Srečen božič

 ... vsem, ki ga praznujete in lep miren praznik vsem, ki ga ne:) Takole smo ga "praznovali" mi:) ne vem, če se to šteje pod praznovanje, je pa vseeno nekaj, česar ne delamo vsak dan - no, v bistvu tega nismo naredili še nikoli:D.

Naša prva "chaucherie" - bogato obložena deska z raznimi delikatesami...

Dostikrat smo za praznike pri dediju, vsaj kak dan. In on ima rad kruh in meso. Mi imamo radi zelenjavo. On ni tako navdušen nad okraševanjem in prazniki kot mi;). Ampak z malo domišljije, se da vse mogoče skombinirat;). Tako da ni nekaj strašno posebnega, ampak vseeno je;). Da mu ne okrašujemo stanovanja, smo se odločili okrasit hrano:) To ga ne bo motilo, mali pa bojo vseeno imeli svoj praznični občutek:)

Hiška iz namaza je nekam nizka, ker je krožniček bolj globok, ampak dobra je bila vseeno:)

Na Pinterestu že dobesedno leta občudujemo te umetelno naložene deske, polne delikates in lepo izrezljane zelenjave... Letos pa smo jo prvič naredili sami:). Rožice iz salame in pršuta, hiška iz doma narejenega liptaverskega namaza in salame za streho... pa kup narezane zelenjave in sira okoli:)

Rožice iz salame so zelo enostavne za naredit - če koga zanima, naj pove;)

 

Za tole reč ne rabite nič posebnega, nič strašno dragega ali fensi: salame in pršuta tu ni veliko - ker vem, da ni fino, če ostaja na zraku, sem bila rajši bolj varčna pri mesninah in toliko bolj radodarna z zelenjavo - ker to vedno takoj požremo in vem, da ne bo ostajala:D. Za vegije lahko naredite streho tudi iz korenčka recimo - ali sira. Za vegane vzamite tofu namesto skute in naredite kak veganski namaz, pa pač več zelenjave in kaj jaz vem, kaj vegani jejo na kruhu namesto sira in mesnin - že tako se ne spoznam na mesnine:D. Ampak z malo domišljije se marsikaj da:).

Novoletna smrečica iz polnjenih kruhkov, pesta, češnjevih paradižnikov in sira.

In zraven sem spekla naš zdaj že tradicionalni kruhek v obliki smrečice - naredim testo, ga razdelim na toliko delčkov, kolikor jih želim imet za smrečico, v vsak košček damo eno malo mocarelico, oblikujemo v kroglico in jih zložimo na pekač v obliki trikotnika z dvema kroglicama za deblo spodaj.

Kruhova smrečica v nastajanju...

Kruhek spečemo in premažemo s pestom ter okrasimo s češnjevimi paradižniki (za okraske), naribanim sirom (za tla) in še eno kroglico mocarele za zvezdico na vrhu smreke.

Spomini v nastajanju - skupno okraševanje delikatesne plošče...

Dobra stran takih kosil je, da lahko otroci pomagajo, da malo počakajo, da lahko narediš testo vnaprej, greš ven na zrak in ko prideš, samo še sestaviš vse skup... In medtem ko se peče, zložite skup desko... in vsi radi pomagajo, ker je zanimivo, ker se lahko umetniško izražajo, naredijo potko iz sira, rožice iz salame, karkoli pač... saj veste, da se otroci radi igrajo s hrano;). No, ne samo otroci;)

Praznično kosilce:)

Lepe praznike vsem skupaj!

Prazniki za vse, ki se jih ne veselijo

Prazniki so super in jih imam rada, a znajo bit hudo težak čas - za vse, ki so koga izgubili - sploh če so ga ravno v tem času (tudi če je bilo že pred leti - žalovanje se pač ne zaključi v 6ih mesecih, kot si nekateri psihologi napačno razlagajo;). Ljudje med prazniki hočejo slišat veselje in smeh, nihče noče gledat kislih lic... Dejstvo pa je, da niso vsi ljudje veseli med prazniki - in da jim tisti, ki smo trenutno na bolj srečni strani, lahko pomagamo. Da pa je včasih pametno malo razmislit kako...
Nekoč sem prebrala zelo iskreno izpoved mame, ki je izgubila otroka - da ji je bilo najhujše, da prijatelji niso spraševali o otroku. Ko jim je to omenila, so rekli, "da so si želeli bit zatočišče zanjo, da ji ne bi bilo treba tam na to mislit". Zdelo se ji je skoraj smešno, da so mislili, da je lahko kdo zatočišče pred njeno žalostjo, pred mislimi na njenega otroka. Ona si je želela žalovat, to je rabila. Tako da če poznate koga, ki žaluje, omogočite mu/ji, da bo pri vas lahko mislil/a na karkoli. To bo naredilo njene/njegove praznike lepše. Ne vesele, ampak boljše.

