04 oktober 2022

Biorazgradljivi "stiroporkoti"

Lubi pospravlja garažo in je našel ogromno škatlo tehle "stiroporkotov", ki jih je pred leti dedek Mraz prinesel otrokom (mislim, da sta bili takrat samo dve:D)... Ne vem, kako se tej igrači pravilno reče, ampakmi ji pravimo stiroporkoti, ker izgleda kot tisti koščki stiroporja, ki jih dajo v pakete za zaščito. Samo da niso iz stiroporja. Niso iz plastike - v bistvu so samo škrob.
Tega verjetno zdaj niste pričakovali, ne?:D Da bom z dvema najstnicama in enim skoraj najstnikom pisala o igračkah za malčke:D. Ki niso strupene, so biorazgradljive in ker so tako zelo penaste, se je verejtno celo zadušit težko z njimi (čeprav še vedno zagovarjam tezo, da malčkov ne bi pustila nikjer nenadzorovanih - nam se je obneslo, je pa hudimano naporno, se strinjam;).

Ampak čeprav je ta igrača prvenstveno namenjena malim otrokom (čeprav na njej piše do 99 let:D), sta se najina mlajša blondinčka (10 in 13 let) prav lepo zabavala z njo! Zato predlagam, da če najdete kako tako reč kje, pa imate že starejše otroke, naredite en družinski večer s tako traparijo - kdo ve, mogoče bojo pa za;). Tokrat sem sama imela nekaj za narisat, starejša pa delat za šolo, ampak vem, da bi se obe z veseljem pridružili - pa naslednjič:). Oči je bolj rabil časopis, do katerega revež sicer nikoli ne pride, samo 1x na mesec, pri dediju:). Midva sva ga namreč odpovedala, ko so se rodili otroci, ker ga nikoli ni uspel niti odpret:D. In od takrat nekak še nismo prišli nazaj na toliko časa kot pred otroci :D.
Zakaj je bila ta igrača meni všeč, že prvič, ko sem jo videla? Ker je: biorazgradljiva (v bistvu je to samo škrob z dodanimi barvili), je izredno raznovrstna - koščke lahko lepimo skup z vodo - v tistem vedru je priložena še mala viledica, ki jo zmočiš z vodo in potem karkoli hočejo otroci zlepit, samo podrsajo po mokri krpi in se da zlepit skup. Ker je "open end" igrača, kot temu rečejo angleško (ne vem, ali obstaja prevod, se priporočam, če kdo ve) - to pomeni, da ni ene poti, kako se igrat z njo, ampak dovoljuje veliko različnih možnosti in z njo otroci krepijo domišljijo, prstne spretnosti in si lahko naredijo razno razne igračke, s katerimi se igrajo potem še igro vlog, itd... Lahko naredijo dodatke za punčke, lahko si sezidajo hišo, ali pa gnezdeca...
Koščke lahko tudi režemo ali preoblikujemo (recimo stisnemo v opeke - za to sta priložena plastična delčka - najini otroci sicer niso tako za grajenje zgradb, zato jih tokrat nista uporabljala, ampak sem prepričana, da bi marsikateremu otroku bilo prav to všeč)

Lahko svoje skulpture tudi pobarvate - ali pa samo narišete učke z navadnim flumastrom raznim ptičkom in ribicam. Če si hočete popestrit kakšno zaspano deževno soboto, toplo priporočam:) Še dedi jih je z zanimanjem pogledal in tuhtal, za kaj bi se to dalo uporabit:).
Lepo se igrajte! In taka reč je dejansko zanimiva tudi za nas, tavelike;).

28 september 2022

Kartice ali voščilnice

Kadar gre kako moje dete kam za več dni, mu naredim kartico - to je ostanek še iz vrtca, ko je bila prvorojenka stara 3 leta in si je to zamislila njena vzgojiteljica, ko so šli za 3 dni na kmetijo. Predlagala je, da starši napišemo kartice svojim otrokom, jih damo njej in potem 2 dan zvečer pride "pošta" in jih razdeli otrokom. (Seveda je potem morala nekaj kartic napisat sama, ker pač vsi starši tega niso upoštevali;) zato kasneje tega niso več počeli). Ampak mojim otrokom je bilo to strašno všeč in so si vedno želeli kartico od mami za seboj (kasneje sem jo pač skrila nekam v njihov kufer;).
Letos je šel v šolo v naravi najmlajši in ker ta traja več dni, dobijo takrat tudi več kartic - da jim ne bi bilo dolgčas;). Ziher je ziher:D. In ker je bila šola v naravi na morju in ker je moj mali nor na morje, so bile vse kartice na morsko temo... Da je bolj zabavno, včasih naredim kakšne interaktivne kartice - ki se vrtijo, ki jih je treba sestavit, karkoli pač. Tokratna se je vrtela - ko si jo odprl, se je tale rakec vrtel.

