26 avgust 2021

Kaj imajo Rolling Stonesi opravit z vzgojo?

 Se boste mogoče vprašali, ko boste brali to objavo... Ampak jaz mislim, da veliko:D. Ta objava je seveda moj mali poklon zame najboljšemu bobnarju, ki ni nikoli čutil oz. izrazil potrebe, da bi se "ven metal", ni imel neke strašne želje po zvezdniškem življenju, imel pa je veliko strast do svojih bobnov in z njo držal skup eno najboljših skupin vseh časov (zame kar najboljšo:)* - Rolling Stonese, seveda. *Balkan rock je svoja kategorija, to je težko primerjat;).

Ja, ne znajdem se s temi "royality free images", pa sem ga kar narisala po svoje:)

Kaj imajo torej Stonsi opravit z vzgojo? V mojem primeru precej, saj so med drugim napisali mojo najljubšo pesem, pa še ogromno drugih - ki so me oblikovale. Zakaj bi bilo pomembno, da otroci vejo, katera glasba nam je všeč? Zato, ker je to del nas, vsaj za tiste, ki nam glasba veliko pomeni (in nekaj nas je še v tej generaciji, ki si življenja brez glasbe ne znamo predstavljat oz. bi se nam zdelo strašno pusto...) Sama bi lažje prenesla izgubo vida kot izgubo sluha, prav zaradi glasbe (pa verjetno zato, ker sem vedno bolj slabo videla in izredno dobro slišala - na veliko žalost mojih otrok:D). Poleg tega - če hočemo svoje otroke spoznat kot osebe, v katere se razvijajo, če si želimo vedet, kdo so, če si želimo, da bi delili z nami svoje občutke, misli in ideje, moramo to delati tudi sami... 

 Naša generacija dostikrat o svojih starših ni vedela prav veliko. Vem, da sem bila edina, ki je vedela, kje je spočeta in se je vsem to zdelo čudno, da so mi to povedali:D. Večina ni vedela niti očetove najljubše barve... Sama si želim drugačnih odnosov, malo bolj toplih, malo bolj barvitih, malo bližjih. Ne samo z otroki, na splošno, ampak sploh z otroki. Ker so mi zanimivi in se mi zdijo fajn ljudje in jih imam rada.

Vem, da niste vsi nori na glasbo in ni treba, da ste. Vsak ima svoj svet, ki ga je oblikoval, pri meni je pač glasba velik del tega sveta. Kar zagovarjam je, da pustite otrokom pošpegat v ta svet - če vam je všeč glasba, pojte svoje najljubše pesmi, ko so na radiu, dajte jih na tisto napravico, kjer lahko vsi poslušate glasbo (ne mislim sploh poskušat ugibat, kam, ker vem, da bom izpadla dinozaver, ker ne bom vedela, kaj je trenutno moderno in ker ne vem, kako se glasbo iz mobija spravi na radio v avtu - če kdo ve, se priporočam za navodilo, strašno rada bi poslušala Spotify v avtu, hehe:). Mimogrede, Spotify je edini app, ki sem ga komaj čakala, da pride k nam:D.
Če ste nori na knjige, jim preberite kak "otrokom primeren" odlomek, povejte, katere knjige so vam všeč. Če imate radi določen modni stil, pokažite otrokom, kaj. Naj otroci vidijo ne samo stvari, ki so vam všeč zdaj, ampak tudi to, kar vas je oblikovalo... Povejte jim malenkosti iz svojega življenja, zakaj je nekaj posebno: "na to pesem smo vedno plesali na treningu in bili vsi izmozgani potem", "to pesmico mi je pa vedno oči pel" ("Ja, vem, saj ti jo še vedno":D), itd itd...

Ne gre samo za glasbo in spoznavanje en drugega. Gre za to, da postane svet bolj barvit. V Ljubljani je ena grda betonska škarpa med par grdimi betonskimi bloki. Nič posebnega, vsekakor nič lepega. Sama nikoli nisem bila ljubiteljica betona, ampak tam so nekoč imeli neko tekmovanje v rolkanju, na katerega me je povabil sošolec, če pridem gledat in sem šla. Sama nisem nikoli rolkala, ne gre za to. Ampak tam se je 10x zapored konkretno razlepil nek Zagrebčan, ki ni bil najboljši, daleč od tega, je bil pa definitivno najbolj vztrajen in pogumen... in kadar grem tam mimo, se spomnim na to. In tisti grdi betonski prostor je zdaj simbol poguma in vztrajnosi. Precej boljše, ne?;)

Ta način gledanja si lahko privzgojiš sam, ampak lahko ga kar sami privzgojimo otrokom - tako da delimo z njimi to, kar je lepo in čudno in smo pred njimi trdni (stojimo za svojimi stališči, ne glede na družbo), a vendar še vedno človeško ranljivi (in jim to upamo pokazat). 

Mislim, da je pomembno bit z otroki iskren. Po mojih izkušnjah, daje to neverjetno dobre rezultate. Otroci ti zaupajo in s tem je pol narejeno. To pa (žal) pomeni, da moraš bit iskren sam s sabo. In z vsemi okoli, saj te otroci gledajo, ko se pogavarjaš z drugimi, berejo tvoje bloge, objave itd... Ne moreš več bit en človek tu in drug drugje... Otroci bojo videli skozi, ne jih imet za neumne, ker niso;). Najstniki vas znajo tudi poklicat, če bojo videli kakšne diskrepance - in potem boste rekli, da so težki... Ne, niso. Samo dvojne morale ne marajo;). Torej - bodite iskreni, kadar le lahko.

Kaj to pomeni v tem primeru? Otrokom lahko iskreno povem, da sem bolj žalostna, da je umrl Charlie Watts kot sem bila za svoja dedka. "Joj, Veri, tega pa ne smeš rečt! To se ne govori! To je kri! To je bogokletno! Kako lahko kaj takega rečeš?" Kako lahko to rečem? Ker je res. Ja, nikoli ga nisem spoznala, videla pa v živo samo od daleč, na odru, enkrat samkrat... A vendar je moje življenje oblikoval bolj in vsekakor bolj pozitivno kot moja dva dedka (noben ni bil ravno perla, za enega pa bi uporabila marsikateri drug izraz, pa noben ni pozitiven:D). Njihova glasba me je spravila čez vse težke in veliko najlepših trenutkov (tisti, ki so imeli glasbeno spremljavo;), dedka, niti nič njunega mi ni pomagalo.

