30 marec 2013

Zajček in velika noč

Od lani me čaka še ena objava za veliko noč oz. "ko pride vikolonočni zajček" in mogoče bi bilo pa fino, če bi kdaj pa kdaj vseeno kaj objavila PRED praznikom, ne pa potem, ko nikomur več nič ne pomaga, ker je že pase,  do naslednjega leta pa tako vsi vse pozabimo;). No, lani smo imeli zelo malega dojenčka, zato zajček ni prav preveč kompliciral, ker se je bal, da bi ga zbudil (recimo;). Je pa naredil tele korenčke iz bonbončkov. 

"Najtežje" oz. najbolj zamudno pri vsem skupaj je izbiranje oranžnih bonbončkov (smartiji pač pridejo v vseh barvah;). Koničaste vrečke iz celofana pa samo zvariš na varilcu folije - tista reč z uno žičko, skoz katero steče tok iz stali plastično vrečko v var - zadeva me je totalno fascinirala že, ko sem bila še taka kot sta zdaj moji mali in sem videla pri varuški - čarovnija!!! Pa takrat se še nisem spomnila, da se da na njem varit vrečke različnih oblik;) Celofan prepogneš v trikotnik in zavariš, napolniš z bonboni in zavežeš z zeleno rafijo ali kako drugo zeleno rečjo.
Takole so izgledala njuna darila, ki jih je zajček nastavil v košarice in skril (sikanjeje vedno strašno zabavno:) - se spomnim še iz otroštva, kako smo iskali košarice in enkrat nismo in nismo našli, pa je bila skrita v pralnem stroju:) Hvala, zajček, naslednja generacija zajkelj se uči:)
In darila? Tole je bilo za obe punci skupaj, ker niti nima smisla, niti nimamo prostora, da bi imela vsaka svoj komplet: krede v rolici zanje in izsekovalčki/piškotarčki za plastelin/slano testo/piškote/...
Vsaka pa je dobila svojo zapestnico z nalepkami, ki pa sta bili bolj kot ne razočaranje, saj so nalepke veselo padale dol, drukerček pa je tako trd, da je otroci sami ne morejo zapret... In se mi je zdelo prav trapasto, ker sem slišala, da je zajklja to kupila zato, da bosta dobili kaj tudi "original", ne doma-narejeno... Pa bi bila domača verzija boljša...
 Kaj pa je dobil mali? Takrat je v glavnem gledal gor, ker je samo ležal (kadar ni bil v rokah), zato je dobil mobile iz origami žerjavov in bakrene žice. Mu je bil všeč in je kasneje uspešno potrgal vse preostale ptiče dol:)
 In še velikonočni zajtrk - domač kruhek, domač smetanov hren (babi in deda pridelala:) in francoska solata (tudi večinoma bio zelenjava od babi in deda:) V bistvu za srečo ne rabimo tako dosti... Samo kakega žerjava, pravijo Kitajci:)

Želim vam lepo praznovanje, kaj bo puncama letos prinesel zajček pa izveste kmalu:)

PS: če kdo rabi idejo za okrasitev ali za darila za otročke, če imate več časa...

28 marec 2013

Sneženi sladoled

Sneženi sladoled! To sem si izmislila, ko sem bila stara toliko kot tale nasmejana punčka na sliki. In takrat so se mi vsi smejali, da to pa že ne bi bilo dobro in nikogar nisem uspela prepričat, da bi poizkusil naredit to čudo z mano.
In sem si obljubila, da "ko bom velika", ga bom pa poizkusila naredit! In potem sem postala velika in tega sploh nisem opazila... No, potem sem dobila otroke in se naenkrat zavedla: "Ej, zdaj sem pa velika in lahko delam vse tiste neumnosti, ki jih nisem mogla, ko sem bila mala!":D
Moji punci nista mogli verjet in razumet, da nihče ni hotel delat sneženega sladoleda z menoj in da se jim je zdela neumna ideja, ker po njuno je vendar jasno, da je to krasna ideja:D. No, lepo, da se vsaj 4-5 letni otroci strinjajo z mano, očitno smo na nivoju;).