Želja se je nanašala na to, da so se v šoli v naravi šli tudi potapljat (neobvezno, dodatno).
Tele vidricine štampiljke mi je za rojstni dan dala moja mala in seveda sem jih morala uporabit! Tako je nastala druga kartica. Ladijska lina je obrobljena z obročkom, izrezanim iz recikliranega kartona in ovitega z reciklirano vrvico (a uganete od kod? To je tista vrvica, s katero so sešite na vrhu 5 kilogramske vreče moke:D). Ja. vem, hrček sem... Ampak a ni luškano?;)

In vedno dobijo na eni kartici nalepke za vsako noč, ko bomo narazen, da jih odštevajo - že dooolgo znajo štet in jih ne rabijo več, ampak ko jih enkrat nisem dala, so se zbunili... tako da:D... No, na to kartico sem natisnila lovilec sanj, ker sem mu želela lepe sanje;)

Čisto podobno kartico sem naredila tudi veliki sestri, ki je istočasno šla na svoj tabor. Kartice jim diskretno zatlačim v kak neopazen žep kovčka, da jih ne bi kak sošolec preveč zezal - potem jih lahko pogledajo, če hočejo ali rabijo ali pa skrivajo;). Nisem namreč vedela, ali bi si 15 letnica želela kartico ali ne... Ampak lani jo je hotela imet - vendar je precejšnja razlika med izletom, na katerega greš s sošolci, ki jih poznaš že 9 let, oni te poznajo od malega in vejo za tvoje traparije (oz. mamo:D) in med novimi, kjer si moraš svoje mesto šele najt.
In čeprav vem, da jih bom zdaj slišala, kako lahko vendar 15 letnici dajem kartice za seboj in da so srednješolci ja samo veseli, če so lahko stran od staršev... še vedno mislim, da kljub temu, da je vse to res, vseeno hočejo našo podporo in ljubezen izkazano tudi na take male načine in včasih niso pripravljeni bit kar veliki, čeprav bi po eni strani radi bili. Nočem bit jaz tista, ki ji jemljem te male traparije, ker pač nikoli ne veš, katera tvojemu otroku še pomeni... Toliko najstnikov sem že inštruirala, da vem, da en del njih hoče bit odrasel, drugi pa otrok;). In starši zelo težko uganemo, kdaj in katera reč bo šla v kateri koš;). In prav nič me ne moti, če bo zavila z očmi in si mislila - eh, mami... Ker bo še vedno vedela, zakaj;)

20 september 2022

Nabiranje gob

To nedeljo smo šli nabirat gobe... Kot vsako jesen.
Našli nismo čisto nobene užitne gobe:D.
Ne, tudi nobene psihadelične:D. No, saj ne da bi jih spoznala, o norih gobicah nimam pojma:D
Smo se pa imeli vseeno zelo fajn:).
Bilo je sicer že mraz, da je mala privlekla svojo pleteno kapo:D - ampak jo je kmalu dala dol, hehe. Vseeno je še poletje, čeprav samo koledarsko:)
Uživajte v gobarjenju, če boste imeli čas, do nedelje bo še lepo!

13 september 2022

Recikliranje starih oblek

Ne vem, ali smo samo mi taki, ampak vsako jesen začnemo besno pospravljat preden se začne šola... Nekak si vsi želimo vstopit v novo šolsko leto malo lažji... Ok, ali pa si to jaz želim, pa otroke silim v pospravljanje, dokler je še čas :D. In kdor je že kdaj bral ta blog, ve, da imam spravljenih kup premalih, zapacanih, strganih oblek, ki jih živ bog noče, pa mi jih je škoda vršt stran... Večino sem take že dobila - premale, zapacane in strgane od mamic, ki jim jih je bilo škoda vršt stran:D...
Počasi bi bil čas, da te kupe malo razredčimo... Tako smo se lotili vseh teh škatel! Na srečo so otroci že dovolj zrasli, da radi pomagajo pri takih rečeh:). Zakaj? Zato, ker se pri tem lahko naučijo šivat:). Win-win:)

