Hrana v Avstriji

 Ok, pa začnimo! Najprej smo se od doma odpravili na sever - v Avstrijo in potem naprej v Nemčijo, ker sta pač nekoliko povezani (jezik in kultura...) Ampak začnimo z Avstrijo, saj ima res bogato zgodovino in cesarsko hrano - dobesedno: cesarski praženec, kajzerce,...;)

Jedli smo (večine stvari nisem slikala, ker se nam vedno mudi jest;), pa itak poznate to hrano, no): 

- jabolčne žličnike

- carski praženec - šmorn ali šmarn

- krompirjeve kolačke in dunajski zrezek (pa seveda zraven neko zelenjavno omako, da ni presuho in da nas ne pobere od samo krompirja in mesa:D) - na sliki

- jabolčni zavitek - štrudl

- Sacher torto

- kajzerce

Na seznamu idej pa smo imeli še: slamo in seno, kvašene krompirjeve svaljke, zdrobove cmoke, zdrobov štrukelj, cel kup cmočkov in podobnega, od kruhov: Francove kruhke (Franzbortchen), slanike in dunajske šručke, od sladic pa: lešnikovo torto, čokoladno torto, buhtle (te bomo prihranili, ker so tudi v vzhodni Evtopi), miške in piškote.  Če vam je katera od teh bolj všeč;).

In seveda je mali dobil svoje okrašeno kosilo (bento) na temo Avstrije - mlečni riž, jagode, maline in ribez, v obliki avstrijske zastave:) Zraven je dobil v termoski že juho z rezanci - nudli.

Literatura za hrano - prve tri bojo uporabne večkrat, saj so not recepti iz veliko držav:

- S kuhalnico okoli sveta: zelo luškana knjižica od moje najnajnajljubše založbe (TZS, seveda:)), kupila sem že kar nekaj izvodov te knjige, saj je zelo primerna za darila za male prijateljice/sošolke mojih deklet:) - za razliko od leposlovnih knjig, vem, da te nikoli nimajo. Zdaj ne vem več, kateri sem jo že dala in si jih ne upam več kupovat - ampak je res luškana s tistimi figuricami, napisana za otroke in prav s tem namenom - potovanje okoli sveta (samo da je malo manj obširno kot smo si ga mi zamislili;).

- Kuhajmo s SILO / Cooking with SILA; to je zbirka receptov, ki so jih posredovale žene tujih veleposlanikov v Sloveniji, kupila sem jo predvsem zato, ker je šel dobiček v dobrodelne namene (no, zdaj bo pa končno prav prišla:) - to je bilo nekoč pred davnimi davnimi časi na Gospodarskem razstavišču na njihovem novoletnem sejmu, kjer je bila takrat neznosna gneča, kar se mi zdi danes čisto smešno nepredstavljivo - sploh ne vem več, kako gneča izgleda:D

- Večerja za 30: neka reklamna knjižica Evropske Komisije; nimam pojma, kje sem jo dobila, še nikoli nisem nič iz nje skuhala, čeprav ne izgleda slabo - a se to še komu drugemu dogaja? Knjige, ki jih uporabljam, jih ves čas, kakšna pa kar pozabljena čaka, dokler je ne odkrijem (predvsem, če je ne razdevičim takoj, ko jo dobim)... Bo pa zelo uporabna zdaj:)

Tile dve sta pa sicer veliko boljši kuharici, čeprav bosta v tem primeru uporabni samo za Srednjo Evropo:

- Kleine Kuchen und Torten: no, iz te sem pa že velikokrat kaj naredila, sicer je v nemščini, ampak mene ne moti;), recepti so dobri, sploh Saherca je od tu najboljša!

- Žličniki, cmoki, štruklji, praženci in zavitki od Eve Mayer-Bahl, podnaslov: Dišeče močnate jedi iz dežel avstroogrske monarhije - popolna in kot naročena za tole temo, pa tudi sicer ZELOOOOO pogosto uporabljana knjiga pri nas! Toplo priporočam, tudi vegijem (čeprav ni vegi, ampak je zelo veliko receptov vegi)! Imajo jo v skoraj vsaki knjižnici in se jo res splača izposodit, če že ne kupit! Vsaj če imate radi razne cmočke, njoke, svaljke, domače testenine, mlečne jedi in podobno...

Potovanje okoli sveta na domu

 Trenutno nikamor ne smemo, še do dedija na Primorsko ne, kaj šele v drugo državo! Ko so bili otroci mali, nismo kaj veliko potovali, potem sem imela jaz precej pestro s službami in smo ravno hoteli malo več pohajkovat,  ko je prišla tale korona... Zato nam zdaj malo manjka oz. nam je včasih majčkeno žal, da ne moremo v tisto obljubljeno Španijo ali po bivši Jugi itd... Ker pa seveda nič ni nemogoče, "če imaš domišljija", smo se odpravili na potep po svetu - iz lastnega doma...

