Delaj, kar govoriš

 Sem šla pogledat, kako bi prevedla frazo "practice what you preach", pa ne najdem lepega prevoda (se priporočam)... Sama fraza pa dejansko ima smisel:). Nikoli mi ni bilo všeč, kadar so ljudje govorili drugače kot so delali. Ampak po pravici povedano delat tako, kot učimo otroke delat, ni ravno lahko...

Ne glede na to, kako se trudim, še vedno se mi zgodi... Otroci so super opazovalci in to seveda povejo (kar je edino prav:). In kaj se zgodi, če jih dejansko upoštevaš?

Zadnjič smo šli v ZOO v Gradcu, ker je bil tam tale gospod, ki ga verjetno večina med vami ne pozna, vendar je živa legenda v risanju (med drugim je naredil Levjega kralja, Brata medveda in še kar nekaj drugih velikih projektov, predvsem pa neverjetno dobro riše!) Zdaj veliko uči online, ampak tokrat je bila priložnost, da ga vidim risat v živo in seveda sem jo morala izkoristit. Njegova delavnica je bila takoj razprodana, še preden sem vedela ali bom dobila neko delo plačano, zato nisem mogla prav na delavnico. Vedela pa sem, da bodo drugi dan skupaj risali v ZOOju in sem šla tja samo na osnovi upanja, da me bojo pustili špegat zraven - in zvlekla zraven celo družino - no, prav strašno se niso upirali - kdo pa bi se bunil, da gre v živalski vrt namesto v šolo? ;)

Ponoči sem spekla kruh in mafine (ker poznam svojo družino in vem, da lačni pa ne smejo bit;) in da bi imela kaj ponudit za zahvalo, če me bojo pustili gledat. Aaron je bil zelo prijazen in ni imel nič proti, če se jim pridružim, tako da so prišli prav tudi v ta namen. Tako sem lahko špegala, kako je risal tegale geparda in risala zraven in napredek je neverjeten, če rišeš zraven nekoga, ki res obvlada!!!

Organizatorka pa ni bila tako navdušena nad tem, da se jim nekdo kar tako pridruži... In tako sem se umaknila, kaj pa čem... In z družino hodila po ZOOju (če smo že tam, si ga bomo pa ja ogledali).

Ker pa je ZOO bolj majhen, smo se hitro spet srečali pri temle pavu, ki se je šopiril. Ko sem povedala svojim, da mi je on sicer dovolil bit zraven in tudi ostali udeleženci niso imeli nič proti, vendar me je organizatorka poslala stran, je moj mali princ komentiral, da naj se spet poizkusim pogovorit z njo: "Mami, saj izgubit nimaš kaj! Nam vedno govoriš, da moramo poskusit in da nimamo kaj izgubit!"

Hja, mali, to je vsekakor res... Res vam vedno to govorim... Res si želim, da bi tako delali. Res vas potiskam v to... Hm.... a da bi to potem morala delat tudi sama?

Uf, to je pa težko! No, po tem njegovem argumentu nekak nisem mogla drugače, kot da spet poizkusim... Nočem otrok učit, da je ok, če govoriš eno in delaš drugo... Pa če je še tako hudičevo težko! Ampak ko sem se še enkrat pogovarjala z njo, se je potem strinjala, da sem tam, seveda pa nisem mislila (že od začetka) spraševat za kritiko svojega dela (itak vem, kaj je moj problem (proporci), še nisem na takem nivoju;) itd...

Tako sem na koncu lahko spet bila zraven! Zato, ker mi je mali rekel, da tako njih učim! Kdo bi si mislil, da se tvoje življenje precej obrne na boljše, če slediš nasvetom, ki jih daješ svojim otrokom? :D

Mogoče bi to morala večkrat počet;)