26 oktober 2021

Kostaaaanj!!!

Ste že šli letos po kostanj? Mi smo zadnjič šli prvič (in glede na nabrane količine verjetno zadnjič:D) letos...
Odpeljali smo se na Štajersko, v prav poseben gozd, do katerega imajo dostop samo lastniki (verjetno se kje iz druge strani da prit, ampak mi smo šli z njihovim blagoslovom čez njihovo parcelo:) in nabrali ohoho kostanja!!!
Nekateri so bili prav ogromni!
Predvsem pa ga je bilo veliiiiiko!!! Zdaj nas čaka vse to še skuhat in olupit in dat zmrznit, ker celo leto jemo kostanjeve torte, rižote, sladoled,... kostanj je pač dober:) No, nekaj ga bomo seveda kar spekli in pojedli:)
Predvsem pa je bilo zelo zelo lepo - ta slika ne pokaže čarobnosti narave, ker pač nisva ravno profesionalna fotografa... Ampak če boste šli ven, boste videli, kaj mislim;) Narava je res čudež! In med počitnicami se jo splača izkoristit!

25 oktober 2021

Učenje kitare malo drugače

Na začetku leta je moral mali obrisat rokico in napisat prstke (p,i,m,a; z mezincem se ne brenka, razen v flamenkku) - genialna ideja! Sama sem se učila kitaro za klavirjem, tako da sem osnove že imela in me tega ni nihče učil, ampak se mi je zdelo tako luškano, da sem morala delit:)
Kakor se učenje glasbe od vsega še najmanj spreminja, je pa vseeno fino kdaj videt kako novo domislico:) Učitelj je zelo zabaven in prijazen in mali ga obožuje! Kaj so bile te "dodatne" nalogice?
- narisat kitaro in označit njene dele
- obrisat rokico in označit prstke
- narisat različno dolge note in jih označit
Mogoče komu pride prav;)

21 oktober 2021

Mavrica veselja

Tale ideja je iz "Life book taster week" od Tamare Laporte in smo jo delali skup z malima: zgoraj je moja mavrica, spodaj pa od Malega Princa, ki je samoinciativno dodal vse, kar ga veseli v življenju...
Vsekakor toplo toplo priporočam!!! Super ideja za skupno ustvarjanje, predvsem pa nepozaben spomin... Vidiš, kaj otrokom pomeni, vidiš, da to niso neke materialne stvari in se ne sekiraš za to, ker jim očitno nič kaj dosti ni važno... Prav srček mi je stopil!
To je njegov mavrični seznam - "vesel sem, da...":
  • da imam mami
  • da imam akvarij
  • da gremo vsako leto na morje
  • da imam svojo sobo
  • da ni vojne
  • da se lahko vozim s kolesom
  • da imam dober odnos s svojo sestrico
  • da lahko veliko ustvarjam
  • da je v glavnem mir
  • da je vse super
  • da imamo veliko knjig
  • da grem lahko na ribolov
  • da imam svoji sestri in očija
  • da imamo gozd blizu doma
  • da nismo revni

 Zakaj bi to bilo tako zelo fajn?
+ vidiš, kaj otrokom res pomeni in lahko po tem malo orientiraš družinske prioritete (recimo sama zdaj še bolj z veseljem peljem malega na kitaro s kolesom:)) 
+ otroci se zavestno spomnijo vseh stvari, ki so jim v življenju všeč (ali so zanje hvaležni, če vam je ta izraz ljubši, sama imam do njega predsodek zaradi neprijetnih izkušenj, ko te ljudje "silijo bit hvaležen" - kar po definiciji ne dela;) - ampak tole, tole pa dela!
+ je res luškan spomin, ki ga lahko celo spraviš
+ gotovo bo tudi njim zanimivo, kaj jim je nekoč, pri 9ih letih veliko pomenilo...
+ ne rabiš nič posebnega - otroške vodenke in risalni list; ni treba v trgovino, ni drago, je vsem dostopno
+ lahko delate na tople dni zunaj ali na hladne deževne dni not
+ bi super popestrilo počitnice
+ take bedarije povežejo družinico - najini otroci velikokrat rečejo, kako jim je všeč, kadar cela družina skup ustvarja!