Otrokom dostikrat naredimo veselja z adventnim koledarjem - lahko pa naredite drugačno verzijo tudi za kako osamljeno dušo...

Težko je tudi za ljudi, ki so sami. Sami, ker so jim ljubi pomrli ali ker so na sveže ločeni (ali pa že dlje časa ločeni, pa pač (še ali pa sploh) niso pripravljeni ne bit sami - to zna bit težko za ločene starše malih otrok, sploh če ima ravno čez praznike parnter/ica otrok). Ali so sami zato,  ker nikogar več ne poznajo ali so se preselili nekam, kjer nikogar ne pozanjo ali ker so izločeni iz tega ali onega razloga. Ali pa in imajo prijatelje, sodelavce,... vendar nimajo partnerja, ker se pač še ni zgodilo, pa bi si ga želeli. In prijatelji in sodelavci praznujejo doma, ker imajo vsi male otroke, recimo... Veliko je razlogov, da so ljudje sami in včasih je tako vsem prav. Včasih jim je pa težko, včasih jim je pa celo leto to všeč, med prazniki pa težko.

Vsi s seboj vlačimo svoje angelčke in demončke in včasih so eni glavni, drugič drugi... To, da nas spremlja še kaka človeška dušica, ki ji lahko to povemo, pa je prava čarovnija...

Težko je ljudem, ki si želijo otroka, pa ta kar ne pride... Sploh ženskam, ki so upale, da tokrat pa bo, pa se ravno med prazniki ulije... spet nič... Težko je tistim, ki so otroka izgubili, tudi če je bil to splav v zgodnji nosečnosti, nekatere to zelo prizadane, sploh če je bila tudi pot do zanositve težka.

Sama sem se vedno zavedala sreče, da sva lahko dobila otroke, ko sva si jih zaželela (čeprav so bile nosečnosti vse prej kot lepe in brezskrbne)... in vem, da si ljudje dostikrat želijo govorit o teh mukah, pa jih nihče ne sliši... "misli pozitivno" ni vedno najboljši pristop...

Nočem tu vseh zadepresirat, moj namen je, da v vsem tem direndaju letos, ko smo končno spet "svobodni" in se lahko vidimo s svojci, prijatelji in družimo na ulicah... da pri tem ne pozabimo na ljudi, ki bojo mogoče obtičali doma pred televizijo in upali, da noč in prazniki čim prej minejo. To ne pomeni, da morate praznovat skupaj. Lahko pa se kdaj dobite in govorite o tem, o čemer človek rabi govorit. Tudi če ni ravno za praznično vzdušje..

Drobna pozornost lahko nekomu da vedet, da ga vidite in da ni sam... Ni treba, da je to neko strašno darilo, ta škatlica je izrezana iz embalaže od vlečenega testa, not so domači piškoti...

 Sama imam rada praznike, vedno sem jih imela - ker pač združujejo vse, kar imam rada: obdarovanje ljubih ljudi, dobro hrano, sladkarije, kasneje še dobro glasbo in predvsem dobro družbo. Ko si bombardiran z življenjem in je samo preživetje včasih dovolj kaotično, ker imaš recimo majhne otroke, so prazniki sicer grozno naporni, vendar ker se naši zaključijo s prihodom dedka Mraza in viškom otroškega veselja, se je vedno splačalo. Izčrpana, ampak srečna...

Seveda lahko pozornost lepo zapakirate - ampak to ni tako pomembno. Več bo naredilo to, da ste "varno zavetje", kjer lahko nekdo pove to, česar se še sam boji.

Ampak vem, da se vsi ne počutijo tako. Veliko ljudi se počuti ravno obratno - apatičnih ali depresivnih - v tem času je največ samomorov. In zdi se mi, da bi kakšnega lahko preprečili samo s tem, da bi se pogovarjali. Kadar je v življenju kaj hudo narobe, se pač ne veselimo novega leta. Kadar nimamo upanja, da bo nekaj boljše, težko z optimizmom gledamo v prihodnost... Ni, da ne bi doživela nobenega grenkega novega leta, vendar sem imela srečo, da sem imela okoli sebe celo svoje odraslo življenje ljudi, ki jih imam rada in oni mene. Vem, da vsi tega nimajo... In da je tu veliko odvisno od sreče, tako kot drugje. Lahko bi preskočila tisti razred, nikoli spoznala svojega sošolca na faksu in najinih otrok ne bi bilo. Ni samo sreča, je pa veliko tudi sreča. In vsi je ta trenutek nimajo. Lahko se naslednji trenutek obrne in se jim nasmeje, vendar zdaj jim kaže hrbet... In med tem je lažje, če je nekje nekdo, ki mu lahko po pravici poveš, da nisi ok in pri katerem ti ni treba hlinit sreče.

