Oda moji varuški, učiteljici, tovarišu za kitaro...

 Sama sem imela srečo, da sem poleg staršev imela v zgodnjem otroštvu varuško - nisem bila v vrtcu, bila sem pri dveh zakoncih, ki sta me imela res rada, sploh ona. Tam sem bila par let, do šole, ampak se ne spomnim niti enega prepira. Ni da bi mi vse pustila, sploh ne. Samo imela sta avtoriteto, spoštovanje, brez groženj ali strahu. Nisem se ju bala. Vseeno sem ju ubogala. Imela sta svoja pravila in niso mi bila vsa po godu in potem smo se kdaj malo pogajali, kakšno mi je sčasoma uspelo omehčat, ampak do takrat sem se jih držala, vseeno pa se nikoli pri njima nisem počutila nemočna ali neslišana ali neljubljena. Tudi mami pravi, da se ne spomni, da bi bil kdajkoli problem, ko me je pustila tam, tudi na začetku ne. Čisto z veseljem sem vedno šla tja... Kar je čudno, če tako pogledam - nisem še slišala za tak primer, vendar ji čisto verjamem.

Vsem nam je kdaj težko držat ravnotežje in vsem je lažje, če je na dnu velika skala;)

Verjetno mi od tam ta moj nevzdržni optimizem, da bo mogoče pa vse ok, da bo pomoč od nekod prišla. Navadno ne od družine, ampak nekdo bo pomagal, ker bom nekomu všeč taka kot sem. Nikakor ne vsem, ampak komu pa. To, da ne bom všeč vsem, mi je bilo od nekdaj jasno, zato k temu niti nisem stremela, saj mi je bilo kristalno jasno, da če bi bila všeč nekaterim, potem niti pod razno ne bi bila všeč sebi, to sem se morala zgodaj odločit, ker nisem imela vedno enakih pogledov kot vsi v moji primarni družini;)... In sama sebi znam zagrenit življenje veliko bolj kot mi ga lahko kdorkoli drug (kar sem tudi vedno vedela:D). Ampak ne rabimo bit všeč vsem, rabimo bit všeč par osebam, pa tem fejst. In skoraj vedno v življenju sem imela občutek, da nekaterim pa bom (kar dostikrat jezi ljudi, ki jim nisem:D). To je veliko. Idealno je, če ti to lahko dajo starši in upam in mislim, da sem/sva to svojim malim uspela dat. Ampak tudi če to niso starši, so otroci iznajdljiva bitja in znajo najt starše tudi drugje (outsource bi rekli Angleži;).

Včasih se namreč s kom pogovarjam in če povem kakšno prigodo iz otroštva, jim ni jasno, kako sem taka, kot sem. Ampak imela sem še druge ljudi... Varuško, učiteljico likovne, tovariša za kitaro,...  Ki so me imeli radi ali/in verjeli vame. Otroci so iznajdljiva bitja;).

Včasih ti ti nadomestni starši pokažejo celo novo pot ali kariero:)

Zakaj to pišem? Ne, ne zato, da bi se pritoževala nad starši ali da bi obujala spomine na otroštvo - tako hudo mi še ne gre - nisem pretiran nostalgik, živim preveč v prihodnosti, ne preteklosti:D. Ampak zato, ker to verjetno bere kaka učiteljica, varuška, vzgojiteljica... In mogoče ne ve, da je ali bo ravno ona nekomu ta skala, na katero se bo v odraslosti lahko naslonil... Ker vsi kdaj dvomimo, ali damo dovolj in ali sploh naredimo kako razliko... No, za protiutež tem dvomom to pišem. Če imate v življenju vsaj eno tako malo bitje, ki VAM zaupa in ga/jo imate iskreno radi in to pokažete, pa tudi če niste s tem bitjem v sorodstvu... potem ste starš - nadomestni ali pravi - glavno, da ima otrok človeka, za katerega ve in čuti, da ga ima rad...

Potovalni dnevnik - kako ohranimo spomine:)

Čisto hitra objavica o tem, kako lahko ohranimo spomine... na ustvarjalen in luškan način:) Kaj to je, sem pisala že na angleškem blogu in celo razlagala na yt kanalu, ampak tu pa sem vam hotela naštet par prednosti takega ustvarjanja:)

Zakaj ne bi samo slikali s telefonom? Nič nimam proti fotkam, vendar pa se vsaj jaz, ko smo v nečem, kar nam je zelo všeč delat, dostikrat ne spomnim slikat - mogoče sem dinozaver, ampak to mi je v bistvu všeč, takrat smo v trenutku in se ne spomnim na foto. Če pa se že, pa si dostikrat ne želim motit trenutka z elektroniko...