Zakaj bi bilo to dobro rečt na glas? Zakaj bi otroke "obremenjevala s tem"? Zato, ker otroci niso neumni in bojo videli, če sem žalostna. Če rečem, da nisem, ko sem, so samo zmedeni, ker ne vejo, ali ne smejo zaupat svojim občutkom ali jim lažem - oboje je za otroka težko. Ker jim ni vseeno zame in imajo dobre srčke, bojo tudi hoteli vedet, zakaj... Če jim ne bi povedala po pravici, bi lahko mislili, da zaradi njih, k čemur imajo otroci baje tendenco ali pa bi mislili, da sva se kaj skregala z lubijem/očijem, kar tudi ne bi bilo idealno. Se vam res zdi, da ni boljše, če jim povem po pravici? Tudi če ne točim krokodiljih solz, ampak sem samo pač žalostna, da ga ni več (ipak je bil 80 let star in imel za sabo zelo bogato življenje, ni mi tako žal zanj, žal mi je za nas...)

Ok, ampak vsaj ta drugi del o dedkih bi pa res lahko izpustila! Zakaj jim moraš pa to govorit? Zato, ker dedki in babice in strici in tete in sploh sorodniki in prijatelji in prijateljice niso vedno super duper naj naj in nam dostikrat pomagajo pesmi, knjige, nekaj tretjega. Zato, ker bi rada, da vejo, da lahko čutijo, kar čutijo. To pomeni, da moram to dovolit tudi sama sebi - in meni ni bilo prav zelo žal mojih dedkov (tudi nista umrla mlada). Charlija mi pa je. Nimam pojma, kakšen je bil v osebnem življenju, večinoma so ga vsi opisovali kot zelo fajn človeka, vendar ne morem vedet, ali je bil prijazen do svoje žene ali ne, recimo;). Ampak vem, kaj je dal svetu. In meni. In to vem tudi za dedka. In lahko primerjam. In ja, tehtnica se precej nagne;).

"Ampak brez dedkov te ne bi bilo!" Tudi brez Rolling Stonesov me ne bi bilo! "Ja, bi bila, samo malo drugačna." Točno to bi bila tudi, če bi bil nekdo drug moj dedek;). Malo drugačna;). Mislite, da sem bolj navezana na barvo las kot na svoje vrednote, način, kako se spopadam s težavami itd? Kaj mislite, da je genetsko, torej sta prispevala dedka, kaj je pa od okolja, torej so prispevali tudi Stonsi? Težko je ovrednostit prispevek, ki ga je nekdo imel na oblikovanje človeka, ampak genetika vsekakor ni edina, ki vpliva - okolje ima dostikrat še večji vpliv (hvalabogu), dostikrat je pa 50-50. Poleg tega - malo za šalo in malo zares: kar se genetike tiče, ko naredite vse genske teste, se bomo dalje pogovarjali - po nekih raziskavah do 30% otrok ni bilo od uradnega očeta:D - tako da po moški liniji je vse to dedovanje bolj vprašljivo:D.

"Nauk" cele te kače je, da se splača bit z otroki iskren in jim povedat po pravici, če smo žalostni, čeprav "naj ne bi bili" ali da nismo, čeprav "bi morali bit" in da se splača otrokom priškrnit vrata v svet, ki vas je oblikoval, saj jih bo zelo verjetno zanimal, ker jih zanimate vi, saj ste njihovi starši. In vse to vodi v malo globlje pogovore, ki jih imaš lahko z najstnikom/co. Ker kolikor poslušam mame okoli, se takrat enkrat navadno pogovori med starši in otroki zreducirajo na "kaj bo za kosilo" in "kdaj prideš domov". Pa je škoda. Ker živimo z najboljšimi ljudmi na svetu... Ne mislim, da si moramo postat zaupni prijatelji in verjamem, da je odnos med odraslim otrokom in staršem še vedno drugačen, vseeno pa mislim, da lahko spustimo stari model, ki očitno ne dela in najdemo nekaj boljšega:).

23 avgust 2021

Spet v šolo (ali vrtec za nekatere - mi smo ga že prerasli;)

Torej: kako otroke spet spraviti v šolo? Vem, zjutraj jih zbudiš, naštimaš zajtrk in nekako spraviš do šole ter pustiš tam - jaka reč! Ampak kako otroke pripravit po 2 mesecih in pol čiste uživancije na 
- zgodnje vstajanje
- manj prostega časa
- brdo aktivnosti (na srečo se večinoma začnejo šele oktobra), ki si jih namislijo
- manj časa za bratca/sestrico
- več "mudenja" - ali imamo kako lepo slovensko besedo za to? hitenje ni isto...
- več "moraš" in manj "lahko"
- bolj strogo vzgojo - ker v šoli je ipak drugače kot doma;) - ne moreš slikat cel dan;)...
- konec morja
- to, da moraš nosit spodnje hlače (jaja, na morju svojemu malemu dovoliva, da je brez, samo v kratkih, itak jih ves čas peremo:D) - to bitko sva letos končno dobila, je sprejel, da je to nujno zlo v civilizaciji:D, zdaj se celo že za nogavice nekako pogodimo:)
- manj narave, manj časa zunaj, nič več prekrasnih sončnih zahodov...
A sem vas zadepresirala? Ja, saj se res tako bere... Ampak ni še konec! Za nekatere srečneže je jesen najlepši del leta! (Zame ne, zame je bilo vedno poletje naj-naj, potem dolgo nič, sledi pomlad, potem pa še dalj časa nič in potem šele ti dve mrzli sezoni...) Ampak zdaj še ni mraz. Zdaj je še sonček. To je torej idealni čas za prehod...
Pri nas imamo vsako leto nekaj družinskih tradicij za začetek šolskega leta:
- otroci si lahko izberejo eno oblačilo, ki jim ga sešijem za prvi šolski dan. Punci si navadno izbereta kakšne oblekice, včasih pa naredim tudi komplet, na primer: krilce in jaknica ali hlače in majica za tamalega. Kdor ne šiva, lahko eno oblačilo kupi, izbere izmed podarjenih (mogoče tako, ki ga otrok še ni nosil) ali pa mu samo na kako majco nalikajte kako fajn fliko ali narišite nekaj gor z alkoholnim flukijem. Otroci niso izbirčni, vse bo ok, gre za princip;)
- vsak otrok ima svoj dan. Na splošno imamo 1. šolski dan za prvošolčka, 2. šolski dan za drugošolčka itd... ampak letos sta dva člana prvi teden manjkala (šola v naravi in kongres), tako da smo vse skupaj malo prestavili. Takrat si "otrok dneva" izbere kosilo in izlet oz. dejavnost - kaj bomo na ta dan počeli. Vsem to strašno veliko pomeni. In je dober način, da narediš september malo bolj zabaven in malo manj stresen: ker si dobesedno vzamemo čas za zabavo! Ni treba,  da je to nekaj dragega ali fensi, otroci imajo pogosto zelo skromne želje. 