Sreča je muhasta, en čas ti kaže hrbet, drugič se ti lepo nasmiha. V današnji "produtktivni" družbi smo pozabili nanjo - kot da ne obstaja - kot da smo "sami svoje usode kovač", kot da bi bili sami zaslužni za to, kakšnim staršem smo se rodili, v kateri državi itd... Ne, imamo samo srečo:)

Kaj si oni želijo? Jasno, to moramo vprašat njih, ampak vseeno ni napačno kdaj razmišljat o tem... Ker se lahko znajdemo v situaciji, ko nekomu lahko naredimo malo veselje v njihovih temnih praznikih. Kaj torej mislim, da si želijo? Včasih samo to, da smejo bit nesrečni - z nami - ne da bi jim bilo hudo "nam pokvarit praznike" ali "uničit vzdušja" ali karkoli pač. Da lahko samo so, to kar so - trenutno nesrečni. Včasih to, da jim damo občutek, da so ljudje kot mi. Včasih to pomeni, da človeku dovolimo rečt na glas, da noče živet, ker ve, da ne bo šlo na boljše (in šele potem raziskujemo, ali je to nujno res - in včasih tudi je; so bolezni, ki grejo samo na slabše, pa če to hočemo videt ali pa ne). Včasih mu/ji lahko povemo, da čeprav je njemu/njej hudo, je še vedno koristen drugim. Včasih je to dovolj... Včasih smo lahko samo tam in pustimo, da niso sami s svojimi mislimi.

Okraski na nogavicah in dobrohoten nasvet mladim mamicam

Kot obljubljeno - navodilček za okraske na Miklavževih nogavicah. Zakaj bi si omislili praznike zakomplicirat s še eno tradicijo? A niso že tako dovolj naporni? Ja, vsekakor so - vendar sem odkrila (veleumno, vem:D), da je včasih boljše izkoreninit kako tradicijo, ki nikomur v družini ne prinaša veselja in uvest kakšno, ki vse osrečuje.

Vem, kaj boste rekle: "Ja, pa ti si genij! Kako modra ugotovitev!:D" Se strinjam z vašo ironijo, vendar sem prav tako veleumno ugotovila, da to ni tako enostavno, kot izgleda in da nas večina tega dolga leta ne naredi;). Ko se pogovarjaš z ljudmi, se zelo redki veselijo velikih vsesorodniških večgeneracijskih prazničnih druženj. Vseeno pa jih večina obiskuje. Tam je navadno otrokom dolgčas, nekonformirani posamezniki se počutijo odveč in izločeni, med ostalimi se na tihem dogaja boj za prevlado... Ljudje se dostikrat napijejo, hočejo bit smešni, tudi če niso, so včasih zajdeljivi, včasih pa samo vlada neka napetost v zraku. Mislim, iz psihološkega vidika, če si muha na zidu, je lahko čisto zanimivo. Če si udeležen ali si zato zamudil otroško predstavo, na katero so si mali želeli it, pa ti je to odveč;)... Vem, da obstajajo tudi ljudje, ki si zelo želijo na vsa sorodniška druženja, vendar mislim, da med starši predšolskih otroke, ti ljudje ne prevladujejo;).

Miklavževe nogavice z vsako leto novim okraskom.

 

 

Moram priznat, da to, koliko energije požrejo te zadeve, ugotavljam šele zdaj, ko so se takovrstne obveznosti korenito zmanjšale iz drugih, objektivnih razlogov. Na našo veliko srečo ljudje najstnikov ne vabijo tako radi kot malih otrok:D. In tudi družine se zmanjšajo, ko ljudje pomrejo in če umre tisti, pri katerem se je to dogajalo, včasih ni pravega naslednika...

Naravni kotiček, v katerem so naša pisma dedku Mrazu...

 

 In tako je vse naše male tradicije veliko lažje speljat:). Saj ne, da jih prej nismo imeli - če jih ne bi, ne bi bile do zdaj že naše družinske tradicije;).  Vendar je zdaj vse skup lažje. Ne toliko zato, ker so otroci večji (ker še vedno želijo, da nekatere stvari ostanejo skrite;), ampak bolj zato, ker je manj vseh teh prazničnih obveznosti. It nekam, kjer se dobro počutiš in se imaš fino, ni težko. It nekam, "ker se spodobi", "ker je to družina", pa je lahko hudičevo naporno. Včasih sem mislila, da sem samo jaz taka, zdaj pa ugotavljam, da niti ne:D. In sem ugotovila, da lahko živiš prav lepo tudi brez tega;). 

Pisanje pisem dedku Mrazu...

 

Samo v razmislek kaki mladi mamici, ki se trenutno na vse pretege trudi, da bi zavila vsa darila za vse možne sorodnike (svoje ali moževe;), za katere včasih ne ve niti imena, "ker je pač taka navada in je to treba" in tuhta, kaj bo osrečilo nekoga, ki ga ne pozna, ker pač ni dovolj, da nekaj speče ali bognedaj, da bi z malimi otroki samo prišli:D... in se ji zdi, da bo to lažje kot pa se bockat z drugimi odraslimi;). Če vam znese, ok, če pa vam zato zmanjka energije za vaše otroke, pa se ne splača. Zdaj bi celo rekla, da če zato ponočujete, pa se mogoče kdaj bolj splača tudi skregat, če je treba;). Ker dan ima 24 ur, kakorkoli obrneš...

