Ko so bili moji mali, nisem hotela bit nikoli pametna glede tega... Vedela sem, da imam srečo, da se imajo radi, ampak nisem vedela, koliko imamo na to vpliva mi, odrasli... Zdaj, po vseh teh letih in vseh mogočih poizkusih, se mi pa zdi, da imamo kar precej vpliva...
Moji otroci imajo precej različne karakterje: starejša je zelo natančna, mlajša zelo igriva, mali zelo ustvarjalen. Včasih se te stvari ne poklopijo tako kot bi si človek želel:D. Ampak obstaja par enostavnih idej, (ki jih ni vedno enostavno speljat - to je tako kot: "Jej zdravo, dovolj spi, ne vnašaj vase strupov in veliko se giblji, pa boš zdrav" - zelo enostaven nasvet, ki ga ni vedno tako enostavno speljat;)).
Najprej da vas razočaram: vsaj dokler bomo živeli skupaj, konflikti bojo. Nemogoče je, da bi se dva človeka popolnoma strinjala v vsem. To je enostavno psihološko dejstvo, zato bojo v odnosu, kjer se en ne podredi popolnoma drugemu (kar ni zaželjeno), vedno nastali konflikti. Ampak ti sami po sebi niti niso problem (jih pa vsekakor tako čutimo:D). Ampak v resnici so konflikti priložnost, da se učimo tega, česar nam manjka, pa da drug drugemu pokažemo, kaj nam veliko pomeni, kdo smo in kaj si želimo... Če jih uspemo gledat tako, potem se tudi navadno malo lažje rešijo...
Kaj torej lahko naredimo?
- POŠTENOST: najprej najbolj očitno - torej da si fer do vseh vpletenih - da ne sodi mama vedno za enega otroka, oče za enega (ali oba za istega, še hujše) ali da imajo otroci občutek, da se enega vedno posluša, drugega pa ne. Včasih so te stvari bolj niansirane, ni vedno - njemu daš več - včasih je bolj - zakaj mene ne poslušate? Včasih se to zgodi zato, ker se en otrok bolj dere in ga kak starš manj rad posluša;). Velikokrat imajo stvari zelo logične razlage, vendar jih otroci včasih ne čutijo tako... Zato se je fajn pogovorit - da lahko oni povejo te svoje pomisleke in da lahko starši odgovorimo, se zamislimo, popravimo, če je treba, itd... Otroci se bojo itak:). Stranski produkt poštenosti je tudi odsotnost ljubosumja - kar je strašansko praktično! Zakaj sem pametna glede tega? Ker mi je v navalu največje jeze mala na moje vprašanje, če se ji zdi, da sem nefer, zabrusila: "Ne!" Otroci so fer, ne bo se jim kar nekaj zdelo, če se jim, imajo razloge in jih je pametno poslušat in odgovorit nanje (dostikrat je lahko razlog za neko naše dejanje čisto nekaj tretjega, ampak oni ga čutijo drugače - če razložimo, pa vejo, da nima veze s tem, da bi jih imeli manj radi ali bi nam bilo vseeno).
- POSLUŠANJE: to se navezuje na tisto zgoraj, ampak ne glede na to, koliko otrok imamo, je fajn, da ima vsak občutek, da si starši želimo, da bi vsakega od njih slišali - njegovo zgodbo. Otroci se presenetljivo dobro navadijo na to - če vejo, da bojo lahko povedali tudi svojo stran, pustijo povedat tudi bratcu ali sestrici njegovo (ne rečem, da ga nikoli ne bojo prekinili, to se tudi odraslim na hudih sestankih dogaja;), vsaj jaz sem bila na več takih sestankih, pa slišim, da je drugod še huje;)). Mimogrede en nasvetek za tiste, ki niste vedno prepričane, kdo je "kriv" za prepir: zelo pogosto, če ne celo navadno to ni tisti, ki je popenil. Včasih res kdo pride nataknjen iz šole ali službe in se strese na prvega, ki ga vidi, ampak še bolj pogosto pa ga prca, dokler ta ne popeni...
- HUMOR: ta je v konfliktih neprecenljiv! Zakaj? Ker razbistri, razelektri situacijo... če se znamo v kritičnih trenutkih nasmejat samim sebi (in otroci se super učijo na vzgledu), če damo kak primer, kako ga sami serjemo in ga malo hecno začinimo... potem se cela družina nasmeje in se je lažje pogovarjat dalje. Včasih sicer preveč padem v ta mode, ko niti nočem in potem se smejejo, ker pač hecno govorim, kaj me jezi... ampak na dolgi rok se to navadno splača:D.
Tako - pravijo, da si ljudje lahko zapomnijo 3 nauke, zato bom tokrat pametno nehala, hehe:). In napisala rajši še eno objavo v kratkem:).
Ni komentarjev:
Objavite komentar