Poleg teh tradicij, vedno nakupimo zvezke že konec junija in nas tako konec avgusta že čakajo, da jih zavijemo. To je navadno družinsko opravilo, ko skupaj rišemo, tiskamo, slikamo ali pa vsaj izbiramo kak zanimiv papir in zavijamo zvezke. Predlani si je mali zaželel v blago ovite zvezke, kot jih ima sošolka. In ker se to spravljam naredit že od 1. razreda prvorojenke, (ki je tedaj hodila že v 7 razred - za občutek!), sem se končno spravila in jih naredila zanj - da jih bo še en čas lahko uporabljal:). Ampak kakorkoli, skupaj pripravljamo že šolo in tako je šola malo manj grozna. 

V drugih fajn družinici imajo navado, da očka vsako leto kupi sinu kako malenkost in mu jo vtakne v puščico. Malo radirko, šilček, svinčnik ali novo pisalo...

Naredite si male tradicije za začetek šole, da se lahko mali česa veselijo, je tako precej lažje... mogoče tudi vam;).

17 avgust 2021

Kaj pa ko pozabljajo naredit opravila

Ok, vsi vemo, da stvari hitro zaidejo - navadno takrat, ko nekaj pride vmes. Pri nas na morju je vse izredno lepo teklo, še nikoli doslej tako, potem pa smo dobili obiske (moje obiske - dva odrasla fanta) in se je malo porušilo. Preden sta prišla, sem svojim malim razložila, da prideta in seveda ne pričakujem, da bojo ves čas pomivali za vsemi nami, saj nista njihova prijatelja, ampak moja (ne bi bilo fer in rada sem fer). Da pa vseeno pričakujem, da bojo pomagali in da tisti, ki ima sicer to opravilo čez, zraven pomaga, nekaj bosta pa gotovo tudi onadva (sta odrasla fanta in pričakujem, da znata pomit posodo in da ne bi hotela, da drugi za njima ves čas čistijo - takih niti ne bi vabila;). In tako nekak je bilo, samo da so nekateri večkrat priskočili na pomoč, nekateri pa večkrat pozabili;).

In potem so se "nekateri" malo navadili, da zvečer pač ostane posoda  in "se čez noč pomije". Prišel je še oči in hotel malo pomagat, ker nas je prej toliko časa pustil same:D in tako se je tole večernje pomivanje kar malo pozabilo, saj je to vedno naredil nek odrasel človek, če je posoda ostala... 
Dokler smo imeli obiske, je bilo tudi sicer precej težko vzdrževat red, ker imam pravilo, da če ne težim drugim, tudi svojim ne; za vsako traparijo pa ne bom težila obiskom, torej takrat pač ne težim nikomur, ne svojim, ne tujim. Tako je bila miza polna šare od vseh ljudi in sem to pač tisti čas tolerirala.
Ampak zdaj smo pa sami in sem hotela nazaj, v tisto pospravljeno stanje s čisto posodo;). In sem ugotovila, da sem večkrat pospravljala kaj za njimi in da je lubi večkrat pucal posodo zvečer... Torej je treba to spremenit. Namesto, da otroke natuliš, ker to pogosto ni najboljša možnost za nikogar od prisotnih in namesto, da težim lubiju, ki je že zaspal, sem jim zvečer napisala listek (na drugi strani računa, če se kdo slučajno izgovarjal, da nima listka:D) - in ga obesila na kljuko od pipe nad koritom, polnem posode. Pisalo je:
 
"Ljubi moji otroci! V nasprotju z vsesplošnim prepričanjem, vaši mami ni za pospravljat ponoči;).
Zlatolaska, pusti posodo temnolaski, pospravi pa iz sušil (in svoje stvari). Mali princ, v zahvalo, da ti pospravljam tvoje "leve"*, odnesi smeti. Temnolaska, "pick it up a notch"! Rada vas imam, mami"
 
* levi so tista kutikula, ki ostane od žuželk in rakov, ko se levijo - in moj mali ima podobno navado, da "se levi" - torej sleče, karkoli pač ima - ni treba, da je to obleka, lahko je tudi tobra, kopalni plašček, kapa, trneki,... pa seveda tudi obleke... in to, kar sleče, pristane na tleh... in tam ostane:D. Moj mali navdušeni naravoslovec ve, da ne maram, da se levi sredi sobe;). Je pa to fajn hudomušna domislica, da vsi skup lažje prenašamo naše različne življenjske sloge in se lažje prilagajamo. Humor je mazivo;).

Zakaj listek?
- Prvič ker trapasto se mi je zdelo zvečer, ko so vsi že spali in do zjutraj bi že pozabila in ne bi nič rekla ali pa samo bežno omenila, kar ne bi imelo takega učinka.
- drugič, ker nočem, da bi potem izbruhnila enkrat na nekoga, ki bi nekaj slučajno pozabil ali narobe naredil, kar se hitro zgodi, če je človek zmatran in jezen, ker dela za drugimi;). Boljša je preventiva. In potem greš spat nejezen. Ker si stvar že uredil. Zjturaj bojo mali to videli in se zamislili in vse skup bo ok. Približno, no;) Do naslednjega listka;).
- tretjič: ker lahko bolj razmisliš, kaj boš napisal, kot če rečeš. Včasih znam bit zelo zabavna in se otroci režijo medtem ko se pritožujem nad njihovim "nepospravljanjem" in se lepo zmenimo. Včasih pa se mi ne da in bi bila samo sitna. Ko pišem listek, se ne mudi in ga lahko napišem takrat, ko se mi da;). Cele litanije In listki zelo pomagajo - kot rečeno, nekak bolj resno jemljemo, če nekdo nekaj napiše, kot če reče.
 
