Puuust - za najstnike

Pravijo, da se najstniki ne marajo več šemit. Pravijo, da niso za hece, ker hočejo, da se jih jemlje resno. Pravijo, da današnji otroci ne znajo nič več naredit sami. Pravijo, da nimajo domišljije in samo sedijo pred ekrani. Pravijo, da jih ne moreš spravit stran od telefona. Pravijo, da se jim nič več ne da.

Oprostite, ampak ne verjamem! Mali so si svoje kostume razen oblek izdelali sami. Jaz sem sešila samo zlatolaskino tuniko za Vinetuja (iz starega usnjenega krila, ki mu je nekdo že odstranil pas in smo ga dobili na pol razrezanega bogvekako od bogvekoga z bogvečim:D). Malemu Old Shatterhandu sem sešila hlače in srajco iz umetnega usnja, ki ga je sam kupil (se dogovoril z bico, da sta šla na poti k njej še v trgovino z blagom, ga sam izbral in sam plačal!). S puško mu je malo pomagal oči, vse ostale pripomočke pa je naredil sam:

- ostroge iz recikliranih pokrovov od "ječmenove kave", trakca in razcepk
- pištoli iz palčk (super se je spomnil, da je palčke spel z vezico medtem, ko se je lepilo sušilo! Ko je vse skup pobarval, je zelo realistično izgledal ta del, ki drži naboje (nimam pojma o delih orožja, to ni moje področje:D)
- tomahavk (sekirico) in nož iz kartona, nožnico iz usnja (reciklirani ostanki od bogvekoga)
- kamulet (pipo miru) iz Keramiktona (na zraku sušeča masa, ki jo potem še spečeš v pečici) in palčke
- ogrlico z zobmi iz Fimo mase
- še konzervo sardin je pojedel in dal prat v pomivalca, ker ima Old Shatterhand v njej spravljen dnevnik:)
- sestra mu je posodila svoj usnjeni nahrbtnik, druga bandano, jaz škornje, ki sem jih dobila od mame...

Mala si je celega konja naredila čisto sama. Bila je besna, ko je razpadal, pa sem ji ga pomagala utrdit s kartonom spodaj - ampak to je bilo post festum, sicer pa si ga je sama izmislila, naredila, kaširala, polepila, pobarvala, nalepila grivo, naredila ušesa iz filca, uporabila kamenček za oko (to mi je bilo sploh ultra všeč!)... in seveda tudi orožje, itd... Jaz sem ji poslikala obraz in naštimala lasuljo. Izi pizi:).

Tavelika je sama našla kostum, ki ga bo lahko nesla v šolo, da ne bo preveč kompliciran, da se bo dalo z njim na bus,... in ga naredila sama. Mene je sem in tja prišla kaj vprašat: "Mami, kaj naj uporabim za telo?" "Po moje najboljše kar stare žabe, pa daš not balone, pa je:)" ampak naredila ga je čisto sama. narisala krila, jih izrezala, pobarvala, sešila telo, vse... Jaz sem ji posodila pajkice, ki sem jih nekoč dobila in zavezala vse skup gor, ker to človek res težko sam, ampak to je pa to!

Današnji otroci in najsniki niso nič kaj staršno drugačni od otrok in najstnikov pred leti. Delajo to, kar jim prinaša veselje, če se le da, kdo pa ne? Imajo domišljijo in se radi šemijo - če si seveda lahko sami izberejo, kaj bojo, jih ne omejujejo pri njihovem ustvarjanju in jim pomagamo poskrbet za vse tiste detajle;). Ker detajlio so pomembni! Sploh pa malim otrokom:)

Najstniki si znajo sami izdelat kostum, saj imajo zdaj več virov, kot smo jih imeli mi - internet je poln idej za doma narejene kostume:) Čeprav je mala našla idejo za tuniko v prastari knjigi "Ročna dela" - iz 70ih let:D. potem sem ga sicer morala čisto zimprovizirat, ker sem imela samo zelo omejeno količino blaga v tistem krilu - in uporabila sem vse do zadnjega trakca - dobesedno:).
Dandanes je tudi več starih oblek in embalaže - precej več, tako da je izdelava precej lažja, saj imaš na voljo veliko reči... Mi (odrasli) moramo samo tolerirat kuhinjo polno napol narejenih kostumov, prispevat kak nasvet in potolažit kakšno frustracijo, to je vse. A ni fino met najstnike?

 Še vedno so zelo čustveni, kot so najstniki vedno bili, ampak to ne pomeni, da se samo jezijo! So tudi zelo veseli, hehe:). Včasih se eno zelo hitro prevesi v drugo - za to smo pa odrasli tu, ne?;) Vsaj tako jaz vidim svojo vlogo zdaj - ni mi več treba toliko naredit zanje, tu sem za to, da pomagam potegnit naprej, ko se kolo zatakne, potem pa spet spustim, da sami rinejo, dokler se spet ne zatakne toliko, da ne morejo sami odtaknit.