Včasih pa to niti ni praktično ali pa je celo nemogoče - ko se z z zlatolasko zdaj na morju vsako dopoldne raztegujeva (več o tem kdaj drugič;), ne morem zraven slikat - če bi, to ne bi bilo več to...

Kaj je rešitev? Da stvari opišemo ali narišemo ali polepimo, kakorkoliže se najrajši izražamo... v ustvarjalnem dnevniku:) Ki lahko počaka na zvečer, ko imamo čas čečkat v svoj mali zvežček:). To je ena prednost pred fotkami - da ni treba, da nastane v istem trenutku, kot se bodoči spomin dogaja...

Druga prednost je pa to, da v tem dnevniku zelo nadzorujemo, kaj bomo zapisali ali narisali - skrbno izbiramo spomine in lahko poudarimo to, kar se nam zdi pomembno in izpustimo to, kar bi samo motilo "sliko". Tako se obdrži vaša verzija spomina (seveda lahko pri tem pomagajo tudi otroci - z idejami, z besedilom (njihove domislice je vedno zabavno zapisat) ali pa celo z izdelki - ko smo delali letos kartice z mašinco za izrezovat oblike, mi je mala naredila takole morsko deklico:). Ni boljšega načina, kako ohranit spomin na naše ustvarjanje!

In tretja prednost je to, da to, kar sami narišemo, opišemo ali naredimo, se nam bolj živo usidra v spomin - drugače kot druge stvari - to je dokazano - nisem si tega jaz zmislila (čeprav se popolnoma strinjam z rezultati in bi tudi po izkušnjah enako rekla). Ampak spomini se drugače zapišejo, bolj so živi, ko pogledaš to, kar si risal, navadno še leta po tem, točno veš, kje si risal, kako je dišalo morje, vse... vse je bolj živo! Tudi če nisi umetnik;). Poskusite, če ne verjamete;)

Poletni solsticij

 Končno poletje! Celo leto ga čakam! Ja, kot verjetno že vsi veste, sem ena od tistih zmrzljivk, ki užiiiivamo ob toplotnih udarih! Ne, vseeno si ne želim toplotne grede, ker vem, da posledice niso samo luštne... Ampak poletne temperature - teh pa se ne branim:). S prijateljico iz Singapura se hecava, da bi ona morala bit rojena tu, jaz pa tam - meni je njihova klima napisana na kožo, njej pa naša - ni mi jasno, kako je nikoli ne zebe, njej pa ne, kako lahko uživam v vročini:D...
Ampak tudi če niste tak privrženec visokih temperatur, morate priznat, da ima poletje svoje čare - počiiiitnice, če ne drugega! Vsaj za otroke, no (ne vem, v kakšnih službah ste, vam pa vsekakor iz srca privoščim poletni dopust)... In take reči si zaslužijo praznovanje...

Vrbova vila (študija po C.M.Baker), ki se sprehaja ob potokih na kresno noč;)

Zdaj sicer ne praznujemo več solsticijev in enakonočij, vendar so mi bili ti prehodi vedno pri srcu - tako naravni so (kaj pa pričakujete od biologinje?:D) Ampak včasih je bila kresna noč velik praznik! Na vrhu hribov (čim bližje soncu) so kurili kresove, plesali okoli njih, dekleta z venčki iz rož in bršljana na glavi in kitami zelenja in rož ovitimi okoli telesa... Na koncu noči so jih pometala v ogenj ali odnesla domov in obesila na vrata, za srečo. 

Deklice so ob kresovih plesale z rožnimi venčki na laseh...

Kako pa bi lahko danes praznovali, glede na to, da ne moremo kar na bližnjem hribu zakurit kresa? (Verjetno bi nas obiskal kak inšpektor;) Lahko zakurimo žar, lahko spletemo venčke iz marjetic in naučimo svoj podmladek, kako se to dela - če kdo ne ve, tukaj je navodilček;).  

Če jih kdo ne zna splest, se lahko nauči tukaj...

 Da bi podoživeli nekaj tiste vilinsko-škratovske magije, je tu še nekaj idej, kako lahko naredimo tale dan nekaj prav posebno čarobnega... Lahko so prav enostavne, kot recimo na strop obešena kartonasta spirala nad plamenom sveče - topel zrak bo spiralo vrtel in popolnoma očaral male otroke...

