Poskusne ustvarjalne delavnice uspele:)

No, pa sem speljala poskusne delavnice! Ena od udeleženk je celo prinesla pijačo! Imele smo se fino, malo smo se naklepetale, malo risale in slikale...

Take čudne mačkice, hehe:)

Še otroci so se nam pridružili in ker ni bilo več prostora za mizo, so risali kar na kolenih...

Po prijaznih vzpodbudah in z novimi idejami najavljam, da bomo zadevo ponovili JUNIJA - tokrat še malo bolj zares:)

Če bi katero zanimalo, naj mi piše: very.arty.fairy@gmail.com, da rezerviram mesto (začela bom bolj na malo, zato pobiram prijave prej;). Otrok sem imela na naših rojstnodnevnih zabavah po 40+, ampak otroci norijo okoli ves čas, odrasli pa je fino, da se imajo kam usest;)

Ljuba Trdonja

Trdonja je bila zlatolaskina želvica. Rdečevratka, rešena pred smrtjo, ki ji je grozila, ker ima to smolo, da je invazivna (torej tujerodna vrsta, ki se tu razširja in jemlje prostor našim želvam). Sama želvica seveda ni nič kriva, da so njene starše nekoč bivši lastniki spustili v naravo, ko so se naveličali imet doma veliko želvo... Tako smo jo posvojili in seveda podpisali, da je ne bomo nikoli spustili v naravo. Zlatolaska jo je imela zelo rada, skrbno je čistila njen akvarij in jo hranila.

V soboto je umrla. Nič ni igledalo narobe prej, v bistvu se nas je končno nehala bat (na začetku, ko smo jo dobili, se je bala HRANE! Odskočila je (dobesedno) kadarkoli je karkoli pristalo v njenem akvariju... Zadnje čase pa se je malo ojunačila in ni takoj skočila v vodo, čim je kdo prišel mimo, ampak je zelo rada uživala na sončku (terarij je bil na okenski polici, da se je lahko po mili volji sončila:). Mogoče se je kaj zataknila, mogoče je bila bolana.

Naju ni bilo doma, ko ji je zlatolaska hotela počistiti akvarij in jo našla negibno... Srček ji je strlo. Na srečo zlatolaska ni bila sama doma... Imela je bratca in sestrico, da sta jo tolažila, dokler se nisva vrnila (in še potem)...

V vseh letih, ki so prinesla takšne in drugačne izkušnje, sem se naučila, da je bolečina neizbežna, trpljenje pa ne. Ne morem ji vzet bolečine izgube bitja, ki ga ima rada. Ne morem začarat, da bi bila želvica spet živa. Ne morem zavrtet časa naprej do takrat, ko jo bo že prebolela. Lahko jo samo pocrkljam, ji povem, da je želvica bila srečna pri njej, da je živela veliko dlje kot bi sicer in da je imela lepo življenje. Da ji je bilo lepo pri njej. Da jo imamo radi in da bomo vedno z njo. Da je dobra punčka z dobrim srčkom in zato boli, ko izgubiš nekoga, ki ga imaš rad...

Ko sem jo tako crkljala in ko ji je bilo malo lažje, sem pomislila, da naša naloga niti ni tako težka, kot se nam zdi, hkrati pa je veliko težja... Ni nam treba rešit njihovih problemov - nekaterih niti ne moremo (recimo oživit želve). Hkrati pa moramo bit samo tam zanje - z njihovo bolečino in potrpežljivo čakat, da mine... To je zelo enostavno v teoriji, dostikrat pa zelo težko v praksi. Starši si navadno želimo, da bi bilo našim otrokom lepo, da ne bi bili nikoli žalostni. Vendar včasih morajo bit žalostni. In morajo pokazat žalost in to bo trajalo. Ne bo mimo v petih minutah. Če si imel strašno rad svojo živalco 3 leta, potem je pač ne preboliš v 5 minutah. Nočeš nove, hočeš tisto. Ne pričakuješ od staršev, da jo bojo oživili. Rabiš pa, da ti dajo čas. To je vse.
Zato naslednjič, ko se bo vašemu otroku zgodilo kaj hudega/žalostnega, poskusite ne takoj iskat rešitev, dajte mu/ji čas, da je samo žalosten/a zaradi izgube... Dejansko dela - je pa hudimano težko gledat svojega otroka, kako se mu para srce in samo potrpežljivo čakat. Ampak včasih rabijo točno to. Da nam je hudo, ker jim je hudo in jih ne poskukšamo zamotit, ne poskušamo reševat, ne poskušamo preskočit te mučne faze, ampak se skupaj z njimi potopimo vanjo, smo nesrečni in žalostni z njimi in jih crkljamo in jim povemo, da bo vse v redu, ampak sprejmemo, da zdaj pač še ni.

