Valeta

Po milijon pomerjanjih, ki jih štejem pod "kvaliteten čas s hčerko", je nastala tale oblekica, ki je bila vsem zelo všeč, predvsem pa njej. Meni pa je všeč, da si sama to zamisli in upa nosit:)

 

Moja temnolaska je končala osnovno šolo!!!! Ja, prav zares - čas beži, ne? Če je tu še kdo, ki je ta blog začel brat, ko je bila še mali činkvin in je šla ravno v vrtec... No, po pravici povedano, sama nimam toliko tega "joj kako čas beži" občutka, ampak se pa še živo spomnim, kako sva jo peljala na prvi šolski dan, malo punčko v krpasti oblekici..

Že od začetka si je želela imet rahlo razgaljen hrbet, na koncu pa se je odločila za ta dizajn, kar je bilo super, ker je bilo ravno prav blaga:)

 

No, nekatere stvari se ne spreminjajo - še vedno najraje nosi doma narejene obleke:D. Še vedno so narejene iz ostankov:D. Čeprav sem ji za valeto seveda večkrat ponudila, da si lahko izbere kakršnokoli blago, kroj, dizajn, vse... in je tudi pregledala ponudbo dveh trgovin... se je na koncu odločila za to, kar smo po naključju dobili pred kakim mesecem od gospe, ki je delala čistko v stanovanju... In ji je ostalo tudi nekaj fensi blaga... Ne veliko, a ravno dovolj za takle top:)

Za vsak slučaj sem ji naredila še ruto, da si jo lahko ogrne, če bi bi bil mraz...

  

Oblekico sva skup zdizajnirali in milijonkrat pomerjali, da je bila točno tam in točno taka, kot si je želela. poizkusili sva varianto z nabranim in ozkim krilom, pa dolgo in kratko, pa z oprijetim zgornjim delom ali padajočim,... da se je lahko odločila za dizajn. Na koncu je bila zelo zadovoljna z rezultatom:) Pa še v trgovino nama ni bilo treba it! Celo čevlje je dobila na dom - preizkusila 5 parov in izbrala:).

Kot bi se dogovorili, obe v zlati...

 In s prijateljico sta lepo pasali skup:) Še slika iz slavnostne prireditve spodaj...

 Prireditev se je po pravici povedano grozno vlekla... Organizacija tej šoli res ni močna točka, ampak ljudje so imeli vsega poln kufer in se na koncu začeli pogovarat, ker je vse skup predolgo trajalo - kar je zelo težko za tiste reveže, ki so nastopali na koncu... Nastopi niso bili predolgi, samo podelitve vseh mogočih priznanj so pa izrecno predolgo trajale. Pa nisem nikomur fauš, moja mala je bila med tistimi, ki so šli gor po priznanja - vendar mislim, da bi bili vsi bolj srečni, če bi gor poklicali tiste 3 izredne učence, ostalim bi pa razredniki razdelili priznanja, ne pa da za vsakega povejo vsa tekmovanja, ki imajo vsa dolga imena,... skratka - res je predolgo trajalo in vse skup izvodeni. Predvsem pa se mi zdi, da bi moral bit to dan, ki proslavlja vse, ki so končali OŠ, ne pa samo tistih, ki so bili srebrni ali zlati na državnih ali so imeli neke izjemne uspehe. Kot rečeno - ne bunim se zaradi svoje male, bunim se za ostale, ker se mi ne zdi fer.

Slavnostna prireditev...

 

Sestrica se je še trudila in ploskala do konca, vsem... čeprav se je ravno vrnila iz letovanja (isti dan - kot rečeno - organizacija tej šoli ni v čast...) *njena oblekica je iz stare pernice se mi zdi, saj je imela na eni strani ogromno perja :D. Mi ga je uspelo nekak spravit dol - več o tem drugič:D.

Sestrica se je trudila vzpodbujat vse do konca...

 

Bratec je na koncu komaj gledal (tudi on je prišel direktno iz letovanja in smo bili še veseli, da se je vrnil preden se je začela valeta - kot rečeno... organizacija tej šoli ni v ponos:D)

Mali je komaj še gledal...

 

Lahko bi vsa priznanja dali otrokom v razredu, tako kot nekatera druga in skup s spričevalom - moji mali bi bilo to čisto dovolj (sem preverila;). Meni je bilo to vedno čisto dovolj. Nisem si želela, da me kličejo gor pred celo šolo - in bila sem zelo vesela, če so to opravili na hitro;). Nikoli nisem imela občutka, da bi bilo prav postavljat akademske dosežke na tak piedestal (pa z akademijo res nisem mela problemov;) - ampak v življenju je še toliko drugega!