Na koncu koncev otroci odrastejo in nikoli mi ni bilo žal energije, ki sem jo vlagala vanje - to dobiš vedno vrnjeno;). To vam lahko obljubim kot mama najstnikov - dejansko SE SPLAČA. Vse te male reči, ki se vsem zdijo "zapravljanje časa in energije" - te reči si mali zapomnijo in to dobiš nazaj tako, da se najstniki še vedno stisnejo in jim ni nerodno, da obstajaš. Vse tiste stvari, ki so bile tako zelo pomembne, ker je to tradicija in je treba... pa ugotoviš, da vsi krasno živimo brez;).

Decembrski živ-žav

Vsako leto imamo kar nekaj decembrskih tradicij: škratki skrivački se skrivajo in polnijo tovornjaček (adventni koledar) z raznozarnimi dejavnostmi, ki jih potem skupaj naredimo ali kakšnim malim darilcem, povezanim s tem (recimo prinesejo pisala za pisat dedku Mraz itd...) in 5. decembra je v tovornjačku vedno "karta" za Miklavžev sprevod. Letos je doberšen del družine (vključno z mano) bolan, zato je oči odpeljal na sprevod samo zlatolasko (ki se je odločila žrtvovat trening za to), vendar ga žal nista videla - ali sta bila prepozna, ker se je hitreje zaključil ali pa je odpadel, ker je deževalo, ne vem. Vseeno sta se vrnila s polno vrečo dobrot, saj sta se ustavila v trgovini:). Sprevoda torej nihče ni videl, ampak Miklavža pa to k sreči ni ustavilo (je pa baje spekel parklje kar pri nas, saj je deževalo in bi se na poti že čisto razdišali...)

 Vsako leto nam namreč Miklavž (prva leta je bil Miha Klavž, temnolaskina pogruntavščina:)) prinese parklje iz testa... Preizkuša recepte in napolni nogavice s pomarančami, mandarinami, pečenimi parklji in kakšno malenkostjo...

Pa seveda prinese tudi kako vrečko ali škrnicelj suhega sadja in oreškov - in seveda se tu vtaknejo škratki, naši zimiski škratki skrivački, ki decembra nosijo darilca v tovornjaček in se skrivajo po hiši. Danes so se skrili v kuhinjsko omaro, na polico s suhim sadjem in oreški in si jih kar precej privoščili. Pa še parklje mlatijo!

O teh naših nogavicah sem že pisala, je pa po 15 letih še vedno zelo zelo priljubljena tradicija z okraski - na zavihek škornja namreč vsako leto vsakemu članu naredim nov okrasek, ki si ga izbere - nečesa, kar mu je zaznamovalo leto. To je lahko karkoli - logo gimnazije za novopečeno gimnazijko, hobotnica za očija, ki je letos prvič ujel hobotnico (jih je pa zato zdaj toliko več), drsalka za zlatolasko, ki se je lani navdušila nad drsanjem, dobila od dedka Mraza drsalke in letos hodi drsat in seveda mali ne bi bil mali, če ne bi izbral neke čudne ribe (škaram), ki jo moram spet googlat, da si bo vsaj malo podobna. Tule si jih lahko pogledate pred leti, zdaj so že precej bolj polne okraskov, ki morajo bit vsako leto manjši, da jih spravim gor:D. Nisem si namreč mislila, da bo tole tako priljubljeno še pri najstnikih... Sem mislila, da jim bo zdaj že vse preotročje, pa sploh ne! Če kdo želi uvest kako tako tradicijo, tule je malo napisano, kako jih naredim, pride pa še en video navodilček v kratkem:).

Da ne bi pozabili, kaj si je kdo izbral katero leto, sem začela vse to pisat v zvezčič, ki ga hranim kar med temi nogavicami (pa vrvico za obesit nogavice tudi) - tako je vse pripravljeno, ko jih je treba postavit:). In čez 10 let, ko nihče ne bo več vedel, zakaj se je šlo, se bomo lahko smejali stvarem, ki so nam bile zdaj tako zelo pomembne;).

Sejmi

 Prejšnji teden sta fanta šla na ribolov za par dni in nam pošiljala nesramno zapeljive slike s kičasto modrim nebom in krasnim soncem... Pa seveda za celo skrinjo hobotnic in rib in celo enega lignja je mali ujel! Ampak me smo bile precej bolj navdušene nad tistim soncem:D. Poglejte, no!

Pa rečite, če ni kičasto lepo!

