28 oktober 2021

Koš za smeti

Zadnjič smo delali čistko... Neuporabljane igrače in premale obleke stran... *mene moja čistka še čaka, ko se bova preselila v svojo pravo spalnico (tako, ki bo imela vrata, ki se jih bo dalo zaklenit;), ki ne bo prehodna in 3/4 leta mrzla in na splošno taka micena in luškana... vsaj tako imam v glavi - ok, micena bo, to ni samo v moji glavi, tak je prostor, hehe:D) Odločila sem se, da bova v spalnico nesla samo obleke, ki so nama res všeč in da še niso totalno zmahane (ker to dvoje se ne izključuje:D). Ostalo bo šlo v predelavo... Ampak gremo nazaj k tisti čistki igrač...

V temle kovinskem "karkoližejetobilo" (koš? Vedro?) smo imeli spravljene kocke, ki so sestavljale hišo, s katerimi se naši otroci niso nikoli igrali, niti enkrat samkrat. Dobili smo jih in bile so zelo enostavne, velike, plastične, naši otroci pa nekak niso navdušeni nad takimi igračami... in imeli smo boljše - Duplo, zato se teh dobesedno niso niti dotaknili. Kocke smo dali naprej, vedro se je spraznilo... ampak tale Pu ni bil nikomur tako zelo pri srcu...
In zlatolaska bi v svoji novi sobi rabila koš... (dobila ja namreč novo pohištvo - po meri - omaro in police sem zrisala, omaro je potem sestavil oči, police pa dedi... pride enkrat objava:)
Rešitev je kot na dlani - koš je treba prebarvat! Imela sem še en staaaar sprej, ki je začuda še deloval... In sem ga seveda porabila do konca... *Mimogrede, če uporabljate spreje, je fino to delat na prostem ali pa v zelooo dobro prezračenem prostoru - tisti hlapi niso najbolj prijazni. Jaz sem zadevo odnesla kar na vrt.
Potrebno je bilo nekaj plasti, ampak na koncu je bil košek lepo rdeč. Še bele pike morava enkrat narisat nanj, saj ima v sobi vse rdeče z belimi pikami:) Saj pravim, pride enkrat, ampak mora bit lepo pospravljeno IN hkrati še svetlo, da lahko poslikam, hehe. Mala se pa navadno čez dan igra, pa zvečer pospravi... Ampak bova našli čas;).
Ta objavica je samo zato, da vas spomni, da kakšen pozabljen čuden kos česarkoli lahko spremenite v nekaj zelo ljubega in lepega - z malo barve in ljubezni (beri: časa) :).

26 oktober 2021

Kostaaaanj!!!

Ste že šli letos po kostanj? Mi smo zadnjič šli prvič (in glede na nabrane količine verjetno zadnjič:D) letos...
Odpeljali smo se na Štajersko, v prav poseben gozd, do katerega imajo dostop samo lastniki (verjetno se kje iz druge strani da prit, ampak mi smo šli z njihovim blagoslovom čez njihovo parcelo:) in nabrali ohoho kostanja!!!
Nekateri so bili prav ogromni!
Predvsem pa ga je bilo veliiiiiko!!! Zdaj nas čaka vse to še skuhat in olupit in dat zmrznit, ker celo leto jemo kostanjeve torte, rižote, sladoled,... kostanj je pač dober:) No, nekaj ga bomo seveda kar spekli in pojedli:)
Predvsem pa je bilo zelo zelo lepo - ta slika ne pokaže čarobnosti narave, ker pač nisva ravno profesionalna fotografa... Ampak če boste šli ven, boste videli, kaj mislim;) Narava je res čudež! In med počitnicami se jo splača izkoristit!

25 oktober 2021

Učenje kitare malo drugače

Na začetku leta je moral mali obrisat rokico in napisat prstke (p,i,m,a; z mezincem se ne brenka, razen v flamenkku) - genialna ideja! Sama sem se učila kitaro za klavirjem, tako da sem osnove že imela in me tega ni nihče učil, ampak se mi je zdelo tako luškano, da sem morala delit:)
Kakor se učenje glasbe od vsega še najmanj spreminja, je pa vseeno fino kdaj videt kako novo domislico:) Učitelj je zelo zabaven in prijazen in mali ga obožuje! Kaj so bile te "dodatne" nalogice?
- narisat kitaro in označit njene dele
- obrisat rokico in označit prstke
- narisat različno dolge note in jih označit
Mogoče komu pride prav;)

21 oktober 2021

Mavrica veselja

Tale ideja je iz "Life book taster week" od Tamare Laporte in smo jo delali skup z malima: zgoraj je moja mavrica, spodaj pa od Malega Princa, ki je samoinciativno dodal vse, kar ga veseli v življenju...
Vsekakor toplo toplo priporočam!!! Super ideja za skupno ustvarjanje, predvsem pa nepozaben spomin... Vidiš, kaj otrokom pomeni, vidiš, da to niso neke materialne stvari in se ne sekiraš za to, ker jim očitno nič kaj dosti ni važno... Prav srček mi je stopil!
To je njegov mavrični seznam - "vesel sem, da...":
  • da imam mami
  • da imam akvarij
  • da gremo vsako leto na morje
  • da imam svojo sobo
  • da ni vojne
  • da se lahko vozim s kolesom
  • da imam dober odnos s svojo sestrico
  • da lahko veliko ustvarjam
  • da je v glavnem mir
  • da je vse super
  • da imamo veliko knjig
  • da grem lahko na ribolov
  • da imam svoji sestri in očija
  • da imamo gozd blizu doma
  • da nismo revni

 Zakaj bi to bilo tako zelo fajn?
+ vidiš, kaj otrokom res pomeni in lahko po tem malo orientiraš družinske prioritete (recimo sama zdaj še bolj z veseljem peljem malega na kitaro s kolesom:)) 
+ otroci se zavestno spomnijo vseh stvari, ki so jim v življenju všeč (ali so zanje hvaležni, če vam je ta izraz ljubši, sama imam do njega predsodek zaradi neprijetnih izkušenj, ko te ljudje "silijo bit hvaležen" - kar po definiciji ne dela;) - ampak tole, tole pa dela!
+ je res luškan spomin, ki ga lahko celo spraviš
+ gotovo bo tudi njim zanimivo, kaj jim je nekoč, pri 9ih letih veliko pomenilo...
+ ne rabiš nič posebnega - otroške vodenke in risalni list; ni treba v trgovino, ni drago, je vsem dostopno
+ lahko delate na tople dni zunaj ali na hladne deževne dni not
+ bi super popestrilo počitnice
+ take bedarije povežejo družinico - najini otroci velikokrat rečejo, kako jim je všeč, kadar cela družina skup ustvarja!