Odprto pismo ravnateljici

Rada bi, da bi se nekako kdaj videlo učitelje, ki dobro delajo. Sinova učiteljica dejavno ureja njihove konflikte. In čeprav mali ni udeležen vanje, se to tudi njemu pozna. Pa seveda se tudi sama primerno obnaša do njih in jim ne jemlje odmorov ali telovadbe (kar ni niti koristno, niti etično). Kar se seveda tudi pozna. Otrokom ni problem veliko delat, problem jim je, kadar so odnosi v razredu ali vodstvu neprimerni. Tako kot nam.

Lepo bi bilo, če bi te dobre učitelje kdaj kdo pohvalil (vodstvo), saj je precej frustrirajoče ves čas se trudit dobro delat, pa se na eni strani bockat z razvajenimi otroki, na drugi s starši, ki so prepričani, da njihov otrok pa že ni problem, z obilico snovi in hkrati ne dobi za vse skup nič nazaj...  verjamem, da kateri dol pade. Sama sicer učiteljicam povem, kadar se mi zdi, da dobro delajo, vendar mi je jasno, da bi bilo prav, da bi bilo tudi kakšno sistemsko nagrajevanje.

Pa tudi sama beseda včasih precej zaleže - vsakemu paše, če ga šef pohvali - in vsako leto v čisto vsako anketo poimensko napišem učitelje, ki delajo nadpovprečno dobro in zadnja leta celo prosim, če jih lahko pohvalite, pa se to zaenkrat še ni zgodilo - kar je škoda. Po vseh raziskavah sodeč, smo bolj motivirani in boljše delamo, če dobimo pozitiven feedback. Če že nočete grajat neprimernega vedenja, ker je to neprijetno in težko (potem se ne čudit, če se otroci neprimerno obnašajo;), lahko vsaj nagradite dobro;).

Vem, da se ne mara slišat nič o tem, da mogoče nekdo dela boljše kot kdo drug, vendar to enostavno ni res. Kot so otroci v šoli ocenjeni - pa to ne pomeni, da je nekdo boljši človek od drugega -  vseeno pa to pomeni, da boljše zna matematiko, recimo. In nekdo zna boljše učit in nekdo se bolj trudi kot nekdo drug. In prav je, da to vidimo in nagradimo, vsaj s pohvalo.

Vem, da "ni vsaka učiteljica za vsakega"  in "enemu je ena všeč, drugemu pa druga" in tudi pri nas je kakšna bila enemu všeč, drugemu ne ali obratno. AMPAK ker imam tri različne otroke v treh različnih razredih z različnimi sošolci, ki so imeli različne učiteljice, lahko z gotovostjo trdim, da nekatere so pa všeč vsem ali pa vsaj veliiiiiki večini - to so učiteljice, pri katerih so težavni otroci manj težavni in netežavni otroci srečni in umirjeni in cvetijo.
In so učiteljice, pri katerih se težavni otroci še bolj derejo in tepejo, netežavni so pa živčne razvaline. To je dejstvo, to ni stvar debate, ker je merljivo (če vas zanima, kakšne so znanstvene metode merjenja, povejte, lahko priskrbim literaturo;).

Če hočete imet dobo šolo, morate začet videt razlike in nagrajevat, kar je dobro - če nimate sredstev za to, imate še vedno možnost POVEDAT človeku - "dobro delaš, vidim to". In to veliko šteje. Vem, da imamo vsi v osebnem življenju kdaj kakšno težko obdobje in takrat ne moremo delat 100%. Vendar sem videla, kako lahko ena učitejlica z ISTIM razredom naredi čudež v naslednjiem letu, če se potrudi (in ja, otroci so jo potem imeli radi). Da se! Samo se ne da vsem ;).