Spričevala so dobili otroci v razredu in lahko bi tudi ostala priznanja...

 

 

 

Proslavo bi lahko naredili luškano, govor začinili s par anekdotami in dobrimi dejanji, ki so jih otroci naredili drug za drugega ali kar tako... Ni treba niti, da jih poimensko povejo, če bi bilo komu zato nerodno - samo naj povejo, kaj je nekdo dobrega naredil, ne samo koliko točk je dosegel na nekem tekmovanju! Vem, rekli boste, ampak saj ravnateljica potem vedno zraven reče, kako je dotični tudi dobra oseba itd... - kot da bi jih poznala;) - ampak to ne šteje! Šteje, če poveš, zakaj, kaj je bilo dobrega! In niso samo otroci s priznanji dobri,  nimajo samo oni iskrivih oči in iskrenih nasmehov! Vsaj jaz sem jih videla tudi na drugih.

Ples na valeti...

 

Če hočemo imet družbo, kjer si bojo otroci (in ljudje na splošno) pomagali med sabo, potem moramo začet videt in pohvalit tudi to! Ne pa samo tekmovanj! Ne vem, razžalostilo me je to - celo zgodnje otroštvo sem poslušala o bratstvu in edinstvu - in vem, da je bilo to precej na papirju, kot smo kasneje videli... Ampak mene se je vseeno prijelo... in mislim, da te vrednote niso bile napačne. Ne mislim, da bi morali nazaj v prejšnji sistem, v tem nam je vsem bolj udobno, imamo višji standard itd... vendar bi lahko odnesli to, kar je bilo dobrega... To da ni samo "uspeh" v šoli, na tekmovanjih, v karieri, naziv, itd... važno... Ker ni. Dejansko ne vpliva preveč na srečo (poznam preveč visoko izobraženih visoko motiviranih in zelo uspešnih ljudi, ki niso najbolj srečni...) Mogoče bi morali otrokom vseeno dat še drugo možnost... 

Čestitka, ki sem ji jo naredila za konec OŠ - vila stopa iz enega kamna previdno na naslednjega, za katerega še ne ve, kakšen bo in previdno tipa - vendar ima ves čas oporo, tako da je ne skrbi...

Želela bi si, da bi kdo omenil temnolaskino prijateljico, ki je nastopala na vsaki proslavi. Da kdo pohvali, kako se je razred povezal, kako sta si dva pomagala, ma, milijon dobrih stvari se je zgodilo v teh 9ih letih! Zakaj so važna samo priznanja? Bunim se zato, ker vem, da je bilo večini to dolgočasno, sicer ne bi nastal tak đumbus. Bunim se zato, ker večini bojo ravnatelji zaprli usta, češ da so nevoščljivi staršem, katerih otroci so šli gor po nagrade, meni pa tega ne morejo očitat, torej je očitno nekaj drugega zadaj. Bunim se zato, ker bi rada, da bi se na svoj dan vsi devetošolci počutili kot "bravo, gremo naprej!" ne pa da ves čas gledajo samo in izključno uspehe drugih, njih pa nihče ne omeni. Bunim se zato, ker mislim, da smo lahko boljši. In ker mislim, da če bi v vsakem otroku videli njegov potencial in mu pomagali, da ga doseže, bi imeli lepšo družbo. In mislim, da precej našega mira izvira iz "socialne države", iz tega, da si pomagamo...

To ne pomeni, da se otrokom ne bi bilo treba trudit - v bistvu bi se morali trudit bolj - ampak imeli bi občutek, da so nekaj naredili in da drugi to vidijo... Ne pa da družba ceni vse ostale, samo njih ne...  In da je važno samo kak naziv imaš in koliko priznanj... Otroci so še! Ne še v osnovni šoli, no! Celo življenje bojo lahko še tekmovali in se pehali za uspehom! Pa nisem proti tekmovanjem, sploh ne - lahko so zelo zabavna! Sem pa zelo proti temu, da je to edino, kar šteje! 

Ok, zdaj se pa lahko vsuje - me res zanima, kaj mislite vi...

Poletni solsticij

 Končno poletje! Celo leto ga čakam! Ja, kot verjetno že vsi veste, sem ena od tistih zmrzljivk, ki užiiiivamo ob toplotnih udarih! Ne, vseeno si ne želim toplotne grede, ker vem, da posledice niso samo luštne... Ampak poletne temperature - teh pa se ne branim:). S prijateljico iz Singapura se hecava, da bi ona morala bit rojena tu, jaz pa tam - meni je njihova klima napisana na kožo, njej pa naša - ni mi jasno, kako je nikoli ne zebe, njej pa ne, kako lahko uživam v vročini:D...
Ampak tudi če niste tak privrženec visokih temperatur, morate priznat, da ima poletje svoje čare - počiiiitnice, če ne drugega! Vsaj za otroke, no (ne vem, v kakšnih službah ste, vam pa vsekakor iz srca privoščim poletni dopust)... In take reči si zaslužijo praznovanje...