Odprto pismo ravnateljici

Rada bi, da bi se nekako kdaj videlo učitelje, ki dobro delajo. Sinova učiteljica dejavno ureja njihove konflikte. In čeprav mali ni udeležen vanje, se to tudi njemu pozna. Pa seveda se tudi sama primerno obnaša do njih in jim ne jemlje odmorov ali telovadbe (kar ni niti koristno, niti etično). Kar se seveda tudi pozna. Otrokom ni problem veliko delat, problem jim je, kadar so odnosi v razredu ali vodstvu neprimerni. Tako kot nam.

Lepo bi bilo, če bi te dobre učitelje kdaj kdo pohvalil (vodstvo), saj je precej frustrirajoče ves čas se trudit dobro delat, pa se na eni strani bockat z razvajenimi otroki, na drugi s starši, ki so prepričani, da njihov otrok pa že ni problem, z obilico snovi in hkrati ne dobi za vse skup nič nazaj...  verjamem, da kateri dol pade. Sama sicer učiteljicam povem, kadar se mi zdi, da dobro delajo, vendar mi je jasno, da bi bilo prav, da bi bilo tudi kakšno sistemsko nagrajevanje.

Pa tudi sama beseda včasih precej zaleže - vsakemu paše, če ga šef pohvali - in vsako leto v čisto vsako anketo poimensko napišem učitelje, ki delajo nadpovprečno dobro in zadnja leta celo prosim, če jih lahko pohvalite, pa se to zaenkrat še ni zgodilo - kar je škoda. Po vseh raziskavah sodeč, smo bolj motivirani in boljše delamo, če dobimo pozitiven feedback. Če že nočete grajat neprimernega vedenja, ker je to neprijetno in težko (potem se ne čudit, če se otroci neprimerno obnašajo;), lahko vsaj nagradite dobro;).

Vem, da se ne mara slišat nič o tem, da mogoče nekdo dela boljše kot kdo drug, vendar to enostavno ni res. Kot so otroci v šoli ocenjeni - pa to ne pomeni, da je nekdo boljši človek od drugega -  vseeno pa to pomeni, da boljše zna matematiko, recimo. In nekdo zna boljše učit in nekdo se bolj trudi kot nekdo drug. In prav je, da to vidimo in nagradimo, vsaj s pohvalo.

Vem, da "ni vsaka učiteljica za vsakega"  in "enemu je ena všeč, drugemu pa druga" in tudi pri nas je kakšna bila enemu všeč, drugemu ne ali obratno. AMPAK ker imam tri različne otroke v treh različnih razredih z različnimi sošolci, ki so imeli različne učiteljice, lahko z gotovostjo trdim, da nekatere so pa všeč vsem ali pa vsaj veliiiiiki večini - to so učiteljice, pri katerih so težavni otroci manj težavni in netežavni otroci srečni in umirjeni in cvetijo.
In so učiteljice, pri katerih se težavni otroci še bolj derejo in tepejo, netežavni so pa živčne razvaline. To je dejstvo, to ni stvar debate, ker je merljivo (če vas zanima, kakšne so znanstvene metode merjenja, povejte, lahko priskrbim literaturo;).

Če hočete imet dobo šolo, morate začet videt razlike in nagrajevat, kar je dobro - če nimate sredstev za to, imate še vedno možnost POVEDAT človeku - "dobro delaš, vidim to". In to veliko šteje. Vem, da imamo vsi v osebnem življenju kdaj kakšno težko obdobje in takrat ne moremo delat 100%. Vendar sem videla, kako lahko ena učitejlica z ISTIM razredom naredi čudež v naslednjiem letu, če se potrudi (in ja, otroci so jo potem imeli radi). Da se! Samo se ne da vsem ;).

Če ne veste, kdo dela dobro, potem je treba to spremenit; prav je, da šef ve, kako delajo podrejeni... Razumem, da niste v razredu, vendar imate ankete, lahko vprašate učence tudi direktno, kaj jim je všeč, imate socialne delavke, ki verjetno slišijo vse mogoče in vam (upam) kaj povejo (če vam ne, potem je treba uredit to komunikacijo). Vidite, kaj kdo naroča in kako vodi pouk (če nekdo ves čas naroča opremo za poskuse in se na vse žive bori za to, da bi imel normalen pouk, ki bi otrokom dal tisto nekaj več, potem je zelo verjetno, da ta človek tudi pri pouku da tisto nekaj več;). Če nekdo ostaja s kakim otrokom po pouku in mu pomaga, potem je to verjetno plus. Če nekdo pravi, da je to njena sanjska služba, potem se verjetno trudi... Če nekdo pred drugim valom na veliko teži, da bi preizkusili kakšen način učenja na daljavo oz. bi se malo pripravili, pa uči otroke v svojih urah, kako se logirat v moodle, potem mu verjetno ni vseeno za te otroke... Veliko je znakov, po katerih lahko vidite, katere učiteljice in učitelji delajo dobro. Dostikrat bodo to tisti, ki vam bodo povedali, ko nekaj ne bo v redu - ker njim ni vseeno za otroke in oni se bojo bunili. Tisti, ki pridejo v službo po plačo, se bodo vedno strinjali z vami, ker je to najlažje... Če boste nagrajevali tako vedenje, boste imeli take učitelje. Če boste nagrajevali tisto nekaj več, se bojo ljudje začeli trudit za tisto nekaj več.

