Kako olajšat otrokom socialno izolacijo - dopisovanje

 Kako ostat v stiku, ko so stiki prepovedani? Vem, dandanes imajo otroci veliko možnosti, da ostanejo v stikih, ne tako kot mi, generacija, ki je odraščala še v Jugi... Ampak vseeno "ni isto". In zdaj so otroci že zaradi šole več kot dovolj za računalniki, zato je fajn, če jim najdemo druge načine, se vam ne zdi? Poleg tega so naši najmanjši še premali za socialna omrežja (vsaj moj mali osemletnik nima pojma, kaj je fb, ig ali tiktok, pogreša pa on sošolce najbolj od vseh treh!), zato vam danes ponujam eno prastaro idejo, še pred starimi grki... 

DOPISOVANJE! Tisto klasično, s pismi (fizičnimi). Ki jih otroci lahko pišejo za mizo, v postelji ali zunaj (če imate srečo, da imate vrt in da ne dežuje preveč). Ki jih naslovnik prime in začuti tisto nekaj drugega, tisto tanko nit, kjer se v pisavi vidi, kdaj ga je nekaj zmotilo ali kaj mu gre težko izpod prstov... In za te male rokice, ki jim črke še ne grejo tako lepo izpod prstov, bo to super vaja! Ko jih ni treba nič silit, da napišejo in naj lepo pišejo, ker se bojo sami trudili:). In zraven lahko narišejo in pošljejo slikico, ki bo njihovim prijateljem in sošolcem polepšala dan. Tole sliko zgoraj in tole spodaj je narisal mali za svojo prijatlejico, s katero sta skupaj rada krmila ptičke:

Ko sem bila mala, sem si veliko dopisovala. Jasno, takrat ni bilo emaila - bila sem v devetih nebesih, ko so ga izumili, ampak vseeno sem si tudi po tem še dopisovala. Mislim, da imam svoje znanje hrvaščine v glavnem pripisat večletnemu dopisovanju. In občutek, ko dobiš pravo prijateljsko pismo v nabiralniku, je neverjeten!

Zdaj, ko sem velika, sem za dopisovanje - bolj kot ne nehote - navdušila svoji hčerki. Do tega je prišlo čisto spontano, ponesreči v bistvu... Mlajša je na prijateljičinem rojstnem dnevu spoznala deklico, s katero sta se takoj zelo ujeli in hoteli ostat v stiku, pa sem ji predlagala, naj ji piše. In sta bili obe za in si že vsaj dve leti dopisujeta. Starejša je sorodno dušo spoznala na morju in si tudi dopisuje. Da je stvar bolj zabavna, včasih okrasimo kuverte;) Tale doma narejen set pa je bil za darilo tej dopisovalki, ko je imela rd:

 

Zdaj pa je prišla še ta korona. In nad tradicionalnimi počasnimi pismi se je navdušil še mali princ. In po odzivu sodeč, so bili veseli tudi nekateri starši in njihovi otroci. Vsi si želimo, da ostanejo prijatelji in da bi jim bilo čim lažje, da bi pogrešanje lahko pretvorili v kaj koristnega, ne v stresanje slabe volje na bližnje... Če pri tem še malo vadijo pisanje in slovnico, toliko boljše, kajne?

Dopisovalci so navadno ljudje, s katerimi se zelo ujameš, vendar pač ne živiš blizu ali se v tem primeru iz drugih razlogov ne moreš videt. In ti lahko zelo pomagajo, da se ne počutiš osamljeno, kadar te ljudje, ki živijo blizu tebe, ne razumejo... Kar je v najstništvu pogosto;). In kar zna bit pogosto tudi zdaj, ko bodo otroci odrezani od svojih prijateljev. In še čas si lahko ustvarjalno krajšate  z okraševanjem kuvert, izdelovanjem dekorativnih znamk ipd... Skupaj z otroki, seveda;)

 

To vse (razen korone) so razlogi, da se že lep čas spravljam napisat to odo pismom, ki doživljajo sedaj pravi razcvet - verjeli ali ne - poguglajte "happy mail", "snail mail" ali pa "mail art" in videli boste, da nisem edina zablojena duša;).  No, zdaj pa me je koronca v to prisilila, da "sem res morala" delit z vami;).