Žalost je kot val - če se mu upiraš, te samo vedno bolj drži. Če se mu prepustiš, te slej kot prej izpusti...

Delaj, kar govoriš

 Sem šla pogledat, kako bi prevedla frazo "practice what you preach", pa ne najdem lepega prevoda (se priporočam)... Sama fraza pa dejansko ima smisel:). Nikoli mi ni bilo všeč, kadar so ljudje govorili drugače kot so delali. Ampak po pravici povedano delat tako, kot učimo otroke delat, ni ravno lahko...

Ne glede na to, kako se trudim, še vedno se mi zgodi... Otroci so super opazovalci in to seveda povejo (kar je edino prav:). In kaj se zgodi, če jih dejansko upoštevaš?

Zadnjič smo šli v ZOO v Gradcu, ker je bil tam tale gospod, ki ga verjetno večina med vami ne pozna, vendar je živa legenda v risanju (med drugim je naredil Levjega kralja, Brata medveda in še kar nekaj drugih velikih projektov, predvsem pa neverjetno dobro riše!) Zdaj veliko uči online, ampak tokrat je bila priložnost, da ga vidim risat v živo in seveda sem jo morala izkoristit. Njegova delavnica je bila takoj razprodana, še preden sem vedela ali bom dobila neko delo plačano, zato nisem mogla prav na delavnico. Vedela pa sem, da bodo drugi dan skupaj risali v ZOOju in sem šla tja samo na osnovi upanja, da me bojo pustili špegat zraven - in zvlekla zraven celo družino - no, prav strašno se niso upirali - kdo pa bi se bunil, da gre v živalski vrt namesto v šolo? ;)

Ponoči sem spekla kruh in mafine (ker poznam svojo družino in vem, da lačni pa ne smejo bit;) in da bi imela kaj ponudit za zahvalo, če me bojo pustili gledat. Aaron je bil zelo prijazen in ni imel nič proti, če se jim pridružim, tako da so prišli prav tudi v ta namen. Tako sem lahko špegala, kako je risal tegale geparda in risala zraven in napredek je neverjeten, če rišeš zraven nekoga, ki res obvlada!!!

Organizatorka pa ni bila tako navdušena nad tem, da se jim nekdo kar tako pridruži... In tako sem se umaknila, kaj pa čem... In z družino hodila po ZOOju (če smo že tam, si ga bomo pa ja ogledali).

Ker pa je ZOO bolj majhen, smo se hitro spet srečali pri temle pavu, ki se je šopiril. Ko sem povedala svojim, da mi je on sicer dovolil bit zraven in tudi ostali udeleženci niso imeli nič proti, vendar me je organizatorka poslala stran, je moj mali princ komentiral, da naj se spet poizkusim pogovorit z njo: "Mami, saj izgubit nimaš kaj! Nam vedno govoriš, da moramo poskusit in da nimamo kaj izgubit!"

Hja, mali, to je vsekakor res... Res vam vedno to govorim... Res si želim, da bi tako delali. Res vas potiskam v to... Hm.... a da bi to potem morala delat tudi sama?

Uf, to je pa težko! No, po tem njegovem argumentu nekak nisem mogla drugače, kot da spet poizkusim... Nočem otrok učit, da je ok, če govoriš eno in delaš drugo... Pa če je še tako hudičevo težko! Ampak ko sem se še enkrat pogovarjala z njo, se je potem strinjala, da sem tam, seveda pa nisem mislila (že od začetka) spraševat za kritiko svojega dela (itak vem, kaj je moj problem (proporci), še nisem na takem nivoju;) itd...