Srečen božič

 ... vsem, ki ga praznujete in lep miren praznik vsem, ki ga ne:) Takole smo ga "praznovali" mi:) ne vem, če se to šteje pod praznovanje, je pa vseeno nekaj, česar ne delamo vsak dan - no, v bistvu tega nismo naredili še nikoli:D.

Naša prva "chaucherie" - bogato obložena deska z raznimi delikatesami...

Dostikrat smo za praznike pri dediju, vsaj kak dan. In on ima rad kruh in meso. Mi imamo radi zelenjavo. On ni tako navdušen nad okraševanjem in prazniki kot mi;). Ampak z malo domišljije, se da vse mogoče skombinirat;). Tako da ni nekaj strašno posebnega, ampak vseeno je;). Da mu ne okrašujemo stanovanja, smo se odločili okrasit hrano:) To ga ne bo motilo, mali pa bojo vseeno imeli svoj praznični občutek:)

Hiška iz namaza je nekam nizka, ker je krožniček bolj globok, ampak dobra je bila vseeno:)

Na Pinterestu že dobesedno leta občudujemo te umetelno naložene deske, polne delikates in lepo izrezljane zelenjave... Letos pa smo jo prvič naredili sami:). Rožice iz salame in pršuta, hiška iz doma narejenega liptaverskega namaza in salame za streho... pa kup narezane zelenjave in sira okoli:)

Rožice iz salame so zelo enostavne za naredit - če koga zanima, naj pove;)

 

Za tole reč ne rabite nič posebnega, nič strašno dragega ali fensi: salame in pršuta tu ni veliko - ker vem, da ni fino, če ostaja na zraku, sem bila rajši bolj varčna pri mesninah in toliko bolj radodarna z zelenjavo - ker to vedno takoj požremo in vem, da ne bo ostajala:D. Za vegije lahko naredite streho tudi iz korenčka recimo - ali sira. Za vegane vzamite tofu namesto skute in naredite kak veganski namaz, pa pač več zelenjave in kaj jaz vem, kaj vegani jejo na kruhu namesto sira in mesnin - že tako se ne spoznam na mesnine:D. Ampak z malo domišljije se marsikaj da:).

Novoletna smrečica iz polnjenih kruhkov, pesta, češnjevih paradižnikov in sira.

In zraven sem spekla naš zdaj že tradicionalni kruhek v obliki smrečice - naredim testo, ga razdelim na toliko delčkov, kolikor jih želim imet za smrečico, v vsak košček damo eno malo mocarelico, oblikujemo v kroglico in jih zložimo na pekač v obliki trikotnika z dvema kroglicama za deblo spodaj.

Kruhova smrečica v nastajanju...

Kruhek spečemo in premažemo s pestom ter okrasimo s češnjevimi paradižniki (za okraske), naribanim sirom (za tla) in še eno kroglico mocarele za zvezdico na vrhu smreke.

Spomini v nastajanju - skupno okraševanje delikatesne plošče...

Dobra stran takih kosil je, da lahko otroci pomagajo, da malo počakajo, da lahko narediš testo vnaprej, greš ven na zrak in ko prideš, samo še sestaviš vse skup... In medtem ko se peče, zložite skup desko... in vsi radi pomagajo, ker je zanimivo, ker se lahko umetniško izražajo, naredijo potko iz sira, rožice iz salame, karkoli pač... saj veste, da se otroci radi igrajo s hrano;). No, ne samo otroci;)

Praznično kosilce:)

Lepe praznike vsem skupaj!

Biorazgradljivi "stiroporkoti"

Lubi pospravlja garažo in je našel ogromno škatlo tehle "stiroporkotov", ki jih je pred leti dedek Mraz prinesel otrokom (mislim, da sta bili takrat samo dve:D)... Ne vem, kako se tej igrači pravilno reče, ampakmi ji pravimo stiroporkoti, ker izgleda kot tisti koščki stiroporja, ki jih dajo v pakete za zaščito. Samo da niso iz stiroporja. Niso iz plastike - v bistvu so samo škrob.

Tega verjetno zdaj niste pričakovali, ne?:D Da bom z dvema najstnicama in enim skoraj najstnikom pisala o igračkah za malčke:D. Ki niso strupene, so biorazgradljive in ker so tako zelo penaste, se je verejtno celo zadušit težko z njimi (čeprav še vedno zagovarjam tezo, da malčkov ne bi pustila nikjer nenadzorovanih - nam se je obneslo, je pa hudimano naporno, se strinjam;).