 Ja, vem, ni isto, jadijadi... Vem, ne moremo spoznavat ljudi od nekod drugod na ta način, ne moremo vonjat vonja različnih držav (razen njihove hrane, kar pa ni zanemarljivo in je verjetno boljši del vonjav;), ne moremo videt vseh malih razlik in tistega občutka... Ampak lahko pa vseeno malo spoznamo kulturo, hrano in znamenitosti - ni isto, je pa vseeno boljše kot nič. Poleg tega si mi (vsaj jaz in otroci, oči je ravnokar prišel na to idejo:D) to želimo že nekaj let in zdaj nas je tale izolacija "prisilila" oz. motivirala, da se čisto zares spravimo na naše popotovanje okoli sveta - predvidoma bo trajalo eno leto in to, kako dolgo se bomo zadržali kje, je zelo odvisno od tega, kako dobro hrano ima tisti določeni del sveta;) (zelo presenetljivo, vem;) (in posledično koliko kuharic imam na to temo;). V principu bomo vsak del obravnavali 1 teden, predvsem čez vikend (ker ni šans, da celo leto ne bi jedli testenin, lazanje in pice, saj pride Italija čisto na koncu na vrsto)! Da končamo z velikim bumom;)

Kako bomo potovali?

• kulinarično: kuhali in jedli bomo jedi tiste države/predela, kjer se bomo zadrževali
• naredila jim bom skrivnostne škatle na to temo in če bom imela čas, še "nalogice" v zvezek, ki ga je zadnjič mali po nesreči malo preveč zlepil in zdaj ni več dovolj "urejen" za njegovo šolo... ga je pa škoda dat stran, zato ga imamo sedaj za to pot
• če bomo imeli čas, bomo delali še kaj, kar je za tisto deželo značilno: lahko je to ples, mozaik, grleno petje, perjanica, slamnata krila, hiša iz blata, poslušali glasbo, sestavljali grad itd... karkoli pač. Nič ne obljbim, ker ne vem, kako bo vse tole potekalo, ampak kaj se bo gotovo prikradlo tudi sem gor...
  
  

Potovali bomo okvirno takole - tole je naš jagodni izbor za letos (če nam bo všeč, mogoče drugo leto ponovimo in gremo še v ostale države, ki smo jih spustili oz. razbijemo te sklope na posamezne države in tako naprej vsako leto, dokler ne bomo vsega sveta obdelali ali bodo otroci odrasli in se jim ne bo več dalo popotovat z nama, če se bo to kdaj zgodilo:D)

• Avstrija in Nemčija
• Srednja in Vzhodna Evropa: Češka, Slovaška, Poljska
  
• Skandinavija: Danska, Norveška, Švedska in Finska
  
• Rusija
• Mongolija
• Japonska
• Korejski polotok
• Kitajska
• Filipini in vsi mali otočki tam okoli (vse tiste "nezije";) Mikronezija, Polinezija...)
  
• Avstralija in Nova zelandija
• Indonezija (ja, ta "nezija" je posebej, ker si vsekakor to zasluži;)
  
• Vietnam in Tajska: tega se najbolj veseli oči
  
• Južna Indija
• Severna Indija
• Bližnji vzod: Iran, Irak, Sirija, Libanon in Izrael
  
• Turčija
• Severna Afrika: Maroko, Alžirija, Tunizija, Libija, Egipt,...
  
• Srednja Afrika: teh je preveč, da bi vse naštela, niso pa ravno znani po hrani (bolj po pomanjkanju le-te), zato se tam ne bomo tako dolgo zadržali - pa ker bo verjetno prišla na vrsto ravno na morju, kjer jemo glede na to, kaj prinesemo s seboj;) in še ne vem, katere bomo izbrali v svoj jagodni izbor. Ostanite prilopljeni, če vas zanima, hehe.
  
• Južna Afrika: ne mislim samo države, ampak cel del, spet preveč za naštevat in še ne vem, katere bomo izbrali
  
• Južna Amerika: Čile in Argentina
• Južna Amerika: Brazilija
• Južna Amerika: Bolivija in Peru
• Karibi
• Mehika: to pa jaz komaj čakam:)
  
• Južni del ZDA: ker ima od Mehike prevzeto kuhinjo, smo ugotovili, da ne bi bilo napačno, če bi ga posebej obravnavali, hehehe
  
• Indijanci, torej kultura in kuhinja pred KK, ker je milo rečeno nekaj čisto drugega od moderne Ameriške...
  
• Severni del ZDA: ker pač moramo tudi najbolj nezdravo kuhinjo poizkusit, je že razlog, zakaj so Američani tako debeli, hehe;)
  
• Kanada
  
• Eskimi oz. Inuiti
• Irska in Velika Britanija
• Francija
• Španija in Portugalska
• Grčija
• Balkan
  
• Južna Italija
• Severna Italija 
• Slovenija

Potem pa lahko gremo še enkrat okoli, če nam bo všeč!

Gre kdo z nami? Virtualno se še sme;). Seveda ne bomo obiskali čisto vseh držav in nekatere dele bomo precej združili iz različnih razlogov (npr. Afriko, ker večji del ni ravno znan po kulinariki in ker je težko dobit kaj pametnega o marsikaterem predelu in ker bomo verjetno takrat enkrat na morju, kjer bo vse to sploh precej nemogoče;). Če pa vmes najdemo kakšno hudo Čadsko kuharico ali kaj podobnega, pa ni nič zacementirano:). Ta teden smo začeli z Avstrijo in malim je prav všeč:).

PS: bonus tega, da se nam pridružite je, da vam ni treba nič iskat, če se vam ne da, lahko samo skopirate oz. vzamete ideje, ki so vam všeč, pa je;) Predlogi pa seveda vedno dobrodošli!

Torbici za kosilo

Vem, da večina otrok je kosilo v šoli in ne komplicira in nimam nič proti temu (tudi moji mali so večkrat poizkusili to, pa jim me je po par mesecih vedno uspelo pregovorit - če popustiš enemu, moraš vsem;). Namen te objave je samo pomagat tistim, ki si iz takih ali drugačnih razlogov (nekateri ne smejo šolskega kosila zaradi zelo strogih diet, na primer) nosijo hrano s seboj - v šolo ali na delo... (to je namreč boljše in bolj ekonomično;).