In smo se ga lotile: ko sem prišla po punci na telovadbo, je prav lepo snežilo in ker se za snežni sladoled potreben svež sneg (beri: nepolulan, neumazan, čist in deviški, kot bi rekel dedi:), je kar klical po tem, da ga uporabimo. Zato sem prinesla s seboj ta pisker (ne bi o tem, kako je to izgledalo v garderobi, verjetno so vsi mislili, da sem čisto prifliknjena:D) in malidve sta bili navdušeni (vsakič znova me preseneti, kako zelo malo rabijo!)

Nabrale smo najbolj svež in lep sneg, ki ni bil tik ob cesti (mamin pogoj:D) in ga prinesle domov, da ga je lahko poizkusil tudi bratec. Potem smo hitro zmešale sneg s sirupom: puncama je bil najljubši metin, očiju pa kokosov. Uporabile smo brezalkoholne sirupe za aromatiziranje peciva, krem in koktejlov, ker smo to pač imeli doma, šlo bi pa gotovo tudi z navadnim sirupom za sok za razredčit, samo da tega res nikoli nimamo.

Če se vam zdi tak sladoled brezveze in da nima nič okusa, to ni čisto res: ti sirupi so kar močni in kar dajo okus. Kar se brezveznosti tiče - vprašajte otroke, hehe. Redkokateri bo sneženi sladoled opisal tako;). Sploh če ga servirate v kornetih:). Pa ker vem, da se gotovo najde kdo, ki bo imel vseeno pomisleke: tak sladoled jejo skoraj povsod v tropih - ker nimajo snega, ga nastrgajo iz bloka ledu. Ostružke (po domače sneg) zberejo v škrniclje, prelijejo s sirupom in to je to. Tam nisva poizusila, ker tista voda seveda ni prekuhana (kasneje pa sva pila reko, ampak pustimo detajle:D, temu se reče "različna terminologija" pitne vode domačinov in prišlekov:D), ampak izgledalo je njamsi (res pa je, da sva bila zelo lačna in žejna;))
Punci še zdaj ne moreta verjet, da babici ne bi bili pripravljeni poizkusit tele zadeve... Sta rekli, da ju bosta vprašali:D. Izvolita, dragi moji, hehe, obilo uspeha vama želim:D.

No, ko smo pojedli sneženi sladoled, pa smo naredili še en sneg - iz beljakov, za vaflje:)

Ti so pa malemu precej bolj všeč kot sneg:)

27 marec 2013

Snežena miza in stolčki

Ja, vem, vsi ga imamo že poln kufer. Kamorakoli se obrnem, povsod se VSI pritožujejo nad njim. Snegom. Ampak tu je, kaj čemo zdaj? Skopnel zaradi pritoževanja ne bo, zakaj ga ne bi torej izkorisitili? Torej: "if you can't beat them, join them!" Dobesedno, hehe. Zato smo šle danes na sneg.

Otrokom je namreč sneg, sploh tak lep, bel, svež... še vedno čisto enako všeč kot na začetku zime:). In ker mi je ostalo še kar nekaj idej, kaj počet na snegu in ker sem končno našla nekje eno tako veliko škatlo, sem se spravila z njima ven na eno dolgo popoldne (vsaj dnevi so daljši, če je že minus:). Priznam, da se mi čisto nič ni dalo, ampak se je pa vsekakor splačalo:)

Mizico in stolčke je zelo enostavno naredit: večjo škatlo ali posodo napolnite s snegom in fino poteptate, da se sprime skup. Zadevo obrnete in mizica je tu:

Za kozarčka  smo vzeli model prava kozarca, za stolčka pa posodo za testo, ki je dovolj velika. Za večje otroke bi se dobro obnesle posode od zidne barve za stole in sodi za olje za mizico.

Čin!

Na exs!