Malčki so očarani nad vrtečo se spiralo...

Lahko spečemo sončni kruh - Skandinavci ga delajo za zimski solsticij, ampak je preverjeno tako dober, da bi ga bilo škoda jest samo enkrat letno;). Če želite recept, ga lahko napišem - originalni se sicer kar en čas dela, ker hoče "starter", ki rahlja rženo testo, vendar lahko naredite tako obliko kruha iz katere koli moke in ne komplicirate - otroci ne bojo nič manj zadovoljni;).

Sončni kruh...

Lahko gresmo v gozd na sprehod in poslušamo ščebetanje ptic in živali - če vam v čevelj pade praprotovo seme, jih boste razumeli (ali pa če ste zelo zverziran ornitolog;). 

Gremo v gozd!

In če nič drugega, lahko preživimo večer na terasi ali balkonu ali v bližnjem parku, s knjigo "Sen kresne noči" v roki...

Čarobno praprotovo seme naj bi nam dalo moč razumeti živalsko govorico...

Če pa bi radi idej o praznovanju sonca, jih je na blogu kar nekaj, če med oznakami kliknete "sonce" ali pa enostavno tole povezavo.

Moj prvi tečaj na spletu - kako narediti skicirko brez šivanja

Končno sem objavila svoj prvi tečaj na spletu (na Skillshare-u), je v angleščini, ampak verjetno boste vse razumeli, ker je vse posneto - če bi pa kdo imel kakšno vprašanje, pa sem seveda tu za vas:). Kaj se boste naučili, če kliknete link in pogledate tečaj? Kako naredit takole skicirkico - vse - kako zložit strani, kako okrasit naslovnico in kako vse skup sestavit. In še kak nasvet ali dva o tem, kako to počet skup z mulčki;). Ja, za vas je zastonj, ker lahko učitelji damo link do zastonj tečaja za ne vem koliko oseb že (nisem preveč dobra v teh pravilnikih) ali pa za nek določen čas - ne vem, skratka, če vas zanima, najboljše, da pogledate, pa je;).
Dobra stvar je, da za tale projekt ne rabite nič posebnega - v bistvu rabite samo ostanke otroškega likovnega materiala - tri risalne liste in lepilo, pa nekaj recikliranih papirjev (papirnata vrečka, škatla od riža, testenin ali kosmičev, itd...)

Takele male skicirkice bomo naredili skup na tečaju...

 
Tole mečkam že eno leto! Pred enim letom sem imela že precej posnetega (potem sem nekaj še enkrat snemala, ker se mi seveda ni zdelo dovolj dobro :D), osnovano sem mela pa že celo serijo lani maja - ampak nikakor se nisem mogla pripravit, da bi dala ven cel tečaj. Zakaj?

in takole jih lahko uporabimo...

Po pravici povem, sem se strašansko bala. Vem, da nima nobenega pametnega smisla, ker kaj pa je najhujše, kar se lahko zgodi? Da ga nihče ne pogleda - in bo isto, kot če ga sploh ne bi dala ven (oz. še vedno sem se precej naučila vmes, torej sem še vedno na boljšem;) in ko sem bila mlajša, bi verjetno veliko lažje takoj objavila tečaj - takrat sem delala prek študenta in sem si vedno rekla - če jim ne bo všeč, mi bojo že povedali, sicer so me pa sami izbrali. Potem ko si starejši, pa začneš malo več pričakovat od sebe - v bistvu začnejo tudi drugi;). In potem se to včasih preseli na vsa možna področja, kjer tudi ni tako zelo osnovano. Vse skup gotovo izvira še precej dlje, kot večina stvari v otroštvu, ampak vseeno  - če je še kje kaka mamica, ki preveč pričakuje od sebe tudi pri hobijih - da ve, da ni sama;).

ali pa narišemo posajeno zelenjavo;)... karkoli...

Ampak zdaj sem se ojunačila in dala zadevo ven - navsezadnje je za moje ljudi (pač ne vem koliko in za ne vem koliko časa, ampak trenutno) zastonj - torej tudi za vas - tule je link do tečaja, da si ga lahko pogledate čisto brez obveznosti:).

Upam, da vam bo všeč, ker si res res želim prinest naravo in ustvarjanje v čim več družinic - takih in drugačnih:).