"Ampak kaj pa lahko naredimo? Saj učiteljev ne moreš odpustit, nimamo denarja za nagrajevanje, itd... zvezane roke imamo..." Veliko lahko naredite:
- lahko poslušate predloge od teh dobrih učiteljev (in dobro razmislite o njih in če se  le da, jih uresničite). Če vam odhajajo bolj podjetni učitelji, je problem.
- lahko pohvalite dobre učiteljice, tudi javno, če pa vam to nikakor ne gre, pa vsaj zasebno, za zaprtimi vrati...
- lahko tudi pograjate to, kar delajo učiteljice narobe (to pa seveda samo za zaprtimi vrati, ne javno)
- lahko izpostavite primere dobre prakse, kako je nekdo (ni treba poimensko, če ne želi bit izpostavljen) premagal neko težavo v razredu ali kako je našel stik s svojim razredom ali karkoli je naredil dobrega
- lahko ponudite pomoč učiteljicam, ki so trenutno v kaki osebni stiski - sodelavka ni mogla dobro delat, ko je izgubila brata - ko sva se pogovarjali o tem in je dala malo ven, pa ji je bilo lažje in potem je lahko delala - ni res, da ne moremo nič naredit!
- lahko kdaj kupite bombonjero, rožico ali spečete mafine za tisto učiteljico, ki se je posebej izkazala, recimo;). Ja, mogoče se vam zdi čisto neumen predlog ampak te stvari veliko štejejo! Ne gre za tisto reč, gre za to, da ima človek občutek, da so njegov trudi videli in da je cenjen. In to lahko naredite na milijon načinov. Niso vsi dragi;). Lahko jim samo napišete eno zelo iskreno pismo, kako zelo cenite to osebo in njen doprinos k šoli in v življenja učencev. To res nič ne stane, papir lahko vzamete iz tajništva, to bomo davkoplačevalci zmogli;).

Ja, vse te stvari dejansko delajo. Tudi sam pogovor dela. Doslej je še čisto vsakokrat, ko sem šla na govorilne ure, pomagalo in razen z eno učiteljico, smo še vedno našli skupen jezik. Včasih je cel razred rekel, da je bilo potem boljše. Pa nisem samo hvalila. In nisem samo grajala. Povedala sem po pravici in ker je ljudje tako zelo niso navajeni, jo že zaradi redkosti cenijo.  Dosti učiteljic mi je reklo, da so odprte za konstruktivno kritiko in da se vse da zmenit s kulturnim načinom in po mojih izkušnjah večinoma kar drži. 
Ker se veliko učiteljic vseeno želi trudit - včasih malo zaidejo in ne vejo več, kam, tako kot vsi, ko se pri delu zaplezamo... Včasih jih je treba spomnit ali jim posvetit z lučko. V principu je to delo vodstva, ne staršev;). Ampak če lahko to kdaj uspe eni trapasti mami, potem ni vrag, da ne bi še veliko boljše uspelo ravnateljici, ki je profesionalka, dobro pozna svoje učitelje in njihove močne in šibke točke itd...

Pohvala nič ne stane, naredi pa veliko;).

19 oktober 2021

Učenje šivanja in recikliranje in dobro delo hkrati

 
Tisti, ki ste že nekaj časa na tem blogu, se verjetno spomnite mojih pregovornih škatel starih cot:D. To ni kaka metafora, to je dobesedno to:D. Neuporabne, do konca zaflekane in strgane otroške oblekice, ki za nameček v veliki večini celo niso bile naše:D. (Nekaj je pa še ok dojenčkastih vmes.) Nekoč pred davnimi časi sem od prijazne mamice 4 otrok dobila kup starih zaflekanih cotk za predelavo. Bila je zelo vesela, da se jih lahko znebi, saj mi je zagotavljala, da jih nihče drug ne bi hotel. Nekatere sem popravila. Nekatere so bile celo čisto ok za doma. Nekatere pa so bile res take, da bi me kdo prijavil na CSD, če bi otroke pošiljala v svet z njimi, zato so šle na kup za predelavo v igračke, torbice, dekice, oblačila (dostikrat je hrbet  takih majic še čisto ok). In tako so čakale. In čakale... Kar nekaj let so čakale... Vmes jih je 2x poplavilo, 3x sem vse preprala, zložila, presortirala, dala v škatle... Kjer so čakale... In čakale... Da bom imela čas, da se jim posvetim... Vsake kvatre enkrat sem vzela ven en mali košček in kaj naredila iz njega. Poznalo se ni NIČ.
Vmes so moji otroci zrasli. In  zdaj te male cotke niso več dovolj niti za en rokav... In ne rabijo več toliko cotk, ker se ne polijejo več vsakič, ko kaj jejo:D. Tudi ne rabijo več toliko igračk, ker imamo punčk in podobnega res milo rečeno dovolj (prosim, ne nam jih nosit:D). In s tempom kot sem ga imela, bi to trajalo... no, če rečemo, da če bi končala dokler sem živa, bi bila to zelo optimistična napoved:D. Veliko bolj realno bi bilo, če bi rekla, da bom še kot duh naslednjih 5-10 reinkarnacij okoli hodila s škarjami in nitjo:D.

Zato smo rabili plan B. Nekaj, kar bo tale kup hitro zmanjšalo, kjer se bo hitro porabilo veliko blaga. Pa da bo uporabno. Ker so te obleke večinoma ali zelo znošene ali pa res zelo stare in iz mode, mi je bilo jasno, da tega ne bo nihče hotel - sploh po cca 20 mailih na razne naslove dobrodelnih ustanov, kdo bi želel igrače in otroške ali ženske obleke - pride objava o tem, kje jih sprejemajo in kakšne - večinoma hočejo nove ali kot nove... No, to te vsekakor niso:D
Ampak nisem jih šparala 10 let zato, da jih bom potem vrgla v kanto! Bila sem odločena, da bom naredila iz njih nekaj uporabnega, ker je to mogoče in ker je škoda planeta za kup smeti... In prišla na brilijantno idejo (vsaj meni se je tako zdelo:D). Te stare sive, potrgane trenirke in majce, otroške bodije in podobno, bova s temnolasko predelali v dekice za kužke in mucke v zavetišču. Tam vedno rabijo deke, krpe za brisanje tačk in podobno...
In tako sva se spravili. Tole zgoraj je prvi kup, tu so samo trenirke. Čakata naju še dva kupa, vsaj 3x večja, hehe. Ampak sva se lotili in zrezali vse v kose, ki jih bova potem sešili skup. Mala se na ta način uči rezat z rezalnim koleščkom na blagu, ki ga reeeees ni škoda, uči se parat, kadar najde kakšno res lepo uporabno zadrgo ali gumbe, uči se odrezat ravno in naučila se bo ravno šivat. 
 