Ampak čeprav je ta igrača prvenstveno namenjena malim otrokom (čeprav na njej piše do 99 let:D), sta se najina mlajša blondinčka (10 in 13 let) prav lepo zabavala z njo! Zato predlagam, da če najdete kako tako reč kje, pa imate že starejše otroke, naredite en družinski večer s tako traparijo - kdo ve, mogoče bojo pa za;). Tokrat sem sama imela nekaj za narisat, starejša pa delat za šolo, ampak vem, da bi se obe z veseljem pridružili - pa naslednjič:). Oči je bolj rabil časopis, do katerega revež sicer nikoli ne pride, samo 1x na mesec, pri dediju:). Midva sva ga namreč odpovedala, ko so se rodili otroci, ker ga nikoli ni uspel niti odpret:D. In od takrat nekak še nismo prišli nazaj na toliko časa kot pred otroci :D.

Zakaj je bila ta igrača meni všeč, že prvič, ko sem jo videla? Ker je: biorazgradljiva (v bistvu je to samo škrob z dodanimi barvili), je izredno raznovrstna - koščke lahko lepimo skup z vodo - v tistem vedru je priložena še mala viledica, ki jo zmočiš z vodo in potem karkoli hočejo otroci zlepit, samo podrsajo po mokri krpi in se da zlepit skup. Ker je "open end" igrača, kot temu rečejo angleško (ne vem, ali obstaja prevod, se priporočam, če kdo ve) - to pomeni, da ni ene poti, kako se igrat z njo, ampak dovoljuje veliko različnih možnosti in z njo otroci krepijo domišljijo, prstne spretnosti in si lahko naredijo razno razne igračke, s katerimi se igrajo potem še igro vlog, itd... Lahko naredijo dodatke za punčke, lahko si sezidajo hišo, ali pa gnezdeca...

Koščke lahko tudi režemo ali preoblikujemo (recimo stisnemo v opeke - za to sta priložena plastična delčka - najini otroci sicer niso tako za grajenje zgradb, zato jih tokrat nista uporabljala, ampak sem prepričana, da bi marsikateremu otroku bilo prav to všeč)

Lahko svoje skulpture tudi pobarvate - ali pa samo narišete učke z navadnim flumastrom raznim ptičkom in ribicam. Če si hočete popestrit kakšno zaspano deževno soboto, toplo priporočam:) Še dedi jih je z zanimanjem pogledal in tuhtal, za kaj bi se to dalo uporabit:).

Lepo se igrajte! In taka reč je dejansko zanimiva tudi za nas, tavelike;).

Zapestnice iz ostankov blaga

Kaj smo torej delale ta blaženo mirni teden, ko smo bile same? Med drugim tele zapestnice iz ostankov blaga, perlic, žice in vezic. Poceni reč in izredno praktična, saj so zapestnice zelo močne a gibke, da jih lažje spraviš na roko (oz. ni treba da so za to gigantske - nimajo vsi takih mini rok kot jaz - sem naredila par zapestnic za prijateljice, ki jih niso mogle stlačit gor, preden sem se naučila, da so moje roke ("hands" del) nenormalno mičkene:D)...
Ko so bili otroci mali, smo vedno med najhujšo vročino doma ali brali ali ustvarjali (navadno pa oboje) - da so bili v senci, pa da niso umrli od dolgčasa in težili, kdaj bojo lahko šli na plažo in da nam ni treba jest v najhujši vročini, ko nikomur ne paše. Ker ima veliko ljudi tu ta ritem in ker vsi radi ustvarjamo, je bilo to vsem fino. Tako se je to nekak obdržalo do danes. POgledamo, kaj imamo in ustvarjamo s tem:).

Ok, jasno mi je, da nima vsak na dopustu s seboj klešč, ampak včasih si jih lahko kje sposodiš od kakega prijaznega hišnika;). Me smo vse potrebno imele doma, ker pač dopustujemo v mamini hiški, ki kot vsaka hiša potrebuje neko zelo osnovno orodje. Perlice so še od "predotroškega" časa, ko sem včasih imela čas delat nakit za prijatlejice;). Zdaj bojo prav prišle zanju in za njune prijateljice (ker ne vem, če bojo moje prijatlejice pri 40ih še nosile raznorazne perlice in boho zadeve;). In seveda za porabit moje gore ostankov blaga - ker sem znana po tem, da ne morem vršt ničesar stran... in ker je recikliranje moja strast, kakor se to čudno sliši:). No, angleži bi rekli "upcycling" - to mi je najbolj všeč, ko narediš stvar boljšo kot je bila prej, preden je postala smet:).