 

In ko smo ravno pri tem - zakaj ne bi še vi poskusili? Skoraj ni človeka, ki se ne bi razveselil pisma - pravega pisma... Če ni ravno strašansko jezno;). 

PS: Varnostni napotki za današnji čas: če boste pismo oddali v poštni nabiralnik, verjetno ni skrbi, ker bo trajalo, preden pride do naslovnika in že oni naredijo vse, kar morajo, da pisma niso kužna. Če pa ga boste mimogrede na poti v službo/trgovino/lekarno vrgli v nabiralnik naslovljenca (upam, da to ni kaznivo), ker greste pač mimo, pa ga mi dostavimo v rokavicah in imamo en dan prej na okenski polici, da je 24 ur na mrazu in ga nihče ne tika. Tako mislim, da ne moremo prinest v hišo nobenih nepovabljenih gostov.

Dan zdravnikov, svinčnikov in torrentov

Danes je dan zdravnikov, dan svinčnikov in dan torrentov. In vse troje je trenutno zelo aktualno:). Upam, da prvih ne boste potrebovali, vseeno jim pa lahko naredite kaj v zahvalo, če lepo skrbijo za vas. Mi imamo ODLIIIIIČNO zobozdravnico za otroke in sem ji lani iz Fimo mase naredila tole miško za darilce, da bo lažje učila svoje male paciente, kako si pridno ščetkat zobke:

Za tako reč ne rabiš veliko materiala - kako nikakvo ali pa staro zobno ščetko, ki si jo pred tem umil in dal v pomivalni stroj in en ali dva paketka Fimo mase. Pa je naredila veliko veselja:) Letos mi je potožila, da so ji pacienti odlomili uhelj, jo imata pa še vedno s sestro spravljeno:D. In sta si zaželeli kakšno sliko. Zna bit, da bodo tudi vaši zdravniki/ce veseli kakšne take malenkosti:). Lahko svoji zdravnici nariše kako risbico mali pacient, v vseh ordinacijah vidim take slike...

Potem je danes dan svinčnikov. Trenutno so gotovo zelo v uporabi, saj doma vsi pišemo vse mogoče: za delo, za šolo, listke za v trgovino, sezname, kaj je treba naredit, itd... Ma, svinčniki vedno prav pridejo, jaz sem včasih ves čas nosila enega v žepu (potem ko je kup mojih žepov dobilo luknje, sem malo opustila to navado:D) Ampak svinčniki nas rešujejo v situacijah, ko nimamo na voljo veliko materiala - takole so si mali na morju naredili "tipkovnico" - in to po abecedi! - iz škatle za jajca in kartona škatle za testnine.

 Dan torrentov pa... Jah, a me bo kdo prijavil, če napišem, da se mi zdijo v redu? Zdi se mi, da malo manjšajo razredne razlike, saj se tako lahko tudi kak nepriviligiran otrok nauči kakega programa, tudi manj drage in znane univerze pridejo do kakega ok članka itd... In trenutno so gotovo v polnem pogonu;). 

Mimogrede: danes je tudi dan sprehodov v park, ampak ker nas je v soboto iz parka pregnala policija, čeprav smo bili vsak na svojem koncu, si vas tja skoraj ne upam povabit;). Mogoče ko bo tega konec, si naredimo spet en dan sprehodov v park:).