Zakaj ji ne dam lepega blaga, revici? Zato, ker jo poznam - to je tak mali picajzl, ima rahlo perfekcionistične tendence (ki smo ji jih dokaj uspešno poskušali izbit iz glave:) in ker tudi iz svojih izkušenj vem, da sploh če si take sorte človek, da te je strah naredit napako, je boljše, da se vadiš na nečem, česar ni škoda. Potem si sproščen. In želim si, da bi se lahko sproščeno učila. Ker naučiš se z volumnom dela - več kot delaš, več se naučiš... Ni druge... In če ti je vsakega koščka grozno škoda, potem nič ne narediš... in se nič ne naučiš... in si vedno bolj frustiriran. Ko je zdaj rezala in godrnjala, da je krivo odrezala, sem ji več čas mantrala: "Lubi, ne moreš zafrknit! Ta reč bi sicer romala v smeti - ne sekiraj se, karkoli boš naredila, bo boljše kot je zdaj!" in navadno dodala: "In oči bo presrečen, ko bojo šle te škatle stran:D" In zadeva dela, lejte:
Če se tudi vi sprašujete, kam s starimi oblekami, ki jih živ bog noče in se bi mogoče radi naučili šivat - to je popolna ideja. Sama sem se naučila šivat večinoma s predelavo starih oblek - ker drugega tako nisem imela:D. In se res dobro naučiš, saj blaga ne moreš dokupit, imaš, kar imaš, navadno moraš nekaj skup sestavljat in vse skup je bolj komplicirano kot če vzameš kos kupljenega blaga. Zato pa potem boljše znaš, hehe. Naučiš se raznih aplikacij, pa prešivank, pa tega in onega... kjer lahko uporabiš male koščke blaga...  Se splača:). Pa še kužkom bo toplo:)

PS: če pa kdo slučajno pozna koga, ki bi potreboval dojenčkaste/malčkaste cotke, ki NISO "kot nove", ampak so še uporabne, pa mi le napišite, ker bi jih z veseljem komu podarila; teh trenirk res ne bi nihče hotel, ampak dojenčkaste stvari so nekatere še čisto ok, samo premale za karkoli...

18 oktober 2021

Ko se odrasli igramo...

Vedno sem se rada igrala. Od nekdaj. Nikoli se nisem zares nehala... Ko sem dobila prvorojenčico, sem bila strašno zadovoljna, ker zdaj lahko plešem sredi trgovine - ker če imaš dojenčka v naročju, to ni nič čudnega - no, bolj čudno je bilo, ker sem jo nosila v nosilki, ki jih takrat tu še niso poznali - tako da čudno so me gledali v vsakem primeru:D... Ampak - nič bolj čudno, če sem poplesavala;). Igra je - no, pač zabavna je:) A je treba kaj več?

Vem, vem, odrasli svet ni igra! Pa čiščenje, pa roditeljski sestanki, pa služba, pa finance, pa mož*, pa to pa ono... *zagovarjam sicer idejo, da se je fajn kdaj igrat tudi skup, ampak to za kdaj drugič;)
Ampak vsake toliko si pa vseeno lahko vzamemo kako urico zase...
Kar tako - da se igramo. Poskušamo stvari, ki jih sicer ne bi... Ki ni treba, da uspejo. So lahko čudne in grde.
Karkoli za vas to je - ni treba, da je risanje, slikanje ali ustvarjanje. Ni treba, da je glasba. Ni treba, da je šport. Lahko je karkoli, kar je za vas igra... 
Kako se pa vi najrajši igrate?

14 oktober 2021

Plečnikova hiša

 Prejšnji teden je bil teden družin, ko so imeli v Mestnem muzeju kup aktivnosti za družine (tudi brezplačne). Mi smo se odločili it pogledat Plečnikovo hišo, saj mislim, da njihovo muzejsko razstavo o Emoni in stalno zbirko vemo že na pamet:D (Mestni muzej je zlatolaskin najljubši... tako da... če rečem, da smo pogosto tam, je to zelo milo rečeno;).

Plečnikovo hišo sem imela že dolgo na seznamu "nekoč", vendar je to malo zahtevnejša reč in ni ravno primerna za male otroke, zato smo malo počakali... Zdaj so otroci zrasli in lahko zdržijo 45 minutno vodstvo po razstavi, kjer se ne sme ničesar prijet;) - in da jim je zanimivo:). *ja, verjamem, da imate bolj zrele otroke, ampak moji so bili pač bolj živi in bi jim bilo dolgčas prej. Zdaj jim je bilo pa fajn in tudi nama je minilo kot bi pihnil. Na začetku imajo maketo hiše, kjer je deloval (in prizidek tudi sam zasnoval). Vodička nas je prijazno popeljala najprej skozi stari del, kjer so slike njegovih del, potem pa še v prizidek, ki si ga je naredil in v katerem je bival.

V predprostoru je imel kup "šare" - ja, Plečnik je bil tudi "horder":D - oboževal je antične kulture (Grčija in Rim) kadar so našli kake emonske izkopanine, so mu jih ljudje dostikrat kar prinesli (čeprav to ni bilo dovoljeno ne takrat, ne danes, vendar je imel pač malo privilegijev;). Imel je tudi precej krščanskih podob in kipov, saj je bil globoko veren (njegova hiša tudi dobesedno gleda trnovsko cerkev).