Takrat ko si jezen, napišeš. Preden si razjarjen. Ko si samo malo zjezen, ampak si še sposoben humorja;). Ker ta pomaga. Vedno!
 
Zakaj sem napisala, da naj mala pusti posodo pri miru? Ker je to delo od tavelike - mala pa če bi videla, da sem se zvečer jezila, bi se hotela odkupit s tem, da bi pomila posodo, kar že samo po sebi ni čisto fer in hkrati bi to verjetno malo zamerila veliki, ki bi veselo drnjohala zjutraj in potem bi se spičili. * Na koncu je posodo pomil mali, ker je videl listek in očitno imel slabo vest zaradi "levov", mu je pa potem temnolaska vrnila uslugo, da je pomila za kosilom - vse super:).
 
POZABLJANJE

"Vse ok, Veri, ampak moji pozabijo! Če jih ne spomnim, ne naredijo! Pri meni listki ne bojo delali, razen če ga vsak dan napišem, ker pozabijo!" 
Haha, drage moje, tudi jaz imam eno, ki pozabi. Ampak domače naloge pa skoraj nikoli ne pozabi;). Na trening tudi iiiiiizredno redko pozabi it;). S pesmicami v šoli nima težav... Vsi, ki jo poznajo, se strinjajo, da njen spomin deluje odlično! In njen 9-letni bratec, ki se mora precej bolj matrat s pesmicami in spominjanjem, da ima dn (zna pa zato celo sistematiko rib na pamet), se vedno spomni pomit posodo po kosilu... Torej to ni nekaj strašno težkega za spomnit se;). In točno to sem ji rekla - točno ta pogovor sva imeli:).
Jaz sem taka grozna mama, ki ne verjame v pozabljanje kar tako. Pozabiš enkrat, dvakrat, pozabiš, kadar se vse nekaj spreminja in še nimaš v glavi vsega, pozabiš, kadar si ultra obremenjen in tvoji možgani ne morejo več vsega dohajat. Ja, takrat pozabiš. Ampak pozabljaš... kar tako, ko je vse ok in se nekatere stvari sicer dosledno spomniš, torej si tega sposoben... to je pa nekaj drugega! Tu ni problem v možganih in pozabljanju, tu so problem prioritete!

Povedala sem ji, da ljudje pozabimo stvari, ki nam niso tako pomembne in se spomnimo na tiste, ki so nam pomembne (in da sem zelo zadovoljna, da je dn med tistimi pomembnimi stvarmi in delamo na tem, da bo tudi pri malemu;), ampak da so stvari, ki izgledajo nepomembne, pa v bistvu niso in gospodinjstvo je ena od njih. Da se mora zavedat, da če ona ne naredi, bo moral nekdo drug. In da ta drug verjetno s tem ne bo zadovoljen. In da razumem, da ji umazana posoda ni prioriteta, da pa je to naložba v odnos s tistim, ki bi to sicer delal namesto nje. "To delaš za ljudi, ne za posodo. Enako kot ko te pokliče prijateljica, če prideš ven se igrat, vedno greš, tudi če se ti mogoče tisti trenutek ne da. Ampak veš, da če jo boš zignorirala, ne bo več prišla pote. To ti je prioriteta, ker je ona fajn punčka in imaš rada njo, ne zato, ker bi se ravno rada šla Jon marion" (pri nas zelo cenimo prijatelje;), mislim, da je socialna mreža pomembna in da so ljudje, ki si jih izbereš, navadno bolj zanesljivi od tistih "genetsko danih"). 

Če je pomagalo? Zaenkrat ja! Po tem pogovoru, se je SAMA SPOMNILA pomit posodo zvečer. Ker ni hotela, da jo bi jaz ponoči. Mislim, da ljudje pogosto rabimo svoj "zakaj" - zakaj se matrat, zakaj pomivat posodo, zakaj se pogovarjat z otroki, zakaj hitet domov iz službe, zakaj to, zakaj ono... V službi večina dobi svoje zakaje servirane na pladnju - rok je jutri - kaj misliš, zakaj se mudi?:D Doma je vse skup malo bolj dolgoročno in malo bolj skrito - pa nič manj pomembno...

 Zato moramo otrokom (in po potrebi partnerjem;) najprej na prijazen in hudomušen način razložit, ZAKAJ bi bila umazana posoda prioriteta v njihovem življenju. Saj sicer ne bo. Tudi v mojem ne bi bila, če ne bi vedela, da v umazani ne morem skuhat in da ko so lačni, ni časa še posode umivat:D.

Zakaj se splača to najprej poskusit na hudomušen način? Ker je humor vezivo, ker vejo, da jih imate radi, nič nimate proti njim, hočete samo, da naredijo svoje delo. Ja, hočete. Ne da si želite. Hočete. Ne se bat hotet. Želimo si marsikaj, veliko si jih želi zadet na loteriji, pa hkrati vejo, da je 99,99999999% možnosti, da nikoli ne bojo... ampak neuresničene želje toleriramo. In nihče se ne bo pretegnil za neko mamino željico sem pa tja. Včasih ja, včasih ne. Ker tako delamo z željami - svojimi in tujimi. Ne bojte se pričakovat, hkrati ne bit ves čas pasje, če se ne uresniči. Enostavno ne narediš za njimi in jih opozoriš, da je to njihovo delo. Če se da, malo hudomušno. Pri nas dela.

Zakaj je sploh to ves čas treba - pa non stop? Zato, ker sicer dobiš otroka, ki bo delal prek študenta in se svojemu delodajalcu lagal, da ima zjutraj zobozdravnika, ker se mu ne bo dalo prit delat... Ne delajte si utvar, da bo življenje to otroke samo naučilo preden bodo živeli na svojem in od svojih dohodkov - takrat pa jih bo naučilo na precej bolj krut način kot je listek nad nepomito posodo. Zato to delate;). Da imate še vi svoj odgovor na svoj zakaj;).

