razlog za to;). Mislim, da otrok prav nič ne bega, če grejo v botanični vrt, kot vsak mesec vsaj 1x ali 2x in imajo tam pač neko drugo dogajanje kot sicer. Ko so praznovali tam rojstni dan Ronjine prijateljice, so recimo iskali zaklad. Pa je to ni nič zmedlo, da bi zdaj mislila, da so tam posejani zakladi;). Otroci ločijo, kaj je nek dogodek, ki ga nekdo ogranizira, kaj pa vsakdanjik;).

Tudi naši običaji so fajn - nekateri so mi zelo pri srcu, drugi manj, tretjih pa niti ne poznam. Sama sem otrok socializma, moja tradicija so bile partizanske zgodbice, nageljčki na spomenikih padlim borcem, pesmi Mateja Bora, rdeče rutke in petokraka na čepici, pa seveda dedek Mraz, smrečica, darila, zajček in pirhi... To vse punci vesta, ker ju zanima, kako je bilo "ko sta bila vidva majhna".
Meni je cvetna nedelja ravno tako tuja kot praznik češenj. Nimam pa nič proti spoznavanju ne enega ne drugega. Ni pa ne eno ne drugo del tradicije v okolju, kjer živim. Ni bilo, ko sem bila mala in ni zdaj, zgleda ne živimo v isti kulturi;). Nihče tu ne praznuje cvetne nedelje. Veliko noč pa in smo jo tudi mi, zajček vedno pride, pirhe barvamo, žegnat pa res ne gremo, ker to ni del naše tradicije, niti najinega verovanja.

Hrana spada k vsem praznikom, povsod po svetu, lepo okrašena, z ljubeznijo pripravljena hrana je pač način,kako nekomu povemo, da nam nekaj pomeni. Ker smo se potrudili, čeprav ne bi bilo treba. Zato da je malo bolj posebno, praznično:).

Lahko je vaše bistvo praznikov čisto drugo kot naše, meni je prav:). Ne bi pa upala tako suvereno trdit, kaj je eno in edino pravilno, ta samozavest je odvisno od karakterja;).

veri pravi ...

Kar pa se tiče otroške pomoči in dela zraven: ja, to je zelo odvisno, kaj šteješ za delo. Vem, da se v nekaterih (v glavnem podeželskih) delih za pravo "delo" šteje le in samo fizično delo, umsko delo, ideje, dizajn... to ni delo in ne šteje. Zato popolnoma razumem, kaj si mislila s tem, da otroci niso nič delali zraven. Res je, punci tokrat nista rezali zelenjave, to sem naredila jaz. Vendar pri nas pojmujemo delo in pomoč drugače. Za nas so tudi ideje delo, dizajn je tudi delo, čeprav ga nekdo drug izvede.
Ko recimo arhitekt zasnuje hišo, ne premakne enega kamna, vseeno pa rečemo, da jo je on naredil... Enako je pri teh bentih - punci sta zdizajnirali zadevo, dejansko do zadnjega zrnca: povedali sta, kaj hočeta imet, kakšne barve naj bo kaj, kje naj vila leta, da mora bit spodaj gobica, pa kakšna, pa kaj še zraven, pa da mora bit pkrat v gozdu, pa vila na nebu, pa mora bit modro, pa da mora met škratek okrogel cofek, kakšne barve naj bo njegov trup, kakšne barve kapica in čeveljčki, kakšne barve vilina obleka, spomnila me je, da ji manjkajo krila in sem jih dodala, ona jih je dizanirala, kakšna morajo bit (ali dvojna ali enojna), da mora met nujno rajf, da naj ima skodrane lase itd...
Zate to mogoče res ni nobena aktivnost, za njiju in zame pa, različni smo, hvalabogu:)

Moj namen z otroki jih ni non stop nekaj izobraževat - za to imamo šolo. Moj namen je, da se imamo fajn, da se družimo in nam je pri tem lepo, da se povezujemo in da spoznavata svet - ne samo svojega praga, ampak to, kar je pač na voljo tu. Pogledat gremo naše muzeje in stalne zbirke, če pa pride kaj zanimivega od drugod, gremo pogledat pa tudi to. Te stvari se namreč na srečo ne izključujejo (vsaj če imaš srečo, da imaš vse to na dosegu nog:).

Sama recimo nikoli ne planiram "pogovora o..." tem pa tem. Pogovor pride sam po sebi. Kakor je tebi mimo okrašena hrana, je meni mimo planiran pogovor, že ko sem bila mala, mi je bil - ko so učitejlice rekle: "no, kaj pa mislite, zakaj pa ..." to so bili meni vedno najbolj neumni pogovori, ona je imela že v glavi scenarij, kaj vse bomo ob tem izvedeli, vse je bilo tako umetno... Zato recimo tega ne delam.

Verjetno je to vse precej pogojeno z otroki, kakršne imamo - mojidve sta precej na hrano usekani, za kakega zbirčneža verjetno ne bi bil tak užitek ustvarjat;).

Precej je pa odvisno od pogojev: če si doma na podeželju, si lahko privoščiš fizično velike projekte (recimo slikanje na rjuho ali sajenje drevesa), če si doma v bloku, je to precej težje izvedljivo (vsaj če imaš več različno starih otrok) ali celo nemogoče (ker pač ne smeš kar nekam posadit drevesa, recimo).