 Ampak kaj bi sploh lahko naredili iz teh starih znucanih oblek? KRPANKE, seveda! Za tja rabiš samo koščke blaga in te lahko včasih dobiš še čisto lepe iz hrbtov in če delaš krpanke za kužke iz zavetišča, lahko porabiš tudi zapacane dele, ker je kužkom precej vseeno za fleke, glavno, da je toplo in mehko in nežno za obrisat tačke:). Tako kot sva jih s temnolastko delali že prej:
 In ker obljuba dela dolg - bolje pozno kot nikoli - če se moji ljubi bralki, ki sta se zanimali za tečaj šivanja (ali kdo drug), še vedno hočeta naučit, zdaj smo končno zrihtali prostor za to:). Javite se mi (v komentarjih ali na mail) pa se zmenimo:)

06 september 2022

Spanje na balkonu

Tole moram hitro napisat, dokler je še dovolj toplo:) Naša "ekstremčka", kot jima ljubkovalno pravi oči (ker sta na ekstremih - najmlajši in najstarejša;) oz. modrookca, kot jima navadno pravim jaz, sta si zaželela spat zunaj. Bilo je dovolj toplo, zakaj pa ne. Pogoj, da vse sama prineseta in odneseta:).

Na tla je mali dal armaflex, čez pa stare blazine od kavča, ki smo jih nekoč dobili od bice, ko je menjala kavč. Pri nas jih imamo za igrat, poležavat po njih, celo za zaščito padcev pri akrojogi:D, sicer pa pač ždijo v kotu dnevne sobe, kadar niso razmetane od igranja:D. Čez blazine je pogrnil tisti star bicin kosmati plašč (ker je kravje krzno ona trdi, da se temu ne reče krzneni plašč), ki sem ga razrezala in ga zdaj veliko uporabljamo, ko se kdo valja po tleh:). Čez je dal še eno flis deko in za blazino eno manjšo blazino od tistega kavča, pa sta bila pripravljena. Pokrila sta se z odejo in sladko zaspala...

Če se sprašujete, zakaj hudiča bi bilo to dobro - svež zrak je dober za otroke, predvsem pa je za sorojence dobro, da delajo skupaj kaj, česar sicer ne - takrat se ljudje bolj navežemo (to je znanost že večkrat dokazala;)). Zato če se le da, pozdravljava take ideje, kjer se bojo otroci navezali med seboj:).

Poleg tega pa: zakaj pa ne? Ulica je mirna, ni da bi bil tu smog, ki bi komu škodil, gnezdece sta si prav luškano uredila, zvečer sta v miru čebljala, navezala sta se, mali je še izumil način, kako lahko od zunaj zapre vrata z elastiko (tudi reciklirano iz neke igrice:D),... Take stvari naredijo otroštvo... Nihče od nas se ne spomni tistih tisočih noči, prespanih v postelji doma (mogoče kasneje, ko nismo bili več otroci;), ampak ne zaradi spanja;)... Sicer si pa zapomnimo take bedarije. Spanja na morju. V šotoru. Na seniku. Pod milim nebom. 

Ja, vem, tole ni čisto nič posebnega. Se strinjam - in ravno v tem je čar - nič posebnega to ni, vsi si to lahko privoščimo, vsi imamo kaj za vršt po tleh, ne rabite opreme za kampiranje,... otrokom pa tole dogaja na polno! Uživajte kak vikend:).

30 avgust 2022

Oda moji varuški, učiteljici, tovarišu za kitaro...

 Sama sem imela srečo, da sem poleg staršev imela v zgodnjem otroštvu varuško - nisem bila v vrtcu, bila sem pri dveh zakoncih, ki sta me imela res rada, sploh ona. Tam sem bila par let, do šole, ampak se ne spomnim niti enega prepira. Ni da bi mi vse pustila, sploh ne. Samo imela sta avtoriteto, spoštovanje, brez groženj ali strahu. Nisem se ju bala. Vseeno sem ju ubogala. Imela sta svoja pravila in niso mi bila vsa po godu in potem smo se kdaj malo pogajali, kakšno mi je sčasoma uspelo omehčat, ampak do takrat sem se jih držala, vseeno pa se nikoli pri njima nisem počutila nemočna ali neslišana ali neljubljena. Tudi mami pravi, da se ne spomni, da bi bil kdajkoli problem, ko me je pustila tam, tudi na začetku ne. Čisto z veseljem sem vedno šla tja... Kar je čudno, če tako pogledam - nisem še slišala za tak primer, vendar ji čisto verjamem.