Ustvarjalni dnevnik in delavnice

 V angleščini obstaja kup izrazov za to reč, pri nas ne vem, kako se temu strokovno reče in sem mu pač dala ime "ustvarjalni dnevnik" (zdaj me pa slavistke popravite, če ni v redu, ok?). Kaj je to? Zvezek, knjiga, skicirka, dnevnik, kakorkoli temu rečete - v katerem ustvarjate po mili volji, brez slabe vesti, brez pričakovanj, da bo zadeva krasna, samo zase in za svojo dušico. Lahko ga tudi sami naredite (več o tem in presenečenje v petek;). Kakšna je razlika med tem in skicirko, sem se razpisala tu (kolikor sem pač uspela zadevo razvozlat, se pa vsi ti ustvarjalni izrazi precej prekrivajo in čemur nekdo reče skicirka, bo za drugega ustvarjalni dnevnik, za tretjega pa zvezek:D). Nima veze, kako mu rečete, glavno, da ga uporabljate (kako je tudi tukaj malo več, pa kaj rabite - namig: nič, česar ne bi imeli že doma;)...

Najprej, da razčistimo: ne, ni treba, da v njem ustvarjaš vsak dan, je pa seveda zaželjeno, da čim bolj pogosto, ker nam dobre stvari dobro denejo (vse v nekih merah, ampak večinoma nismo pretirano ustvarjalni v vsakodnevnem življenju - mislim toliko, da bi nam škodilo:D). Veliko ljudi se trudi ustvarjat vsak dan, nekateri v to štejejo tudi kuhanje, kar precej olajša doseganje ciljev (kuhanje je vsekakor lahko visoka umetnost, vendar skuhat špagete in pogret paradižnikovo omakico vseeno zame ni ustvarjanje:D - ampak vsak po svoje;)).

Zakaj bi bilo to dobro?
- ker ustvarjanje dokazano dobro vpliva na naše psihično in celo fizično počutje (do neke mere - če ves čas sediš, to tudi ni ok, ampak pol ure na dan ne bo škodilo, sploh pa lahko to delate tudi stoje;))
- ker se tako naučiš nečesa, česar sicer ne bi znal
- za preizkušanje raznih tehnik in materialov, preden se tega človek loti na kakem večjem projektu
- ker je luštno
- ker lahko tako preživljaš čas z družino, ko ti je luštno, čeprav nekdo zraven počaaaaasi je, recimo;) - če imaš nekaj za počet, se ti ne mudi in otroci to zelo cenijo, če se staršem ne mudi ves čas...
- ker lahko ustvarjate skupaj in postane to dragoceni kvalitetni čas z družino:)
Še precej drugih razlogov je, ampak da vam ne morim preveč;). Res je fino in res se splača. Ne rabi bit ne vem kaj...

In če bi katera potrebovala malo pomoči, kaj in kako ustvarjati, pa ker so prejšnje poskusne delavnice tako lepo uspele,  vas vabim v torek, 21.6., od 17:30 do 19h na ustvarjanje za staro in mlado na vrtu:) Več o tem kasneje, samo da si naredite čas, če bi katero zanimalo:).

Poskusne ustvarjalne delavnice uspele:)

No, pa sem speljala poskusne delavnice! Ena od udeleženk je celo prinesla pijačo! Imele smo se fino, malo smo se naklepetale, malo risale in slikale...

Take čudne mačkice, hehe:)

Še otroci so se nam pridružili in ker ni bilo več prostora za mizo, so risali kar na kolenih...

Po prijaznih vzpodbudah in z novimi idejami najavljam, da bomo zadevo ponovili JUNIJA - tokrat še malo bolj zares:)

Če bi katero zanimalo, naj mi piše: very.arty.fairy@gmail.com, da rezerviram mesto (začela bom bolj na malo, zato pobiram prijave prej;). Otrok sem imela na naših rojstnodnevnih zabavah po 40+, ampak otroci norijo okoli ves čas, odrasli pa je fino, da se imajo kam usest;)

Delaj, kar govoriš

 Sem šla pogledat, kako bi prevedla frazo "practice what you preach", pa ne najdem lepega prevoda (se priporočam)... Sama fraza pa dejansko ima smisel:). Nikoli mi ni bilo všeč, kadar so ljudje govorili drugače kot so delali. Ampak po pravici povedano delat tako, kot učimo otroke delat, ni ravno lahko...

Ne glede na to, kako se trudim, še vedno se mi zgodi... Otroci so super opazovalci in to seveda povejo (kar je edino prav:). In kaj se zgodi, če jih dejansko upoštevaš?