Manjkala nam je še potička, ki jo je Lejla že spekla:)

In zvrnila na mizico:

Potem smo za dobro mero naredile še enega snežaka. Dobil je kar snežen klobuk, saj smo "kit za snežaka" že pospravili v najtemnejši kotiček v kleti, saj si nisva mislila, da bomo letos še delali snežake... Na srečo pa je metla še ostala na dosegu roke:)

In obvezna slika s snežakom:D. Mislim, da bomo nekoč lahko naredile cel album, če bosta vsako leto tako pridno delali snežake:)

Greste tudi vi na sneg? Ko sem tekala gor in dol po stopnicah s temile posodami, odklepala vrata, ki se ne odklepajo, kjer je bila metla, itd... sem kar malo zavidala vsem, ki imate pred hišo vrt, kamor spustite otroke, vi pa lahko v miru doma pijete čaj in samo skozi okno podajate pripomočke, ki jih rabijo:). Ampak punci sta bili res navdušeni, zato se je splačalo premagat lenobo, hehe.

26 marec 2013

Snežni škratki

Očitno bom morala objavit vse snežne objave, preden bomo dočakali pravo pomlad! Vas moram razočarat, da jih imam še kar nekaj, tako da najboljše, da čimprej začnem, da se rešimo te zime:). Tule je en predlog za vse, katerih otroci so/bojo podlegli gripi, ki razsaja in ne boste mogli ven na sneg:

Ideja ni moja, ampak popolnoma ukradene iz tegale luštnega bloga (njeni škratki so tudi precej lepši, naši so pač "družinska aktivnost", kar pomeni visenje mami na rokah in non stop teženje:D) Tudi barvale jih mi nismo, ker je naša bica najbolj navdušena nad belo:).

 Rabite das maso (ali kaj podobnega), valjar, nekaj za izrezovat (modelirko, nožek ali izsekovalček za piškote) in čipko. Zanjo bi se rada lepo lepo zahvalila eni prijazni punci, ki mi jo je poslala:) Klekljat  namreč res ne znam čisto niti malo nič!

Čipko odtisnete na zvaljano maso, obrežete po želji, zgladite robove in dodate dodatke (obraz, lase, kapuco, rokavice,...)

Za glajenje in spajanje delčkov je fino imet nekje blizu še kozarec vode...

Otrokom je lažje izsekat obliko z modelčkom za piškote.

In še rezultati: zgoraj puncina škratka, spodaj moj (ni šlo vse na eno slikico, zdaj pa nimam časa se hecat s photoshopom (ker to ni, da bi se spravila "samo to naredim", to je droga! Odpreš, pa si zapikan za par ur, kaj vse ta reč zna!!! Da ne govorim o tem, da potem komaj čakaš, da ga spet odpreš... Trda droga, res!)

Če bi možičkom naredili luknjico, pa bi jih lahko uporabili tudi kot obeske za novoletno jelkico, recimo. Če bi naredili čisto majčkene, pa bi lahko postali broška ali nalepljeni krasili prstan ali lasnico...
Tako: jutri pa dobite objavo o snežnem sladoledu, ki smo ga delale včeraj. Ali pa snežno "pohištvo", ki bojo na vrsti danes. Ne vem še, tako da ni druge, kot da jutri pogledate:D.

24 marec 2013

Sankanje

No, ker je res sneg, pa sankajmo še na blogu: Svitovo prvo sankanje si zasluži svojo objavo, pa čeprav je bilo snega tudi takrat bolj malo...

Ampak njega ni motilo.

 Punci sta se sankali, ko je bilo res veliko snega, on pa takrat ni prišel na svoj račun, zato je pa toliko bolj užival tokrat:) 

Lejla pa se je rajši dričala kar po riti, brez lopatke, brez sank... Pravi, da je tako najboljše:D.

No, vseeno upam, da zdaj še lep čas ne bo več priložnosti za sankanje...

23 marec 2013

Drsanje

Mislila sem, da letos ta objava ne bo več prišla v poštev, vendar smo šli potem še 2x drsat in ugotavljam, da če je ne bom objavila, bojo očitno tele temperature kar vztrajale in ne bo nikoli pomladi! Ja, vem, vraževerje pa to... ampak ne upam tvegat! Dovolj imam zime in mraza:D! Torej vas hitro povabim drsat (dokler je še čas, jutri bo baje sneg;)!