Tako sem na koncu lahko spet bila zraven! Zato, ker mi je mali rekel, da tako njih učim! Kdo bi si mislil, da se tvoje življenje precej obrne na boljše, če slediš nasvetom, ki jih daješ svojim otrokom? :D

Mogoče bi to morala večkrat počet;)

Skupinsko slikanje in delavnice v Ljubljani

 

 Zadnjič sem dobila eno prekrasno naročilo za vodenje delavnic na HR kongresu v Bernardinu.

 Naredit sem morala skico, jo naslikat na 80 malih platenc in vodit udeležence, da so jih poslikali...

Pri tem sem spoznala, kako zelo mi je všeč, ko se odraslim prižgejo iskrice v očkih in kako zelo rada  delam nekaj, kar to omogoča:) Doslej sem vedno mislila, da rada delam z otroki, ker so pač otroški in da z odraslimi ne bi znala... pa sem se motila:)

Komaj čakam, da kaj takega ponovim! Tako se je rodila ideja o delavnicah doma, kjer bo vsak ustvarjal svojo umetnino...

In ker je bil interes, sem se malo opogumila in začnemo v torek:) Bi še kdo prišel?

Pozdravljena, pomlad!!! - in Jurijevo

Vsako leto jo težko pričakujem, ampak letos je še kar šlo - verjetno zato, ker delam od doma in če ne bicikliraš v mrazu in snegu in dežju, te zima veliko manj moti:D

Vseeno jo je pa fino videt, se vam ne zdi? Čisto razumem vse religije sveta, da praznujejo ta čudoviti letni čas! (ja, vsem alergijam navkljub jo imam vseeno strašno rada:).

Kateri pomladni praznik vam je najbolj všeč in bi si najbolj želeli prebrat več o njem?
- pust - o tem itak vedno pišem, pa če vam je všeč ali pa ne;)
- praznik cvetočih češenj (ta prihaja, me je mali prosil, če lahko napišem kaj - to smo si sami naredili, ker kolikor vem, ni nič organiziranega)
- gregorjevo (a sem letošnje že objavila? Smo bili na obeh - uradnem in našem)
- jurijevo (o tem pa še nisem pisala, ker na pravem festivalu sploh še nismo bili - vsako leto hočemo it, pa vedno nekaj pride vmes: najprej so bili mali premali, da bi se vozili v Belo krajino, ker nekateri niso najboljše prenašali vožnje (vsi kot dojenčki, kasneje pa je bilo temnolaski še dolgo slabo, če ni šla cesta samo izključno naravnost, pa mali tudi ni užival v vožnji)... Potem ko so malo zrasli, je bilo nekaj odpovedano zaradi slabega vremena, potem nam jo je zagodla korona in itak ni bilo nič... No, letos smo pa mislili it v botanični vrt na sejem (ki ne vem, ali sploh bo) in spet nam jo bo zagodlo vreme, jutri ni ravno lepa napoved in ne vem, če v dežju sploh naredijo sprevod (in ne vem, ali se splača iz Lj. vozit, če potem ni nič;)... Tako da -  več sreče prihodnjič, hehe. Enkrat nam bo že uspelo, Zeleni Jurij mi je bil vedno simpatičen lik:)

Je kdo že bil v Beli krajini na Jurijevanju? Kako je? Kam se najbolj splača odpeljat otroke (šolarje, ne čisto male;)? Naredijo v vsakem vremenu?

Terme

 No, par tednov pred koncem je pa že treba porabit bone, ne? In tako smo šli... v terme Čatež:) Nazadnje sem bila tam konec 8. razreda osnovne šole, na končnem izletu - in imeli smo se super! 3 dni sonca, vsi smo bili opečeni, tavelik tobogan mislim, da sploh ni delal ali pa je bil posebej za plačat in drag, notranjih bazenov se ne spomnim nič, ker je bil odprt zunaj olimpijski bazen, ki je bil dolg in globok in tam redarji niso težili, če smo skakali v vodo... Tako da nas je pet mandeljcev ves ljubi čas viselo samo tam (fantje + jaz:D). *No, svojih 29 let kasneje bi še vedno naredila isto, če bi bilo poletje in bi bil odprt globoki bazen:), tako pa smo bili v glavnem notri. Ampak pojdimo lepo po vrsti...  