Zadnjič smo šli v ZOO v Gradcu, ker je bil tam tale gospod, ki ga verjetno večina med vami ne pozna, vendar je živa legenda v risanju (med drugim je naredil Levjega kralja, Brata medveda in še kar nekaj drugih velikih projektov, predvsem pa neverjetno dobro riše!) Zdaj veliko uči online, ampak tokrat je bila priložnost, da ga vidim risat v živo in seveda sem jo morala izkoristit. Njegova delavnica je bila takoj razprodana, še preden sem vedela ali bom dobila neko delo plačano, zato nisem mogla prav na delavnico. Vedela pa sem, da bodo drugi dan skupaj risali v ZOOju in sem šla tja samo na osnovi upanja, da me bojo pustili špegat zraven - in zvlekla zraven celo družino - no, prav strašno se niso upirali - kdo pa bi se bunil, da gre v živalski vrt namesto v šolo? ;)

Ponoči sem spekla kruh in mafine (ker poznam svojo družino in vem, da lačni pa ne smejo bit;) in da bi imela kaj ponudit za zahvalo, če me bojo pustili gledat. Aaron je bil zelo prijazen in ni imel nič proti, če se jim pridružim, tako da so prišli prav tudi v ta namen. Tako sem lahko špegala, kako je risal tegale geparda in risala zraven in napredek je neverjeten, če rišeš zraven nekoga, ki res obvlada!!!

Organizatorka pa ni bila tako navdušena nad tem, da se jim nekdo kar tako pridruži... In tako sem se umaknila, kaj pa čem... In z družino hodila po ZOOju (če smo že tam, si ga bomo pa ja ogledali).

Ker pa je ZOO bolj majhen, smo se hitro spet srečali pri temle pavu, ki se je šopiril. Ko sem povedala svojim, da mi je on sicer dovolil bit zraven in tudi ostali udeleženci niso imeli nič proti, vendar me je organizatorka poslala stran, je moj mali princ komentiral, da naj se spet poizkusim pogovorit z njo: "Mami, saj izgubit nimaš kaj! Nam vedno govoriš, da moramo poskusit in da nimamo kaj izgubit!"

Hja, mali, to je vsekakor res... Res vam vedno to govorim... Res si želim, da bi tako delali. Res vas potiskam v to... Hm.... a da bi to potem morala delat tudi sama?

Uf, to je pa težko! No, po tem njegovem argumentu nekak nisem mogla drugače, kot da spet poizkusim... Nočem otrok učit, da je ok, če govoriš eno in delaš drugo... Pa če je še tako hudičevo težko! Ampak ko sem se še enkrat pogovarjala z njo, se je potem strinjala, da sem tam, seveda pa nisem mislila (že od začetka) spraševat za kritiko svojega dela (itak vem, kaj je moj problem (proporci), še nisem na takem nivoju;) itd...

Tako sem na koncu lahko spet bila zraven! Zato, ker mi je mali rekel, da tako njih učim! Kdo bi si mislil, da se tvoje življenje precej obrne na boljše, če slediš nasvetom, ki jih daješ svojim otrokom? :D

Mogoče bi to morala večkrat počet;)

Pozdravljena, pomlad!!! - in Jurijevo

Vsako leto jo težko pričakujem, ampak letos je še kar šlo - verjetno zato, ker delam od doma in če ne bicikliraš v mrazu in snegu in dežju, te zima veliko manj moti:D

Vseeno jo je pa fino videt, se vam ne zdi? Čisto razumem vse religije sveta, da praznujejo ta čudoviti letni čas! (ja, vsem alergijam navkljub jo imam vseeno strašno rada:).

Kateri pomladni praznik vam je najbolj všeč in bi si najbolj želeli prebrat več o njem?
- pust - o tem itak vedno pišem, pa če vam je všeč ali pa ne;)
- praznik cvetočih češenj (ta prihaja, me je mali prosil, če lahko napišem kaj - to smo si sami naredili, ker kolikor vem, ni nič organiziranega)
- gregorjevo (a sem letošnje že objavila? Smo bili na obeh - uradnem in našem)
- jurijevo (o tem pa še nisem pisala, ker na pravem festivalu sploh še nismo bili - vsako leto hočemo it, pa vedno nekaj pride vmes: najprej so bili mali premali, da bi se vozili v Belo krajino, ker nekateri niso najboljše prenašali vožnje (vsi kot dojenčki, kasneje pa je bilo temnolaski še dolgo slabo, če ni šla cesta samo izključno naravnost, pa mali tudi ni užival v vožnji)... Potem ko so malo zrasli, je bilo nekaj odpovedano zaradi slabega vremena, potem nam jo je zagodla korona in itak ni bilo nič... No, letos smo pa mislili it v botanični vrt na sejem (ki ne vem, ali sploh bo) in spet nam jo bo zagodlo vreme, jutri ni ravno lepa napoved in ne vem, če v dežju sploh naredijo sprevod (in ne vem, ali se splača iz Lj. vozit, če potem ni nič;)... Tako da -  več sreče prihodnjič, hehe. Enkrat nam bo že uspelo, Zeleni Jurij mi je bil vedno simpatičen lik:)