16 avgust 2021

Rabutanje fig - naslednji nivo

 Ko imata mami in oči čuden hobi...

Pa si otroci zaželijo fig... Zna bit "2-high" prav uporabna reč, če najdete primerno drevo... Tale je na zelo obljudeni lokaciji in na spodnjih vejah je vse pobrano, ampak visoko gor se pa vedno najdejo lepo zrele fige... in mali in veliki frutivori si jih z veseljem privoščimo...

Kako se pa vi zabavale na dopustu? Rezultate sadje? Ni se treba sestavljat v stolpa, če vam to ne leži, baje nekaterim to ni fajn:D. Lahko samo nabirate robidnice:) vse je ok. 

13 avgust 2021

Nizkokalorični čokoladni sladoled

  Zadnjič sem pisala o nizkokaloričnih sladoledih, primernih za vse živo (vegane, alergijke, hujšarje, zaskrbljene mame in podobno svojat), pa me je ena prijazna bralka vprašala, če imam mogoče kako tako nizkokalorično čokoladno varianto...

Jaz da ne bi imela čokoladne variante, haha:D? Čokoladni sladoled je moj "staple" - ne vem, kako se temu reče v slovenščini - osnovna hrana, od katere živiš;) - tako da seveda se mu niti pod razno nikoli ne mislim odpovedat, če ne bo to res nekomu nekaj hudega delalo. Ampak dokler je to dokaj nedolžna razvada, toliko časa... no, bom jedla čokoladni sladoled. No, med hujšanjem vsekakor, to ni razlog proti čokoladnemu sladoledu, tako hudo pa še ni bilo, kljub vsem zlomom in koroni:D. Sploh vse raziskave pravijo, da če hočeš nekaj delat dalj časa, potem si ne smeš vzet hrane, ki jo imaš najrašji in jaz sem ta izsledek vzela res smrtno resno:D.

Ja, vem, tole ni čokoladni sladoled, ampak tega dotičnega nisem nikoli slikala, tu pa ni banan za dobit, tako da se boste morali zadovoljit s slikico lučk;)

Za nizkokaloričen čokoladni sladoled rabimo blender ali palični mešalnik in zmrznjene banane  - torej jih moramo vsaj pol dneva prej olupit in narezat na koščke, če imamo radi svoj blender;). Za čokoladni okus dodamo grenki temni kakav (kakao) v prahu (najboljši je Krašev; zelo rada imam Gorenjko, ampak kakav je pa vsaj nam najboljši Krašev, je bolj temen in bolj intenzivnega okusa). Pa nek čokoladni namaz (ja, vem, vse čistunke se bojo zgražale, da to vendar ni nizkokalorično, če daš not tunelo, linolado oz. nekaj takega... ampak zadeva je še vedno precej nizkokalorična, vsaj za sladkarijo, sem šla posebej izračunat in pride med 116 in 147 kcal/100g, kar je zelo v redu ;). Je precej manj kot kake žitne ploščice ali razni sojini jogurti "s sadjem":D. za vse pametne;). * Če kdo želi izračun, lahko prilepim v komentarju, tabelice blogger malo po svoje lima not, pa verjetno večina zaupa, da sem znala zračunat, pa vas nisem s tem matrala:D. 
Torej recept: 

NIZKOKALORIČNI ČOKOLADNI SLADOLED

cca 400 g zamrznjenih koščkov banan (mislim, da so to cca 4 banane, lahko pa tudi samo dve, če imate tiste ogromne)
cca 20 g grenkega kakava
cca 2 žlici čokoladnega namaza (nam je všeč linolada ali pa domača "tunela") - lahko daste več ali manj, po okusu - sama sem dala med 30 in 70 g linolade (sem delala večkrat;) in je bilo vedno dobro:)
cca 50 -110 ml mleka, da se lažje zmiksa, to je od 3-10 žlic približno - kot vidite, res ni treba bit natančen:D

Vse te mere niso preveč "haklih", torej lahko kaj prilagodite:

- lahko dodate malo več mlekače imate rajši mehkejši sladoled ali imate zelo globoko zamrznjene banane ali švoh blender,
- če nimate čokoladnega namaza, lahko daste not pest nekih oreškov in malo več kakava, pa bo vseeno za pojest;).
- če bi radi ultra zdravo varianto ali imate kake vegane ali alergijke na obisku, spustite čokoladni namaz in dajte mleko, ki ga smejo/jejo

*pro-tip - torej profesionalni nasvet:
če ima to kdo z namenom hujšanja ali za "svojo sladkarijo", priporočam, da si ob veliki rundi hitro napolnite par malih posodic (200 ml se super obnesejo) in ga imate za pocrkljat, kadar rabite. Ker sicer zadeva cela gre kar takoj, saj jo z veseljem napadejo tudi ljudje, ki nimajo nobenih posebnih prehranjevalnih idej ;).

Naj tekne bralkinemu možu in vsem ostalim, ki ga boste preizkusile/i:). Povejte, kako vam je bil všeč in kakšne variacije ste naredile, da širimo dobre ideje:)

In seveda, če poznate koga, ki bi rabil tak recept, ga pošljite na ta blog, mogoče najde še kaj uporabnega:).