Takole se je vse skupaj začelo - ko sem lubiju čez balkon metala jogurt, ki je priletel ravno na rob avta (ja, vem, vem, kaj se pa greva, to se ne spodobi za odrasle ljudi;)... Kaj naj rečem, metat nikoli nisem znala... Se vidi, da moj oče ni prenašal žoge in nismo imeli NOBENE doma (lubiju se zdi to mučenje otrok in za prijavit na CSD:D).

Na srečo znam fante boljše izbirat kot metat, saj ima lubi smisel za humor in se je temu incidentu režal:D No, po tem začetku smo se odpeljali in po strašni gneči na cesti (rabili smo 1 uro, da smo prišli iz Ljubljane) zvečer prišli v Čatež... V tole luškano hiško:

Tudi notri je bila prav nobel! Poleg tega se ji je pokvaril termostat, tako da je bila zelo ogreta že ko smo prišli, pa ves čas našega bivanja - kar je bil raj zame (ampak ne ravno za vse ostale;))...

Imela je tv (ki ga nismo niti prižgali:D), kavč in lepo veliko mizo s stabilnimi in udobnimi stoli:)

V zgornjem nadstropju pa sta bili spalnici - nisem pričakovala, da bomo imeli dve, sva bila pa prijetno presenečena:)

Zunaj je bila luštna mizica s klopcami, vendar je nismo toliko uporabljali, saj je večinoma deževalo, ko smo bili tam

 Imeli smo celo žar, vendar ga tudi nismo uporabljali, saj je bil brez rešetke:D. Smo naredili tortille, pa smo bili tudi vsi zadovoljni:)

Kot rečeno smo bili večinoma v vodi... na toboganih...

v bazenu... Opremljen je precej - od igral do raznih (plastičnih) dekoracij...

Vse skupaj izgleda prav lično - samo odmislit moraš, da so to plastične rože;). No, verjamem, da bi bilo s pravimi precej težko skrbet za čistočo...

Ampak v vodi se imamo tako in tako vedno fajn...

Imeli so celo deskanje na vodi - in punci sta bili edini punci, ki sta poizkusili (meni so pa prehitro zaprli - ko sem jih slikala)... Drugič:)

 

Na tejle ladji sicer nismo kaj dosti bili, samo je zanimiva za kake manjše otroke, pa sem si rekla, da bom dala slikico, če ima kdo malčke:). Na splošno je bazen zelo prilagojen za otroke, to je res treba priznat!

Še dokazm da sen bila res tudi jaz tam:D.

Ste vi že pokurili svoje koronske bone 2020? Kam ste šli, mi imamo še malo za porabit, pa se priporočam za kako informacijo/idejo/review:) Malim je bilo strašno všeč in bi takoj spet šli:) Oči pa sanja o samopostrežnem zajtrku nekje, tako da... bomo videli kam gremo:)

Nova sobica!!!

 Uganite, kdo dobi novo sobico!!! Takole je izgledalo prej...

 Kupi škatel, ena na drugi in grozno globoka in nepraktična omara (in to je po prvi rundi preurejanja...)

Zdaj pa sem dobila pohištvo (novo!!!) kakršnega sem si želela:) *Hvala lubi, da si mi ga sestavil:)

Takole je izgledalo med tem... Človeka kar stisne pri srcu, a ne? :D

Ampak skoraj vse že pospravila - bom v kratkem poslikala še končno varianto:) Samo da veste, zakaj se bolj poredko oglašam - tole je padlo notri mimo vsega, kar že imam in se mi je malo nagrmadilo - in kot ste nekatere že opazile, se mi pomanjkanje spanja začenja poznat;)