Potem smo vstopili in začeli ogled v kuhinji... Kjer si je podaljašal ročaje svoje đezvice, da se ni opekel, ko si je zjutraj kuhal kavo...Ker ni želel vstajat iz stola, ki si ga je tudi sam zdizajniral, da je imel vkomponirano mizico, ki jo je lahko dvignil in gor skiciral ideje med kuhanjem in pitjem kave...
Bil je precej introvertiran in se je težko sporazumeval s svojimi gospodinjami, ki jih je zato precej šlo - večini namreč ni bila po godu navada, da jim je napisal, kar mu ni bilo všeč, namesto, da bi jim povedal... *poleg tega imaš precej manj izbire, če mora bit gospodinja pismena v tistih časih;)... Vodička se je nasmehnila, da bi jim danes verjetno napisal sms:).
V svoji delovni sobi je imel na mizi kup predmetov, ki jih je uporabljal pri ustvarjanju... Nekatere sva midva, dinozavra, spoznala - tuš sem še čisto enak uporabljala v osnovni šoli...
V muzejski hiši imajo tudi replike vseh njegovih del - pomanjšane, seveda;).
V tisti ogrooomni hiši, v kateri je živel samo on v svojem delu in gospodinja v starem delu, si je naredil tudi zelo privat sobico, kjer je imel med drugim nagrado, ki jo je najprej dizajniral, nato pa še dobil (tako da jo je delal zase, nevede seveda). Poleg tega je imel tam tudi razna darila prijateljev; med drugim tudi pipo za opij, za katero še vedno ne vedo, ali jo je uporabljal ali jo je samo dobil kot darilo in jo imel spravljeno kot vsa ostala darila prijateljev. Nama se je zdelo, da bi se to dalo s kako analizo hitro ugotovit, ampak očitno nihče ni šel tako podrobno raziskovat:).
V to privat sobico gospodinja ni imela vstopa, zato je naredil vanjo peč, ki se jo je zakurilo iz druge strani, iz druge sobe in v peči bojler za toplo vodo, zato da je lahko sam postregel svojim gostom s kakim napitkom.
Da pa jih ne bi gospodinja videla skozi okno, ki je gledalo na dvorišče, si je omislil takle vitraž:).
Karkoli je že počel v tisti sobici, pa je bilo očitno bolj za sprostitev, navdih pa je iskal drugje - v antičnih kulturah in naravi - zato si je omislil zimski vrt. Vhod vanj je tako ozek, da se mora visok človek sklonit, ko gre skozenj - in Plečnik je bil baje visok 180 cm - kar je malo manj kot lubi (pa postavi imata precej drugačni), ampak za predstavo bo:). To naj bi bilo zato, da se pokloniš naravi, ko greš v ta del... Trenutno v zimskem vrtu sicer ni bilo rož, vendar imajo v vseh prostorih slike, kako je bilo, ko je tam živel Plečnik, saj jih je njegov nečak posnel takoj po njegovi smrti in so se res trudili vse ohranit enako (razen teh lončnic res ni več).
Imel pa je tudi pravi zunanji vrt, v katerega lahko prideš iz prizidka, iz zimskega vrta in iz starega dela hiše. Na vrtu je bil reci in piši tudi čebelnjak!
In vrt je res ogroooomen! Nismo mogli verjet, da je tako velik vrt sredi Ljubljane, v Trnovem, kjer so hiše ena zraven druge... Če ne bi bilo to zavarovano, bi tu stala že dva bloka...
Tako pa se lahko sprehodimo po trati, mimo dreves, mimo zelenjavnega vrta...
in občudujemo njegov okrogli stolp (ker si je vedno želel živet v stolpu, si je zgradil prizidek take oblike).
No, ker v zimskem vrtu ni bilo lončnic, pa tale tukaj, tik pred izhodom iz vrta...:)



12 oktober 2021

Popravila

Ena stvar, ki mi gre pri potrošniški kulturi na živce, je to, da "se nič ne splača popravit" in posledično toliko uporabnih reči konča v smeteh... Kadar le znam, se borim proti temu, vendar doslej konektorjev res še nisem menjavala - ampak hej, vsaka stvar je enkrat prvič in kakor je neprofesionalno - zadeva dela!
Ko sem bila mala, sem igrala klavir in sem imela en star metronom, ki si ga moral podložit ravno prav, če si hotel, da tiktaka enakomerno (torej da je tik enako dolg kot tak). Še sedaj ga imam nekje, še vedno je nanj prilepljena odrezana radirka, da je bil ravno prav nagnjen:D. Ko sem bila malo večja mala, sem igrala kitaro in ker je tisto mehanično čudo poleg tega, da ni tikatakalo enkomerno, tikakalo grozno glasno, sem si po nasvetu svojega super duper "tovariša" kupila električni metronom, ki mu lahko nastaviš tudi glasnost (poleg tempa, seveda) - pa celo dva zvoka ima, kar je sploh fino.

Zdaj je začel igrat kitaro moj mali. Ampak v metronomu, ki ga tako dolgo nihče ni uporabljal, se je razlila baterija in skurila konektorček. Najprej sem ga poskusila očistit z alkoholom in vatirano paličico za ušesa, kar je najprej delalo, a ne za dolgo... Treba ga je bilo zamenjat. Vem, zdaj imaš lahko kar app na telefonu (in obstaja jih kar nekaj, enega sem naložila na tablico, da je mali imel tačas, ko še nisem imela novega konektorčka). Ampak tisto ni isto. Tudi malemu ni tako všeč. Tale reč je lepša, ima lepši zvok, lažje ga je upravljat enemu 9letniku in manj je raznih distrakcij.

Konektorček stane manj kot 1€. Metronom je sicer brezhiben, ima lep glas in vse lepo dela. Grozno bi mi ga bilo zabrisat stran. Za 0,7 € in 15 minut časa... zdaj spet dela. In mali ga rad uporablja (tistega na tablici pa ni maral). Ja, nisem komplicirala in sem samo prepletla žičke, ker se ga ni dalo lepo razstavit, da bi lahko nove žičke zalotala - in sem se bala, da če bi kaj silila, bi še kaj odtrgala in res ne bi delal. Če bo zato baterija šla 5% prej, bomo preživeli - ta reč porabi zelooooo malo baterije (mislim, da je bila not še prva in edina:D).

Poanta? Včasih se splača kako reč popravit. Verjamem, da če bi ga dala popravit, bi mi rekli, da bo popravilo stalo več kot sam metronom. Ampak včasih lahko poskusimo sami - saj če ne uspe, smo na istem kot prej - še vedno ga lahko zabrišemo stran...
 

11 oktober 2021

Zdrava hrana

Vsi bi se radi zdravo prehranjevali, pri nas ima večina tudi finančne možnosti za to, (zelenjava je tako najcenejša hrana); pa vendar nam včasih kar ne uspe... Sama sem ugotovila, da posežem po nezdravi hrani, predvsem kadar sem lačna in se mi mudi... Verjetno nisem izjema, glede na to, da je "hitra hrana" večmilijonska industrija:D. Vem, kaj boste rekli: vse lepo in prav - ampak kje imam pa čas si pripravljat takole malico! (in vem, vsi ostrovidni mi boste hitro vrgli naprej sacher kocki, hehe - ampak verjamem v to, da malo nezdrave hrane spada k ravnotežju (pustimo to, da sta dve samo zato, ker sem celo škatlo požrla prejšnji dan in sta samo dve ostali:D - tisto ni ravnotežje in tega ne propagiram:D), ampak kakorkoli - zaenkrat ne zgleda, da bi mi kaj hudo škodile, cuker imam ok;). Ampak gremo najprej k času.
Kaj torej pomaga? Pomaga, če si zdravo hrano pripravim vnaprej, recimo takrat, ko jo pripravljam otrokom (neverjetno, ampak za to pa po navadi ne zmanjka časa - očitno ni problem v času, ampak prioritetah:D) - pač ostrgam več korenčkov (zadnjič jih je oči pripravil celo posodo:). Dokler so mali zjutraj doma, tako in tako ne morem naredit nič pametnega, lahko pa si takrat operem jabolka, da jih imam potem za cel dan in mi ni treba prekinjat dela. Včasih sem to počela, ker sem si itak morala naredit malico za v službo, pri delu od doma pa človek to kar pozabi (ok, jaz-človek, ne rečem, da vsi;) ampak glede na vse meme o koronskih kilah, verjetno nisem edina:D).