Je pa zato veliko bolj izvedljivo pohajkovanje po raznoraznih dogodkih, ki se godijo v mestu, ker so pač blizu doma (fizično). Če pa mora človek za to v avto in se 1 uro peljat, potem seveda 2x premisli, ali je razstava tega vredna... Vse ima svoje pluse in minuse.

veri pravi ...

Kar se tiče spominov v srcih in na fotografijah/blogu/videokameri - mislim, da se ne izključujejo. Če bi se, verjetno tudi vi ne bi snemali recitacij;). Jaz to objavim, zato da dobi kakšno idejo še kdo, ki ga to zanima. Nekak mi je bilo vedno logično, da to berejo ljudje, ki jih to zabava ali da najdejo kako idejo.

Glede kultur imamo pač različno mnenje - sama se veliko bolj nagibam k temu, da če drugih kultur ne spoštuješ, tudi svoje ne moreš, kot k temu, da moraš oboževat vse, kar se dogaja v tvojem okolju (pa čeprav tega še živi dan nisi videl) in bognedaj, da bi pogledal drugam in kako stvar prinesel. Najboljše stvari so navadno miks.

Jurjevanje si recimo zelo želim videt od blizu, ker mi je bilo vedno všeč in tudi puncama je Zeleni Jurij eno simpatično bitje. Vseh svetovnih dnevov pa ne praznujemo, ker nam vsi pač ne potegnejo, vsak zbere tiste, ki so mu všeč, nam so dostikrat simpatični kaki blesavi ("dorky"). Nam je med drugim všeč hrana, hehe, zato jo radi vključimo:).

Lepo, da se imate pri vas doma fajn:). Ampak ne boš verjela, čeprav delamo drugače, se imamo fajn tudi mi:). Različni otroci, različni starši, različni pogoji - različni stili življenja... pa vseeno fajn - ravno v tem je čar različnih kultur:).

Mi ostajamo pri nas - v bistvu se sploh ne ganemo prav daleč - celo praznovanje razcvetele češnje ni bilo 5 minut od našega doma, hehe, zato smo tudi šli:). Sama rada zgrabim vsak izgovor, da se zvlečemo ven, ker se to otrokom vedno da, nama pa včasih ne in če se nekaj dogaja, je to lahko jeziček na tehtnici. Verjamem, da je to težje razumet, če samo iz hiše stopiš ven, na vrt, vendar je to v bloku drugače in precej bolj naporno (vem, ker živimo v hiški na morju, ko smo na počitnicah in je neprimeeeerno lažje). Vsa japonska kultura je za naju, okrašena kosila zanju, sprehod pa za vse nas:).

veri pravi ...

A., čeprav je komentar zbrisan, se vidimo v Ankaranu:) Slovenskem, hehe:) In bomo gotovo kako partizansko skupaj zapeli;).

Anonimna 2, podpis, vsak po svoje ptiček poje (da citiram Aškrca, torej del naše kulture:).

katja, saj je bilo hrane dovolj za vse;). Saj veš, kako je pri nas;).

Anonimni pravi ...

Zakaj pa si mi zbrisala komentar :( Čakamo te, pa vse najboljše za jutri. :)

Anonimni pravi ...

Veri, tudi meni je kakšna stvar všeč, kakšna pa malo manj, ampak izjemno izjemno všeč mi je in resnično občudujem tvojo strpnost in ljubeznivost, ko odgovarjaš na neprijazen komentar! Katja

Anonimni pravi ...

Nasprotno od Katje bi le rekla, da s tem ko daješ svoje privat življenje v javnost ne moreš pričakovati da bo všeč vsem oz. bodo ob njem vsi navdušeni. Sama večkrat pokukam na tale blog, obiščem pa rada tudi druge in lahko rečem da trije dooolgi precej cinični odgovori, na en sam komentar, v katerem nekdo pač napiše svoje mnenje o neki objavi avtorice, niti pod razno ni odraz ljubeznivosti in strpnosti blogarja.

veri pravi ...

A., jaz nisem zbrisala tvojega komentarja, sem mislila, da si ga sama! No, če ti je ok, ga še 1x objavljam - se mi je namreč že zgodilo, da so nekateri komentarji kar zginili, nimam pojma, kako.

veri pravi ...

Anonimna, kar se tiče odgovora, je to že precej stara reč in ker se ves čas ponavlja (ne le tu, tudi na forumu), sem se pač odločila enkrat v miru odgovorit na vse skupaj, "once and for all".

Ne mislim, da mora bit moj blog vsem všeč, ni mi pa jasno, zakaj bi ga kdo bral, ki se mu zdi to moje bloganje nesmiselno;). No, očitno imajo ljudje tudi v tem svoje veselje, pa naj ga imajo:).

Sama berem veliko različnih blogov, z veliko večino blogeric imamo precej različne nazore, pa me to ne moti - najdem tam dobre ideje in smo vsi zadovoljni:). Ne rabim, da bi delali tako kot mi tu. Nekateri imajo zelo strikten homeschooling, nekateri vse bolj razpuščeno, oboji so mi simpatični, obojim očitno njihov način dobro dela:)

veri pravi ...

Izbrisani komentar od A.:
"Ah, a če pogledaš čez planke pomeni, da ne spošuješ domače rodne grude?
Vera, tokrat si prekosila sama sebe. Čakam te v Ankaranu , da me naučiš te bento box-e. :) Boxe imam, korenje, grah, jagode pridno rasejo, tako da manjka le idejni vodja.
lp, A. iz A."