 

 Kot sem že pisala, imajo najini otroci rajši domačo hrano, zato si kosila nosijo s seboj (kot tudi midva, kadar ne delava od doma;). Ker pa je bil s temi škatlami in termovkami vedno križ v nabasani šolski trobi, saj je zdaj včasih treba nosit vse domov, drugič se ne sme nič... pa potem niso smeli nazaj gor v garderobo po karkoli so že pozabili, ko si jih prišel iskat (in moj mali je včasih pozabljive sorte;), je bil problem s prinašanjem vseh teh škatel nazaj domov... Ker nikoli ne veš, kako bo, se je najboljše na vse pripravit:). Zato sem mu za rojstni dan naredila torbico za kosilo, v kateri je dovolj prostora za največjo škatlo za kosilo in termovko... Zdaj bo vse na enem mestu, se ne bo valjalo po torbi in naj bi v principu to odnesel s seboj v jedilnico na kosilo, pa potem ven, če bojo šli potem ven in ni noebene komplikacije, kam naj kaj da, ni mu treba hodit v razred ali pozabljat na igrišču... (*Držite pesti, da bo delalo:) Poročam čez par mesecev;)

Kosila za sabo imajo še eno fajn prednost: da jih lahko jejo tudi na igrišču, po kosilu, v podaljšanem bivanju. To je posebej pomembna prednost zdaj, ko imajo za kosilo na voljo samo 15 minut (vsaj tako je bilo pred karanteno in dvomim, da bo sedaj boljše - če hočejo vsaj približno zadostit ukrepom nemešanja skupin in zračenju, potem verjamem, da drugače ne gre). Za moje otroke je to premalo, da bi se najedli do konca, ker so navajeni bolj uživat v hrani in jim nočem težit, da naj hitro jejo, saj naj to ne bi bilo dobro, poleg tega nimam občutka, da žnarajo in tudi sama ne pojem kosila v 15 minutah. Tako da... je čisto fajn, če lahko jejo tudi kasneje in delijo hrano še s sošolci/kami, ki so tudi še lačni (ok, ne vem, ali se bo to zdaj smelo, včasih pa je bil to cel žur, vse zlatolaskine sošolke so bile nore na granatno jabolko in zobale zrnca:) Saj pravim, da hrana povezuje!). Preden kakšno učiteljico zaskrbi za svoje sotrpinke: ne, učiteljice niso imeli nič proti, marsikateri se je še fino zdelo, sploh ko sem delala okrašena kosila ali abecedna kosila (kjer daš not hrano na določeno črko) - vem, ker so mi povedale, hehe:). Tudi učiteljice so ljudje in jim je včasih všeč, če dan ni enak dnevu;).

 

Zato sem malemu za rojstni dan sešila dve torbici za kosilo - eno veliko, z ladjico (prvi dve sliki), za kadar bo nesel s sabo termovko in taveliko škatlo za kosilo (včasih so pač same voluminozne hrane) in je v njej prostora tudi za copate in puščico in mapo, če bi moral nosit te stvari domov (ne vem, kakšna bodo sedaj pravila... in eno manjšo, z rakci, izolirano, za temperaturno občutljive hrane (izolacija na notranji strani je sešita iz tiste aluminjaste ponjave za šipe na avtu pokrivat). V principu gre ta v taveliko, če bi bi bilo treba.

Če bo kdo delal podlogo iz tega materiala, toplo priporočam, da jo iz zadnje strani utrdite - sama sem jo kar s silver-tape-om (tistim močnim trakom), ker sama zase ni ravno trpežna za otroško ravnanje;). Lahko pa seveda kupite toplotno izolacijsko podlogo v trgovini za šivanje za približno 10x ceno;).

Obeh je bil zelo vesel, saj sta pač po njegovem okusu:) (zato se pa splača šivat, tega ne bi mogla nikoli kupit! Narejeno po merah naših posod, z dizajnom po njegovem okusu, itd...)

Ko sta bili punci manjši in so še imeli kosilo sredi šole, sta si smeli it iskat pribor na začetku kolone in potem v miru pojedli. Pri malemu imajo drugačna pravila in mora čakat v koloni na svojo vilico, čeprav ima hrano s seboj. Ko je dobil škatlo za kosilo od dedka mraza, je bil zato najbolj vesel viličice, ki je bila zraven:D. Pa čeprav je bila taka res mini in "nikakva":

 Ko mi je že žnitič razložil, zakaj si tako zelo želi nosit svoj pribor s seboj (ker lahko gre potem takoj jest - s prvim iz svojega razreda, ne kar tako, seveda), sem mu za rojstni dan poleg torbice naredila še pralno vrečko za pribor. Umazan pribor bo pustil kar v škatli, tako ga tudi ne bomo pozabili umit. Je pa vseeno tale žepek za pribor praktičen, da se bova spomnila ga vsakič pripravit in da bo ostal čist.

Upam, da bo komu prav prišlo, ko se bo življenje počasi vračalo v stare tirnice in bomo spet jedli zunaj... 