 In ko imaš takole malico lepo pripravljeno, z veseljem ješ zdravo hrano... Ker je v bistvu zelo dobra - in v tem primeru tudi hitra, saj je že pripravljena:). Če pa bi morala prej ostrgat korenčke, oprat vse sadje... pa bi verjetno hitro zgrabila kaj "hitrejšega". A je še kdo tak?

*Ja, po tem si hitro spet lačen - to ni mišljeno, da si od tega sit za cel dan - to je malica, ne kosilo;). Za kosilo imam druge ideje, čeprav je princip isti - marsikaj se da naredit naprej. Ker včasih res nimamo nič časa, včasih pa nam ga manjka predvsem na tiste najbolj divje ure, kdaj drugič se pa da najt 10 minut tu in tam (medtem ko čakaš, da dete najde pulover, medtem, ko se pregovarjaš, ali so nogavice jeseni nujne v civilizirani družbi, medtem ko nekdo še vedno je in nimaš proste mize, medtem ko...;)

07 oktober 2021

Stop motion


Pred kratkim sem za svoje novo delo snemala "stop motion" - to je tista starinska animacija, kjer sestavljaš fotografije - recimo "A je to" sta na ta način narejena in tiste risanke iz plastelina itd...  In takrat je bilo to moji mali neverjetno všeč! In si je strašno želela poizkusit... *Zdaj imajo seveda za to programčke, ki so neverjetno enostavni za uporabo in strašno luštni.
Tako sem ji enkrat nasnela programček oz. po novem app "Stop motion" na družinsko tablico v zahvalo, ker mi je pomagala bolj kot bi ji bilo treba s pospravljanjem itd... ker je vedela, da imam gnečo... *Prej sem preverila in za moje pojme je ta najboljši (ni afiliate link, nič ne dobim za to, da jih omenjam;) od vseh zastonjskih in za vse doslej sva uporabljali zastonjsko verzijo. Ker je bil mali tako zelo všeč, pa sem ji ravnokar (dobesedno ta trenutek:D) kupila še plačljivo verzijo - 5€ so mogoče tri kave, ali pa dve z rogljičkom;) - in ker itak ne pijem kave zunaj, si to res lahko privoščimo, hehe:D).  Nekaj mi pravi, da bo to izredno dobra naložba;) Pročam čez par mesecev:)
In mala je postavila svoje play mobile in slikala, kot je videla mene počet, ko sem se še učila. Potem sem ji pomagala pri par malenkostih (kako dodaš glas, kako postaviš luči, ker se naravna svetloba ves čas spreminjam itd...), ampak posnela je vse sama!!! Sva se že zmenili, da mi bo pomagala, ko bom rabila še več takih filmčkov:).
Če vam ni všeč, da vaši mali visijo na tablicah - poskusite s kakim takim trikom - moji sicer niso radi na telefonih (ne vem, kako to, ampak se dejansko ne spomnijo nanje, čeprav jih ne omejujemo) - ampak tole bi znalo delat tudi za kake tehnofile:). In res je zasvojljivo! 
Navsezadnje ekrani niso problem - problem je, če si preveč za njimi, ne pa to, da delaš nekaj z njimi - v tem primeru se mi zdijo super uporabna "igrača". Otroci bojo s tem razvijali ustvarjalnost, reševanje problemov, malo se bojo tudi računalništva/tehničnih spretnosti naučili, ker več kot si programov uporabljal, lažje ti je razumet naslednjega... Kar jim bo mogoče kdaj prav prišlo. Ne mislim, da ji bo kdaj rabila znanje delanja teh animiranih filmčkov, da se razumemo, sploh ker si želi postat kemičarka (nikoli pa ne veš:D), ampak škodi pa prav gotovo ne.

05 oktober 2021

Ustvarjalni izzivi


Kaj hudiča je to? To je izmišljeno bitje, sestavljeno v moji glavi iz različnih referenc, ki so nam jih dali na razpolago v enem od izzivov... Od leta 2017 sem sodelovala že v kar nekaj izzivih, najljubši mi je mermay, kjer cel maj rišeš morske deklice:), pa seveda je trenutno aktualni inktober obvezen;). Ampak izzivi so lahko tudi čisto svoji, ki si jih zadate sami ali si jih zamislite skup z otroki, da jih tudi delate skup - to bi bilo sploh zanimivo:)

Zakaj bi bilo fino delat razne izzive? Zato, ker je zabavno, zato ker treniraš karkoli pač si želiš trenirat (v tem primeru risanje, ustvarjalnost, itd)... Ker se človek večkrat spravi, če ima nek razlog, zakaj;)

Par idej za izzive, da je življenje na začetku sive jeseni bolj zabavno:

- risanje, seveda;) - lahko si daste kakršnokoli pravilo: material (s čim rišete ali slikate), čas (koliko časa si daste za skico, npr. 5 ali 10 ali 15 minut - če si rečete vsak dan, priporočam eno malo številko;), tema (kaj rišete/slikate: portrete, živali, mandale, stavbe), itd... na netu obstaja na tone ustvarjalnih izzivov, če nimate idej ali pa bi radi sodelovali v nečem bolj kolektivnem (poguglajte "art challenge" za navdih:)

- fotografiranje: najbolj enostavno bi bilo recimo 1 slika na dan. Lahko dodate pogoje: slika česa, barvna ali čb, se bi radi naučili slikat v manual, je lahko to pogoj, itd itd...

- make up: sama se sicer še v življenju nisem naličila (razen za pusta:D), ampak za tiste, ki vam je to blizu, lahko si vsak teden ali vsak dan zamislite nov izgled

- kuhanje: tu bo vesela vaša družinica - skuhajte vsak teden novo jed - lahko kar tako, lahko si izberete mesec juh, mesec sladic, keksov, zelenjavnih jedi, itd... Lahko pa na ta način raziskujete določeno kuhinjo (nekega predela sveta) ali tehniko kuhanja (pečenje, dušenje, poširanje itd itd)

- šivanje in vezenje - težko je vsak ljubi dan šivat, vsaj ob delu, saj tole zahteva kar nekaj priprav in precej prostora. Ampak 1x na teden bi šlo:). Par ročnih vbodov pa človek lahko naredi zleknjen na kavču zvečer:)

- lepopisje - zdaj je to precej moderno; in 20 min na dan je dovolj za napredek. Sama se na to še nisem spravila, ampak zna bit zanimivo

- kvačkanje ali pletenje ali makrame - malega sem učila brat tako, da sem mu kvačkala majčkene igračke, to lahko komot počneš po 10-20 minut na dan, pa se kar pozna!

