Sama sem imela srečo, da sem poleg staršev imela v zgodnjem otroštvu varuško - nisem bila v vrtcu, bila sem pri dveh zakoncih, ki sta me imela res rada, sploh ona. Tam sem bila par let, do šole, ampak se ne spomnim niti enega prepira. Ni da bi mi vse pustila, sploh ne. Samo imela sta avtoriteto, spoštovanje, brez groženj ali strahu. Nisem se ju bala. Vseeno sem ju ubogala. Imela sta svoja pravila in niso mi bila vsa po godu in potem smo se kdaj malo pogajali, kakšno mi je sčasoma uspelo omehčat, ampak do takrat sem se jih držala, vseeno pa se nikoli pri njima nisem počutila nemočna ali neslišana ali neljubljena. Tudi mami pravi, da se ne spomni, da bi bil kdajkoli problem, ko me je pustila tam, tudi na začetku ne. Čisto z veseljem sem vedno šla tja... Kar je čudno, če tako pogledam - nisem še slišala za tak primer, vendar ji čisto verjamem.
 |
| Vsem nam je kdaj težko držat ravnotežje in vsem je lažje, če je na dnu velika skala;) |
Verjetno mi od tam ta moj nevzdržni optimizem, da bo mogoče pa vse ok, da bo pomoč od nekod prišla. Navadno ne od družine, ampak nekdo bo pomagal, ker bom nekomu všeč taka kot sem. Nikakor ne vsem, ampak komu pa. To, da ne bom všeč vsem, mi je bilo od nekdaj jasno, zato k temu niti nisem stremela, saj mi je bilo kristalno jasno, da če bi bila všeč nekaterim, potem niti pod razno ne bi bila všeč sebi, to sem se morala zgodaj odločit, ker nisem imela vedno enakih pogledov kot vsi v moji primarni družini;)... In sama sebi znam zagrenit življenje veliko bolj kot mi ga lahko kdorkoli drug (kar sem tudi vedno vedela:D). Ampak ne rabimo bit všeč vsem, rabimo bit všeč par osebam, pa tem fejst. In skoraj vedno v življenju sem imela občutek, da nekaterim pa bom (kar dostikrat jezi ljudi, ki jim nisem:D). To je veliko. Idealno je, če ti to lahko dajo starši in upam in mislim, da sem/sva to svojim malim uspela dat. Ampak tudi če to niso starši, so otroci iznajdljiva bitja in znajo najt starše tudi drugje (outsource bi rekli Angleži;).
Včasih se namreč s kom pogovarjam in če povem kakšno prigodo iz otroštva, jim ni jasno, kako sem taka, kot sem. Ampak imela sem še druge ljudi... Varuško, učiteljico likovne, tovariša za kitaro,... Ki so me imeli radi ali/in verjeli vame. Otroci so iznajdljiva bitja;).
 |
| Včasih ti ti nadomestni starši pokažejo celo novo pot ali kariero:) |
Zakaj to pišem? Ne, ne zato, da bi se pritoževala nad starši ali da bi obujala spomine na otroštvo - tako hudo mi še ne gre - nisem pretiran nostalgik, živim preveč v prihodnosti, ne preteklosti:D. Ampak zato, ker to verjetno bere kaka učiteljica, varuška, vzgojiteljica... In mogoče ne ve, da je ali bo ravno ona nekomu ta skala, na katero se bo v odraslosti lahko naslonil... Ker vsi kdaj dvomimo, ali damo dovolj in ali sploh naredimo kako razliko... No, za protiutež tem dvomom to pišem. Če imate v življenju vsaj eno tako malo bitje, ki VAM zaupa in ga/jo imate iskreno radi in to pokažete, pa tudi če niste s tem bitjem v sorodstvu... potem ste starš - nadomestni ali pravi - glavno, da ima otrok človeka, za katerega ve in čuti, da ga ima rad...
Ni komentarjev:
Objavite komentar