* Seveda ni treba toliko komplicirat. Tudi mi smo začeli zelooooo enostavno - ko sem pred 8imi leti prihajala po temnolasko takoj po pouku (ker sem takrat delala od doma iz drugih razlogov), sem imela še dva mala pamža zraven in ker je do šole cca kilometer, se ni splačalo hodit z njihovim polžjim tempom (saj so pridno hodili, samo so imeli pač mini korake in jaz voziček) domov in potem naprej, zato smo rajši zavili iz šole direkt na bajer. Ker bi bila mala sicer lačna, sem ji prinesla s seboj kosilce v škatlici od margarine, pa sadje in kruh v paprinati vrečki... Še zdaj se nostalgično spominjajo tiste reciklirane škatlice in sama se režim temu, kako sem zbirala vse mogoče škatlice od hrane, da sem jim imela kam dat kaj... Potem smo počasi nabrali kar nekaj teh "pravih" škatel za kosilo, nekatere imajo celo predelke, uvau:D... Ki so fajn, vendar pa si včasih ne želiš, da bi se zvračale (ker niso neprodušno zaprte in ker včasih nočeš, da bi se hrana mešala, pa ni tako "apetitlih", če je vse pomeštrano... Sploh pa če je not okrašeno kosilce (bento)... Zato je vedno manjkalo še nekaj - torbica! 

PS: Mislim, da bom morala naredit še vsaj 2 do 4; dve za punci, v kratkem, ko bosta šli v šolo, midva pa... hm... vedno nekam izvisiva... Blago v omari imam že rezervirano - a to šteje?:D

Učenje s karticami

Danes grejo najmlajši sicer v šolo (a ni to kontraintuitivno, hehe:D), ampak zna bit, da vam bo vseeno kaj od tega še kdaj prav prišlo - ali pri starejših ali pri utrjevanju snovi... zato vseeno še ena ideja za učenje.

Najboljše pri šoli na domu je, da jo lahko prilagodimo, vsaj majčkeno! Še vedno se morajo otroci učit to, kar je v učnem načrtu, še vedno morajo it na zoome, naredit točno tiste strani v delovnem zveku in se podpisat na vsako stran, ki jo pošljejo in 101 stvar, točno tako, kot hoče učiteljica, ja... Ampak vsaj učenje samo lahko naredimo bolj zanimivo - in s tem lažje za zapomnit. Sama jim dostikrat malo razširim snov - in tako je vse skup bolj zanimivo in zato lažje, čeprav je težje:)

Trenutno vsi jamrajo nad količino snovi - kar se nas tiče, smo se bunili na začetku pri starejših, zdaj se je pa nekak uneslo in ni več take krize. Otroci zmorejo marsikaj, če je način v redu. Poudarek na ČE! Seveda pa ni prav, da imajo otroci več ur, kot bi jih imeli sicer - nima smisla, da jim učitelj samo prebere power point in potem sami prepisujejo po zoomu in po tem jih čaka še naloga...

Da ne bi kdo narobe razumel;). Kar hočem reči, je, da se je včasih otroku lažje naučit VEČ, PA NA ZANIMIV NAČIN, kot manj, pa na dolgočasen način. Pri malemu jemljejo glasbila; ni jim jih treba znat prav veliko, ampak njemu vse skupaj ni bilo preveč všeč... Potem sem privlekla iz svoje mape tele kartice (nimam pojma, kje na netu sem jih našla, mislim, da so neke montessori, nisem pa prepričana, niti ne vem, če so še tam, kjerkoli so že bile - lahko pogledam, če bi koga zelo zanimalo)... No, s tem se je pa rad igral, jih zložil po tipu in kot je komentiral: "Je pa veliko bolj zanimivo, če so še slikice":D. Včasih ne rabijo veliko, hočem rečt in včasih jim lahko to "malo" damo. Vem, da se to malo in malo nabere za eno ornk službo s polnim delovnim časom, sploh če imaš več otrok... Ampak... če se le da, se splača. Vem, da vsi nimamo enakih možnosti - mi nimam printerja in so te kartice izpred žnj let, ko je tiskalnik še delal in sem jih naredila za najstarejšo... Ampak nekdo lahko nekaj natisne, nekdo bo našel fajn igrico na internetu, nekdo ima doma 10 glasbil in tam itak otrok ve vse o glasbi... Uporabite, kar imate, kar znate, tako se bojo otroci vsaj nekaj naučili;). Ni treba, da je vse po kurikulumu;).

Povratek v šolo

 Ok, vsi se veselijo povratka v šolo - razen mojega malega:D. Vsi starši mislijo, da bojo s tem vsi problemi rešeni, sama pa se bojim, da ne bo čisto tako in da nas tahudo šele čaka - nekako tako kot v avtomobilski nesreči - okrevanje je včasih bolj naporno od same nesreče... Mojemu malemu bo it nazaj v šolo težko, saj se rajši in hitreje uči doma in mojim ni dolgčas, ker jih je preveč, da bi jim lahko bilo;). Zato... ja, njemu je tole zdaj stresno, zato bi mu rada zadevo malo olajšala. Že tako bo noro, z vsemi pravili in maskami in prinašanjem not vseh zaostankov itd... Na srečo se je mask zelo hitro navadil in čim sem jim sešila pralne maske, jih čisto zadovoljno nosijo, prej so bili res nesrečni v tistih kirurških, "ki smrdijo" (saj res smrdijo). No, topolgedno je opremljen, haha:D. 7 mask ne bo tako hitro pogubil:)...