- šport - katerikoli vam je pač všeč in ne zahteva ne vem kakšne opreme ali imate blizu to, kar zanj potrebujete. Lahko je to joga 10 min. na dan (ja, dejansko je boljše 10min na dan kot 1x na teden 1 uro, go figure), tek, hoja/sprehod, kolesarjenje, rolanje, dvigovanje uteži ali mleka/vode, itd...  

Poskusite, karkoli sem delala na ta način, je uspelo:). Z majčkenimi koraki se daleč pride:) In seveda se tudi tamali lahko precej naučijo na tak način;).

30 september 2021

Logika

 Nedavno tekmovanje iz logike me je spomnilo, da objavim tole... Moja mala je nora na logične uganke! Tudi  druga dva jih  imata rada in tudi sama sem ravno v teh letih bila nora nanje - in ker je tale knjiga stara ko svet (ok, ne toliko, je pa stara kot mi:D) in je mogoče kdo ne pozna, hitro en namig - če imate dete, ki ima rado logične uganke, tale knjiga je ODLIČNA!

Res da uganke niso lahke, tudi odrasli se moramo včasih prav namatrat! Tako da ni ravno za male otroke - ampak za od 6. razreda dalje nekje je super! In večina knjižnic jo ima:).

PS: sama sem prej prebarala to zgodbo kot pravo Alico v čudežni deželi, tako da sem imela prav hecno podlago:D.

28 september 2021

Otok ljubezni Ižakovci

To je bila še ena točka, ki smo jo imeli že dolgo na seznamu, saj mi je pred leti nekoč neka mamica predlagala ta izlet... Boljše pozno kot nikoli... Lubi je tukaj sicer že večkrat bil (on je tako bil povsod, saj je Slovenija prepredena z rekami in on pogosto na terenu) in ni bil tako navdušen, vendar smo vseeno šli pogledat.
Na njegovo veliko veselje, je našel super prostor za čoln dat v vodo, tako da se je ta izlet splačal celo njegovi službi:D. Ostali pa smo gledali vodo in srčke in naravo v okolici... Moram priznat, da ima Mura res neko svojo dušo in da razumem Pomurce, da so tako zaljubljeni vanjo...
 Brod na Muri sem pa pozabila slikat... Je pa zelo zanimivo, kako lahko cel avto prepeljejo brez elektrike, brez vsega, samo vodni tok... Noro!

27 september 2021

Dobre učiteljice/i, HVALA

 Ena objava v zahvalo vsem dobrim učiteljicam/em, ki se TRUDITE, TUDI KO NI LUŠTNO! Če slučajno ne veste, to vidimo. In kar je precej bolj pomembno, otroci to čutijo. (Zdelo se mi je, da bi to mogoče morala kaka učiteljica prebrat, kadar je čisto zafrustrirana, ker njeni napori ne obrodijo otipljivih sadov...) Čeprav se vam včasih zdi, da ne uspeva najboljše, ker se recimo otroci še kar grdo obnašajo... pa se OSTALI otroci (tisti, ki mogoče sploh niso udeleženi v te prepire) počutijo bolj varne. So bolj mirni... Ne pridejo razdrmani iz šole. In verjetno se tudi otroci, ki so udeleženi v zdrahe, boljše počutijo, če nekdo to nadzoruje, da ni čisti kaos. Tega iz prve roke ne vem, raziskave pa vsekakor potrjujejo, da.

Povod za to objavo je bilo obvestilo ene učiteljice, da se v razredu otroci neprimerno obnašajo en do drugega in da tega ne bo gledala; da se je z otroki že pogovorila, uvedla kazni/posledice (kakor hočete;) za neprimerno vedenje in prosila, da se tudi doma pogovorimo o tem (seveda sva vprašala malega, ki ni točno vedel, kaj imajo/zakaj se kregajo, zato sva sklepala, da ne ve, zakaj se gre oz. ni udeležen. Za vsak slučaj sem pisala tudi učiteljici, ker je najhujše, če vsi mislimo, da gotovo ni problem naš otrok in potem nihče nič ne naredi:D. Ga je pohvalila in je vse ok.) Ta učiteljica se trudi! Bolj kot je normalno. Naredi več kot bi bilo nujno.

Ampak tega ne naredi vsaka učiteljica. Nekatere te reči mirno gledajo. Nekaterim je pomembno, da se otroci spoštljivo vedejo do njih, ne pa, da so spoštljivi en do drugega. Nekaterim je važno samo in izključno to, da pridejo čez snov pri tistih "najpomembnejših predmetih", tudi če zato nimajo nič likovne in športne vzgoje ali kaznujejo otroke tako, da jim vzamejo odmor ali športno (seveda vsem, saj ne moreš tega vzet samo pol razreda). In ne, to ni prav. In otroci se tako seveda ne počutijo najboljše, vsaj nekateri ne.

Mali princ je prvo leto rad hodil v šolo, nikoli še ni imel problemov ne z ocenami, ne z vedenjem, je pa zadnji dve leti izgubljal samozavest in bil zelo nesrečen v šoli, domov je prihajal ves živčen (zanj je bila šola na daljavo blagoslov, ker mu je bilo res težko). Zdaj se je to spremenilo dobesedno v trenutku (druga učiteljica:) in kristalno mi je jasno, zakaj. Otroci se ne počutijo varne, če odrasli gledamo nasilje med njimi, tudi če sami NISO udeleženi v tem nasilju (tudi če ni fizično). Otroci se seveda ne počutijo varne, če mi izvajamo kakršnokoli nasilje. 

Ne živim v utopiji, kjer bi se ves čas samo mirno prijazno pogovarjali. Ampak eno je, da se  dereš, da te sploh slišijo ali ti kdaj dvigne pokrov, ker smo vsi ljudje, drugo so raznorazni sumljivi vzgojni ukrepi na dnevni ravni (recimo da otrokom vzameš odmor - kot da tako bojo pa bolj pridni) ali razorazne opazke, ki bolijo...