Vrbova vila (študija po C.M.Baker), ki se sprehaja ob potokih na kresno noč;)

Zdaj sicer ne praznujemo več solsticijev in enakonočij, vendar so mi bili ti prehodi vedno pri srcu - tako naravni so (kaj pa pričakujete od biologinje?:D) Ampak včasih je bila kresna noč velik praznik! Na vrhu hribov (čim bližje soncu) so kurili kresove, plesali okoli njih, dekleta z venčki iz rož in bršljana na glavi in kitami zelenja in rož ovitimi okoli telesa... Na koncu noči so jih pometala v ogenj ali odnesla domov in obesila na vrata, za srečo. 

Deklice so ob kresovih plesale z rožnimi venčki na laseh...

Kako pa bi lahko danes praznovali, glede na to, da ne moremo kar na bližnjem hribu zakurit kresa? (Verjetno bi nas obiskal kak inšpektor;) Lahko zakurimo žar, lahko spletemo venčke iz marjetic in naučimo svoj podmladek, kako se to dela - če kdo ne ve, tukaj je navodilček;).  

Če jih kdo ne zna splest, se lahko nauči tukaj...

 Da bi podoživeli nekaj tiste vilinsko-škratovske magije, je tu še nekaj idej, kako lahko naredimo tale dan nekaj prav posebno čarobnega... Lahko so prav enostavne, kot recimo na strop obešena kartonasta spirala nad plamenom sveče - topel zrak bo spiralo vrtel in popolnoma očaral male otroke...

Malčki so očarani nad vrtečo se spiralo...

Lahko spečemo sončni kruh - Skandinavci ga delajo za zimski solsticij, ampak je preverjeno tako dober, da bi ga bilo škoda jest samo enkrat letno;). Če želite recept, ga lahko napišem - originalni se sicer kar en čas dela, ker hoče "starter", ki rahlja rženo testo, vendar lahko naredite tako obliko kruha iz katere koli moke in ne komplicirate - otroci ne bojo nič manj zadovoljni;).

Sončni kruh...

Lahko gresmo v gozd na sprehod in poslušamo ščebetanje ptic in živali - če vam v čevelj pade praprotovo seme, jih boste razumeli (ali pa če ste zelo zverziran ornitolog;). 

Gremo v gozd!

In če nič drugega, lahko preživimo večer na terasi ali balkonu ali v bližnjem parku, s knjigo "Sen kresne noči" v roki...

Čarobno praprotovo seme naj bi nam dalo moč razumeti živalsko govorico...

Če pa bi radi idej o praznovanju sonca, jih je na blogu kar nekaj, če med oznakami kliknete "sonce" ali pa enostavno tole povezavo.

Moj prvi tečaj na spletu - kako narediti skicirko brez šivanja

Končno sem objavila svoj prvi tečaj na spletu (na Skillshare-u), je v angleščini, ampak verjetno boste vse razumeli, ker je vse posneto - če bi pa kdo imel kakšno vprašanje, pa sem seveda tu za vas:). Kaj se boste naučili, če kliknete link in pogledate tečaj? Kako naredit takole skicirkico - vse - kako zložit strani, kako okrasit naslovnico in kako vse skup sestavit. In še kak nasvet ali dva o tem, kako to počet skup z mulčki;). Ja, za vas je zastonj, ker lahko učitelji damo link do zastonj tečaja za ne vem koliko oseb že (nisem preveč dobra v teh pravilnikih) ali pa za nek določen čas - ne vem, skratka, če vas zanima, najboljše, da pogledate, pa je;).
Dobra stvar je, da za tale projekt ne rabite nič posebnega - v bistvu rabite samo ostanke otroškega likovnega materiala - tri risalne liste in lepilo, pa nekaj recikliranih papirjev (papirnata vrečka, škatla od riža, testenin ali kosmičev, itd...)

Takele male skicirkice bomo naredili skup na tečaju...

 
Tole mečkam že eno leto! Pred enim letom sem imela že precej posnetega (potem sem nekaj še enkrat snemala, ker se mi seveda ni zdelo dovolj dobro :D), osnovano sem mela pa že celo serijo lani maja - ampak nikakor se nisem mogla pripravit, da bi dala ven cel tečaj. Zakaj?

in takole jih lahko uporabimo...