Če ne veste, kdo dela dobro, potem je treba to spremenit; prav je, da šef ve, kako delajo podrejeni... Razumem, da niste v razredu, vendar imate ankete, lahko vprašate učence tudi direktno, kaj jim je všeč, imate socialne delavke, ki verjetno slišijo vse mogoče in vam (upam) kaj povejo (če vam ne, potem je treba uredit to komunikacijo). Vidite, kaj kdo naroča in kako vodi pouk (če nekdo ves čas naroča opremo za poskuse in se na vse žive bori za to, da bi imel normalen pouk, ki bi otrokom dal tisto nekaj več, potem je zelo verjetno, da ta človek tudi pri pouku da tisto nekaj več;). Če nekdo ostaja s kakim otrokom po pouku in mu pomaga, potem je to verjetno plus. Če nekdo pravi, da je to njena sanjska služba, potem se verjetno trudi... Če nekdo pred drugim valom na veliko teži, da bi preizkusili kakšen način učenja na daljavo oz. bi se malo pripravili, pa uči otroke v svojih urah, kako se logirat v moodle, potem mu verjetno ni vseeno za te otroke... Veliko je znakov, po katerih lahko vidite, katere učiteljice in učitelji delajo dobro. Dostikrat bodo to tisti, ki vam bodo povedali, ko nekaj ne bo v redu - ker njim ni vseeno za otroke in oni se bojo bunili. Tisti, ki pridejo v službo po plačo, se bodo vedno strinjali z vami, ker je to najlažje... Če boste nagrajevali tako vedenje, boste imeli take učitelje. Če boste nagrajevali tisto nekaj več, se bojo ljudje začeli trudit za tisto nekaj več.

"Ampak kaj pa lahko naredimo? Saj učiteljev ne moreš odpustit, nimamo denarja za nagrajevanje, itd... zvezane roke imamo..." Veliko lahko naredite:
- lahko poslušate predloge od teh dobrih učiteljev (in dobro razmislite o njih in če se  le da, jih uresničite). Če vam odhajajo bolj podjetni učitelji, je problem.
- lahko pohvalite dobre učiteljice, tudi javno, če pa vam to nikakor ne gre, pa vsaj zasebno, za zaprtimi vrati...
- lahko tudi pograjate to, kar delajo učiteljice narobe (to pa seveda samo za zaprtimi vrati, ne javno)
- lahko izpostavite primere dobre prakse, kako je nekdo (ni treba poimensko, če ne želi bit izpostavljen) premagal neko težavo v razredu ali kako je našel stik s svojim razredom ali karkoli je naredil dobrega
- lahko ponudite pomoč učiteljicam, ki so trenutno v kaki osebni stiski - sodelavka ni mogla dobro delat, ko je izgubila brata - ko sva se pogovarjali o tem in je dala malo ven, pa ji je bilo lažje in potem je lahko delala - ni res, da ne moremo nič naredit!
- lahko kdaj kupite bombonjero, rožico ali spečete mafine za tisto učiteljico, ki se je posebej izkazala, recimo;). Ja, mogoče se vam zdi čisto neumen predlog ampak te stvari veliko štejejo! Ne gre za tisto reč, gre za to, da ima človek občutek, da so njegov trudi videli in da je cenjen. In to lahko naredite na milijon načinov. Niso vsi dragi;). Lahko jim samo napišete eno zelo iskreno pismo, kako zelo cenite to osebo in njen doprinos k šoli in v življenja učencev. To res nič ne stane, papir lahko vzamete iz tajništva, to bomo davkoplačevalci zmogli;).

Ja, vse te stvari dejansko delajo. Tudi sam pogovor dela. Doslej je še čisto vsakokrat, ko sem šla na govorilne ure, pomagalo in razen z eno učiteljico, smo še vedno našli skupen jezik. Včasih je cel razred rekel, da je bilo potem boljše. Pa nisem samo hvalila. In nisem samo grajala. Povedala sem po pravici in ker je ljudje tako zelo niso navajeni, jo že zaradi redkosti cenijo.  Dosti učiteljic mi je reklo, da so odprte za konstruktivno kritiko in da se vse da zmenit s kulturnim načinom in po mojih izkušnjah večinoma kar drži. 
Ker se veliko učiteljic vseeno želi trudit - včasih malo zaidejo in ne vejo več, kam, tako kot vsi, ko se pri delu zaplezamo... Včasih jih je treba spomnit ali jim posvetit z lučko. V principu je to delo vodstva, ne staršev;). Ampak če lahko to kdaj uspe eni trapasti mami, potem ni vrag, da ne bi še veliko boljše uspelo ravnateljici, ki je profesionalka, dobro pozna svoje učitelje in njihove močne in šibke točke itd...

Pohvala nič ne stane, naredi pa veliko;).