Torej, upam, da ste za danes končali z delom in lahko uživate s svojimi najlubšimi:)

Virusovo pismo - oz. pismo matere narave, zakaj nam ga je poslala

Da sem začela spet pisat blog, so me nahecali moji mali. Zanje sem ga že sprva začela pisat, ker nisva dajala razvijat slik (samčku se je zdelo, da to ne bo nikogar zanimalo:D) in sem se bala, da bi jih nekoč vse izgubila... Pa za sestro, ker živi na drugem koncu sveta, čeprav mislim, da ga nikoli ni prav veliko brala, ker ni ravno njena tema (mali otroci, hehe:D). Pa da bi otroci vedeli, da smo vse živo počeli in mi ne bi nekoč vrgli naprej, da jih nikamor nisva peljala in se nič ukvarjala z njimi:D. No, tega se zdaj ne bojim več;). Zdaj ta blog berejo moji mali sami in se neskončno zabavajo pri tem in vsakič poslušam vprašanja - kdaj bom spet kaj napisala. In tako sem spet začela...

In bila prav prijetno presenečena, ko sem videla, da ta blog še vedno, kljub tako dolgemu premoru, doseže nekaj prav fajn ljudi:). Ker pa mi je prijazna dušica sporočila, da se slik v mojih objavah na mobilcih ne vidi, se trudim rešit zagato in zato vam tokrat pošiljam samo pismo, ki nam bi ga rada napisala korona/narava, če bi lahko... Pred dnevi sem ga dobila na mail od ene fajn biologinje in se mi zdi, da ga je res vredno delitit...

https://www.filmsforaction.org/watch/a-letter-from-the-virus-listen/

Ko se je ta norija začela, sva se z najljubšim alfa samčkom pogovarjala, kaj bi to lahko dobrega prineslo. Moja optimistična dušica še vedno malo upa, da bomo tako ugotovili, da lahko preživimo (čisto lepo) brez vsega mogočega, da ne rabimo toliko elektrike, da bi morali postavit še 10 elektraren, da nam več pomeni čas z našimi ljubimi, da je fino bit skup z njimi in ne rabiš ne vem kam it in ne vem kaj počet, da si srečen (to ne pomeni, da samo doma čepiš pred tv in ne delaš nič, ampak da se lahko znajdeš in iz nič narediš mariskaj, ne rabiš toliko materialnega) To je tudi namen tega bloga: pokazat, kako to naredit... 

Ok, moj (resda zelo mali;) realistični del nekoliko skrbi, da se znajo stvari obrnit tudi drugače - da bodo ljudje mogoče naveličani en drugega (sploh v malih stanovanjih zna postat precej glasno, če je veliko ljudi na kupu;)... *V takih primerih sem res vesela, da imajo mali vsak svojo sobo, kamor bi se lahko umaknili, če bi želeli. Pogojnik je zato, ker v praksi cel dan skup tičijo v kuhinji in dnevni sobi... Go figure. Ampak je fajn imet možnost. In vrt. To je tudi zelo fajn, sploh če ne bi smeli it ven, v naravo (upam, da nam tega ne bodo vzeli, saj tam res ni možnosti, da se okužiš, vsaj pri nas se vsi zelo zelo lepo držijo zase).

Vseeno upam, da bodo ljudje zdaj rešili konflikte, ki so jih prej pometali pod preprogo, ker se pač ne moreš en mesec kujat (vsaj upam, da ne, no, še nisem poskusila;) ali ves čas kregat. Da se bomo vsi imeli še rajši, ko pridemo iz tega. Ker zdaj nihče več ne more bežat v bife, na šport, k ljubici/čku, v šoping ali viset v službi do polnoči... In se morajo stvari rešit. In ko bomo vsi vse (večje stvari, kaj malega se bo vedno našlo;) vsaj približno rešili, ne bomo več rabili teh begov, ne bomo rabili toliko vsega... In mogoče bo zato stalo kako drevo več. Kaka elektrarna manj. Mogoče se bo vsaj malo poznalo, mogoče bo komu počilo, da obstaja še nekaj, kar je vredno več. Četudi samo zdravje. Ker ne moremo bit zdravi v bolnem okolju...