 

 Ko je mali izvedel, da bo šel spet v šolo, se je tolažil z besedami: "No, bom pa vsaj dobil bento!" (*Bento je okrašeno kosilo, po domače povedano;), par si jih lahko ogledate na likih, če kliknete na besedo bento - sta dve objavi). Tule ena slikica za občutek:

Pri nas igra hrana veliko vlogo ("manemoj, smo opazili!":D); tako v družinskem življenju kot v izkazovanju ljubezni. Vsi nekak tripamo na to, mislim, da je to je tako zelo primarno v nas, ljudje smo si vedno nosili in delili hrano, se družili ob hrani... to je vsajeno v nas. Še lubi mi prinese sladkarije namesto rožic;). Punci sta malemu spekli vsaka svojo vrsto žitnih ploščic za rd, ker si je to zaželel (slika spodaj)... Skratka, malo smo mahnjeni na hrano.

Eno od sestricinih daril za rojstni dan - domače žitne ploščice... Najlepše je, da je tudi pospravila za sabo, ko jih je pekla!:)

Poleg tega so moji mali malo razvajeni glede hrane - ne v smislu, da česa ne bi jedli, ker jejo dobesedno vse - tudi ličinke moljev bi pojedli, če bi jih pripravila (sem jih vprašala:D). Ampak imajo pa precej visoke standarde priprave hrane, ki jih javna kuhinja seveda ne more dosešt. Zato si nosijo kosilo s seboj, od doma. Hrana je bolj zdrava, enako sveža in če je to tisto nekaj, kar jih razveseli, zakaj pa ne? Pod pogojem, da vsak dan poskrbijo, da je posoda za kosilo čista (da jo ali dajo v stroj pravi čas ali pa jo umijejo na roke). Pa seveda da pojejo, kar jim dam s seboj, ampak s tem doslej ni bilo hujših problemov. In mali je od dedka Mraza dobil novo škatlo za kosilo, najbolj se je razveselil viličice, da mu ne bo treba čakat v vrsti na vilice (puncama ni bilo treba, sta smeli vzet pribor in se usest s svojim kosilom, ko je bil na vrsti njihov razred, no zdaj bo imel tudi mali kako minuto več na razpolago, da poje:).

Tale je najbolj tradicionalno japonski bento (če odštejete plastično škatlo - bambusove fensi šmensi drage škatle, ki pušča, rajši ne bi kupovala svojim otrokom;)...

Pa seveda kot vedno po počitnicah (ali izolaciji, zgleda, da je tudi šola od doma zdaj že tradicija:D), dobijo nove obleke za 1. dan šole... Upam, da mu bo kaj od tega pomagalo, da se ne bo počutil tako sam s svojimi problemi... Da bo odnesel košček doma s seboj in ga bo ta dobesedno grel, hehe:). Majčko si je zaželel in dobil za rojstni dal (v omari je videl blago in se na prvi pogled zaljubil vanj; saj je res mehko:)... Hlače pa mu šivam prav za povratek v šolo, podložene, ker je napoved pod ničlo in šola že nekaj mesecev ni bila ogreta, poleg tega bodo sedaj gotovo zračili kot nori... On na srečo ni zmrzljiv, vseeno pa je fino imet nekaj toplega, če moraš dlje časa sedet pri miru (npr. med poukom;)...

Imate kakšne fajn ideje, kako pripravit otroke na povratek v šolo, ali vaši vsi samo komaj čakajo, da se vrnejo in vriskajo, da bo spet vse po starem (oz. bolj po starem, čisto normalno se bojim, da še lep čas ne bo...)?

Brivska pena je nadomestni sneg

  

 Zadnjič so me na IGju mamice vprašale, kako z otroki uporabljat brivsko peno za igranje. Ker se še živo spomnim, kako sem prišla v vrtec po svojo enoletnico, ki je tako znano dišala, pa se nisem mogla spomnit, po čem... in kako se mi je vzgojiteljica smejala, ko sem jo spraševala:D... in kako sem s kotičkom očesa videla v kotu mizo z brivsko peno in tiste "AHAAAA!" izkušnje... jo moram delit naprej!

Zakaj? Ker je enostavno super! Ok, ni najbolj prijazna do okolja kar se tiče embalaže, sicer je pa zakon! Z njo se izredno radi igrajo mali miceni otroci in ni ravno nevarna zanje, hkrati pa vanjo radi zakopljejo roke tudi najstniki! In vem, da se radi igrajo tudi odrasli (ste kdaj šle mimo kopalnice, ko se je vaš dragi bril s peno, ne z brivnikom? - Vas izzivam, da poskusite in prav gotovo ne boste ostale brez belih pack;)

 Pa da ne bojo otroci preveč žalostni, če jim bo dež vzel sneg (ker pri nas je to vedno jok)... Predvsem pa je tole zadevo zelo lahko postavit in tudi počistit (dva ogromna plusa za zaposlene mame trenutno...)

1.) Otroku nabrizgate peno v neko posodo ali če ste bolj pri volji za čiščenje, kar na mizo... Če je otrok dovolj velik, lahko to seveda naredi kar sam - (slika eno bolj zgoraj) (verjetno je vseeno fajn, da mu vi date peno, ker če bo samopostrežna, se oči ne bo mogel obrit za tisti pomembni sestanek in bi vas znal zjutraj preklinjat;) Ne vem, kako velike zaloge brivske pene namreč imate, mislim, da pri večini ne pride na "hrčkasto listo" z wc papirjem:D.

2.) Potem po želji zgladite peno z žlico (to seveda lahko naredijo otroci sami) in če ste bolj pustolovske narave, jo lahko še obarvate (kako bojo barve vplivale na vse, kar je v bližini, je loterija, zato mogoče boljše, da prej preizkusite, če je kdo dovolj nor, da ima kak bel ali bež kavč v bližini otrok;)

3.) Potem otroci zložijo not živalce, ki so jim všeč in prenesejo vodo (na koncu jih bo treba namreč oprat; plastične se dobro obnesejo) in zabava se lahko začne...