Me pa smo vzdihovale v Ljubljani nad meglo, ki se je dvignila ravno za dve uri, če smo imele srečo... No, smo pa lahko šle na  božični sejem v Waldorfski šoli in še na knjižni sejem! Ampak po pravici povedano, smo bile vse tri kar razočarane... Nad obema... Waldorfski sejem je vsako leto bolj skomercializiran, vedno manj je tiste čarobne magije, v vrtcu ni bilo več naravnih kotičkov za občudovat, nobenih ladjic v orehovih lupinah za pihat in takih malih traparij, ki so jih nekoč občudovali (in smo jih doma posnemali;).

Siva meglena Ljubljana - na poti s kolesi na sejme...

V vrtcu smo se sicer čisto lepo imele, ko smo se sprehodile mimo lepo okrašene spalnice do kuhinje, kjer so nam postregli s čajem in piškotki, vseeno pa smo vse tri pogrešale tiste naravne kotičke, branje pravljic na postelji in tako dalje (saj ne, da bi zdaj šli poslušat pravljice k vzgojiteljicam, sta pa obe to želeli za druge otroke). No, saj sem vesela, da so vsaj moji otroci doživeli tisto čarovnijo, bi jo pa privoščila tudi drugim. Ko sem očiju povedala za naše razočaranje, je vedro komentiral: "No, fajn, ti vsaj ne bo treba vsako leto več tja hodit z njimi:D" Nisem edini optimist v tej familiji:D.
*Smo se pa zmenile s puncama, da ko bosta imeli otroke, bomo tako kot nekoč tukaj, okrasili vse stanovanje od tiste, ki bo živela na največjem in bomo tja povabile vse njihove otroke na čaroben dan:).

Čajanka v waldorfskem vrtcu na božičnem sejmu.

Prečesale smo vse, da bi našle vsaj Petruške, pa tudi teh ni bilo in tako smo se napotile dalje, na knjižni sejem, grenko vesele, da bomo imele pa tam več časa... Vendar nas je čakalo tudi tam neprijetno presenečenje... Vsako leto se vrnem iz sejma s kopico knjig, včasih jih dobesedno nisem mogla vseh nest, večkrat so bile težje od mene... Seveda, nazadnje ko je bil normalen sejem, so bili moji otroci še mali... In za male otroke je ogromno knjig, krasne slikanice, zanimive enciklopedije, 101 knjiga kako kaj naredit, recepti za otroke, ma kar češ... 

Pred vrtcem pa je bil en luškan palčkov kotiček:)

Ampak za malo večje pa... Kaj naj rečem? Za moje male nisem kaj dosti našla (pa pri knjigah res nisem izbirčna;), lahko pogledate v dobesedno katerokoli sobo v stanovanju, povsod je vsaj 50 knjig:D. Ampak letos sem se morala prav matrat, da sem našla kakšno, ker se pač bliža december in potem še januar z dvema rojstnima dnevoma in se na sejmu vedno oborožim. Najini otroci bi bili namreč strašno razočarani, če ne bi dobili nobene knjige...

Verjetno ni skrivnost, da obožujemo knjige...

Ampak v moji daleč najljubši založbi TZS (Tehniški založbi Slovenije), smo vse, kar nam je všeč že kupili, dobesedno imamo več kot pol njihovih knjig - smo gledale stojnico in šle: to imamo, to imamo, to imamo... :D In razumem, da ne morejo izdajat tako hitro, kot mi knjige konzumiramo:D. Ampak... nekak ni nobenih pametnih knjig za najstnice, ki nimajo problemov s šolo, zaljubljenostjo ali drogami. Sem namreč vprašala nekaj prijaznih prodajalk na sejmu, če mi lahko kaj priporočijo za moje male, razložila, kaj jim je všeč (pustolovske knige) in kaj jim res ni všeč (nič od Vinka Moderndorferja, tega reeeees ne marajo, noben od vseh treh in moram priznat, da jim niti ne zamerim...) In mi je kar nekaj prodajalk reklo isto: da je za to starost za napredne bralce res težko... in da naj začneta brat v angleščini... 

PS: Če bi slučajno tole bral kak založnik, se toplo priporočamo za kakšno knjigo za najstnice in najstnike, ki bo napeta, vendar ne ravno grozno krvava, ker na grozljivke pa vseeno nista, ki bo zanimiva, s plastičnimi liki, z malo bolj pestrim notranjim svetom, brez pretiranega pametovanja in pridiganja in kjer glavna junakinja ne bo ves čas jadikovala nad tem, da je dotični izbranec ne pogleda ali da ima grd nos ali da jo skrbi matematika v šoli. Razumem, da je to večina problemov večine najstnic, vendar sem prepričana, da obstajajo tudi take/i, ki bi si želele malo širši svet... Začelo se je res že pri nas, z Dnevnikom Jadrana Krta, ampak je bilo tudi kup drugih knjig (Gimnazijka, Rdeča pest, Bratovščina sinjega galeba, Dvojne počitnice, Lepi  janičar, Karl May... ma kup knjig za toliko stare otroke, kjer se je dogajalo, pa ni bila to samo neko jamranje;)). Literatura za odrasle je pa lahko vseeno še malo težka/dolgočasna/preveč khm, no, saj veste;) - neprimerna tej starosti;). Za kake predloge se toplo priporočam!
Harrya Potterja so seveda že večkrat prebrali. Nekoč Zlatolaskina najljubša knjiga;).
Hobita tudi.
Vinetouja tudi (Zlatolaskina najljubša knjiga zdaj).
Groznega Gašperja in podobno tudi - to je za punci že malo premalo.
Gospodar Prstanov še ostane.