Že pred leti sem našla tale luškan video navodilček, zadnjič pa še tega in smo vse skup malo po svoje skombinirale. Kako?
1. Odrežeš vezico na željeno dolžino in pazite, da se konca prekrivata ter ju zlepite skup
2. Oviješ zapestnico s trakom iz blaga (krasen način z aporabit tiste male ostanke, s katerimi nimaš kaj počet;) - take stvari imam vedno rada, ker imam vedno milijon koščkov, ki mi jih je škoda stran vršt) - na koncu zavežeš z vozlom in/ali zalepiš.
3. Oviješ vse skup z žico, na katero sem pa tja daš kako perlo ali perlico:) - zaključki po želji - spirale ali vtaknjeni med blago, samo pazite, da ne bojo bodli. Če nimate žice, lahko povijete z vrvico, prejico, tudi z laksom bi šlo (ampak me smo srečne, da trenutno ni laksov okoli:D)

To je to - simpl ko pasulj:). Naredile smo nekaj zapestnic za darila za prijateljici, ki tu godujejta in še nekaj za njiju. In vsekakor jih bomo še delale - in tu in doma (in kolikor ga poznam, se nam bo verjetno pridružil tudi mali;), on ima zelo spretne prstke in ustvarjalno glavico) - no, zdaj ga pa že malo pogrešam, se verjetno čuti, ne?:D Prekrasno mirno popopldne, preživeto v senci, da mi mojih punčk ne bo sonce scmarilo;). Vidite - ne rabiš ne vem kaj za naredit spomine;). Ali boho nakit.

Darila za učiteljice - domača in od otrok;)

 Kot že vrabci čivkajo, imam rada doma narejena darila - ki se jim ne vidi, da so doma narejena;). Mislim, da če se za nekoga res potrudiš, se to nekak čuti v izdelku - ne vedno, včasih ne uspe - ampak ko dlje časa delamo, postajamo boljši in se vedno bolj čuti...

 Take čestitke ne bi mogla kupit, ker jih ne prodajajo. Ker se ne bi splačalo delat čestitke za par evrov par ur... Pač traja, da izrežeš vse listke in cvetka in vse sestaviš itd...

Vsekakor ne bi mogla kupit kompleta, ki bi pasal skup;). Scrunchy ji je mali naredil lastnorčno sam! V njeni najljubši barvi:)

Mogoče to ne bo učiteljici nič pomenilo, mogoče pa, poskusit se splača. Tu vprašanje za vse učiteljice - kaj bi si želele dobit - vedno je to debata med starši na koncu leta...

 Ob čestitki je mini ustvarjalni dnevnik, v katerega si lahko napiše dogodivščine, ki so ji ostale v spominu od tega razreda ali pa sproti, za naslednjega. Če bi ga kdo rad naredil komu, je tule moj video navodilček:).

 Ampak pri nas otroci tudi sami vedno naredijo darilca za učitelje/ice, ki so se posebej potrudili/e:

Tole je škatlica z mafinom za super učitelja nemščine - če kdo rabi prevod: "Kaj je boljše - večna sreča ali jabolčni mafin? Nič ni boljše kot večna sreča in jabolčni mafin je vsekakor boljše kot nič." V originalu ima zadeva smisel, ker nemščina nima dvojnega zanikanja in potem pride: "Nič je boljše kot večna sreča in mafin je boljše kot nič" - mala sama spomnila, hehe:)
Mimogrede, ta učitelj je tako dober, da se moja zlatolaska, ki ji jeziki ne ležijo in sovraži nemščino kot jezik, sama HOČE vsako leto vpisat na dodatni izbirni predmet nemščina, že par let... Ni ji treba, težko se ji je to učit, ne mara nemščine, ker je en kup piflarije, včasih je ob učenju frustrirana, da ji je oči že parkrat rekel: "Pa zakaj se vpišeš na nemščino?" ampak ona se vpiše zato, ker je dober učitelj! in samo zato bo znala malo nemško... Če se kdo sprašuje, koliko lahko en učitelj spremeni;). Ne, ni res, da pač grejo na predmet tisti, ki jih to zanima - ja, grejo tisti in vsi, ki jim je všeč učitelj;).

In tole darilce za učiteljico kemije, kjer je našla element z njenimi začetnicami. Vem, da to ni v skladu z materialistično mentaliteto naše družbe, vem, da to ni "za pokazat", ampak vem, da dobrim učitejem to nekaj pomeni - sploh učiteljem, ki niso razredniki in navadno ne dobijo nič, čeprav se dostikrat tudi zelo trudijo...

Ampak počasi se vse skup nekam premika - ko smo letos zbirali denar, so iz ostanka kupili darila še za varnostnika in čistilke:).