Vsem nam je kdaj težko držat ravnotežje in vsem je lažje, če je na dnu velika skala;)

Verjetno mi od tam ta moj nevzdržni optimizem, da bo mogoče pa vse ok, da bo pomoč od nekod prišla. Navadno ne od družine, ampak nekdo bo pomagal, ker bom nekomu všeč taka kot sem. Nikakor ne vsem, ampak komu pa. To, da ne bom všeč vsem, mi je bilo od nekdaj jasno, zato k temu niti nisem stremela, saj mi je bilo kristalno jasno, da če bi bila všeč nekaterim, potem niti pod razno ne bi bila všeč sebi, to sem se morala zgodaj odločit, ker nisem imela vedno enakih pogledov kot vsi v moji primarni družini;)... In sama sebi znam zagrenit življenje veliko bolj kot mi ga lahko kdorkoli drug (kar sem tudi vedno vedela:D). Ampak ne rabimo bit všeč vsem, rabimo bit všeč par osebam, pa tem fejst. In skoraj vedno v življenju sem imela občutek, da nekaterim pa bom (kar dostikrat jezi ljudi, ki jim nisem:D). To je veliko. Idealno je, če ti to lahko dajo starši in upam in mislim, da sem/sva to svojim malim uspela dat. Ampak tudi če to niso starši, so otroci iznajdljiva bitja in znajo najt starše tudi drugje (outsource bi rekli Angleži;).

Včasih se namreč s kom pogovarjam in če povem kakšno prigodo iz otroštva, jim ni jasno, kako sem taka, kot sem. Ampak imela sem še druge ljudi... Varuško, učiteljico likovne, tovariša za kitaro,...  Ki so me imeli radi ali/in verjeli vame. Otroci so iznajdljiva bitja;).

Včasih ti ti nadomestni starši pokažejo celo novo pot ali kariero:)

Zakaj to pišem? Ne, ne zato, da bi se pritoževala nad starši ali da bi obujala spomine na otroštvo - tako hudo mi še ne gre - nisem pretiran nostalgik, živim preveč v prihodnosti, ne preteklosti:D. Ampak zato, ker to verjetno bere kaka učiteljica, varuška, vzgojiteljica... In mogoče ne ve, da je ali bo ravno ona nekomu ta skala, na katero se bo v odraslosti lahko naslonil... Ker vsi kdaj dvomimo, ali damo dovolj in ali sploh naredimo kako razliko... No, za protiutež tem dvomom to pišem. Če imate v življenju vsaj eno tako malo bitje, ki VAM zaupa in ga/jo imate iskreno radi in to pokažete, pa tudi če niste s tem bitjem v sorodstvu... potem ste starš - nadomestni ali pravi - glavno, da ima otrok človeka, za katerega ve in čuti, da ga ima rad...

24 avgust 2022

Nostalgija, znanost in pospravljanje

 Moja mala me je opozorila, da že lep čas nisem nič objavila tukaj... Vem, da nekateri še uživate na dopustu vam iskreno privoščim! Večinoma pa smo že vsi bolj ali manj doma, zato ena ideja, kaj početi v zadnjih dneh pred šolo... Mi se navadno takrat zakadimo v pospravljanje, ker je to malo težje (beri. nemogoče:D) med šolo, šolskimi obveznostmi, milijoni športov (najinih in njihovih: akrojoga, plavanje, badminton, plezanje...) in zunajšolskih dejavnosti (glina, krožki, glasbena itd itd...)
Tako sva letos nekje našla stare diskete. In seveda bi bilo škoda vse skup samo zagnat v koš, poleg tega je tako in tako lepo stvari ločit, ker se različno reciklirajo (upam, da se). Tako smo diskete odprli in pogledali not - otroci so se naučili, kako je zadeva včasih delovala in kako na podoben način deluje CD (ja, to dejansko še poznajo, ker imamo gor glasbo, smo dinozavri;)

Potem smo plastiko vrgli v plastiko, male kovinske delčke sem spravila za svoje ustvarjanje, ker pogosoto tanka pločevina pride prav, tiste mehke diske pa bom uporabila za šablone za svoje tiskanje z gel ploščo. In tisto belo tkaninasto reč, ki je skrbela, da na disketo ni prišel prah, smo uporabili kar za pucat. Vem, da ni ravno visoka znanost, vendar je zanimivo, otrokom je zanimivo videt, kako se je zadeva odprla, kako se je vse vrtelo in sploh jim je bilo neverjetno, kako malo je šlo na takole reč:D. Še pomnite, tovariši?;)