Na večini drsališč si lahko izposodite drsalke, vendar so ponekod bolj v slabem stanju (zato se splača vzet s seboj kako vrvico za stisnit čevelj, če so klipsne polomljene). Nimajo pa na vseh drsališčih vseh številk - mala je prvič sedela, ker so ji bile najmanjše drsalke (še v centru) odločno prevelike in nismo imeli s seboj debelih nogavic (drugi namig;).

Takole se je Lejla majala prvič na drsalkah.

Ronji je pa že kar dobro šlo:) Se ji je kar poznalo, da je enkrat že poizusila (sicer pred novim letom, ko je bilo drsališče postavljeno na Kongresnem trgu, ampak očitno jim ostane).
 In še naslednjič - že boljše:)
 Tele fotografije so iz Lumpi parka, kjer je malo boljši led kot v BTCju na aleji mladih. V hali Tivoli je seveda še boljše, vendar pa ni zunaj in dokler se da in se samo učijo, smo rajši zunaj. V Zalogu pa letos še nismo bili, tisto je tudi zunanje in zelo odvisno od temperatur, pa tam nam res ni mimogrede...
 Tu je dodatni bonus tale panda , ki daje otrokom ravnotežje. 
Vendar je njen minus to, da je tako težka, da jo mali zelo težko porivajo pred seboj...
Če vaši otroci že boljše drsajo, pa jim v roke potisnite palico in mehek pak, pa naj se grejo hokej:)
Tako, zdaj pa hitro na led, dokler je še, pa da potem že koooooončno pride pomlad!

18 marec 2013

Zelena skrivnostna škatla

Lani smo za Patrikovo poizkusno skuhali colcanon in okrasili mizo z deteljicami, (šele včeraj sem ugotovila, da zadeve sploh še nisem objavila in sem jo hitro vrgla gor - 1 leto prepozno in z lanskim besedilom:D)! Ker je mini praznovanje padlo na plodna tla (beri: otroci navdušeni;) in ker sta še kar nekaj časa sanjali o škratu Leuprecheumnu, kako ga bomo lovile v past,... sem letos zadevo še malo zakomplicirala. Zvečer sem sestavila skrivnostno škatlo za Patrikovo, da je čakala že pripravljena na mali mitoslovki:) Zraven sem napisala še nalogice v njuna zvezka in to je bil sploh  hit (kot vedno - nalogice so zakon! Če bi se še pospravljanje dalo spravit v zvezek...:D)

Kaj je bilo not? Zelen riž, svetlo in temno zelene deteljice (izštancane iz kartona, nič fensi;), zlati kamenčki in zlatniki iz kartona (oboje samo posprejano z zlato barvo, pa pride super!), usnjen mošnjiček (takega in take zlatnike ste lahko videli že v gusarskem darilu za nečaka in takrat sta punci tako žalostno gledali, da bi onidve tudi to imeli... in seveda sem potem morala za L. rojstni dan naredila kamenčke, da so kazali pot malim gostom), v mošnjičku je bilo še več zlatnikov in kamenčkov, zelen škrat Leuprecheum (pač naša verzija, njegove kolege si lahko ogledate tu), škratji pribor (izštancane viličice, nožki in žličke - to zato, ker mi moja mala non stop daje za narisat mini pribor, da ga izreže - škratovski pribor - in potem zadnjič vidim tako štanco... nisem se mogla upret skušnjavi:D), pa še sličice deteljic (iz enega luštnega ovojnega papirja) in dva zlata bonbončka:)

Človek bi mislil, da bosta najprej planili po bonbončkih in ju drugo ne bo zanimalo, dokler bo kaj užitnega (sladkega) not. Vendar na moje veliiiiko presenečenje sta bonbone sicer takoj opazili, vendar ju je vse ostalo veliko bolj zanimalo, tako da sem ju na koncu morala spomnit, da lahko tudi bonbone pojesta (ko sta se že kako uro igrali s škatlo in nalogicami - to mi je bila čista misterija  (punci sta sladkosnedki, to je genetsko in privzgojeno po obeh straneh - najini otroci nimajo šanse:D)... Očitno obstajajo še mojšnejše sile od sladkosnednosti:D.
 Ena od njih je verjetno radovednost:). In nalogice... Hvalabogu, da sem se spomnila naredit nalogice, ker so bile Ronjine prve besede, ko je videla škatlo: "Joj, mami, a veš, enkrat si nama pa naredila tako škatlo, pa nalogice v zvezku..." In potem seveda sreča, ko je bilo zdaj tudi:).
 Mala pozerka:) Ta ima to res v krvi - vidi fotoaparat in se postavi ko manekenka:) Potem pa je spet moj mali otroček:)

Kaj maš notri?