Poletni solsticij

 Končno poletje! Celo leto ga čakam! Ja, kot verjetno že vsi veste, sem ena od tistih zmrzljivk, ki užiiiivamo ob toplotnih udarih! Ne, vseeno si ne želim toplotne grede, ker vem, da posledice niso samo luštne... Ampak poletne temperature - teh pa se ne branim:). S prijateljico iz Singapura se hecava, da bi ona morala bit rojena tu, jaz pa tam - meni je njihova klima napisana na kožo, njej pa naša - ni mi jasno, kako je nikoli ne zebe, njej pa ne, kako lahko uživam v vročini:D...
Ampak tudi če niste tak privrženec visokih temperatur, morate priznat, da ima poletje svoje čare - počiiiitnice, če ne drugega! Vsaj za otroke, no (ne vem, v kakšnih službah ste, vam pa vsekakor iz srca privoščim poletni dopust)... In take reči si zaslužijo praznovanje...

Vrbova vila (študija po C.M.Baker), ki se sprehaja ob potokih na kresno noč;)

Zdaj sicer ne praznujemo več solsticijev in enakonočij, vendar so mi bili ti prehodi vedno pri srcu - tako naravni so (kaj pa pričakujete od biologinje?:D) Ampak včasih je bila kresna noč velik praznik! Na vrhu hribov (čim bližje soncu) so kurili kresove, plesali okoli njih, dekleta z venčki iz rož in bršljana na glavi in kitami zelenja in rož ovitimi okoli telesa... Na koncu noči so jih pometala v ogenj ali odnesla domov in obesila na vrata, za srečo. 

Deklice so ob kresovih plesale z rožnimi venčki na laseh...

Kako pa bi lahko danes praznovali, glede na to, da ne moremo kar na bližnjem hribu zakurit kresa? (Verjetno bi nas obiskal kak inšpektor;) Lahko zakurimo žar, lahko spletemo venčke iz marjetic in naučimo svoj podmladek, kako se to dela - če kdo ne ve, tukaj je navodilček;).  

Če jih kdo ne zna splest, se lahko nauči tukaj...

 Da bi podoživeli nekaj tiste vilinsko-škratovske magije, je tu še nekaj idej, kako lahko naredimo tale dan nekaj prav posebno čarobnega... Lahko so prav enostavne, kot recimo na strop obešena kartonasta spirala nad plamenom sveče - topel zrak bo spiralo vrtel in popolnoma očaral male otroke...

Malčki so očarani nad vrtečo se spiralo...

Lahko spečemo sončni kruh - Skandinavci ga delajo za zimski solsticij, ampak je preverjeno tako dober, da bi ga bilo škoda jest samo enkrat letno;). Če želite recept, ga lahko napišem - originalni se sicer kar en čas dela, ker hoče "starter", ki rahlja rženo testo, vendar lahko naredite tako obliko kruha iz katere koli moke in ne komplicirate - otroci ne bojo nič manj zadovoljni;).

Sončni kruh...

Lahko gresmo v gozd na sprehod in poslušamo ščebetanje ptic in živali - če vam v čevelj pade praprotovo seme, jih boste razumeli (ali pa če ste zelo zverziran ornitolog;). 

Gremo v gozd!

In če nič drugega, lahko preživimo večer na terasi ali balkonu ali v bližnjem parku, s knjigo "Sen kresne noči" v roki...

Čarobno praprotovo seme naj bi nam dalo moč razumeti živalsko govorico...

Če pa bi radi idej o praznovanju sonca, jih je na blogu kar nekaj, če med oznakami kliknete "sonce" ali pa enostavno tole povezavo.

Ustvarjalni dnevnik in delavnice

 V angleščini obstaja kup izrazov za to reč, pri nas ne vem, kako se temu strokovno reče in sem mu pač dala ime "ustvarjalni dnevnik" (zdaj me pa slavistke popravite, če ni v redu, ok?). Kaj je to? Zvezek, knjiga, skicirka, dnevnik, kakorkoli temu rečete - v katerem ustvarjate po mili volji, brez slabe vesti, brez pričakovanj, da bo zadeva krasna, samo zase in za svojo dušico. Lahko ga tudi sami naredite (več o tem in presenečenje v petek;). Kakšna je razlika med tem in skicirko, sem se razpisala tu (kolikor sem pač uspela zadevo razvozlat, se pa vsi ti ustvarjalni izrazi precej prekrivajo in čemur nekdo reče skicirka, bo za drugega ustvarjalni dnevnik, za tretjega pa zvezek:D). Nima veze, kako mu rečete, glavno, da ga uporabljate (kako je tudi tukaj malo več, pa kaj rabite - namig: nič, česar ne bi imeli že doma;)...

Najprej, da razčistimo: ne, ni treba, da v njem ustvarjaš vsak dan, je pa seveda zaželjeno, da čim bolj pogosto, ker nam dobre stvari dobro denejo (vse v nekih merah, ampak večinoma nismo pretirano ustvarjalni v vsakodnevnem življenju - mislim toliko, da bi nam škodilo:D). Veliko ljudi se trudi ustvarjat vsak dan, nekateri v to štejejo tudi kuhanje, kar precej olajša doseganje ciljev (kuhanje je vsekakor lahko visoka umetnost, vendar skuhat špagete in pogret paradižnikovo omakico vseeno zame ni ustvarjanje:D - ampak vsak po svoje;)).

