Vilinski vrtički

Mala me je zadnjič spomnila, da sem tale blog čisto zanemarila... In ker ona obožuje vilinske vrtičke in je konec šole, ko je itak fino kdaj otroke zamotit s kako luštno naravno dejavnostjo, vam predstavljam vilinske vrtičke.

Če bi jih radi sami kdaj naredili - recimo tale vodnjaček, si lahko pogledate kako tukaj.

Sicer pa to ni kaka raketna znanost - naredite razne mini ograjice, letvice, potke, vrtičke... dodajte kakšno mini rastlinico, če imate lahko v vrtičku zemljo ali pesek zanjo in po želji še kak srčkan dodate, pa je to to:)

Veselo ustvarjanje!

Kompletek za rojstni dan

 In še zapoznelo darilo za rojstni dan - vsako leto namreč za rojstni dan dobijo eno doma sešito oblačilo - letos plišasto tuniko in hlače - super udobnen komplet, čisto bombažen in ji hudo dobro paše! *Za tiste, ki se sprašujete, zakaj hudiča bi pri vsej obilici oblek, ki jih sedaj dobiš, šival svoje:). Take ne dobiš - pa točno tako si je želela - zato;). In zato, ker je to en od mojih jezikov, da ji povem, da jo imam rada...

In ker so najini otroci tako fajn, da z veseljem nosijo stara oblačila, ki jih dobimo, je nekak fer, da dobijo kdaj kaj točno takega, kar si želijo:). Kjer je omejitev nebo - izberejo si kroj, izberejo si blago, izberejo si dekoracije... Parkrat na leto, recimo;). Za rojstni dan in za začetek šole vedno, pa še kdaj vmes in vedno jim nekaj sešijem na morju vsakič ko oči pride na obisk, samo tam so omejitve malo bolj prizemljene - izbirajo lahko iz blaga, ki ga imamo tam;)
Tale kompletek je že potoval na Finsko in se hudo splačal kljub temu, da sem preklela vse mogoče sukance, ampak o tem kdaj drugič;)

Takole jo je naslednje jutro čakal na mizi... Imam otroško lutko za šivanje, ki jo oblečem v obleke, ko jim jih naredim in postavim na kuhinjsko mizo, kadar končam ponoči;).

Takole je uživala v svojem šotorčku, v svojih novih oblačilih in med branjem svoje nove knjigice grickala pistacije, ki jih je tudi dobila za rojstni dan;).

Pa še ena slikica oblek med akcijo - da vidite, da so res uporabne kar tako;). Tole je bilo, ko smo delale testenine, ampak o tem pa kdaj drugič;).

Zlatolaskin rojstni dan

 Ljuba moja zlatolaska, končno objava o tvojem rojstnem dnevu, za katero me žicaš...

že zelo dolgo, hehe;) Bolje pozno kot nikoli, ne?;) *Kot vidite, njen rojstni dan je malo po novem letu, smrekica še stoji:D

Kot vedno zvečer naredim/va šotorček, kar je tradicija že od njenega 4. rojstnega dne, ko si je zaželela šotorček za rojstni dan, ga dobila - in odtlej si VSI TRIJE VSAKO LETO želijo šotorček :D... In vedno jih notri čaka prvo darilo - knjiga.

Navadno tudi pogrnem mizo in pogrinjek za rojstnodnevno slavljenko/slavljenca. Zajtrk je ovsenček, ki ga jemo z vanilijevim jogurtom (ki je počakal v hladilniku) in banano. Zadaj je rojstnodnevna kronica in rojstnodnevni venček. Popoldne, po šoli, smo imeli družinsko kosilo po izboru slavljenke - ajdovi žganci z govovo omako, njena najljubša jed:

 

Po kosilu sledi torta, kakopak! Lani je mala dobila od dedka Mraza drsalke in potem precej drsala, zato si je zaželela drsalko na torti.... Mami je že precej iz vaje kar se tiče modeliranja iz rahlo presušene tičino mase... ampak mali je bilo všeč in to je glavno!

Po kosilu sledijo darila...  Vedno dajemo darila od najmlajšega do najstarejšega člana družine... In odpiranje daril je vedno zabavno - skoraj vedno je kakšna malenkost ultra dobro zapakirana:)

In vedno je kup objemov...

Res veliko...

Torto navadno pojemo po darilih, ker to en čas traja in se kosilo ravno fajn posede vmes:D. Imamo dvojno pihanje svečk - na torti in na rojstnodnevnemu venčku - za vsak slučaj, da se res uresniči;).

Vse najboljše, mala moja! Fajn je živet s tabo!

Ne samo meni;)

Rojstnodnevna oprava - oblekica, ki jo je dobila za sestrino valeto...

Še več obječkov... (in daril;)

In še več objemčkov... Slike niso kronološko urejene, ker pač... mi vse zbrka, če jih premikam sem in tja;).

Zvečer se slavljenka spravi z vsemi svojimi darili v šotorček in uživa... Potem vsaj en dan spi v šotorčku...

ki nato stoji še nekje do bratčevega rojstnega dneva :D. Spodaj občuduje svojo novo skodelico, kjer so vsi veliki premiki v kemiji, glavne reakcije... Dejansko poučna šalca, kdo bi si mislil!