19 oktober 2021

Učenje šivanja in recikliranje in dobro delo hkrati

 
Tisti, ki ste že nekaj časa na tem blogu, se verjetno spomnite mojih pregovornih škatel starih cot:D. To ni kaka metafora, to je dobesedno to:D. Neuporabne, do konca zaflekane in strgane otroške oblekice, ki za nameček v veliki večini celo niso bile naše:D. (Nekaj je pa še ok dojenčkastih vmes.) Nekoč pred davnimi časi sem od prijazne mamice 4 otrok dobila kup starih zaflekanih cotk za predelavo. Bila je zelo vesela, da se jih lahko znebi, saj mi je zagotavljala, da jih nihče drug ne bi hotel. Nekatere sem popravila. Nekatere so bile celo čisto ok za doma. Nekatere pa so bile res take, da bi me kdo prijavil na CSD, če bi otroke pošiljala v svet z njimi, zato so šle na kup za predelavo v igračke, torbice, dekice, oblačila (dostikrat je hrbet  takih majic še čisto ok). In tako so čakale. In čakale... Kar nekaj let so čakale... Vmes jih je 2x poplavilo, 3x sem vse preprala, zložila, presortirala, dala v škatle... Kjer so čakale... In čakale... Da bom imela čas, da se jim posvetim... Vsake kvatre enkrat sem vzela ven en mali košček in kaj naredila iz njega. Poznalo se ni NIČ.
Vmes so moji otroci zrasli. In  zdaj te male cotke niso več dovolj niti za en rokav... In ne rabijo več toliko cotk, ker se ne polijejo več vsakič, ko kaj jejo:D. Tudi ne rabijo več toliko igračk, ker imamo punčk in podobnega res milo rečeno dovolj (prosim, ne nam jih nosit:D). In s tempom kot sem ga imela, bi to trajalo... no, če rečemo, da če bi končala dokler sem živa, bi bila to zelo optimistična napoved:D. Veliko bolj realno bi bilo, če bi rekla, da bom še kot duh naslednjih 5-10 reinkarnacij okoli hodila s škarjami in nitjo:D.

Zato smo rabili plan B. Nekaj, kar bo tale kup hitro zmanjšalo, kjer se bo hitro porabilo veliko blaga. Pa da bo uporabno. Ker so te obleke večinoma ali zelo znošene ali pa res zelo stare in iz mode, mi je bilo jasno, da tega ne bo nihče hotel - sploh po cca 20 mailih na razne naslove dobrodelnih ustanov, kdo bi želel igrače in otroške ali ženske obleke - pride objava o tem, kje jih sprejemajo in kakšne - večinoma hočejo nove ali kot nove... No, to te vsekakor niso:D
Ampak nisem jih šparala 10 let zato, da jih bom potem vrgla v kanto! Bila sem odločena, da bom naredila iz njih nekaj uporabnega, ker je to mogoče in ker je škoda planeta za kup smeti... In prišla na brilijantno idejo (vsaj meni se je tako zdelo:D). Te stare sive, potrgane trenirke in majce, otroške bodije in podobno, bova s temnolasko predelali v dekice za kužke in mucke v zavetišču. Tam vedno rabijo deke, krpe za brisanje tačk in podobno...
In tako sva se spravili. Tole zgoraj je prvi kup, tu so samo trenirke. Čakata naju še dva kupa, vsaj 3x večja, hehe. Ampak sva se lotili in zrezali vse v kose, ki jih bova potem sešili skup. Mala se na ta način uči rezat z rezalnim koleščkom na blagu, ki ga reeeees ni škoda, uči se parat, kadar najde kakšno res lepo uporabno zadrgo ali gumbe, uči se odrezat ravno in naučila se bo ravno šivat. 
 