Po pravici povem, sem se strašansko bala. Vem, da nima nobenega pametnega smisla, ker kaj pa je najhujše, kar se lahko zgodi? Da ga nihče ne pogleda - in bo isto, kot če ga sploh ne bi dala ven (oz. še vedno sem se precej naučila vmes, torej sem še vedno na boljšem;) in ko sem bila mlajša, bi verjetno veliko lažje takoj objavila tečaj - takrat sem delala prek študenta in sem si vedno rekla - če jim ne bo všeč, mi bojo že povedali, sicer so me pa sami izbrali. Potem ko si starejši, pa začneš malo več pričakovat od sebe - v bistvu začnejo tudi drugi;). In potem se to včasih preseli na vsa možna področja, kjer tudi ni tako zelo osnovano. Vse skup gotovo izvira še precej dlje, kot večina stvari v otroštvu, ampak vseeno  - če je še kje kaka mamica, ki preveč pričakuje od sebe tudi pri hobijih - da ve, da ni sama;).

ali pa narišemo posajeno zelenjavo;)... karkoli...

Ampak zdaj sem se ojunačila in dala zadevo ven - navsezadnje je za moje ljudi (pač ne vem koliko in za ne vem koliko časa, ampak trenutno) zastonj - torej tudi za vas - tule je link do tečaja, da si ga lahko pogledate čisto brez obveznosti:).

Upam, da vam bo všeč, ker si res res želim prinest naravo in ustvarjanje v čim več družinic - takih in drugačnih:).

Ustvarjalni dnevnik in delavnice

 V angleščini obstaja kup izrazov za to reč, pri nas ne vem, kako se temu strokovno reče in sem mu pač dala ime "ustvarjalni dnevnik" (zdaj me pa slavistke popravite, če ni v redu, ok?). Kaj je to? Zvezek, knjiga, skicirka, dnevnik, kakorkoli temu rečete - v katerem ustvarjate po mili volji, brez slabe vesti, brez pričakovanj, da bo zadeva krasna, samo zase in za svojo dušico. Lahko ga tudi sami naredite (več o tem in presenečenje v petek;). Kakšna je razlika med tem in skicirko, sem se razpisala tu (kolikor sem pač uspela zadevo razvozlat, se pa vsi ti ustvarjalni izrazi precej prekrivajo in čemur nekdo reče skicirka, bo za drugega ustvarjalni dnevnik, za tretjega pa zvezek:D). Nima veze, kako mu rečete, glavno, da ga uporabljate (kako je tudi tukaj malo več, pa kaj rabite - namig: nič, česar ne bi imeli že doma;)...

Najprej, da razčistimo: ne, ni treba, da v njem ustvarjaš vsak dan, je pa seveda zaželjeno, da čim bolj pogosto, ker nam dobre stvari dobro denejo (vse v nekih merah, ampak večinoma nismo pretirano ustvarjalni v vsakodnevnem življenju - mislim toliko, da bi nam škodilo:D). Veliko ljudi se trudi ustvarjat vsak dan, nekateri v to štejejo tudi kuhanje, kar precej olajša doseganje ciljev (kuhanje je vsekakor lahko visoka umetnost, vendar skuhat špagete in pogret paradižnikovo omakico vseeno zame ni ustvarjanje:D - ampak vsak po svoje;)).

Zakaj bi bilo to dobro?
- ker ustvarjanje dokazano dobro vpliva na naše psihično in celo fizično počutje (do neke mere - če ves čas sediš, to tudi ni ok, ampak pol ure na dan ne bo škodilo, sploh pa lahko to delate tudi stoje;))
- ker se tako naučiš nečesa, česar sicer ne bi znal
- za preizkušanje raznih tehnik in materialov, preden se tega človek loti na kakem večjem projektu
- ker je luštno
- ker lahko tako preživljaš čas z družino, ko ti je luštno, čeprav nekdo zraven počaaaaasi je, recimo;) - če imaš nekaj za počet, se ti ne mudi in otroci to zelo cenijo, če se staršem ne mudi ves čas...
- ker lahko ustvarjate skupaj in postane to dragoceni kvalitetni čas z družino:)
Še precej drugih razlogov je, ampak da vam ne morim preveč;). Res je fino in res se splača. Ne rabi bit ne vem kaj...

In če bi katera potrebovala malo pomoči, kaj in kako ustvarjati, pa ker so prejšnje poskusne delavnice tako lepo uspele,  vas vabim v torek, 21.6., od 17:30 do 19h na ustvarjanje za staro in mlado na vrtu:) Več o tem kasneje, samo da si naredite čas, če bi katero zanimalo:).