Kam z navlako - s starimi stvarmi;)

V prejšnji objavi sem predlagala, da bi ta čas izkoristili za pospravljanje stanovanja/hiše - tisto bolj temeljito, ki nikoli ne pride na vrsto... Ampak potem se nabere stvari, ki jih ne potrebujemo več. Kam torej z njimi? Ok, zdaj trenutno jih bomo pospravili v škatle, ki bojo počakale na boljše čase;). Ampak kam z njimi potem? Da vemo, kaj napisat na škatle;) Da bodo stvari koristne, da jih bo nekdo vesel in da se ne bodo nekomu drugemu valjale po hiši?

Gremo po vrsti, kot so hiše v Trsti (a je še kdo poslušal to rimo celo otroštvo)?;)

- lepe stare obleke: podarite nekomu, ki jih bo rad nosil (fino je, če je približno iste postave ali manjši/ožji;) - lahko je to nekdo, ki ga poznate (sama na primer oblek zase sploh ne kupujem, za otroke pa tudi skoraj nič, ker imamo to srečo, da vse dobimo:), kar nam je strašansko všeč, da nam niti ni treba v trgovino (s tem nima nihče pretiranega veselja), pa še denar lahko zapravimo za kaj, kar nam bolj pogreje srčke, recimo blago za kakšne odštekane obleke, recimo s 4 rokavi ali kaj podobnega:). Na spodnji sliki pa je plašček, narejen iz starih (podarjenih) kosov blaga (premalih, da bi iz njih naredil karkoli, če jih ne kombiniraš), malo kupljene mucke in ene flis deke:

In ker dobivam obleke za otroke, jih zdaj pogosto lahko kar sama nosim, saj so nekateri od teh otrok tako zralsli, da me prekašajo vsaj v eni dimenziji:). Super praktično:). Trenutno vam to pišem oblečena v oblekico, pajkice in puli, ki sem jih dobila iz treh različnih koncev;). Samo spodnje hlačke so moje, pa še te so narejene iz stare majce:D.

Ker pa so ljudje dostikrat presenečeni, ko smo starih oblek veseli in mi dostikrat rečejo, da je težko komu podarit obleke, ker jih nihče noče, (kar se mi zdi čudno, ampak sem že tolikokrat slišala, da verjamem, da si ne izmišljujejo) še ena ideja: lahko jih podarite materinskemu domu, zavetišču za ženske (tja pridejo dostikrat ženske z minimalno prtljago; če se skrivajo pred nasilnimi partnerji - predvidevam, da ne morejo spakirat cele garderobe, ne da bi opazil in verjetno tudi nimajo prostora tam toliko), nesete na Rdeči križ ali Karitas ali pa vržete v zabojnike od Humane.
Tele kupe smo pred leti dobili in večino sem že predelala, nekaj pa - priznam - še čaka (sicer lepo zloženo v škatli, ne takole, preden koga kap;))... In upam, da ga bova/mo s temnolasko in mogoče z malim princem predelali v igračke, odejice ipd... kar bomo potem odnesli v zavetišča.

 

-  znošene stare obleke, rjuhe in odeje: vse lepo in prav, ampak kam z oblekami, ki jih nihče več noče? Kjer nobena zadrga ne dela, kjer se skozi majico že vidi, kjer odpadajo žepi, zijajo luknje, kjer so sparani šivi, itd... Če nimate veselja s popravljanjem in predelavo takih reči (čudaki:D), jih lahko vedno uporabite za cunje ali podarite zavetišču za živali - tam potrebujejo cunje za brisanje mokrih živali, za v njihove košare, itd... Majice in podobno se super obnesejo! Če bi radi malo vključili svoj podmladek v tole veliko čistko, lahko skupaj z otroki izdelate igrače za pse iz starih majic! Če se starejši otroci učijo šivat, pa lahko sešijejo tudi odeje za živali. To je res zelo enostavno in za to, da bo gor ležal potepuški kuža, ki čaka novega lastnika, je vsak šiv dovolj lep, potepuški kužki so znani po svoji srčnosti in ne gledajo podarjenemu konju v zobe;). Že v nekaj intervjujih o zavetiščih sem brala, da teh stvari (odeje, itd) vedno primanjkuje in da so jih veseli, tako da je za vprašat;). Na slikici je igrača (za dojenčka sicer, lahko pa bi bila tudi za kužka) iz starih kavbojk:

- igrače in pustni kostumi ter podobna navlaka;): te zadeve niso uporabne za predelavo v dekice, ker je blago preveč sintetično in poceni, da bi zdržalo pse in podobno zverjad, vseeno pa lahko naredijo še kakemu otroku veselje, enako je z igračami. Ampak komu, če imajo vsi vsega preveč? Včasih se nam tako zdi, ampak vedno obstajajo otroci, katerih starši si ne morejo privoščit kostuma in morda nimajo ustvarjalne žilice (ker pač še niso odkrili tega bloga:D) ali samozavesti ali enostavno zanimanja, da bi ustvarili kak kostum iz nič. In morda si ti otroci niti reči ne upajo, ampak bi pa z veseljem kakega vzeli, če bi ga dobili... Kadar imamo zabavo za noč čarovnic, damo vedno ven škatlo za pusta in če je komu kaj všeč, je njegovo (če le starši dovolijo, da odnese:D). Pa se celo pri čisto dobro situiranih družinah najde kaj, kar je otroku všeč:). Podobno je z igračami. Ker verjamem, da nimate vsi vsakoletnih zabav za noč čarovnic in ker je do takrat malo dolga... lahko te stvari (lepo čiste in zložene v škatlo) odnesete v azilni dom, bližnji vrtec ali šolo (vprašajte socialno delavko) ali pokličete na CSD ali botrstvo; morda oni vedo za kakšnega otroka, ki bi bil tega vesel - tako za igrat doma. Igra vlog je baje pomembna za razvoj otrokovih možgan in čeprav mi je kristalno jasno, da zanjo otroci ne potrebujejo ničesar, ni nič narobe, če imajo na voljo še kaj drugega kot kuhinjske krpe (ki so sicer zelo uporabne in velikonamenske;).

- staro orodje: če ne poznate nobenega navdušenca nad dotičnim hobijem, da bi mu predali del svoje zbirke, pokličite raznorazne nevladne neprofitne organizacije - zna se zgoditi, da bodo potrebovali kak "šrafuenciger" ali kaj podobnega. Sicer pa odvisno od orodja - če gre za mizarsko orodje, vprašajte koga, ki vodi krožek za makete, modelarstvo, tehniko, itd... MOrda bi ga potrebovala tudi šola za pouk tehnike, itd...

- stari računalniki in mobilna tehnologija: vem, da obstaja neprofitna organizacija, ki jih popravlja in daje socialno ogroženim. No, sem našla, to je društvo Duh časa. Sicer nimam direktne izkušnje s tem, ampak njihova stran še deluje, tako da verjetno tudi sprejemajo odsluženo opremo. Sicer pa bi ga znali vzet nazaj tudi v kaki trgovini, kjer imajo tudi servis, saj so vedno še uporabni deli... (seveda v vsakem primeru prej izbrišite podatke;). Zdaj je pri nas že nekaj let vse še v uporabi, tako da ko je računalnik prepočasen in prebogi za najino uporabo, ga dobijo otroci - na srečo, saj sicer ne vem, kako bi sedaj delali za šolo...  Že tako nam en manjka, ker jih menjavava počasneje kot oni rastejo:D. Ampak mali nima vsega za šolo na netu, čeprav so navodila vedno elektronska (kakopak v trenutni situaciji)...

- pohištvo: vem, da obstaja organizacija, kjer bivši narkomani na odvajanju in po odvajanju popravljajo staro pohištvo, ki jim ga donirajo ljudje in ga prodajajo naprej. Če me ubijete, ne vem več imena, sem ga pa za vas poguglala: Reto center. Lahko pa ga podarite na podarimo.si. Sama sem tam enkrat dobila mizico, ki so jo otroci zelo radi uporabljali na vrtu, dokler ni podlegla njihovi uporabi. In tja sva že marsikaj dala, predvsem, ko smo prenavljali stanovanje.