Zakaj ji ne dam lepega blaga, revici? Zato, ker jo poznam - to je tak mali picajzl, ima rahlo perfekcionistične tendence (ki smo ji jih dokaj uspešno poskušali izbit iz glave:) in ker tudi iz svojih izkušenj vem, da sploh če si take sorte človek, da te je strah naredit napako, je boljše, da se vadiš na nečem, česar ni škoda. Potem si sproščen. In želim si, da bi se lahko sproščeno učila. Ker naučiš se z volumnom dela - več kot delaš, več se naučiš... Ni druge... In če ti je vsakega koščka grozno škoda, potem nič ne narediš... in se nič ne naučiš... in si vedno bolj frustiriran. Ko je zdaj rezala in godrnjala, da je krivo odrezala, sem ji več čas mantrala: "Lubi, ne moreš zafrknit! Ta reč bi sicer romala v smeti - ne sekiraj se, karkoli boš naredila, bo boljše kot je zdaj!" in navadno dodala: "In oči bo presrečen, ko bojo šle te škatle stran:D" In zadeva dela, lejte:
Če se tudi vi sprašujete, kam s starimi oblekami, ki jih živ bog noče in se bi mogoče radi naučili šivat - to je popolna ideja. Sama sem se naučila šivat večinoma s predelavo starih oblek - ker drugega tako nisem imela:D. In se res dobro naučiš, saj blaga ne moreš dokupit, imaš, kar imaš, navadno moraš nekaj skup sestavljat in vse skup je bolj komplicirano kot če vzameš kos kupljenega blaga. Zato pa potem boljše znaš, hehe. Naučiš se raznih aplikacij, pa prešivank, pa tega in onega... kjer lahko uporabiš male koščke blaga...  Se splača:). Pa še kužkom bo toplo:)

PS: če pa kdo slučajno pozna koga, ki bi potreboval dojenčkaste/malčkaste cotke, ki NISO "kot nove", ampak so še uporabne, pa mi le napišite, ker bi jih z veseljem komu podarila; teh trenirk res ne bi nihče hotel, ampak dojenčkaste stvari so nekatere še čisto ok, samo premale za karkoli...

18 oktober 2021

Ko se odrasli igramo...

Vedno sem se rada igrala. Od nekdaj. Nikoli se nisem zares nehala... Ko sem dobila prvorojenčico, sem bila strašno zadovoljna, ker zdaj lahko plešem sredi trgovine - ker če imaš dojenčka v naročju, to ni nič čudnega - no, bolj čudno je bilo, ker sem jo nosila v nosilki, ki jih takrat tu še niso poznali - tako da čudno so me gledali v vsakem primeru:D... Ampak - nič bolj čudno, če sem poplesavala;). Igra je - no, pač zabavna je:) A je treba kaj več?

Vem, vem, odrasli svet ni igra! Pa čiščenje, pa roditeljski sestanki, pa služba, pa finance, pa mož*, pa to pa ono... *zagovarjam sicer idejo, da se je fajn kdaj igrat tudi skup, ampak to za kdaj drugič;)
Ampak vsake toliko si pa vseeno lahko vzamemo kako urico zase...
Kar tako - da se igramo. Poskušamo stvari, ki jih sicer ne bi... Ki ni treba, da uspejo. So lahko čudne in grde.
Karkoli za vas to je - ni treba, da je risanje, slikanje ali ustvarjanje. Ni treba, da je glasba. Ni treba, da je šport. Lahko je karkoli, kar je za vas igra... 
Kako se pa vi najrajši igrate?

14 oktober 2021

Plečnikova hiša

 Prejšnji teden je bil teden družin, ko so imeli v Mestnem muzeju kup aktivnosti za družine (tudi brezplačne). Mi smo se odločili it pogledat Plečnikovo hišo, saj mislim, da njihovo muzejsko razstavo o Emoni in stalno zbirko vemo že na pamet:D (Mestni muzej je zlatolaskin najljubši... tako da... če rečem, da smo pogosto tam, je to zelo milo rečeno;).

Plečnikovo hišo sem imela že dolgo na seznamu "nekoč", vendar je to malo zahtevnejša reč in ni ravno primerna za male otroke, zato smo malo počakali... Zdaj so otroci zrasli in lahko zdržijo 45 minutno vodstvo po razstavi, kjer se ne sme ničesar prijet;) - in da jim je zanimivo:). *ja, verjamem, da imate bolj zrele otroke, ampak moji so bili pač bolj živi in bi jim bilo dolgčas prej. Zdaj jim je bilo pa fajn in tudi nama je minilo kot bi pihnil. Na začetku imajo maketo hiše, kjer je deloval (in prizidek tudi sam zasnoval). Vodička nas je prijazno popeljala najprej skozi stari del, kjer so slike njegovih del, potem pa še v prizidek, ki si ga je naredil in v katerem je bival.