Zakaj bi bilo to dobro?
- ker ustvarjanje dokazano dobro vpliva na naše psihično in celo fizično počutje (do neke mere - če ves čas sediš, to tudi ni ok, ampak pol ure na dan ne bo škodilo, sploh pa lahko to delate tudi stoje;))
- ker se tako naučiš nečesa, česar sicer ne bi znal
- za preizkušanje raznih tehnik in materialov, preden se tega človek loti na kakem večjem projektu
- ker je luštno
- ker lahko tako preživljaš čas z družino, ko ti je luštno, čeprav nekdo zraven počaaaaasi je, recimo;) - če imaš nekaj za počet, se ti ne mudi in otroci to zelo cenijo, če se staršem ne mudi ves čas...
- ker lahko ustvarjate skupaj in postane to dragoceni kvalitetni čas z družino:)
Še precej drugih razlogov je, ampak da vam ne morim preveč;). Res je fino in res se splača. Ne rabi bit ne vem kaj...

In če bi katera potrebovala malo pomoči, kaj in kako ustvarjati, pa ker so prejšnje poskusne delavnice tako lepo uspele,  vas vabim v torek, 21.6., od 17:30 do 19h na ustvarjanje za staro in mlado na vrtu:) Več o tem kasneje, samo da si naredite čas, če bi katero zanimalo:).

Anti-minimalizem in kako otroke od-ekranit

 O tem sem že pisala, tako da že vsi veste moje mnenje - sem hrček in proti vsem trenutnim trendom ne mislim, da je to slabo. Ja, lahko povzroči preveč natlačeno stanovanje (tega se zavedam;). Ampak - povzroči tudi takele kostume (vsi so narejeni iz nič, ničesar nisem kupila (strošek treh kostumov "a la carte" je 0,0 €; vse so ostanki, reciklirane stvari, stare obleke itd... celo niti sem porabila tiste koščke, ki sem jih dobila in jih je premalo za celo obleko ali niso dovolj močne:D - za kostum je pa vseeno, par dni bojo že zdržale) Nekatere stvari smo ravnokar dobili, nekatere šparam že 9 let (recimo tisto umetno krzno na klobuku od Londonskega čuvaja) - iz tega krzna njega sem naredila malemu vrečo za v avtostolček (tako z odprtinami za pasove:), ko še ni imel 1 leto, tole je iz ostanka:D 

Čez 7 let vse prav pride... če ne čez 7, pa čez 10:D

Vsaka stvar ima svoje pluse in minuse. In če moram izbirat med lepo pospravljenim stanovanjem in otroško srečo... zame ni ravno dilema;). "Ja, pa saj otroci uživajo v minimalizmu!" Hmmmmm..... hmmmmm.... hmmmmmmm.... Otroci ne uživajo v natlačenem razmetanem stanovanju, to je res, to vam priznam (tudi jaz ne, še veliko manj kot oni;). Ampak otroci tudi NE uživajo, kadar ne morejo nič zimprovizirat, nič naredit, se z ničemer igrat (vsaka mama malčka ve, da so škatle najboljša igrača:D - če še ne veste, mu prosim dajte enkrat eno veliko škatlo, lahko tisto, v kateri je bila igrača zapakirana;). Ne rabijo veliko igrač, imajo pa radi stvari, s katerimi se lahko igrajo - to dvoje ni nujno isto;).

Kostum, narejen 100% iz recikliranih škatel! Pa še sama ga je naredila! ČIsto sama, tudi poslikala ga je sama, jaz se niti čopiča nisem dotaknila!

 

 

To raziskovanje, v kaj vse lahko neko reč narediš, nam je v krvi, to imamo radi, to nas stimulira. Vsaj tiste z domišljijo. In otroci jo praviloma imajo. Otroci si radi naredijo grad iz povštov, deke in kavča! Če ni povštrov in deke, je težko naredit streho, pa če je kavč še tako nobl! In če je deka preveč fensi za vlečt po tleh, potem tudi ne bo šlo;). Kupljeni indijanski šotori so lahko super - samo... se dajo postavit samo na en način, ne morejo rast z otrokom, vanje ne moreš spravit prijateljčkov, ker so premali, ne morejo čisto spremenit oblike... (pa še sintetični so, plastike je že tako dovolj)... Domači imajo nešteto možnosti... In so zastonj: iz starih babičinih zaves, preluknjanih posteljnin,... - ne glede na to, kako zelo na kantu ste, kakšen kredit vam visi nad glavo, otrokom lahko pričarate pravljični grad. 