- star material za ustvarjanje, koščki blaga ipd: seveda lahko v teh dneh porabite te zadeve s svojimi malimi, kar pa bo ostalo pa je podobno kot z igračami: verjetno bodo tega veseli v vrtcih, mladinskih domovih, azilnem domu, pionirskem domu, šolah, itd... Ne sekirajte se, če papirji niso deviški, če je kje kaj zarezano - večinoma so te stvari še vedno uporabne, pač izrežeš na drugem koncu, počečkanega obrneš, barvico ožiliš, tempero, tudi če je suha, lahko oživiš z malo vode... In z malo domišljije, lahko te najmanjše koščke uporabiš za čarovnijo, ki naredi šolo strašansko zabavno (takole zgledajo zvezki ob našem trenutnem "šolanju na domu") - in nič ni bilo iz "lepega materiala" - vse so bili raznorazni ostanki:)

Glede na to, da nihče od nas ne ve, kako in kdaj se bo tale situacija končala, je lepo, če se naučimo svoje porabit do konca in pomislimo na tiste, ki bi znali bit najbolj prizadeti ter jim pomagamo po svojih močeh, ko bomo lahko. Mi bomo lepo zapakirali igrače in vse, česar ne rabimo več in jih odnesli nekam, kjer bodo nekoga razveselile. In če se le da, kaj predelali v nekaj uporabnega - za nas ali za koga drugega:).

Sem še kaj pomembnega pozabila? Kam daste vi svoje stare reči? Kako ste se lotili svoje okolice ta čas?

Dobre strani izolacije

Sem že hotela napisat "dobre strani korone", ampak ta verjetno nima prav dosti dobrih strani - vsaj ne za tiste, ki jo fašejo in za njihove bližnje... In zanje mi je hudo; vendar je največ, kar lahko naredim to, da upoštevamo navodila (kar jih) in se držimo proč od ljudi (kar dosledno se, že celo maldo dlje, ker smo bili pred tem mi bolani in prisilno doma; ne korona, samo trebušna viroza:D).

Ampak za vse ostale, ki smo relativno zdravi (ali pa celo vedno bolj, juhu!), je izolacija lahko pravo darilo! Ok, plača ne bo ista; ok, ne vemo, kako bo, ko se vrnemo, na kaj vse bo to vplivalo itd, itd... Itak, saj noben ne ve. Ampak ne vemo niti, da nas ne bo jutri zbil eden tistih redkih tovornjakov, ki še vozijo v živilske trgovine (predvidevam, da jih nekdo mora zalagat)... Tako da - recimo, da se malo osredotočimo na tukaj in zdaj.

In tukaj in zdaj imamo ogromno časa! Veliko več kot sicer. Vem, da nekateri vseeno hodijo v službo, vendar imajo celo zdravniki, če ne delajo ravno na infekcijski kliniki, bistveno manj polne čakalnice;). Tudi, če delate od doma, se vam ni treba vozit na delo in nazaj, kar vam prihrani minimalno pol ure, če imate res srečo in imate do službe samo 15 minut. Verjetno tisti, ki to berete, niste hudo bolni in verjetno nimate staršev, ki bi bolehali za korono - in to je nekaj, česar se vsi lahko veselimo:). Torej izkoristimo ta čas! Vsem nam ga kronično primanjkuje, zdaj pa smo ga dobili za darilo, padlo iz neba! Za določen čas smo rešeni vsega mogočega - vseh obveznosti, vseh obiskov, vožnje, vsega! In lahko naredimo kaj dobrega tačas!:)

 