V predprostoru je imel kup "šare" - ja, Plečnik je bil tudi "horder":D - oboževal je antične kulture (Grčija in Rim) kadar so našli kake emonske izkopanine, so mu jih ljudje dostikrat kar prinesli (čeprav to ni bilo dovoljeno ne takrat, ne danes, vendar je imel pač malo privilegijev;). Imel je tudi precej krščanskih podob in kipov, saj je bil globoko veren (njegova hiša tudi dobesedno gleda trnovsko cerkev).

Potem smo vstopili in začeli ogled v kuhinji... Kjer si je podaljašal ročaje svoje đezvice, da se ni opekel, ko si je zjutraj kuhal kavo...Ker ni želel vstajat iz stola, ki si ga je tudi sam zdizajniral, da je imel vkomponirano mizico, ki jo je lahko dvignil in gor skiciral ideje med kuhanjem in pitjem kave...
Bil je precej introvertiran in se je težko sporazumeval s svojimi gospodinjami, ki jih je zato precej šlo - večini namreč ni bila po godu navada, da jim je napisal, kar mu ni bilo všeč, namesto, da bi jim povedal... *poleg tega imaš precej manj izbire, če mora bit gospodinja pismena v tistih časih;)... Vodička se je nasmehnila, da bi jim danes verjetno napisal sms:).
V svoji delovni sobi je imel na mizi kup predmetov, ki jih je uporabljal pri ustvarjanju... Nekatere sva midva, dinozavra, spoznala - tuš sem še čisto enak uporabljala v osnovni šoli...
V muzejski hiši imajo tudi replike vseh njegovih del - pomanjšane, seveda;).
V tisti ogrooomni hiši, v kateri je živel samo on v svojem delu in gospodinja v starem delu, si je naredil tudi zelo privat sobico, kjer je imel med drugim nagrado, ki jo je najprej dizajniral, nato pa še dobil (tako da jo je delal zase, nevede seveda). Poleg tega je imel tam tudi razna darila prijateljev; med drugim tudi pipo za opij, za katero še vedno ne vedo, ali jo je uporabljal ali jo je samo dobil kot darilo in jo imel spravljeno kot vsa ostala darila prijateljev. Nama se je zdelo, da bi se to dalo s kako analizo hitro ugotovit, ampak očitno nihče ni šel tako podrobno raziskovat:).
V to privat sobico gospodinja ni imela vstopa, zato je naredil vanjo peč, ki se jo je zakurilo iz druge strani, iz druge sobe in v peči bojler za toplo vodo, zato da je lahko sam postregel svojim gostom s kakim napitkom.
Da pa jih ne bi gospodinja videla skozi okno, ki je gledalo na dvorišče, si je omislil takle vitraž:).
Karkoli je že počel v tisti sobici, pa je bilo očitno bolj za sprostitev, navdih pa je iskal drugje - v antičnih kulturah in naravi - zato si je omislil zimski vrt. Vhod vanj je tako ozek, da se mora visok človek sklonit, ko gre skozenj - in Plečnik je bil baje visok 180 cm - kar je malo manj kot lubi (pa postavi imata precej drugačni), ampak za predstavo bo:). To naj bi bilo zato, da se pokloniš naravi, ko greš v ta del... Trenutno v zimskem vrtu sicer ni bilo rož, vendar imajo v vseh prostorih slike, kako je bilo, ko je tam živel Plečnik, saj jih je njegov nečak posnel takoj po njegovi smrti in so se res trudili vse ohranit enako (razen teh lončnic res ni več).
Imel pa je tudi pravi zunanji vrt, v katerega lahko prideš iz prizidka, iz zimskega vrta in iz starega dela hiše. Na vrtu je bil reci in piši tudi čebelnjak!
In vrt je res ogroooomen! Nismo mogli verjet, da je tako velik vrt sredi Ljubljane, v Trnovem, kjer so hiše ena zraven druge... Če ne bi bilo to zavarovano, bi tu stala že dva bloka...
Tako pa se lahko sprehodimo po trati, mimo dreves, mimo zelenjavnega vrta...
in občudujemo njegov okrogli stolp (ker si je vedno želel živet v stolpu, si je zgradil prizidek take oblike).
No, ker v zimskem vrtu ni bilo lončnic, pa tale tukaj, tik pred izhodom iz vrta...:)