Je kdo že bil v Beli krajini na Jurijevanju? Kako je? Kam se najbolj splača odpeljat otroke (šolarje, ne čisto male;)? Naredijo v vsakem vremenu?

Terme

 No, par tednov pred koncem je pa že treba porabit bone, ne? In tako smo šli... v terme Čatež:) Nazadnje sem bila tam konec 8. razreda osnovne šole, na končnem izletu - in imeli smo se super! 3 dni sonca, vsi smo bili opečeni, tavelik tobogan mislim, da sploh ni delal ali pa je bil posebej za plačat in drag, notranjih bazenov se ne spomnim nič, ker je bil odprt zunaj olimpijski bazen, ki je bil dolg in globok in tam redarji niso težili, če smo skakali v vodo... Tako da nas je pet mandeljcev ves ljubi čas viselo samo tam (fantje + jaz:D). *No, svojih 29 let kasneje bi še vedno naredila isto, če bi bilo poletje in bi bil odprt globoki bazen:), tako pa smo bili v glavnem notri. Ampak pojdimo lepo po vrsti...  

Takole se je vse skupaj začelo - ko sem lubiju čez balkon metala jogurt, ki je priletel ravno na rob avta (ja, vem, vem, kaj se pa greva, to se ne spodobi za odrasle ljudi;)... Kaj naj rečem, metat nikoli nisem znala... Se vidi, da moj oče ni prenašal žoge in nismo imeli NOBENE doma (lubiju se zdi to mučenje otrok in za prijavit na CSD:D).

Na srečo znam fante boljše izbirat kot metat, saj ima lubi smisel za humor in se je temu incidentu režal:D No, po tem začetku smo se odpeljali in po strašni gneči na cesti (rabili smo 1 uro, da smo prišli iz Ljubljane) zvečer prišli v Čatež... V tole luškano hiško:

Tudi notri je bila prav nobel! Poleg tega se ji je pokvaril termostat, tako da je bila zelo ogreta že ko smo prišli, pa ves čas našega bivanja - kar je bil raj zame (ampak ne ravno za vse ostale;))...

Imela je tv (ki ga nismo niti prižgali:D), kavč in lepo veliko mizo s stabilnimi in udobnimi stoli:)

V zgornjem nadstropju pa sta bili spalnici - nisem pričakovala, da bomo imeli dve, sva bila pa prijetno presenečena:)

Zunaj je bila luštna mizica s klopcami, vendar je nismo toliko uporabljali, saj je večinoma deževalo, ko smo bili tam

 Imeli smo celo žar, vendar ga tudi nismo uporabljali, saj je bil brez rešetke:D. Smo naredili tortille, pa smo bili tudi vsi zadovoljni:)

Kot rečeno smo bili večinoma v vodi... na toboganih...

v bazenu... Opremljen je precej - od igral do raznih (plastičnih) dekoracij...

Vse skupaj izgleda prav lično - samo odmislit moraš, da so to plastične rože;). No, verjamem, da bi bilo s pravimi precej težko skrbet za čistočo...

Ampak v vodi se imamo tako in tako vedno fajn...

Imeli so celo deskanje na vodi - in punci sta bili edini punci, ki sta poizkusili (meni so pa prehitro zaprli - ko sem jih slikala)... Drugič:)

 

Na tejle ladji sicer nismo kaj dosti bili, samo je zanimiva za kake manjše otroke, pa sem si rekla, da bom dala slikico, če ima kdo malčke:). Na splošno je bazen zelo prilagojen za otroke, to je res treba priznat!

Še dokazm da sen bila res tudi jaz tam:D.

Ste vi že pokurili svoje koronske bone 2020? Kam ste šli, mi imamo še malo za porabit, pa se priporočam za kako informacijo/idejo/review:) Malim je bilo strašno všeč in bi takoj spet šli:) Oči pa sanja o samopostrežnem zajtrku nekje, tako da... bomo videli kam gremo:)