Naslednjič pa še o zapoznelem darilu za rojstni dan - vedno namreč dobijo nekaj za oblečt, ampak tokrat mi ni uspelo sešit prav do tega dne, je bilo pa zato točno tako, kot si je želela:).

Puuust - za najstnike

Pravijo, da se najstniki ne marajo več šemit. Pravijo, da niso za hece, ker hočejo, da se jih jemlje resno. Pravijo, da današnji otroci ne znajo nič več naredit sami. Pravijo, da nimajo domišljije in samo sedijo pred ekrani. Pravijo, da jih ne moreš spravit stran od telefona. Pravijo, da se jim nič več ne da.

Oprostite, ampak ne verjamem! Mali so si svoje kostume razen oblek izdelali sami. Jaz sem sešila samo zlatolaskino tuniko za Vinetuja (iz starega usnjenega krila, ki mu je nekdo že odstranil pas in smo ga dobili na pol razrezanega bogvekako od bogvekoga z bogvečim:D). Malemu Old Shatterhandu sem sešila hlače in srajco iz umetnega usnja, ki ga je sam kupil (se dogovoril z bico, da sta šla na poti k njej še v trgovino z blagom, ga sam izbral in sam plačal!). S puško mu je malo pomagal oči, vse ostale pripomočke pa je naredil sam:

- ostroge iz recikliranih pokrovov od "ječmenove kave", trakca in razcepk
- pištoli iz palčk (super se je spomnil, da je palčke spel z vezico medtem, ko se je lepilo sušilo! Ko je vse skup pobarval, je zelo realistično izgledal ta del, ki drži naboje (nimam pojma o delih orožja, to ni moje področje:D)
- tomahavk (sekirico) in nož iz kartona, nožnico iz usnja (reciklirani ostanki od bogvekoga)
- kamulet (pipo miru) iz Keramiktona (na zraku sušeča masa, ki jo potem še spečeš v pečici) in palčke
- ogrlico z zobmi iz Fimo mase
- še konzervo sardin je pojedel in dal prat v pomivalca, ker ima Old Shatterhand v njej spravljen dnevnik:)
- sestra mu je posodila svoj usnjeni nahrbtnik, druga bandano, jaz škornje, ki sem jih dobila od mame...

Mala si je celega konja naredila čisto sama. Bila je besna, ko je razpadal, pa sem ji ga pomagala utrdit s kartonom spodaj - ampak to je bilo post festum, sicer pa si ga je sama izmislila, naredila, kaširala, polepila, pobarvala, nalepila grivo, naredila ušesa iz filca, uporabila kamenček za oko (to mi je bilo sploh ultra všeč!)... in seveda tudi orožje, itd... Jaz sem ji poslikala obraz in naštimala lasuljo. Izi pizi:).

Tavelika je sama našla kostum, ki ga bo lahko nesla v šolo, da ne bo preveč kompliciran, da se bo dalo z njim na bus,... in ga naredila sama. Mene je sem in tja prišla kaj vprašat: "Mami, kaj naj uporabim za telo?" "Po moje najboljše kar stare žabe, pa daš not balone, pa je:)" ampak naredila ga je čisto sama. narisala krila, jih izrezala, pobarvala, sešila telo, vse... Jaz sem ji posodila pajkice, ki sem jih nekoč dobila in zavezala vse skup gor, ker to človek res težko sam, ampak to je pa to!

Današnji otroci in najsniki niso nič kaj staršno drugačni od otrok in najstnikov pred leti. Delajo to, kar jim prinaša veselje, če se le da, kdo pa ne? Imajo domišljijo in se radi šemijo - če si seveda lahko sami izberejo, kaj bojo, jih ne omejujejo pri njihovem ustvarjanju in jim pomagamo poskrbet za vse tiste detajle;). Ker detajlio so pomembni! Sploh pa malim otrokom:)

Najstniki si znajo sami izdelat kostum, saj imajo zdaj več virov, kot smo jih imeli mi - internet je poln idej za doma narejene kostume:) Čeprav je mala našla idejo za tuniko v prastari knjigi "Ročna dela" - iz 70ih let:D. potem sem ga sicer morala čisto zimprovizirat, ker sem imela samo zelo omejeno količino blaga v tistem krilu - in uporabila sem vse do zadnjega trakca - dobesedno:).
Dandanes je tudi več starih oblek in embalaže - precej več, tako da je izdelava precej lažja, saj imaš na voljo veliko reči... Mi (odrasli) moramo samo tolerirat kuhinjo polno napol narejenih kostumov, prispevat kak nasvet in potolažit kakšno frustracijo, to je vse. A ni fino met najstnike?

 Še vedno so zelo čustveni, kot so najstniki vedno bili, ampak to ne pomeni, da se samo jezijo! So tudi zelo veseli, hehe:). Včasih se eno zelo hitro prevesi v drugo - za to smo pa odrasli tu, ne?;) Vsaj tako jaz vidim svojo vlogo zdaj - ni mi več treba toliko naredit zanje, tu sem za to, da pomagam potegnit naprej, ko se kolo zatakne, potem pa spet spustim, da sami rinejo, dokler se spet ne zatakne toliko, da ne morejo sami odtaknit.