05 avgust 2021

Poslikani listi

Delam svoj online tečaj "nature art for families", pa se mi je zdelo, da bi si tudi vi mogoče želeli videt še kakšno luštno dejavnost z malimi. Tale je zeloooo enostavna: slikanje po listih. Slikate lahko z navadnimi temperami ali pa z akrili ali gvašem, vodenke so malo preveč prosojne in se verjetno ne bo nič kaj dosti videlo. Lahko pa vodenke zmešate z belo tempero, da jo obarvate - to bi pa šlo. Lahko uporabite tudi kakšne akrilne flumastre (paint markers), če jih imate. Šlo bi tudi z alkoholci, vendar v tem primeru vzamite svetlejše liste in temnejše flumastre, saj je alkoholno črnilo prosojno in se na temni podlagi ne bo videlo.
Slikate lahko na sprešane liste, naravno posušene liste (samo da v tem primeru pač ne bojo čisto ploščati) ali pa kar na sveže liste - v zadnjih dveh primerih priporočam, da vzamete  liste kakšne zimzelene rastline, ki ima bolj mesnate, navadno temnejše in močnejše liste. Na vrtovih jih pobosto najdete.
Izi pizi - lahko pobarvate vsak list po svoje, lahko naredite več variacij na eno temo, vse z eno barvo ali z različnimi, lahko narišete sceno, lahko pa poskusite z enostavnimi geometrijskimi vzorčki... Karkoli je ok. In izgleda presenetljivo lepo. S temi listi lahko okrasite stran v svojem dnevniku, ga nalepite na čestitko in pošljete babici,... karkoli... Čisto poceni reč, pa lahko nekomu nariše nasmeh;).

03 avgust 2021

Otroško gospodinjstvo na morju / med počitnicami

 Ok, parkrat ste me že vprašale, kaj delajo moji mali v gospodinjstvu. Poskusila vam bom čim bolj pošteno odgovorit, ker to "kar naj bi delali" in to "kar dejansko res dosledno delajo" ni vedno čisto isti seznam - predvsem doma ne;). "Kako si lahko tako nedosledna???" Hm, no, če bi videli MOJ lastni planerček, bi vam hitro postalo jasno, da tudi to, kar naj bi naredila jaz, ni čisto isto kot to, kar res naredim:D. Pa poznam še koga takega;)... 

Torej: ko določamo, koliko bo kdo naredil, so važne 3 stvari (ker dobre stvari so vedno tri, je govoril moj oče, ker ima, (kolikor je meni znano,) 3 otroke) - torej 3 najpomembnejše stvari in še 3 bonusi:

- da se vsem zdi razdelitev dela fer - to je ključno! Če bojo mislili, da ni fer, ne bojo hoteli delat svojega dela, ker pač ni fer, logično! Če se le da, naj se otroci sami javijo za opravilo. Mi imamo kar dražbo: kdo bi imel pomivanje za zajtrkom? Če se vam nekaj ne zdi dobra ideja, povejte zakaj in najdite SKUP drugo rešitev. Isto velja, če se nekaj ne zdi dobra rešitev njim. Naj bo to skupno iskanje sistema. Ne jim samo pridigat, kako ne boste samo vi delali (malo si ne moremo pomagat;) - VPRAŠAJTE JIH! "Ok, kaj pa ti misliš, da bi bilo fer? Bi se ti zdelo fer, da to naredi kdo?" Zna se zgodit, da na to vaše dete ne bo imelo odgovora, kandidatov navsezadnje ni veliko;). Potem ga/jo vprašajte naprej: "Pa se strinjaš, da je pa to treba naredit?" In potem pridete do tega, da v bistvu nekdo to mora naredit (razen če je to vaša kaprica in zato nočejo sodelovat, ker zadeva nima nobenega smisla - v tem primeru lahko samo koga prosite, če vam naredi to uslugo;). Če pa je opravilo, ki je potrebno za normalno delovanje družine, potem ga je treba naredit in bojo to otroci - čerav neradi - tudi priznali;)  In verjetno bojo rekli, da ni fer, da bi vse vi delali, ker vas imajo radi in imajo dobre srčke. Povejte jim pošteno, da ste vi tudi na dopustu/počitnicah ali pa da delate od doma in pač ne zmorete vsega in rabite njihovo pomoč.

-da najdemo tanko linijo med preveč in premalo: pametno je, da vračunamo, da bo kak dan sfalil, zato jim ne dat minimuma za naredit, ker bo življenje samo oklestilo tiste sezname... Naj bojo narejeni tako, da tudi če naredi samo pol, se bo vam vseeno malo poznalo - vsaj malo, toliko da boste opazili. Hkrati jim ne dat maksimuma, kolikor zmorejo v mišljenju, "itak pol ne bo naredil", ker če bo že v štartu preveč, bojo izgubili voljo in če že vnaprej greste v to, da bojo naredili samo pol, potem bojo res vedno naredili maksimalno pol in je brezveze, da imate cel seznam. Naj bo seznam zasnovan tako, da če je vse ok, naredijo vse; vsi pa vemo, da pride dan, ko se ne da ali bi bilo težko. Med počitnicami je navadno vse ok in če ravno ne pakirate, potem se da naredit vse. Zato pa zdaj probavamo sisteme;).

- da je vse ZELO NATANČNO definirano (kaj naredi kdo in tudi (do) kdaj!) in po možnosti tudi zapisano (mi trenutno zdaj na morju niti nismo rabili napisat, ampak lani recimo smo, tudi na počitnicah) Mogoče se to komu zdi OCD, ampak če imaš več otrok, je to skoraj nujno! Čez 14 dni se zna zgodit, da bo dete pozabilo, da se je strinjalo ali si celo izbralo določeno opravilo - če pa ste to skup napisali, se bo spomnilo;). Sploh če je samo napisalo;).

In še trije bonus nasveti:

* bonus nasvet št. 1: fino je, če so stvari logične in če en otrok skrbi za eno stvar, da ni prepirov;)

* bonus nasvet št. 2: upoštevajte karakterje in posebnosti svojih otrok (če je nekdo jutranja ptica, naj pripravi zajtrk, če je nočna vešča, naj pomiva za večerjo itd...) Olajšajte si vse skup, skratka;). Če nekdo nekaj RAD počne, zaboga, pustite mu to počet;). Če nekdo nekaj res sovraži, poskušajte najt zanj kaj drugega, ampak vsaj enako velikega. Marsikdaj bo nekdo pripravljen naredit več drgugega za nekaj, česar res ne mara - izkoristite to.

* bonus št. 3: če se le da, naredite sistem čim bolj enostaven in logičen - naj ima en otrok ene vrste opravilo ali pa en obrok čez (ali pa en del dneva); čim bolj boste zamotali vse skup, težje vam bo (take a tip from one who's tried;)) - težko je vse skup nadzirat, ker moraš še sam gledat na seznam, ker ti ni jasno, kaj ima kdo kdaj - prav tako oni ne vejo in če ne vejo, ne bojo naredili.
Včasih je to logiko težko speljat skup s tistim, da je za vse fer (glede na starost in zmožnosti), ampak se res splača iskat dokler ne najdete načina, ki vsem ustreza in se ga da enostavno zapomnit. Nam je letos na morju odlično uspel in sem prav ponosna, da tako lepo laufa:).