Moram priznat, da sem presenečena, saj sem za izrazitega ekstroverta neverjetno zadovoljna takole "zaklenjena doma"! Dokler smo vsi zdravi, dokler lahko gremo v naravo - na bližnji bajer in v gozd, dokler imamo dovolj za jest in toplo doma... nam nič ne manjka!:) In končno imam čas, na katerega nisem računala, čas, da naredim vse tiste stvari, ki sem/smo jih odlagali in se jih nisem niti lotit upala, ker sem vedela, da jih ne bom speljala v enem vikendu in da bi potem na pol končane hudo motile normalno življenje... Čas, da se do konca pozdravim (letos sem bila polovico časa bolna in se kar nisem in nisem pozdravila - zdaj pa gre končno resnično na boljše:). Čas, da sem s svojimi malimi, čas, da delamo poskuse, čas, da uredim svoj ustvarjalni kotiček, čas, da... uh... mislim, da lahko tale korona traja še celo leto, pa mi ne bo zmanjkalo idej:D... Mogoče je res večina trapastih, ampak... "if it makes you happy it can't be that bad" :)

Ampak za tiste, ki morda (še) niste naštelani na isto frekvenco (še ne - počakajte do konca te objave, hehe, bomo vsi srečni doma;)... Kako bi lahko izkoristili ta čas?

- ustvarjajte z otroki - ideje sledijo, saj imam zdaj končno spet čas pisat blog, hehe;)

- pospravite kak del hiše, ki se vam je že dolgo upiral, pa se ga nikakor niste mogli lotit, bi pa bistveno prispeval h kvaliteti vašega življenja - kot vidite, je pri nas precej takih delov, predvsem v "otroškem nadstropju), v mojih kotičkih pa bi Marie Konmari padla v nezavest, ker sem sicer organiziran in dokaj redoljuben, ampak vseeno hrček, da mu ni para;)

- naredite kako noro hudo kosilo (iz tega, kar imate doma) - če kdo rabi ideje, naj se oglasi, tega nam ne manjka, veliko že preizkušenih, velika večina ultra poceni

- začnite se učit nečesa, kar vas že dolgo mika

- začnite projekt, ki se ga že dolgo lotevate, pa "nikoli ni časa"

- prijateljem napišite pismo ali email

- otrokom napišite pismo ali email;) Jih bo razveselilo v poplavi vseh šolskih, garantiram;) En, kjer nihče nič ne zahteva od njih, ampak jim samo sporoča, da jih ima rad;)

- uredite nekaj, kar vam bo v prihodnosti koristilo

Kaj delamo mi? Poleg poskusov, ustvarjanja in pospravljanja, smo se lotili pregledat vse mogoče zadeve, ki čakajo in čakajo, da bo čas zanje... Recimo zvlekli smo ven škatlo za pusta, da pregledamo, kaj bo še prišlo prav (čeprav si itak vsako leto izmislijo nekaj novega, tako da starih kostumov nikoli ne uporabimo, oz. jih vedno kvečjemu predelamo (temnolaska je en kostum nosila par let, vsako leto predelan, podaljšan, itd... bila je jež, veverica,...:D) Ampak ta škatla je še vedno čarobna... Zdaj čepi na sredi dnevne sobe (vsebina pa vse naokoli) in mali so v devetih nebesih:). In vsak dan si rečeva - eh, pustiva jim jo še en dan... Torej: če imate v kleti zakopano kako škatlo s kostumi - zvlečite jo v stanovanje, tako vsaj za kak dan ali dva... Otroci se bodo neizmerno zabavali in kot bonus lahko na koncu ločite to, kar je premalo od tega, kar bodo še kdaj nosili. In potem to, kar ni več primerno za vašo mladež, zapakirate v lepo škatlo in jo ob prvi priliki, ko bo konec te norije, odnesete v bližnji vrtec, mladinski ali azilni dom. Tam bi znali bit veseli kakšnih takih pripomočkov za igranje... In če ne drugega, bodo vedeli, kamu dat naprej. Morda pa kak otrok nima nobenega kostuma, pa si ga želi, morda se starši ne znajdejo, da bi znali nekaj naredit iz nič (če pa še niso našli tega bloga:D), mogoče jih to pač ne zanima... In jim bo prav prišlo. Torej to je ideja za danes: zvlečite ven škatlo za pusta:). Jutri pa nova.