Ronja šteje kamenčke, Lejla pa izbira ven deteljice, da jih zlaga v zaporedje... (sta imeli vsaka svoje nalogice, vsaka v svojem zvezku, da ni bilo ravsa - izkušnje naredijo, da se spomniš zaporedja sestavit tako, da ko ena dela z deteljicami, druga dela s priborom   ali kamenčki in obratno;) priporočam:))

Aja, še nisem napisala, kakšne so bile nalogice: Ronja je morala preštet kamenčke in zlatnike, Lejla pa postavit 3 kamenčke in 5 zlatnikov na ustrezna polja. Obe sta imeli zaporedja, ker jih imata pač radi (glej nasvet zgoraj, da se ne začnejo zaporedja za oba otroka z isto rečjo;), potem sta morali najt še par sličic in narisat mavrico, zaklad in škrata Leuprechauna. In pojest bonbončke, hehe.
Kako sta punci sploh vedeli, kako izgledajo ti Irski škratki? Zjutraj, preden sem zvlekla škatlo na plano, smo se najprej v postelji crkljale (1 uro:D) in sem jima prebrala tole pravljico (moje simultano prevajanje ima še preceeeej prostora za izboljšave, ampak očitno sta dojeli dovolj, da sta ga lahko narisali:D). 

Nič posebnega, naredi pa veliko veselja:). Vsa priprava ne vzame takoooo veliko časa kot mogoče na prvi pogled izgleda - ker so ene stvari večkrat uporabne in jih lahko naredite vnaprej (recimo posprejate kamenčke in zlatnike), sicer pa tudi ni treba komplicirat in lahko date not tudi navadne kamenčke, domišljija pa bo iz njih naredila dragocen zaklad;). Tudi zlatniki so lahko iz kakšne igrače, ali pa kar pravi kovanci, če vam ni sporno, da so umazani ali pa jih pač prej umijete (denar je res zelo umazan in za otroke, ki še dajejo rokice radi v usta niso ravno idealna igrača, pa pri nas imamo še enega v "oralni fazi" in se izogibam takim rečem - tudi kamenčki so igrača za na mizo, kjer on ne doseže).
Mošnjiček je samo izrezan krog iz usnja, v katerega rob naredite luknjice (to sem podvalila alfa samčku, on ma močnejše roke, kajti tudi moj luknjač za blago bi lahko bil boljši;). Riž pobarvat ni neka umetnost in je res hitro narejeno, slikice so tudi hitro izrezane, vse ostalo pa samo not namečeš (ok, škrat je sicer homemade, ampak tudi če bi bil kupljen, ne bi bilo nič narobe). 
Za nalogice pa tudi ne rabiš več kot 10 minut, da jih napišeš:) Naredijo pa precej več veselja, tako da se tu "cost-benefit" res zelo pokrije:). Seveda niso vsi otroci enako nori na iste stvari, zato se splača poiskat tisto, ob kateri vašemu pamžku poskoči srček:). Pri Ronji so to vsekakor "domače nalogice", mi je danes vsaj 25x povedala, da so te veliko boljše od kupljenih, ker so tiste prelahke in so si preveč podobne, pravi, da je preveč povezovanj (ta jo dolgočasijo in moram priznat, da jo čisto razumem, zakaj - navadno je to res prelahko za 5 letne otroke). Domače so pa lahko "custom made", po želji "stranke":)

PS: želela bi si jima sicer naredit še deteljice iz Fimo mase, pa kakega škratka - pravega leuprecheuma (ki je zeleno oblečen, ima srebrne čeveljce in nagnjen klobuček, pa leseno mavrico, pa še marsikaj... ampak... ah, nekoč mogoče... ko bom velika in bolj produktivna:D.