"Torej, daj izpljuni že, kako imate to pri vas?" Ker tukaj nimam njihovih listkov, bom domača opravila med letom pustila za septembrsko objavo, vam pa napišem, kako smo se zmenili za tu, na morju, kjer itak gre boljše kot doma:D:

ZJUTRAJ: zlatolaska pripravi zajtrk (po potrebi gre prej po kruh; do pekarne je max. 2 minuti, tu je vse blizu, mala vas), pospravi posodo iz sušil (ki je se je sušila od večerje - ničesar ne brišemo, ker je to potrata časa;) in pomije posodo za zajtrkom, temnolaska pa pospravi za zajtrkom (ona najdlje je, zato je logično, da ne bo nekdo drug čakal in še praktično je, če ena pomiva posodo medtem, ko druga pospravi iz mize).
Zlatolaska je jutranja ptica, ima takrat največ energije, zbudi se pred vsemi ostalimi in je to, da ima čez zajtrk, vsem logično in najbolj všeč, tudi njej - njej se namreč ne da čakat na to, da se nekdo drug zbudi in ves čmerikav s polžjim tempom pripravlja mizo, ko je ona lačna (ker lačna je ful drugačna;). Tako pa pripravi in nas natera jest, če je treba:D.

OPOLDNE: jemo sladolede in sadje, ga operemo, kakor se komu ljubi, sladolede tudi nadevamo po želji, včasih jih midva, včasih si jih sami... Pomijem takrat navadno jaz, včasih pa temnolaska. Danes se je mali sam spravil, se mu je ravno dalo - bom še začela verjet v čudeže!!!

POPOLDNE: ko se zedinimo, da bojo čez pol ure večinoma že lačni, se navadno počasi zberemo in vsak kaj naredi - ni pravila, da bi moral en vse, v bistvu ni nikomur nič zares treba; če je kdo ravno sredi knjige, ga navadno ne motimo, razen če se mudi; ampak tu navadno radi pomagajo in sami pridejo; ne vem, ali zato, ker je fajn kuhat z mami, ali zato, ker lahko vmes kradejo zelenjavo ali jim je pač všeč kuhat ali ker bi se radi naučili - kakorkoli - meni je fajn. Zdaj na morju s tem ni nobenih problemov, doma pa je bil problem, da sta vedno pomagala samo tamaladva, velika je pa odmaglila... Bomo videli, kako bo to šlo kasneje.
Jaz kuham, zlatolaska pripravi mizo, temnolaska pospravi iz sušil posodo od zajtrka in pospravi iz mize (vsak pa navadno odnese svoj krožnik, to velja za vse obroke), mali pa vse pomije (to si je sam izbral, pravi, da mu ni problem pomivat posode in da ima rad, da ima eno veliko reč in potem mir) - no, nam je bilo seveda vsem prav, ker kot veste sovražim pomivanje posode:D. Včasih je zato res še mastna posoda, ne rečem - jo pač po potrebi nekdo še enkrat opere in mu zraven dopoveduje/pametuje, da naj uporablja več praška:D. Ampak to je vsekakor boljše, kot če bi morala ves čas vse pomivat sama! In ne boste verjeli, če otroku parkrat pokažeš, kaj ni ok umito, pa si vseeno zadovoljen, da je pomil in samo pripomniš: u, lej, tule je pa še nekaj ostalo... ali pa "daj no malo več praška gor drugič, veš, je še malo mastna posoda", potem se otroci tudi naučijo in naslednjič naredijo boljše;). Ni treba čakat, da bojo enkrat čudežno kar znali pomit posodo sami od sebe. Nekaj časa pač ne bo vse tipi topi in jim bomo razložili. No bigi:)

ZVEČER: zlatolaska pripravi mizo, jaz skuham, temnolaska pa pospravi z mize in pomije posodo. Ona je nočna ptica, izredno rada v miru počasi je in mala ne bi nikoli potrpežljivo čakala na zadnji krožnik, če bi imela ona to čez. Temnolaski je všeč, da ji zjutraj ni treba nič (razen pospravit iz mize in jo pobrisat), zlatolaski je všeč, da ji zvečer ni treba nič, razen pripravit mize, malemu je všeč, da ima samo 1x na dan nekaj in potem mir. Če upoštevate njihove značilnosti in želje, navadno prej ali slej (običajno slej;) pridete do sistema, ki je vsem nekak všeč. In vam bo verjetno všeč vsak sistem, ki bo delal;).

Če pogledamo zdaj po otrocih (vedno poskušam upoštevat želje in starost, včasih uspe boljše, včasih slabše, ampak letos je sistem vsem všeč, verjetno zato, ker je doslej najbolj enostaven:

- temnolaska (14 let): * za vsemi obroki pospravi iz mize in jo pobriše,
                                  * pospravi posodo iz sušil
(od kosila in od zajtrka) in
                               * pomije za večerjo
(tu je navadno daleč najmanj za pomit, ker kuhamo ornk kosila in imamo bogaaate zajtrke, večerja je pa včasih zelo na izi, redko je več različnih stvari, zato ni veliko piskrov, midva dostikrat ne jeva nič takega, da bi kaj umazala,...) in da je fer in ker je starejša, ona                                     * pomije še stvari, ki pridejo vmes (recimo če delam sladoled, kruh itd... kadarkoli v dnevu - to je navadno izven obrokov oz. pred kosilom/večerjo) - in je zelo praktično, da je ta posoda že umita, preden se nabere še vse od kosila/večerje, ker ni toliko prostora v koritu:D. Hkrati to ni vsak dan, včasih je pa več naenkrat in je najlađje in fer, da to dela najstarejši otrok. Njej je fajn, ker vsak dan nima prav veliko za pomit, če pa se gre za sladoled, se je pa tudi takoj pripravljena žrtvovat;).