Bonus ideja: če je zunaj minus, lahko zadevo čez noč postavite ven in imajo zjutraj otroci čisto drugačno, zmrznjeno zabavo! Kjer morajo živalce rešit iz "ledu"... Poskusite, garantiram vsaj 15-30 minut miru (odvisno od starosti otroka;).

Pica ulomki

 Pri malem se učijo poštevanko in deljenje. Ker ima matematika svoj neslavni sloves, saj veste: "če hočete čisto natančen in čisto neuporaben odgovor, vprašajte matematika:D", naj ga razbijem - matematika zna bit čisto uporabna reč. In otrokom to navadno demonstriramo s pico:

Navadno je pica samo narisana (zdaj pač virualna -glej zadaj). In seveda je najboljša sveže pečena - ampak to je za dolgotrajno učenje včasih nepraktično... Zato nekaj vmes:

Pica iz kartona ali papirja in gor razni koščki hrane, ki jih razdeliš na 2 ali 3 ali 4 dele, "da je fer" (torej da dobijo vsi enako):

Tako postane matematika zabavna. In ni ravno težko:). Je nekaj dela z izrezovanjem vseh teh delčkov, ne rečem, ampak zdaj bi mi otroci pri tem že pomagali (to sem naredila že pred leti, ko še niso bili vešči škarij, šolarjem to res ni problem)... In to lahko delate medtem, ko vam otrok na glas bere, recimo - ta čas itak ne bi mogli delat za službo...

Ideja je pobrana iz nurturestore, seveda jo pa za 3. razred malo prilagodite, da bo težje (če je treba; pri nas si mali zadeve zakomplicirajo kar sami:). Mali je samoinciativno sam izrezal :2= in puščico. Otroci radi povezujejo, to nam je v naravi. Nisem mu nič razlagala, samo pico sem mu dala (so se pa že prej igrali z njo, ker sta imeli ulomke tudi punci;), tako da ni bilo treba kaj dosti razlagat:).

Vem, da so ulomki lahko precej intelektualno naporni, ker jih otroci dobesedno ne morejo dojet, dokler se jim ne razvije določen del v možganih (to je zelo poenostavljena razlaga, ne me držat za besedo, je pa vezano na zrelost možgan, več o tem lepo povzame Robert Sapolsky, (čeprav niso njegove raziskave), če koga zanima; sicer pa seveda znanstvena literatura, tole je celo javno dostopno:)). 

Zato je vsaka dejavnost, ki je bolj praktične narave, zelo dobrodošla za razvijanje tega dela in se na dolgi rok splača. Enostavno je drugače, ko zadevo primeš, tudi če si sicer "slušni tip" (za te je narejena naša šola in jih je od vseh tipov najmanj:D) ali "vidni tip" (tem je v teoriji super tole virualno, ko so same slikice, pa vseeno večini nekaj manjka...). Kot so naši mali rekli: "Praktično učenje si bolj zapomniš že zato, ker je drugače!" Pravilo palca: "karkoli lahko otroci primejo, bo povečalo motivacijo za učenje in snov se potem sama vtihotapi v glavice, brez joka, brez frustracije, brez jezenja." Opomba: še vedno vas to čaka, ko bo treba prepisat nalogo oz. navodila za matematično nalogo iz DZ v zvezek, ker je prepisovanje matematičnih nalog roko na srce res duhamorno početje, ampak vsaj za samo snov, ko se otrok dejansko uči, lahko poskrbimo, da ni frustrirajoča in duhamorna. Gre hitreje v glavo;). To naj bi bil namreč cilj učenja;).

* Ko sem inštruirala otroke, sem videla, da večinoma niso bili neumni, da ne bi mogli dojet nečesa. Nekateri so bili leni, ampak ne vsi in tudi lene se je dalo z raznimi takimi triki zelo hitro motivirat. Samo nekak se niso ujeli z učitelji (in včasih je bil kak razred, kjer se z dotičnim učiteljem ni ujel nihče, vsaj tako so bili prepričani učenci:D). Če si torej ne želite zapravljat denarja za inštrukcije (trenutno pa niti ne vem, če so možne...) ali pa če bi radi samo približali otroku matematiko... tole je en način - enostaven in otroci lahko narišejo še marsikaj drugega, kar dajo na pico in imate zraven še likovni pouk;). In če pomagajo mali bratci in sestrice iz vrtca, potem vadijo fino motoriko itd itd... Mimogrede: če se komu zdi, da se trudim v vsako reč vnest učenje, ni tako - to pride spontano, v glavnem pa se trduim obratno: v učenje vnest zabavo:). To se namreč da! Tako se tudi naučimo več in hitreje (zdaj je gora raziskav na to temo res že Mount Everest). Skratka: tudi če ne marate zabave in vam gre samo za čisto produktivnost, se splača;).