Makroni

Zadnjič smo bile vse punce bolane, doma, nič pametnega nisem mogla počet... In sta punci (leže) listali knjige in spraševali: "Mami, kdaj boš pa to naredila?"

Pa sem si rekla, k vragu, nikoli nimam časa za makrone... danes tako in tako ne bom nič naredila... Pa jih naredimo! In smo jih:)

In to ne malo, haha:D... Smo jih lahko celo nekaj razdali:) Kar je prava redkost zdaj, ker navadno vse zgine preden bi lahko komu kaj dali;).

Niso ravno popolni, ampak za prvič sem zadovoljna - pa dobri so tudi bili:).
 

Nova lučka

Ko smo se preselili v to stanovanje, so bile vse kovinske stvari zlate. Sovražim zlato. Zato sicer nismo šli menjat kljuk, ampak vsaj lučke - to lahko spremenim... Eno sem redizajnirala že takrat, drugo pa sva zbila midva, ne otroci!!! In tako je čakala, da jo nadomesti kakšna nerazbita.

Na srečo je ostala še ena luč od prej in sem jo na isti način preobrazila, le da sem tokrat vse skupaj posnela, če bi mogoče še komu prišlo prav malo čarovnije v dnevni ali otroški sobi...

Ko namreč lučko prižgeš, se pokaže še en lik - na prejšnji lučki se je drevje olistalo, pri tej, pa palčka pride pozdravit vila... Kako se vam zdi?

https://youtu.be/VOa0Nt0P4CY

*Če bi kdo rad naredil tako lučko, bom zelo vesela, če mi poveste v komentarju tu ali pa na yt:).

Balkon v delu

Ko sva se prvič preselila na svoje,  sva stanovala v majcenem stanovanjcu z mini blakončkom. Ampak ta balkonček je gledal na trato in bil zastrt z najlepšim javorjem, kar sem jih kdaj videla! Bil je neverjetno intimen in prijazen imelje že vgrajeno mizico in klopco, jaz sem ga samo malo uredila. Na njem sva se vedno fino imela, dostikrat sva tam jedla, dokler sva bila sama - kasneje ne več, ker pač malčki in mini balkon, kjer je klopca prav fajn stopnica za splezat čez ograjo, nista ravno najboljša kombinacija;). Tako se je lubi odvadil balkna, jaz sem ga pa vedno pogrešala... Vedno sem oboževala balkone! Ampak take, uporabne:).

 

 Ko smo se preseili sem, smo dobili tudi večji balkon. Ker se je med gradbenimi deli, še preden smo se zares vselili, razsula ograja (bila je steklena, ampak ne kako fensi lepo steklo, ampak tista grda socialistična rjavonagravžna reč,ki je bila tudi zelo švoh pritrjena:D) in sva še vedno imela male otroke, spet nismo mogli jest zunaj... Čez nekaj let smo ograjo končno zrihtali (ja, pri nas to malo traja;), to je še dedi pomagal!), vmes je bilo treba počakat fasado, skratka, saj pravim - malo traja:D. 

Ampak tudi koje bila ograja narejena, je bil lubi prepričan, da tako ni dovolj prostora, da bi vseh 5 jedno zunaj in da tako nima smisla to urejat in tako je balkon postal nekakšno odlagališče za vse mogoče: čebeljnjak, vedra in cevi za čiščenje akvarija, zemlja za rože, pa raznorazne svinjarije, ki jih je mali prinesel domov... Nekako sem potem uspela spogajat malo mizico in stolčka, naredila sem kožuhasta sedala, da bi nam bilo toplo v rito in tako sva kdaj tam spila kako kavico ali vročo čokolado... Za kaj več pa pri vsej navlaki ni bilo prostora... In tako mi nikoli ni bilo za bit zunaj zraven celega kupa svinjarije...

Potem sem poslušala Huberemana, kako je znanstveno dokazano dobro (za vse mogoče stvari: fizično, psihično itd) bit zunaj vsaj 2 uri na dan. To itak vedno ugotovijo, ampak nekako je bila to pika na i. In seveda, ko imaš gimnazijko in šolarje, ti je jasno, da je treba ta "čas zunaj" nekako vkalkulirat v vsakdanje življenje, sicer se ne bo zgodil, ker niti približno nimamo časa se vsak dan 2 uri sprehajat... Oborožena z vsemi znanstvenimi dejstvi, narisanim načrtom, seznam stvari, ki jih rabimo in (za spremembo zelo realnim) urnikom, koliko časa bi nama to vzelo, sem ob navijanju otrok to predstavila lubiju. Ki je bil začuda kar za, da to kar ta vikend naredimo - planiran smo imeli izlet k dediju, pa nam je crknil avto in nismo mogli it, potem so avto uspeli popravit in nama tako ni treba kupovat novega, kakor je kazalo... Pa smo imeli čas in denar na katerega nismo računali, hehe.