- zlatolaska (12,5 let): * za vse obroke pripravi mizo (za zajtrk je recimo precej več pripravljanja (vsaj pri nas - milijon različnih namazov, marmelad, med, kikirikijevo maslo, navadno maslo, ribice, sir, itd itd... pa vse žličke in noži in deske za vse to itd...), če mislite dajat pripravo pred obrokom različnim otrokom, vračunajte to),
                                      * pospravi posodo iz sušil (od večerje) in
                                     * pomije za zajtrkom
,
                                    * če je treba, gre še po kruh (tako da včasih mora mala po kruh, včasih pa velika pomiva posodo od testa za kruh, včasih pa jemo jogurt z musliji;).

- mali princ (9,5 let): pomiva za kosilom pa včasih nam kako ribo ujame IN spuca. Ampak to je optional;).

- vsi trije:  pomagajo kdaj oprat ali narezat kako zelenjavo ali sadje, grejo kdaj v trgovino (to hodimo res redko, tako da navadno ni nikomur problem in če se nikomur ne da, pač ne gremo:D), itd... Pa vsak si svoje cote gor odnese.

Logika?

- jutranja ptica ima čez vse pred zajtrkom, večerna vse po večerji

- vsak, ki pomiva za nekim obrokom, pospravlja posodo od prejšnjega obroka, zato da ni kreganja, da ne more pomit, ker nekdo še ni pospravil čiste posode - če je to isti človek, ni prepirov:). Še mala mi je zadnjič rekla, da sem se to zelo dobro spomnila in sem bila prav ponosna:D. Izjema je mali, ker je za 9 letnika pomivanje za kosilom za 4 ljudi res dovolj (in ker mala pripravlja za kosilo, velika pa pospravi posodo, mali pa mi medtem navadno pomaga še kaj kuhat, ima vsak kaj počet, pa si niso napoti - ker to res ne bi bilo pametno, kadar so lačni:D - takrat morajo bit "zamoteni" in "ne delat ene stvari skupaj":D).

- tamala je hitra, zato to, kar se mudi (priprava pred obrokom), damo njej za naredit

- tavelika je natančna, zato bo dobro pregledala posodo, ki jo je mali pomil za kosilo, če je res ok;)

- tamali je edini, ki mu ni noben problem pomivat posode, zato se je sam javil za kosilo

 Pometamo skoraj ne, (1x na 14 dni mogoče in ker imamo dve metli in smetišnici, lahko vsi hkrati:D), ker smo ves čas zunaj, če se le da (ali pa berejo v postelji). Pospravljajo svojo sobo sami, jaz pa svojo. Ostale stvari jim sproti rečem, naj odnesejo (ker se vsak dan naberejo - ne vem, kako, ampak jim uspe! Samo da se obrnem, je na mizi 10 stvari, od tega o vsaj 3 nihče nič ne ve:D. 

 "Ja, kaj pa potem sploh ti delaš??? Saj oni vse naredijo!" Kuham, delam sladolede in pečem kruh in sladkarije, pomagam odnest kako reč not (iz sušil), tudi pomijem kdaj kaj, kar pride vmes (recimo opoldne navadno jaz pomivam, oni so takrat utrujeni, meni pa vročina ne pride do živega:D), perem perilo, obešam in ga pobiram, umivam umivalnik in tuš, prekuhavam vodo in kuham čaje (ker voda tu ni pitna in je treba prekuhat vodo za vse 4 oz. 5 ljudi, kolikor nas pač je tu), počasi bo treba tudi kak jogurt naredit, iščem jim vse mogoče zadeve za vse mogoče ideje (recimo vsakemu svoj lonec, v katerem bosta maladva delala sol - torej mora bit tak, da ga lahko pogrešam nedoločen čas:D, ali pa krpice blaga, da bom taveliko naučila šivat maske, selotejp za malega za nimam-pojma-kaj,... jim šivam, rišem in delam od doma. *In po potrebi rešujem konflikte:D. Pa kak blog napišem;). Mogoče se vam ne sliši veliko, ampak garantiram, da mi ni dolgčas:D. Kljub temu, da praktično oni naredijo vse za obroke razen kuhanja (ok, malo pomagam, ampak včasih tudi samo sedim za mizo in rišem). Ampak se pa pozna, kar naredijo in to zelo! 

In jih moram pohvalit, da so letos res zelo zelo pridni in sploh ne vem, če smo se zato že skregali, odkar smo vsi skupaj - ko sva bili sami s temnolasko, sva meli nekaj problemov z zasanjanostjo in tempom:D (imava milo rečeno zeloooo različna tempa, jaz sem bolj na poskok narejena, ona si res rada vzame čas, veliiiiko čaaaasaaa:D), ampak odkar smo skup, je super (trkam na les in spet - nočem bit pametna, verjetno se bomo jutri spičili, ker sem to napisala:D). Ampak zaenkrat trkam na les:).

In kako se vam zdi? Preveč, premalo, ravno prav?
- Če se vam zdi preveč, lahko pokažete svojim otrokom, kako so nekje drugje otroci bogi, ker morajo za vsakim kosilom pomivat posodo ali pa vsakič pripravljat mizo itd... in si lahko rečete, kako ste boljša mami, ker jih ne terate toliko.
- Če se vam zdi premalo, si lahko rečete, kako imate vi boljše vzgojene otroke.
- Če se vam zdi ravno prav, petka (high five!) - ampak je problem samo kako to vzdrževat... Potem pa - hej, zgoraj je to, kar nam dobro dela:). Vem, da doma ne bo tako enostavno, ker je toliko obveznosti in urniki, ki se križajo in ne moreš sestavit tako enostavnega sistema, niti nimajo toliko časa. Ampak tu to dela:). Mislim, da imajo tu, na morju, vsak za slabe pol ure dela na dan (brez pomaganja priprave kosila) in po moje se jim splača, če so zato lahko dlje na morju... Doma so seznami sicer daljši, vendar pa je precej manj za naredit (več zelo natančno opisanih opravilc;), ker čez leto navadno nimajo pol ure na dan za gospodinjstvo. Je 10-20 minut. Ampak tu imamo čas in če se zdaj navadijo na malo več, jim tisto malo manj sepmtembra ne bo delalo težav:). Saj pravim, da moramo zdaj kalibrirat;).