Če se otrok uči dele celote ali ulomke, kakorkoli hočete temu reči (vem, da so včasih učiteljice zelo občutljive na to poimenovanje, ker ni čisto isto, je pa podobno...) no, če se vaš otrok uči kaj takega, izvlečite vse možne zadeve na to temo: mi imamo knjigo Tinko Polovinko, ki jo je celo učiteljica predlagala (tudi predstava je bila prav hecna:), nekoč ko se je še dalo hodit na predstave;), pa to pico, pa jabolko lahko razrežete na 2, 4, 8 itd.. delov... Karkoli. Otrokom bo všeč karkoli, so strašansko neizbirčni, dovolj jim je že, da se trudiš (tako mojim kot vsem, ki sem jih inštruirala), pa te nagradijo s trudenjem, čudenjem, zanimanjem. Tudi če se nočejo učit, se nekak ne morejo upret;). Ker učenje JE zabavno!:) Ne drilanje, ampak usvajanje nove snovi, ker smo nepopravljivo radovedna bitja. Dril ni preveč zabaven in zanj rabiš malo več domišljije, da ga "pozabaviš";). Več o tem prihodnjič, v nadaljevanju "kako poštevanko naredit zabavno" - to bo šele izziv, hehe.

Sledenje in iskanje stopinj

Ena ideja na hitro, preden nam dež pobere sneg! Če živite v mestu, verjetno nimate veliko priložnosti, da bi sledili divje živali po snegu (čeprav lahko tudi v gozdu dobesedno sredi Ljubljane, na Rožniku, preverjeno vidite srne, celo na zelo blizu:) Ampak če se slučajno ne potikate po stanpoteh oz. nepoteh... ali nimate možnosti videvat srn (ker ravno kažejo se ti pa tudi ne)... ena mala ideja...

 Ko smo šli zadnjič v gozd, sem seveda gledala za stopinjami, ker je to profesionalna deformacija biologa s prijatelji iz gozdarstva:D, poleg tega sem iskala ideje, kaj bi lahko narisala, če se bomo ustavili. Tako sem videla seveda človeške stopinje... In začela zbirat različne vzorčke. Seveda smo zelo kmalu vsi iskali različne stopinje (ker je otrokom take traparije zdijo ravno tako fajn kot meni;)... Našli smo stopinje

od različnih čevljev...

z različnimi podplati...

 različnih velikosti...

Seveda smo tudi sami naredili svoje odtise (po pravici povedano, ne vem več, katere stopinje so naše)...

Ampak prav zabavno je! Koliko različnih dizajnov stopinj!

Koliko različnih podplatov hodi samo po tej eni in isti potki! Oz, koliko jih je šlo tod mimo danes! Ker prav dolgo te stopinje ne obdržijo svoje oblike...

Če jutri zjutraj še ne bo deževalo in če ste z otroki doma, jih peljite nekam, kjer boste lahko našli kakšno stopinjo! Garantirano ne bojo ravnodušni:) Otroci so vedno za bedarije;) Sploh če je alternativa, da se doma učite, hehe;). *Preden me kdo prijavi na CSD, naj omenim, da smo šli na tale sprehod PO šoli, ok?;) Nočem slišat nobenega pridiganja:D. Uživajte, kadarkoli in kjerkoli že! Še vsaj kak teden se nam obeta tegale sobivanja in nikoli ne veš, mogoče letos ne bo več priložnosti iskat stopinj v snegu, to je pa res treba izkoristit;).

Zakaj je včasih šola doma boljša

Malica v naravi...

Šola doma je (lahko) boljša od šole v šoli... Vem, da to NE VELJA ZA VSE! Vem, da je marsikomu zelo težko in ne mislim tega izničevat, ignorirat ali se delat, da je vse lepo in prav. Spomnim se, kako je bilo meni spomladi težko hodit v službo, pa sta se samo starejšidve šolali doma in si predstavljam, da je trenutna situacija grozno frustrirajoča za vse tiste, ki hodite na delo drugam in imate doma šolajoče otroke, ali ne govorite slovensko (ok, tisti verjetno tega ne berejo;), ali jim težko pomagate pri šolskem delu iz tega ali drugega razloga. Vse to vem. Ta objava ni namenjena temu, da bi prepričevala ljudje, kako je vse fino fajn. Ni. Vem, da ni. Vem, da se nekatere učiteljice zelo trudijo in vem, da nekatere delajo zelo... hkm... pustimo to;). Skratka, vem, da zna bit izredno frustrirajoče, če tudi starši ne razumemo navodil in da to ponekod ni prav redko;)... Ampak v vsem tem sranju je fajn pomislit na to, kaj jim lahko ravno zaradi tega damo, tisti, ki imamo to možnost.

Danes smo pekli kruhke za prvo kosilo...

Torej: ta objava je namenjena vsem, ki vsaj delno delate od doma ali ste na čakanju ali ste kako drugače lahko na voljo svojim malim vsaj del dneva, ko ste oboji še pri sebi in ne pozno zvečer, ko že vsi komaj gledate. Ampak za tiste, ki jih lahko izkoristite, tu je nekaj razlogov, zakaj je šola na domu lahko boljša od šole v šoli:

- otroci si lahko bolj sami organizirajo delo, razporedijo urnik, itd... Vem, da je to lahko tudi minus;), vendar jih tudi v tem primeru na dolgi rok dobro zanje, saj vidijo, da nek urnik rabijo in si ga tudi naredijo (prej ali slej;). Fino je, če lahko kaj narediš vnaprej, fino je, če si lahko kdaj, ko je lepo vreme vzameš malo fraj in greš v gozd namesto, da si cel dan not, za knjigami...

Mala škratica v svojem elementu - gozdu...