Občutljivi otroci (torej taki, ki jim ni vseeno za njihove sošolce; mislim, da je to dobra lastnost!) se ne počutijo dobro, če se jim sošolka zaupa, kaj ji je rekla/naredila učiteljica, tudi če vse ni res in si je pol izmislila. Kaj pa otrok ve, kaj je res? Poleg tega - otrok čuti stisko durgega otroka! Ali je za vse kriv tisti drugi otrok, ker si je nekaj izmislil? Ni to prav (lagat), ampak vseeno mislim, da jim nalagamo preveliko odgovornost - otrasli smo tu za to, da te stvari urejamo. Otrokom je težko, če se odrasli ne obnašamo odraslo.
Vem, da ni vedno luštno bit odrasel. Ampak sami smo si izbrali to - imet otroke ali bit učiteljica - sami smo se odločili, da bomo imeli otroke v svojem življenju, nihče nas ni v to silil! In urejanje konfliktov spada zraven! "it's part of job description";)...

Popolnoma se strinjam, da to ni luštno. Ogromnokrat se mi ne da imet družinskih sestankov ali pustit vsega in it reševat njihovih prepirov. Ampak - če se kaj splača, se to splača! Ne rečem, da moraš skočit takoj, ko se karkoli začne - mislim, da morajo otroci imet možnost vadit samostojno reševanje konfliktov, vendar mislim, da je prav, da vskočimo, če slišimo, da je šlo malo predaleč (ali da bo ravnokar šlo - najt to mejo je umetnost, ker je hitrost eskaliranja odivsna od toliko zunanjih in notranjih dejavnikov (ne samo lakota, važno je tudi ali kosilo že diši ali si samo lačen in nič ne vohaš - je čisto drugače;), pomembno je, kako je bilo v šoli, ali so bili tudi tam že sitni, utrujenost, zaspanost, koliko se ti mudi, kako si se spočil čez vikend, celo dan v mesecu lahko igra vlogo;), itd itd...)

Pod črto - vem, spet bo pridigarsko, hehe:D - ampak resno mislim, da bi to pomagalo, če bi vsi delali - in očitno nisem edina, saj je učiteljica isto želela... In ona je profesionalka, hehe, da boste imeli profesionalno mnenje;):

- hvala učiteljicam, ki se trudite - vsekakor ni zaman, tudi če se mogoče napredek ne pokaže v razredu - čutijo ga otroci in vidimo ga starši, ko mali prihajajo bolj mirni domov:).

- starši, kadar učiteljca pove za problem, dajmo preverit na obeh straneh, če ni slučajno kaj, kjer bi lahko kako pomagali - svojemu otroku in tudi celemu razredu... Če bi vsi to naredili, bi se zadeva rešila:)

- vadimo reševanje konfliktov doma - če živite v "običajni družini", ki šteje več kot 2 člana, je skoraj gotovo, da imate veliko priložnosti za mediacijo konfliktov:D. Vsaj pri nas se tega ne manjka, haha;). Ampak s tem, ko ves čas vadimo, kako se prepire rešuje čim bolj prijazno, se otroci to naučijo. In potem tako delajo tudi drugje. In potem so "neproblematični" in "se vzorno vedejo" v šoli. In potem bi bilo učiteljicam lažje učit, ker se jim ne bi bilo treba toliko časa ubadat z vzgojo. In potem bi se več naučili v manj časa. In potem bi imeli manj domačih nalog. In bi imeli vi več časa z njimi za se žogat, ustvarjat, gledat filme, igrat igrice ali karkoli že radi počnete s svojim otrokom. Vidite, da se vsem splača!
Ne pravim, da morate spremenit celo svoje življenje in da moramo starši skočit na vsak trzljaj. Pravim, da ko vidite, da loncu dviguje pokrovko, pojdite zraven, odprite lonec, spustite ven paro in pokažite otrokom, kako bi se to dalo rešit čim boljše. Ni treba, da vsakič rata. Meni ne rata vsakič, takoj priznam. Ampak s tem ko poskušamo, se učimo. In s tem se učijo oni, da se splača poskušat, iskat rešitve, ker včasih rata. Otroci so brihtni! In ni jim vseeno za njihove sošolce, tudi tiste, ki jih mogoče ne marajo ali jim grejo na živce. Ker imajo dobre srčke... In lahko jih ne pokvarimo...

Glasbena šola

 Zadnjič me je ena prijazna mamica vprašala, kako je malemu princu všeč glasbena šola in ker je glasbena šola kar velika reč, sem si rekla, da kar napišem eno objavo o tem...

Na kratko: malemu je zaenkrat zelo všeč: ima zelo prijaznega mladega učitelja za kitaro, ki rad uči (sklepam po tem, ker je rekel, da če naslednjega učenca kdaj ne bo na uro, lahko mali počaka pri njem, pa vadita vmes, da tako obema prej mine čas - ljudje, ki rajši delajo kot imajo prosto, so navadno dobri v svojem delu;).
Mali je že prej vedel, da glasbena šola pomeni, da moraš inštrument vadit vsak dan, zato to ni bilo presenečenje in zaenkrat je kar priden:). Najprej je bil tako navdušen, da je med čakanjem na teorijo o glasbi kar takoj narisal kitaro in njene dele, kot mu je naročil učitelj:).
Upam, da te to navdušenje nikoli ne mine, mali! Glasba nam res lahko ogromno da! Glasbena šola ni za vse, to mi je jasno, ampak meni ni bilo nikoli žal! Tako da - če si otrok želi, super! Je pa fajn, da ve vnaprej, kaj to prinese s sabo (to ni moje pametovanje, to je iz ust učiteljev v glasbeni šoli;), jih par pobližje poznam, pa to vsi rečejo).
 
 Male neumnosti naredijo veselje, dajo zagon,... Verjetno si vsakdo, ki si lahko privošči glasbeno šolo, lahko privošči tudi kakšno malo traparijico, recimo svinčnik s kitaro, radirko z notami ali kaj podobnega - sicer priporočam, da ima zadeva tudi uporabno vrednost, ker se malih praholovcev v družini z malimi otroki vedno dovolj nabere;)... ampak če imate prostor in veselje, uživajte v katerikoli neumnosti;).
Sama sem malemu naredila puščico in torbo za v glasbeno šolo - zato da jo ima ves čas lahko pripravljeno, kadar pač ne vadi, da imajo stvari svoje mesto in da lahko samo zagrabi in gre - not je že učbenik/delovni zvezek za teorijo, notni zvezek, note za kitaro, puščica z barvicami in svinčniki, itd... pa seveda maska, teh sem že prvič naredila dovolj, da imajo povsod kakšno...
Lepo igrajte in pojte!