Šotorček iz stare zavese, ki je ostala v stanovaju in novoletnih lučk... Zgoraj ga drži cev za toplo vodo od radiatorjev, spodaj pa otroški stolčki (mimogrede najbolj uporaben kos pohištva pri nas:D...

 

In veste, kaj to naredi v njihovih glavicah? Da se počutijo strašno bogato, kot da jim prav nič ne manjka:). Tako da za vse pristaše "Rich dad, poor dad" teorije, mogoče jo je tudi obrnit na glavo;). Moja mala je enkrat dobila samo 3 darila za rd - eno knjigo, voščenke in šotorček... Bila je presrečna! To si je želela - šotorček! *Opozorilo: od takrat naprej si vsi trije za vsak rd želijo šotorček... Nekak sva mislila, da bojo zadevo prerasli, zdaj pa se hecamo, da jim bom še na 40 rd hodila postavljat šotorčke in da še sreča, da mislijo živet v sosednjih hišah (mala ima svojo že ogledano in je čisto nič ne moti, da sosedi ne kažejo nobene tendence po selitvi - no, saj zdaj je res še ne rabi:D. Mala, jaz sem za, bo lažje prit vnuke čuvat, hehe).

Tole sta maladva sama naredila iz tistih reklamnih hišic, ki smo jih letos dobivali v trgovini, pa seveda iz dela velike škatle in lučk...

 

 Na ta način smo mi prav lepo preživeli korono - ker živimo v mestu in smo imeli možnost, smo prej hodili povsod, človek bi mislil, da bomo umrli od dolgčasa doma, ko ne bo nobenih obiskov kulturnih prireditev, muzejev, še živalski vrt ni bil odprt, kar lep čas niti do dedija nismo smeli (kar nas je od vsega daleč najbolj zadelo)... Ampak mi smo se imeli super - če odštejemo preglavice s šolo (ne s šolanjem samim;), večino dela ni bilo učenje in razlaganje, večinoma so bili tehnični problemi in raznorazne kaprice problem. Ampak pustimo izolacijo, zdaj je je konec;). Vsekakor pa med izolacijo nikomur ni bilo dolgčas (prej obratno!). Ker doma je ogromno stvari za počet...

Tabla, narejena iz plutaste/piši briši table, ki se je ni več dalo umit, pluta pa je bila preveč naluknjana, da bi še kaj držala - rešitev, obdržala sva letvice, lubi je dve odžagal na pravo dolžino, jaz sem prebarvala piši-briši tablo z rdečo barvo za table, vse skup sestavila in to je to:).

Tole ste pred kratkim videli v objavi o njeni sobi - ampak to so bile ene prastare škatle - grde ko smrt, scufane na robovih ampak zelo lepo trdne... pa sva jih preoblekli... zdaj so lepe in trdne:)

Milijone let smo živeli v zelo pestrem okolju, saj je v naravi ogromno stvari, ogromno navlake, ogromno "smeti". Ni vse za nas uporabno. Ali pač;). Skoraj vsa plemena se okrašujejo, izdelujejo male predmete, postavljajo kamenje v vzročke in podobno. Radi delamo stvari, tudi če samo tako, za zabavo. 

Inukšuk - tole je mini verzija, ko smo študirali eskime... To bi še minimalisti lahko delali, to je zunaj, hehe;)

Moderni človek je vse skup postavil na glavo - še vedno je v nas to veselje do stvari - zato jih non stop kupujemo, hkrati pa je vsega preveč, zato jih mečemo stran. To je malo skregano z logiko;). Ja, vem, vem, "ne bom nečesa šparal/a samo zato, ker čez 7 let prav pride". Ne pravim, da morate, sploh če nimate veselja z izdelovanjem raznoraznih bedarij - in ga tudi čez 7 let ne boste imeli:D (in nihče ne pravi, da mora bit to vaš hobi). Pravim pa, da imata oba načina svoje pluse in da minimalizem ni nujno najboljše za otroke - ker tudi če ga vi nimate, lahko da imajo oni veselje z izdelovanjem traparij, večina otrok, ki sem jih spoznala, ga namreč ima;). 