 

Tako smo  začeli - najprej čiščenje... Otroci so pridno pomagali zdrgnit maz iz betonskih tal, saj sem si od nekdaj želela imet po tleh položeno nekaj lesenega... Na začetku se mu to ni zdelo potrebno, zdaj pa je bil za:). Včasih mora kaka ideja verjetno ždet nekaj časa - pa tudi različni smo - sama si izredno lahko predstavljam, kako bo nekaj izgledalo in tako imam seveda motivacijo in željo stvari spremenit. On pa dostikrat ne vidi potrebe, ker ne vidi tiste slike (jasno, če je pa v moji glavi, ne v njegovi:D). Ko pa je narejeno, je navadno presenečen, kako je res luštno:).

Tako smo se lotili - punce smo merile in označevale, žagal pa je izključno oči, za kar smo mu bile vse zelo hvaležne (mali je lovil ribe na bajerju s prijateljčkoma - ima ure zunaj še za cel teden:D). Naš balkon je namreč izredno nenavadnih oblik - milo rečeno. Ne vem, če je kje kak pravi kot:D. In seveda so nosilci ograje kar nekej na sredi, pa še kup takih traparij... Ampak "šta je, tu je", kot pojejo Dugmiči;). Je bilo pa res za cel dan žaganja...

Kaj pa pohištvo? Tista mala mizica ne bo dovolj za vseh 5! Bo pa verjetno vsaj začasno nosila malo večjo ploščo, da bomo lahko vsi jedli:). Malo sem pogledala, kaj obstaja, malo kaj imamo in tako nagruntala eno varianto, ki jo moramo še končat - bom pokazala, ko bo gotovo:). Ampak v bistvu sem si namislila, da bi tole malo otroško mizico (na sliki zgoraj) predelali v klopco za dva, ostali trije pa bomo sedeli na stolih (dva smo tako že imeli). Ta balkon je sicer precej večji kot tisti prvi, vendar še vedno ni ravno ogromen in nas je veliko;). Vse skupaj nas je stalo slabih 300€ - tla, mizni plošči, ki bosta miza in klopca in še en stol, pa lazura za les za zaščito odrezanih robov lesenih talnih ploščic. Mislim, da se bo zelo hitro splačalo:).

Tla so gotova, mizico je lubi tudi že skrajšal in dal zgornjo ploščo ven, da je zdaj klopca, vendar ker je balkon tako hecnih oblik, moram jaz zrisat in on odžagat še ploščo za mizo in za klopco, da bo vse skup nekako pasalo gor:). Poročam dalje, ko končamo:). Tole samo za motivacijo, če še katera rabi kakšne razloge, zakaj bi zrihatli kak zunanji kotiček, pa karkoli že to je :). Kake pol ure do 3/4 otroci že dobijo zunaj s samo hojo v šolo, vendar rabimo še skoraj uro in pol! In če sem pa tja jemo kosilo zunaj, ali pa napišejo tam kako nalogo... se pozna:). Da ne rečem, da bi to tudi mami pasalo;).

Zabava za rojstni dan

Če slučajno niste opazili:D, smo bili zadnji dve leti v pandemiji, ko je bilo vsakršno druženje prepovedano, zato nismo imeli naših klasičnih zabav za rojstni dan. Zato imamo zdaj malo za nadoknadit... Ja, vem, čudni smo;).

Maladva sta se odločila, da bi rada praznovala vse zamujene rojstne dni, zlatolaska je praznovala svojih 12 let, čaka nas še zabava za 13. rojstni dan, januarja pa bo stara 14. Tole tukaj pa je zabava od malega princa - za njegov 9 rojstni dan - mali pa bo januarja star 11:D. Ampak hej, zakaj pa ne - navsezadnje so med pandemijo bili res prikrajšani za vse tole... 

Zaželel si je gozdno zabavo, kjer bo glavnina zabave "tekma" med dvema skupinama otrok, kdo nabere več kostanja, ki ga bo nato oči spekel na žaru zunaj (skup z ostalo hrano). Spekla sem kekse v obliki gozdnih živali in listov (ti so narejeni kar na roke, brez modelčka, so bili na koncu najlepši:D)

In ker je bila glavna tema kostanj in gozd, sem mu spekla kostanjevo torto v obliki brezinega debla

- mali namreč ni tako nor na čokolado (ja, pa v tej družini, si morete mislit?), zato vse tiste krasne torte v obliki debla iz Pinteresta odpadejo, saj so vse po vrsti čokoladne. Ampak obstajajo tudi bela drevesa:)

Oči je kot obljubljeno spekel kostanj na žaru, punce pa smo naredile še kruhke v obliki listov, ki jih je prav tako oči spekel na žaru. Pa še koruzo od babi:).