 - domače malice in kosila: ko smo bili za praznike pri dedku in babici, sta imela seveda prižgano tv in sem slišala, kako so se nekateri vozniki LPPja javili, da prostovoljno razvažajo kosila otrokom, ki jih potrebujejo. Intervjuvali so enega od teh voznikov, ki je strašno simpatično povedal, kako mu največ pomeni, ko se ti otroci tako razveselijo hrane, ki jo pripeljejo. Nam so se ti otroci seveda zelo zasmilili, saj naši mali "razvajenci" šolskega kosila ne marajo:D - pravijo, da je zelenjava razkuhana, da je je premalo, da so testenine želatinaste in da ni dobro začinjeno (sama sem namreč velik uporabnik vseh nepekočih začimb; od pekočih pa v glavnem sveži ingver, potem se pa počasi konča:D, se bomo mogoče kdaj navadili, ko bojo mali večji...) Ampak za moje otroke je to, da lahko jejo domače malice in kosila, vsekakor plus. In lahko je tudi za vaše:). To res ni težko, saj imajo otroci navadno radi to, kar mami skuha:). Bonus pa je, da so domača kosila lahko neprimerno bolj zdrava:)

Današnja dopoldanska malica: šejk iz banan, mleka in arašidov in banane v temni čokoladi z mlekom.

Takole so nekoč zajtrk pripravili kar otroci sami!

Celo koruzne tortille so sami naredili!

in umeteljno izrezali korenček - tudi to bi lahko bil pouk gospodinjstva, likovne ali tehnike, hehe.

- več časa zunaj: pozimi sredi tedna težko pelješ otroke ven, na zrak, če so oni v šoli in starša v službi... Zdaj pa si lahko organiziramo čas tako, da gremo kaj ven, dokler je še svetlo (saj ne, da se v temi ne da, poznam družino, ki gre pogosto ven v temi, ker jim pač prej ne uspe in vse ok, samo da dela:). Ampak ko je svetlo, lažje delaš razne šotorčke iz smrečja v gozdu, dokler je svetlo, lahko midva delava akro (lahko pa greste na kake zunanje fitnes naprave ali po kaki treking poti, karkoli vam pač dogaja) in predvsem je malo bolj toplo, da se mami ne naveliča bit na enem mestu (če vzamem s sabo skicirko, vodenke in tenka pisala, lahko kar nekaj časa preždim na nekem štoru v gozdu:).

- predvsem pa lahko naredimo učenje vsaj malo zabavno: v šoli nimamo nobene možnosti, otroci so na milost in nemilost prepuščeni zunanjim dejavnikom, na katere nimajo vpliva: učiteljevi domišljiji, zdolgočasenosti, izkušnjam, načitanosti, radovednosti... Včasih se super poklopi. Včasih ne. Zdaj tudi včasih slišiš kak posnetek ali zoom in ti je jasno, zakaj so otroci zdolgočaseni... Kakšni pa naj bojo, če zadeva niti tistega, ki predava, niti približno ne zanima:D. Razumem, da zna bit poučevanje vedno iste snovi dolgočasno, to si morajo potem pač učitelji naredit zanimivo, da jo vsako leto drugače obarvajo, če hočejo, da so ure žive in zanimive... Ker pa je s tem delo, se nekateri tega ne podstopijo in počasi postanejo nekoliko zdlogočaseni;). Ampak zdaj so otroci doma. Naredit morajo res točno to, kar učiteljica reče, ja, vem. Vendar pa jim zdaj nihče ne more čisto priskutit nobene snovi, ker lahko starši vse sproti korigiramo:). In če naši otroci od vse te štale odnesejo samo to, da je učenje lahko zabavno in da si lahko vsako snov narediš zabavno, če se res potrudiš... no, potem se je tale online poskus splačal:). Poskusite, zgubit tako nimate kaj:). Tako in tako boste morali preživet kar nekaj časa s svojimi malimi in jim pomagat/ jih motivirat/ pregledovat/ delat za šolo... Zakaj ne bi tega naredili vsaj malo zanimivega? Včasih ti otroci sami pri tem pomagajo, mali se je recimo sam spomnil in sam odnesel knjigo v gozd, da mi je tam bral. Kar je večkrat dobro: da bere, da je zunaj na svežem zraku, da naredi za šolo in hkrati vseeno lahko gre ven, da bere na dobri naravni svetlobi, pa je celo boljše za oči... Ja, res je bolj luštno s knjigo sedet pod drevesom v poletni vročini, ampak tudi zdaj ni slabo! (samo nekaj za pod rit vzamite s sabo, pride v kratkem objava o naših "stiroporčkih").

Branje v gozdu...

- in to, kar je otrokom daleč najbolj pomembno: "čas s starši". Ko sem jih danes vprašala, zakaj jim je všeč šola na domu, so izstrelili: "ker si ti ves čas zraven". Otroci se doma počutijo varne (upam), starši smo tu, da razložimo, kar ni bilo razloženo na tak način, da bi dotični otrok razumel (in včasih to potem še direktno ali posredno razložimo še drugim otrokom iz razreda, ker se navadno zgodi, da ni samo en otrok imel problema s to snovjo;). Starši smo tu, da jih lahko pohvalimo, ko nekaj naredijo prav, čeprav učiteljica napiše samo zvezdico in nič drugega. Starši smo tu, da jih spodbudimo, da jim pomagamo najt motivacijo (če pravi čas naredite, gremo v gozd pojest sveže pečene kruhke) - take moči učiteljice nikoli nimajo;). 

Uspešna motivacija za šolo: "malica v gozdu"...

Lepo se imejte, veliko se smejte in ne pustite tej zimi, da vas preveč skrbi! Imamo enkratno priložnost, da z otroki ustvarimo prekrasne spomine:)!