Skrivnostna škatla za temo Emona - kup malih traparij, ki sem jih hranila: verižica, ki mi jo je v otroštvu dala verjetno mama, umetni zlati kovanci iz ene od otroških zabav, usnjen mošnjiček, spet ne vem, kdaj sem ga naredila, pa perle iz Das mase iz mojih ustvarjalnih začetkov, ko sem se igrala s tem in onim... lesene črke za rimske številke... Nope, tega v minimalističnem stanovanju ne moreš skup napraksat:D

V minimalističnem stanovanju lahko samo meditiraš (in otroci niso ravno znani po sedenju pri miru;) ali pa v ekrane buljiš... Ne se potem čudit, če samo to počnejo... Mojim otrokom ni doma nikoli dolgčas - jim je pa dolgčas včasih drugje, kjer lahko samo tv gledajo:D - ker to pa res je dolgčas;). Dejansko je; meni se tudi ne da v tv gledat. Rada imam dobre filme - ampak tega ne moreš gledat na obisku in tega je na tv malo, večinoma je dolgčas, ali pa imamo to nesrečo, da ravno kadar smo na obisku, je samo tako:D. Kako vemo? Ker imajo to ves čas prižgano in se sliši;). Ampak mali so iznajdljiva bitja in znajo tudi babice in prijatelje okoli prinest, hehe;). 

Otroci se radi igrajo s stvarmi - ne nujno igračami - zadaj je jogi, ki je služil kot marsikaj (tudi za kavč:D), škatla je mišljena kot za čevlje, vata je iz kopalnice, malenkosti not so vse mogoče, zelo malo je res igrač...

NIKOLI, nikoli, ampak RES nikoli ne vrzite stran škatle od hladilnika! To so tako strašno uporabne igrače! Lahko jo odnesete in donirate kakemu vrtcu ali šoli, če sami nimate veselja s tem;). Če samo to in nič drugega ne odnesete od te objave, bom čisto zadovoljna;)

Škatle od hladilnika bo vesela vsaka predana vzgojiteljica, tudi če je vi ne marate;)

Kar hočem rečt - nekatere ljudi šara navdihuje. In če slučajno spadate mednje in se bojite to priznat svetu... nič ni narobe z vami kot vas vsi prepričujejo;) Samo malo več potenciala vidite v stvareh. 

Navadni sandali lahko s pomočjo traka od bovečesa postanejo rimski sandali...

Seveda ne utopit svojih dragih v svojih smeteh - za to pa ima vsak član družine svoj prostor in dorečite kje in kako boste kako reč shranjevali (recimo z malim smo zadnjič imeli debato, da opranih jogurtovih lončkov ne bo več shranjeval v svoji sobi:D - on jih potem prebarva (ker prozorni lončki niso dobri za korenine) in not posadi semena, da potem da sadike babici za na vrt... hočete rečt, da je to slabo? Ali da bi morali kupit tisti plastični pladenj za sadike? Ali tiste kompostabilne, ki se razsujejo, ko jih (pri nas neizbežno) preveč zaliješ?:D)  

Nekoč je bila vreča moke in rjuha... Potem sta postali kostum za Emonko...

Otroci cenijo, če vidiš stvari malo dlje, če vidiš njihov namen (navadno zadostuje, da jih poslušaš) in sploh, če se trudiš te njihove dobre ideje nekak ustvarit in najt nek kompromis (recimo: daš mu škatlo, kjer bo spravljal te reči, da se ne bo nasvinjalo in bo v kleti, med stvarmi za na vrt, kamor spada)... Večinoma se da najt nek kompromis;).

Ropotulja iz škatlice od topljenih sirčkov, zlomljene palčke od bobna, ostankov neke vrvice,...

Veliko ljudi tudi ne zna nič več naredit iz niča (torej iz stvari, ki so za večino klump;). Kako to vem? Ker so tako zelo presenečeni, ko nekaj narediš, sploh če poveš, iz česa je:). Ampak nekatere to vseeno zanima - kako naredit:).  Danes informacije niso več tak problem, internet je poln vsega - ampak včasih je fino vadit na nečem, česar ni škoda. Zato naslednjič, ko dobite neko večjo napravo ali v službi zasačite veliko škatlo, jo odnesite domov in pustite otrokom, da iz nje naredijo, kar pač želijo. 

Bobenček iz kasete od tistega hudiča za plenice... Ni bil dolgo v uporabi, hehe:D

- Minus? Ja, koščki kartona bojo povsod - po domače povedano: nasrano bo:D. Lahko to izrabite za učenje pospravljanja za sabo:D.
+ Plus? Poleg smeha in veselih krikov, malo relativnega miru (NE tišine;) in precej novih povezav v možgančkih - pa takrat gotovo ne bojo gledali v ekrane;). Potem lahko to škatlo mirno zabrišete v smeti, svoje je naredila;).
* Opozorilo: če otroke okužite s takimi traparijami, znate hitro imet polno hišo bedarij in projektov v delu (sploh če imate več otrok) - ampak srečne otroke, ki na enkranih gledajo samo to, kako bojo nekaj naredili;). Odločitev je vaša;).

Škatla, polna šare... naplavine, storžki, klopce iz palčk od lučk, mizice iz lubja, škratki iz ostankov filca, v mušnico recikliran mini kozarček od bogvečesa...