Ko smo prišli do torte, je bila že trda tema, na vrtu nimamo luči, zato smo se znašli s svečkami in čelko:) Pa ni tema nikogar kaj prida motila:)

Mali je najprej hotel naredit pinjato v obliki kostanja, vednar sem slabo namešala lepilo za tapete in je bila premehka. Ker se je za zabavo precej na hitro odločil (v četrtek, da bo v soboto;)), ni bilo časa naredit še ene. Pinjate zdaj delajo sami, to je plus, ko otroci malo zrastejo, če si jih prej ves čas toleriral zraven ob pripravah;). Nekoč postanejo koristni, hehe;)

No, ampak ker ni bilo pinjate, se je mali odločil, da bo dal bonbone v balone, ki jih bojo ciljali z doma narejenim lokom in puščico, ki smo jo nekoč našli v gozdu (blizu našega gozda je lokostrelsko strelišče in včasih se najde kaka puščica).

Toplo priporočam zabave zunaj! Ja, celo ko smo živeli v bloku, sem organizirala zabave na travi pod blokom, če se je le dalo:). Prednosti zabave zunaj:

- veliko manj čiščenja in nevarnosti, da se razbije kakšna sestricina najljubša skodelica
- otroci so zunaj bolj sproščeni in srečni
- ne rabiš veliko organizacije, da "se dogaja"
- drugi starši bojo verjetno veseli, da so otroci malo na zraku
- v naravi se bolj povežemo, tvorijo se nam dobri hormoni, skratka super duper je za naše zdravje;)

In nenazadnje so te zabave poceni - kar morda v trenutnih časih ni tako zanemarljivo... Domači keksi, domač kruhek in malo zelenjave - to si nas večina lahko privošči! Nabran kostanj je pa tako zastonj;). ne rabite plačevat za prostor in dokler so tako lepi dnevi, se res še da.

Predvsem pa je otroko strašno všeč! Otroci so radi zunaj - ja, celo zdaj, celo ta generacija! Kako vem? Ker sem slišala, kako so si govorili, kako je bila ta zabava super in da je boljša od nevemkatere... Pa ni bilo nič posebnega, vse skup je bilo narejeno v enem dnevu, saj več tako nisem imela na voljo za pripravo;). Otroci ne rabijo blišča, rabijo čas, naravo in malo divjanja;).

 

Jedi iz gob

 Kot sem zadnjič pisala, smo šli nabirat gobe - in bili precej neuspešni. Vendar se je po tem očija usmilil njegov sodelavec in tako so šli nabirat gobe na njegove skrite kotičke, daleč stran od preobremenjene Ljubljane (oči je vzel s seboj še 2/3 otrok). Midve s temnolasko sva imeli delo in se tokrat nisva mogli pridružit, ampak oni pa so bili tokrat zelooooo uspešni!

Gobji ulov... Kar lepo, kajne?

In seveda smo potem kar nekajkrat jedli gobe in še kar nekajkrat jih bomo - ker smo jih precej zmrznili:) - toliko celo mi ne pojemo;)

Ponosni alfa samec s svojim ulovom:)

Pa sem se spomnila, da bi mogoče komu pomagal seznam, če tudi naenkrat nabere veliko gob:

- gobe z jajci, klasika pač;) - nam je najbolj všeč z jurčki
- ajdova kaša z gobami - slovenska jed, dobra in omamno dišeča, spet najboljše z jurčki
- pohane marele - to babi rada naredi
- na ponvi ali žaru popečene marele - najljubša gobja jed malega princa
- šampinjoni na žaru ali ponvi, v katere daš malo smetane in košček plesnivega sira - obožuje temnolaska
- domače testenine z lisičkami - prirejen recept po Jamiju in moja najljubša gobja jed
- gobova juha - super, če imate različne gobe, saj je najboljša iz različnih
- juha iz tintaric - to je delala moja mama, mi nismo bili najbolj navdušeni, ampak mogoče ima kdo rad
- ajdovi žganci z gobovo omako - zlatolaskina najljubša jed - kot vidite ajda in gobe lep pašejo skup
- pica z gobami - sicer jih ne boste veliko porabili, če se vam pa ravno par gobic valja, je pa super
- slana pita (quiche) z gobami - pri nas vsi obožujejo slane pite
- gobova omaka in riž ali testenine - možno jo je naredit iz praktično katerihkoli užitnih gob - no, v teoriji jo je možno naredit tudi iz strupenih gob, vendar upam, da nikogar toliko ne sovražite, da bi rabili ta recept;)

Čeprav nisem mogla zraven, je pa njihovo gobarjenje navdihnilo tole ilustracijo:)

Kako pa vi najrajši jeste gobe?